Kakšna je preteklost in prihodnost možganov?

Nevrolog Oliver Sacks – njegovo knjigo Mož, ki je imel ženo za klobuk imamo prevedeno tudi v slovenščino – je nekoč dejal, da si je vedno želel, da bi, ko se je recimo zaljubil ali bil srečen, imel ob sebi sliko svojih možganov, da bi videl, kaj se dogaja v njih v teh trenutkih, da bi to, kar poimenujemo občutja, dobilo tudi materialne dokaze. Možgani, za katere je Woody Allen dejal, da so njegov drugi najljubši organ, so vedno popularnejša tema, tako v znanosti kot v popularnih znanostih; za nekatere so skrivnostni in neskončni univerzum, za druge praktičen in pomemben organ, ki ga vedno bolj odkrivamo šele z napredkom sodobne tehnologije, ki omogoča, da opazujemo njegove krivulje in delovanja. Tudi če na možgane pogledamo z resnega znanstvenega stališča, se zdijo zapleteni in nepredvidljivi kot kakšna Shakespearjeva drama. Med drugim nas učijo tudi, kako močna je domišljija, saj so recimo predeli možganov, ki so odgovorni za igranje klavirja, enako močno delujoči, če ga igramo zares ali le v mislih.

Pred tednom dni se je končal Mednarodni teden možganov, ki vsako leto v različnih slovenskih mestih na odlična predavanja, filmske projekcije in delavnice privabi številno publiko vseh generacij in poklicev. Organizira ga slovensko društvo za nevroznanost Sinapsa, katerega predsednik je Grega Repovš, doktor znanosti in docent za občo psihologijo. Z njim smo se pogovarjali o preteklosti in prihodnosti možganov.

Eden od najznamenitejših mitov v znanosti je, da naj bi človek uporabljal le deset odstotkov svojih možganov. Ali drži?

Eden od začetnikov te misli naj bi bil oče ameriške znanstvene psihologije William James, ki je v knjigi The Energies of Men zapisal, da uporabljamo le majhen del svojih miselnih in fizičnih sposobnosti. Drugi pripisujejo izvir tega mita podobni izjavi Alberta Einsteina. Na teh mislih so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja gradili avtorji, ki so v svojih knjigah promovirali tehnike hitrega branja, miselnih vzorcev in drugih metod čim boljšega izkoriščanja naših sposobnosti učenja, kar se je nekako sprevrglo v mit, da je izkoriščenih le deset odstotkov naših možganov. Ali to pomeni, da preostalih devetdeset odstotkov zgolj brezdelno ždi? Nevroznanost nam razkriva, da to ne drži, saj prav vsak del možganov opravlja določeno funkcijo in je vpleten v različne kognitivne ali druge procese, ki predstavljajo pomemben del naših sposobnosti.

Funkcijsko slikanje možganov kaže, da je tudi v stanju mirovanja, ko smo sproščeni in ne doživljamo nobenega miselnega napora, velik del naših možganov aktiven. Ni predela možganov, ki čez dan ne bi bil dejaven. Dobesedna interpretacija, da je izkoriščenih le deset odstotkov možganov, torej ne drži.

Res pa je, da možganov ne izkoriščamo v njihovi polni zmožnosti. Za primer poglejmo aparature, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju – multipraktik na primer uporabljamo samo včasih, čeprav bi z njegovo pomočjo lahko vsak dan pekli potice. Ravno tako je z možgani, z našim umskim sistemom: sposobni smo marsičesa, možgani nam omogočajo naučiti se zelo veliko stvari, pridobivati nove spretnosti. Vendarle pa jih polno ne izkoriščamo. Ne delamo vsega tistega, kar bi lahko, in to je, če se vrnemo nazaj, tisto osnovno sporočilo, ki ga je omenjal William James – v našem vsakdanjem življenju bi lahko miselno in fizično delali dosti več, kot dejansko opravimo. Na neki način so naše zmožnosti neizkoriščene.

Na svojem predavanju na tednu možganov ste omenjali tudi znamenitega literarnega junaka, detektiva Sherlocka Holmesa, ki svojih možganov ni želel obremenjevati s preveč različnimi podatki, ker je verjel, da mu bo tako ostalo premalo prostora za stvari, ki ga zares zanimajo.

