Kakšen naj bi bil novi papež?

V četrtek ob 20. uri se je začelo obdobje sede vacante, praznega sedeža, in bo trajalo do izvolitve novega papeža. S tem trenutkom so tudi vsi vodilni v vatikanski kuriji ostali brez službe – z izjemo treh pomembnih. Med temi je ključen kardinal kamerleng, ki, kadar papež umre, v navzočnosti drugih dostojanstvenikov uradno ugotovi papeževo smrt in o tem izda dokument ter poskrbi za pogreb. Njegova naloga je tudi, da v času izpraznjenega sedeža upravlja imetje Svetega sedeža.

Kamerleng je kardinal državni tajnik Tarcisio Bertone, izjemno vpliven in kontroverzen dostojanstvenik v kuriji, po mnenju mnogih vpleten v afero Vatileaks, ki pa mu je v četrtek zvečer prav tako kot drugim na najvišjih položajih potekla služba državnega tajnika. Zatem na položaju ostajata še rimski vikar, ki v papeževem imenu vodi rimsko škofijo (kardinal Agostino Vallini), in kardinal penitenciarij, ki skrbi za odpustke in odveze (Manuel Monteiro de Castro).

Katoliško cerkev v tem času upravlja zbor kardinalov, vendar nima takih pristojnosti, kot pripadajo papežu, med drugim ne sme spreminjati zakonov ali predpisov. Prepoved še posebej velja za predpise, ki zadevajo izvolitev papeža. Lahko opravlja le neodložljive tekoče zadeve in sodeluje v pripravah za izvolitev papeža.

Volivci

Predpisi natančno določajo potek konklava in priprave nanj, a jih je papež Benedikt XVI. le štiri dni pred odstopom nekoliko spremenil. Podpisal je namreč dokument (motu proprio), ki omogoča začetek konklava prej kot v petnajstih do dvajsetih dneh od izpraznitve Petrovega sedeža, kot je veljalo doslej. Lahko pa se tudi preloži za še dvajset dni, na skupaj štirideset. Papež je odločitev o začetku volitev prepustil kardinalom. Obe možnosti je ponudil zato, ker nekateri kardinali zagovarjajo čimprejšnjo izvolitev papeža, najpozneje do velike noči, medtem ko bi si drugi raje vzeli več časa za razmislek. Odločitev o tem naj bi kardinali volivci sprejeli do 4. marca.

Kardinalov z volilno pravico, torej mlajših od osemdeset let, je 117 (število volivcev ne sme biti večje od 120), vendar za zdaj kaže, da jih bo volilo 115. Škotski kardinal Keith O'Brien, edini volivec z Otoka, je odstopil kot nadškof Edinburga in napovedal, da se ne bo udeležil konklava, potem ko so se v začetku februarja trije duhovniki in nekdanji duhovnik uradno pritožili papeškemu nunciju v Britaniji, da jih je škof pred tridesetimi leti spolno nadlegoval. Iz zdravstvenih razlogov ne bo šel na pot tudi indonezijski kardinal Julius Riyadi Darmaatmadja. Možno je, da jih bo v konklavu še manj, čeprav predpisi določajo, da je udeležba obvezna in da sta edina dopustna razloga za odsotnost bolezen ali tehtna ovira.

V zadnjih dneh je izredno močan pritisk združenj vernikov, da novega papeža ne bi smeli voliti ameriški kardinal Roger Mahony (77), irski kardinal Seán Brady (74), belgijski kardinal Godfried Danneels (80) in mehiški kardinal Norberto Rivera Carrera (71), ki so osumljeni, da so ščitili duhovnike pedofile. Kardinal Mahony je že nekaj dni v Vatikanu. Bil je med prvimi, ki so pripotovali, in se je v sredo na Trgu sv. Petra udeležil zadnje papeževe avdience. Novinarji so ga prepoznali in takoj zasuli z vprašanji v zvezi z očitki, vendar jih je kardinal na hitro odpravil s širokim nasmehom in – blagoslovom.

Način izbiranja papeža se je skozi zgodovino spreminjal, že več stoletij pa ga izbirajo kardinali. Prve papeže je izbirala vsa duhovščina, ki je živela v bližini Rima, leta 1059 pa je papež Nikolaj II. izdal dekret, da smejo voliti le kardinali. Zdaj veljavni temeljni dokument je apostolska konstitucija Universi Dominici gregis, ki jo je podpisal Janez Pavel II. leta 1996, deloma pa jo je z motu propriom spremenil Benedikt XVI. leta 2007.

Priprave na konklave

V času izpraznjenega papeškega sedeža se kardinali sestajajo na splošnih in posebnih kongregacijah oziroma zborih. Splošnim zasedanjem predseduje dekan kardinalskega zbora, ki je tokrat Angelo Sodano (86), nekdanji državni tajnik. Na njih se kardinali z vsega sveta, več kot dvesto, sestajajo vsak dan do začetka konklava in razpravljajo ter se odločajo o neodložljivih in pomembnih vprašanjih glede upravljanja cerkve. Vsak udeleženec kongregacij mora na začetku priseči, da bo molčal o vsem, kar je povezano s papežem.

Na posebnih kongregacijah sodelujejo kardinal kamerleng in trije kardinali po redovih: kardinal škof, kardinal duhovnik in kardinal diakon. Zadnji trije kardinali se menjajo vsake tri dni. Nadomestijo jih novi trije kardinali, izžrebani iz vsakega reda. Ti rešujejo vsakodnevne zadeve.

Ena od prvih nalog novega papeža je oblikovanje svoje skupine ljudi, ki bodo vodili kongregacije in svete. Papež lahko v celoti ali delno potrdi ljudi svojega predhodnika, lahko pa jih tudi vse zamenja.

Vsi ven!

Volitve novega papeža niso tako preproste in so za volivce precej naporne. Kardinali v času konklava (iz latinščine pod ključem) ne smejo zapustiti Vatikana. Hiša svete Marte, kjer stanujejo, skupaj z njimi tudi dva zdravnika in bolničarja, je zaprta, zaprta je tudi Sikstinska kapela, kjer potekajo volitve, za kar skrbi kardinal kamerleng. V tem času kardinali ne smejo imeti stika z zunanjim svetom, ko jih z avtobusom vozijo iz hiše sv. Marte v apostolsko palačo, ne smejo komunicirati z nikomer. Nekateri gredo raje peš in tem se na poti ne sme nihče približati. Kardinalom odvzamejo mobilne telefone, dostop do interneta ..., skratka vsako možnost komuniciranja z zunanjim svetom. Nimajo časopisov, radia in televizije.

Preverjeni kuharji in čistilci morajo priseči, da ne bodo izdali ničesar v zvezi s konklavom in da ne bodo ničesar posneli. Tudi volivci morajo priseči, da bodo molčali, za kršitev jih samodejno doleti kazen izobčenja, kar je zaostril Benedikt XVI. Prej jih je lahko s tem kaznoval prihodnji papež. Kljub grožnji se je velikokrat razvedelo marsikaj, kar se ne bi smelo, vendar ni znano, da bi kakšnega kardinala zaradi tega kaznovali, sploh z izobčenjem. Po prisegi molčečnosti v Sikstinski kapeli papeški ceremoniar ukaže: »Extra omnes!« (Vsi ven!). Vsi, ki ne volijo, morajo zapustiti Sikstinsko kapelo.

Prvi dan konklava običajno volijo šele popoldne, medtem ko vse druge dni glasujejo dvakrat dopoldne in dvakrat popoldne, dokler ne izvolijo papeža. Vsak od kardinalov lahko voli in je izvoljen. Ni pa nujno, da je za papeža lahko izvoljen le kardinal. Kardinali v načelu lahko izberejo vsakega katoličana, pomembno je, da je moški in da je primeren za škofovsko službo. Vendar se to v praksi že zdavnaj ne dogaja več. Zadnji papež, ki ni bil kardinal, niti škof, niti diakon, je bil Leon VIII. (963–965). Papež Leon X. (1513–1521) je bil v času izbiranja papeža zadnji samo diakon, Gregor XVI. (1831–1846) pa zadnji samo duhovnik. Zadnji škof, ki je bil izbran za papeža in ni bil kardinal, je bil Urban VI. (1378–1387).

Dim

Glasovanje je tajno in za izvolitev papeža sta potrebni dve tretjini glasov. Dokler papež ni izvoljen, lističe po vsakem krogu glasovanja sežigajo v peči in iz dimnika se opoldne in ob sedmih zvečer pokadi črn dim. Bel dim ljudem na Trgu sv. Petra sporoča, da je papež izvoljen. Papirnatim lističem v peči dodajo kemikalije, ki obarvajo dim. Zažgejo tudi vse morebitne zapiske, ki si jih kardinali delajo med glasovanjem. Če po treh dneh papež še ni izvoljen, se volitve prekinejo za en dan, ko imajo kardinali molitveni odmor in priložnost za medsebojne pogovore. Zatem se volitve nadaljujejo in po sedmih dneh se spet prekinejo, če papež še ni izbran. Po enodnevnem odmoru spet sledi sedemdnevno glasovanje in če papež še ni izvoljen, imajo volivci spet prost dan. Sledi novih sedem dni glasovanj.