Ljudje si pogosto predstavljamo, da naši možgani delujejo podobno kot računalnik. Vanj lahko naložimo določeno število informacij, in več ko jih je, manj prostora ostaja, zato moramo, ko ga zmanjka, nekatere podatke zbrisati, da bi tako imeli prostor za nove stvari. V prvi knjigi o znamenitem detektivu Sherlocku Holmesu Arthur Conan Doyle opisuje, kako Holmesov prijatelj Watson ugotavlja, da Holmes ve ogromno stvari, ki mu pomagajo pri detektivskem delu, medtem ko o najbolj splošnih stvareh, recimo to, da se Zemlja vrti okoli Sonca, ne ve prav nič. Ko ga vpraša, kako to, mu Holmes odgovori, da pač noče svojih možganov polniti z nepomembnimi stvarmi, saj želi, da mu ostaja več prostora za tisto, kar je zares pomembno. Danes vemo, da je takšno razmišljanje napačno. Informacije si zapomnimo tako, da nove podatke vpenjamo v naše predhodno znanje. Več ko imamo znanja, lažje bomo osvojili novo, več ko znamo tujih jezikov, lažje se bomo naučili še enega, več ko vemo o določeni tematiki, hitreje bomo lahko nanjo pripeli nove informacije.

V laboratoriju angleškega psihologa Richarda Morrisa so pred nekaj leti naredili zelo ilustrativen poskus. Podgane so učili v posebni »areni« povezovati posamezne vonje z določenimi lokacijami v prostoru. Pred vstopom v »areno« so dali podganam povohati vonjavo, ki jim je sporočala, na kateri lokaciji bodo našle hrano. Na začetku so podgane potrebovale zelo veliko časa, da so se naučile te naloge, čez nekaj tednov, ko so osvojile splošno shemo o povezavi med vonjem in lokacijo hrane, pa so se ob uvedbi novega vonja že v enem samem poskusu naučile, kje se skriva hrana. Ko so uspešno osvojile okvir, so lahko vanj zelo učinkovito vpenjale nove informacije.

Pri ljudeh je podobno. Kadar gremo recimo na predavanje, na katerem beseda teče o temi, o kateri nič ne vemo, se bomo na koncu predavanja komajda še spomnili, o čem je bil govor, saj tega, kar smo slišali, nimamo kam nasloniti, pripeti. Če pa gre za temo, ki jo že razmeroma dobro poznamo, si bomo vsebino predavanja vse do podrobnosti mnogo lažje zapomnili.

Pravijo, da so možgani orodje za odkrivanje novosti in da je prav radovednost njihova pomembna lastnost. Pisatelj Primo Levi, ki je preživel koncentracijsko taborišče, je ugotovil, da to, kar so vsi preživeli imeli skupnega, ni bila fizična moč, ampak nekakšna intelektualna radovednost.

V svoji knjigi Consciousness Explained (Razložena zavest) je ameriški filozof Daniel Dennett zapisal, da bi lahko za primate in ljudi rekli, da so informavori – živali, ki »jedo« informacije. Informacije, ki jih dobivamo iz okolja, nam omogočajo razumeti, napovedovati in predvidevati, kaj se okoli nas dogaja ali se bo zgodilo. Tako se lažje izognemo nesrečam in situacijam, ki bi lahko bile nevarne. Spoznavanje in razumevanje okolja, ustvarjanje njegove učinkovite predstave je ena izmed osnovnih funkcij možganov. Prek soočanja z različnimi situacijami in nabiranja izkušenj si ustvarjamo bogat nabor vedenjskih vzorcev. Večkrat ko se z njimi srečamo, hitreje jih prepoznamo in bolj avtomatični postajajo naši odzivi. Tako lahko v situacijah, v katerih se znajdemo, že vnaprej predvidimo, kaj se lahko zgodi, in se na to že vnaprej pripravimo – se umaknemo določeni nevarnosti ali pa prepoznamo, kje so priložnosti in koristi, kje bomo našli hrano ali celo kje se da bolje zaslužiti. S tem nam izkušnje, ki smo si jih nabrali, omogočajo čim bolj optimalno vedenje.

Koliko k inteligenci prispeva genska zasnova in koliko okolje?

O tem vprašanju v okviru psihologije in nevroznanosti že zelo dolgo potekajo živahne debate. Izkazalo se je, da so vplivi večinoma deljeni; deloma je inteligentnost vsekakor gensko pogojena, hkrati pa k njej velik del prispevajo naše izkušnje, okolje, radovednost, način, kako pristopamo k različnim situacijam in koliko se iz njih naučimo, kaj iz njih odnesemo. V končni fazi tudi od vzgoje in od stališč, ki smo si jih skozi življenje oblikovali.

Tema letošnjega tedna možganov je bil trening možganov. Kakšni so zaključki? Kaj lahko starejši človek stori, da ohrani vitalnost možganov?

Populacija se v razvitem svetu stara, zato je tako z vidika posameznikov kot družbe in države vedno več zanimanja za to, kako vitalnost tudi v umskih sposobnostih ohranjati v pozno starost. Najprej je dobro razčistiti, kaj pravzaprav mislimo, ko govorimo o treningu možganov? Lahko ga namreč razdelimo na več področji, eno je osvajanje veščin in spretnosti, kot so vožnja s kolesom, drsanje, igranje klavirja itd. To so tiste sposobnosti, ki se jih možgani najlažje učijo in se jih lahko učimo vse življenje. Možgani so zelo prožni in plastični, zato lahko tudi v pozni starosti osvajamo nove spretnosti, se naučimo novega plesa, kvačkanja ali dela na računalnik. Gre za sposobnosti, ki nam lahko bogatijo življenje, omogočajo, da se v vsakdanjem življenju bolje znajdemo, in s tem prispevajo k boljši kvaliteti življenja.

Druga vrsta treninga možganov je nekaj, čemu rečemo kognitivni trening – ta je mišljen kot urjenje in razvijanje specifičnih umskih sposobnosti in procesov, ki predstavljajo temelje osnovne sposobnosti procesiranja informacij v našem umskem sistemu. Sposobnosti, ki določajo, koliko stvari si lahko naenkrat zapomnimo, na koliko stvari smo lahko pozorni, kako hitro lahko prepoznamo dražljaj in nanj odreagiramo ipd. Tovrstne sposobnosti je težko trenirati. Ljudje med razvojem, v zgodnji odraslosti, dosežemo vrhunec teh sposobnosti, potem pa začnejo sčasoma upadati. To, kar trenutno kažejo rezultati različnih študij, je, da bomo z vadbo specifičnih nalog res napredovali pri uspešnosti izvedbe prav teh nalog, napredek pa se žal ne bo prenesel na druge bolj ali manj sorodne naloge ali vodil do splošnega izboljšanja umskih sposobnosti.

Te raziskave seveda veljajo za zdravo odraslo populacijo. Ko govorimo o populaciji, ki je zaradi bolezni ali poškodb doživela določene kognitivne upade ali pa ko so zaradi pozne starosti začele upadati sposobnosti, se izkaže, da z usmerjeno vajo lahko deloma bodisi znova vzpostavimo oškodovane sposobnosti bodisi jih nadomestimo z novimi. Pri možganskih poškodbah so to lahko res zelo pomembni napredki, ki posamezniku omogočajo, da se lahko vrne v normalno življenje. Izsledki obširne ameriške študije starostnikov podobno kažejo, da lahko v pozni starosti z ustreznimi oblikami treninga na posameznih področjih dosežemo izboljšanje miselnih sposobnosti, ki je primerljivo spontanemu upadu sposobnosti v času od sedem do štirinajst let. Poudariti je treba, da je napredek omejen na področje, ki smo ga vadili, in da so posamezniki pri tem lahko različno uspešni.

Tretja vrsta treninga pa se nanaša na osvajanje novih znanj, novih sposobnosti, npr. učenja novega jezika, ali spoznavanja novega področja raziskovanja... Pri tem so naši možgani zelo dobri in z izkoriščanjem teh sposobnosti učenja lahko dosegamo največje učinke. Namesto poskusov urjenja osnovnih miselnih sposobnosti si raje nabiramo čim več različnih specifičnih izkušenj in znanj, ki nam bodo pomagali spoprijeti se z izzivi vsakdana ter nam olajšali osvajanje in pomnjenje novih znanj in informacij. Naši možgani so aparatura, ki je izjemno sposobna prepoznavati vzorce. Več ko imamo nakopičenega znanja in izkušenj, lažje bomo v novih situacijah prepoznavali elemente predhodnih izkušenj ter izbrali tiste odzive in strategije, ki so se v preteklosti že izkazali za uspešne. S tem se bomo lahko izognili potrebi po odkrivanju novih rešitev, ki zahtevajo kompleksne miselne operacije in neokrnjene temeljne umske sposobnosti.

Pred kratkim je v ZDA izšla knjiga Moonwalking with Einstein, ki jo je napisal človek z izjemnim spominom Joshua Foer. V njej recimo napiše, da si nam danes ni nič več treba zapomniti telefonskih številk, saj jih imamo v mobitelih, naslovov prav tako ne, saj uporabljamo e-pošto, računamo s kalkulatorjem... Ali smo pozabili se spomniti, se sprašuje? Zato predlaga, da lahko vsak dan urimo svoj spomin tako, da si na primer asociativno zapomnimo seznam tega, kar moramo kupiti v trgovini.