Vseh glasovanj je lahko največ 34 in če papeža še vedno ni, se po enodnevnem premoru odločajo samo še med kandidatoma, ki sta pred tem dobila največ glasov. Tudi v tem primeru mora bodoči papež zbrati dve tretjini glasov. Kandidata ne smeta glasovati. Izbira med njima se nadaljuje, dokler eden od njiju ne dobi dvotretjinske podpore. Malo verjetno je, da bi glasovanje trajalo tako dolgo – za 34 glasovanj bi bilo potrebnih enajst dni. Ratzingerja so izvolili v četrtem glasovanju, Wojtyło v osmem.

Ko izberejo papeža, ga kardinal dekan ali najstarejši kardinal vpraša: »Sprejmeš svojo kanonično izvolitev za papeža?« Ko izvoljeni privoli, ga vpraša: »Kako se želiš imenovati?« Ko sliši izbrano ime, sestavijo uradni dokument o sprejetju, če je izvoljeni že posvečen v škofa, takoj postane rimski škof in papež ter glava škofovskega zbora. Če kandidat še ni škof, ga takoj posvetijo. Zatem novico sporočijo svetu z belim dimom. Po opravljenih formalnostih se papež v sobi solza obleče v belo obleko, kardinal protodiakon pa z balkona vatikanske bazilike zbranemu ljudstvu oznani: »Habemus papam!« (Imamo papeža!) Pove še njegovo ime in priimek ter papeško ime, zatem pa se papež pojavi na istem balkonu in podeli apostolski blagoslov Urbi et orbi (mestu in svetu).

Lastnosti za papeža

Kakšen naj bi bil novi papež za nove razmere? Ko je papež Benedikt XVI. odstopil, je med drugim omenil, da je v današnjem svetu, ki se hitro spreminja, za upravljanje Petrove barke potrebna telesna in duševna moč.

Dobra telesna kondicija in primerna starost bosta po mnenju vatikanistov tokrat močno vplivali na izbiro. Nekaj podobnega, kot se je dogajalo že leta 1978, ko so se kardinali po nenadni smrti papeža Janeza Pavla I. že drugič zbrali v Sikstinski kapeli. Tedaj so izbrali »mladeniča« pri 58 letih, ki je na Petrovem sedežu ostal polna tri desetletja. To je preveč, zato bi bila verjetno bolj primerna starost okoli 65 let, kolikor jih je ob izvolitvi štel tudi Pavel VI., ki je papeževal od leta 1963 do 1978 in je pred tem leta preživel v državnem tajništvu ter Vatikan poznal do obisti. Če naj novi papež izpelje nujno potrebne reforme rimske kurije, o čemer so si vsi enotni, jo mora dobro poznati. Skratka, odločenost in reformatorski duh naj bi bila približno taka, kot sta krasila Pija X. na začetku 20. stoletja. Ratzingerju so očitali prav pomanjkanje volje, da bi se lotil temeljite prenove preveč razbohotenega državnega tajništva, v katerem imajo glavno besedo italijanski kardinali.

Če bo izvoljen papež, ki teh lastnosti nima, bo moral izbrati takšnega državnega tajnika, da bo to počel v njegovem imenu. To bi lahko pomenilo, da novi rimski škof ne bo potrdil mandata sedanjim vodilnim možem v kuriji za več kot nekaj mesecev, dokler ne bo zbral novih najožjih sodelavcev in se z njimi lotil reform.

Seveda bo moral biti novi papež tudi mož duha in pravi pastir, ki bo znal nagovoriti vernike po svetu, tako da se bo trend naraščanja katoličanov v Afriki, Aziji in Južni Ameriki nadaljeval. Novi vodja milijardnega občestva kristjanov mora imeti vodstvene sposobnosti, vendar vatikanisti poudarjajo, da naj bo bolj podoben duhovnemu vodji kot predsedniku države. Varnostni ukrepi so danes nedvomno potrebni, vendar se nekako ne spodobi, da je sveti oče obdan s trumami varnostnikov s slušalkami v ušesih in temnimi očali. Želeli bi si papeža, ki mu ljudje ne bi le zaupali, ampak bi ga imeli tudi radi, tako kot so imeli radi vselej nasmejanega Janeza XXIII., ki so ga imenovali papež Dobri.

Kandidati

Tistemu, ki ga bodo izbrali za novega poglavarja cerkve, res ne bo lahko. Dobro bi bilo, ko bi poleg naštetega premogel tudi nekaj karizmatičnosti, ki jo je izžareval Janez Pavel II. Ne nazadnje mora človek, ki sedi na Petrovem stolu, govoriti v več jezikih in tudi o velikih temah, kot so svetovni mir, zbliževanje sprtih civilizacij in strpen odnos do drugih veroizpovedi. Teološkega znanja, ki ga je imel Benedikt XVI., gotovo ne bo dosegel, saj Ratzinger velja za izjemnega teologa.

Ob omenjenem se zastavlja še eno pomembno vprašanje: ali bo blok 28 Italijanov v konklavu v zavezništvu s Španci in Francozi ponovno izbojeval Italijana? Če izbrani že ne bo Italijan, ali bo vsaj Evropejec ali pa bo prvič na čelu rimskokatoliške cerkve nekdo iz tako imenovanih mladih cerkva iz Afrike, Azije in Latinske Amerike? Najbrž še nekaj let ne, sploh ne črni papež, čeprav se večkrat omenja Peter Kodwo Turkson (64) iz Gane, ki dela v kuriji.

Oči Italijanov so uprte v Benetke, iz katerih so v 20. stoletju prišli trije papeži. Sedanji beneški nadškof Francesco Moraglia še ni dopolnil niti 60 let in je morda premlad, poleg tega še ni kardinal. Zato se zdi močnejši kandidat milanski nadškof Angelo Scola (71), ki je leta 2011 prišel iz Benetk. Njegova šibka točka je, da ni ravno zdrav, saj opazno težko hodi. Močan je tudi Gianfranco Ravasi (70), ki v Vatikanu skrbi za kulturo, je široko razgledan, prijeten, odprt in ne kaže predsodkov, tudi ne do ateistov. So pa Italijani razdeljeni na več taborov in to jih šibi. Od evropskih kandidatov poleg italijanskih velja za najmočnejšega dunajski kardinal Christopher Schönborn.

Zdi se, da tudi še ni čas za nekoga iz ZDA, je pa v ospredju Kanadčan Marc Ouellet (68), prefekt pomembne kongregacije za škofe. Nekaj imen prihaja še z drugih celin, med njimi Brazilec Odilo Pedro Scherer (73), nadškof v São Paulu, ki je pred leti delal v Vatikanu, ter Kolumbijec Rubén Salazar Gómez (70).

Za zidovi vil

V teh dneh, ko se kardinali z vsega sveta zbirajo v večnem mestu, bi bilo zanimivo vedeti, kakšna omrežja se pletejo za zidovi nekaterih rimskih vil, ki gostijo najvišji kler. Vloge, ki jo v ozadju igrajo predstavniki nekaterih vplivnih redov ali cerkvenih gibanj, so včasih tako pomembne, da odločilno vplivajo na izid volitev.

Precej bo odvisno tudi od pogovorov, ki te dni potekajo v dveh rimskih vilah, vili Tevere in vili Nazaret. V prvi je sedež vplivnega Opusa Dei, v drugi, kardinala državnega tajnika, pa se zbirajo pripadniki Skupnosti svete družine iz Nazareta, ki jo vodi kardinal Achille Silvestrini.

Če je verjeti napovedim, naj bi tokrat nihalo zanihalo v nasprotno smer od zadnjega konklava. Kardinali, ki so se takrat zavzemali za bolj sodobno cerkev (Martini, Murphy-O'Connor, Kasper, Pompedda ipd.) in so se sestajali v vili Nazaret, so bili z izvolitvijo Ratzingerja poraženi. Možnosti, da bo Vatikan vodil mlajši kardinal, ki bi se lotil temeljitih sprememb v kuriji in po možnosti ne bi bil iz Evrope, niso prav velike. Večja verjetnost je, da bo novi papež eden izmed italijanskih kardinalov. Angelo Scola lahko računa na razvejeno diplomatsko dejavnost pripadnikov Skupnosti svetega Egidija, ki so nekakšna vzporedna vatikanska diplomacija, predvsem pa na vplivno katoliško gibanje Občestvo in osvoboditev (Comunione e liberazione), ki mu pripada.

Tokratni konklave bo poseben še po tem, da bo na njem senca pedofilskih škandalov in afere Vatileaks, čemur se kardinali v razpravah ne bodo mogli izogniti. Tudi s temi problemi se bo moral soočiti prihajajoči papež.