Pomembno je ločiti med dvema vrstama informacij. Na eni strani gola dejstva, ki si jih je treba zapomniti za krajši čas – recimo seznam, kaj moramo kupiti v trgovini, informacije, ki so za nas pomembne le nekaj ur. Na drugi strani pa je znanje, ki nam omogoča razumeti svoje okolje. Prve informacije je smiselno prepustiti računalnikom, telefonom ali listku papirja, medtem ko je znanje, ki nam zares pomaga znajti se v našem svetu, dobro nositi v glavi. Takrat ko imamo čas in energijo, se seveda splača vaditi različne spominske tehnike, ker nam lahko kdaj drugič pridejo prav. Ni pa se smiselno s tem pretirano obremenjevati vsak dan. Ena izmed stvari, ki jih skušam pojasniti študentom na začetku vsakega letnika, je, da to, kar skušamo doseči na fakulteti, večinoma ni podajanje dejstev, ki jih danes lahko zelo hitro najdemo že na spletu. Pomembno je, da študenti osvojijo razumevanje teh dejstev. Znanost stalno napreduje, zato teorije, ki so držale pred nekaj leti, danes morda ne držijo več. Memorizirati podrobnosti o dejstvih zato velikokrat nima smisla, pomembno je, da razumemo, kako smo prišli do njih, zakaj so nove teorije nadomestile prejšnje in kako lahko pridemo do novih spoznanj. Le tako lahko dopolnjujemo svoje znanje in se znajdemo v novih situacijah.

Zakaj je po vašem mnenju danes tako zelo poraslo zanimanje za delovanje možganov?

Verjetno je za to več vzrokov; na eni strani se ljudje morda bolj zavedamo, koliko naši možgani opredeljujejo naše sposobnosti, kako vplivajo na naše doživljanje in opredeljujejo kvaliteto našega življenja. Študije zadnjih let npr. kažejo, da stroški, ki jih prinašajo bolezni in poškodbe možganov, v Evropi predstavljajo približno tretjino vseh zdravstvenih stroškov. K zanimanju je veliko pripomogel tudi napredek razumevanja naših možganov in našega uma, ki ga prinašajo nove tehnologije, recimo tehnike funkcionalnega slikanja možganov ali pa računalniki, s katerimi smo sposobni simulirati precej kompleksne modele našega živčevja. Možgane lahko vidimo povsem na novo, kar omogoča nova znanja in razumevanja. Eden od vzrokov za vse večje zanimanje za možgane je tudi to, kar sva že omenila, da se populacija stara in da se zdi družbi pomembno, kako tudi v pozni starosti vzdrževati kvaliteto življenja, ki je odvisna od naših umskih sposobnosti.

Kognitivna znanstvenica Sarah-Jayne Blackmore je nekje zapisala, da misli, da ima svobodno voljo in sama sprejema svoje odločitve, vendar tega ne more dokazati, saj vsi znanstveni dokazi kažejo nasprotno. »Naši možgani sprejmejo odločitev, še preden nam omogočijo, da se zavedamo, da smo jo izvedli. Na primer, tisti del možganov, ki upravlja gibanje, je aktiven vsaj eno sekundo prej, preden se zavedamo, da smo se odločili premakniti. Potem nam drugi del možganov razloži, zakaj se je ta gib zgodil. Torej, četudi sem si sposobna racionalno razložiti, zakaj sem nekaj storila, so moji možgani vedno en korak pred mano.«

Vprašanje, koliko zavest vpliva na naše vedenje, ga določa in koliko smo sposobni svobodne volje, že dolgo buri duhove znanstvenikov in laikov. Debata, ki jo opisujete, izhaja iz raziskave, ki jo je pred leti izvedel ameriški nevrofiziolog Benjamin Libet. V njej je z zanimivo nalogo opažal, da lahko v naših možganih opazujemo oblikovanje zametka naše odločitve o tem, kdaj bomo recimo pritisnili na gumb, in to še predno se zavedamo, da smo sprejeli to odločitev, ter načel vprašanje, ali potem sploh lahko govorimo o svobodni volji? V osnovi tovrstna razmišljanja izhajajo iz dualistične predpostavke o ločenosti med našimi možgani in našo zavestjo, »nami«, ki izhaja še iz časa Descartesove delitve materialnega in nematerialnega. Tovrstna delitev je implicitno prisotna v izjavah kot na primer: »možgani so me prinesli okoli...« Vendar pa so te predpostavke napačne. Možgani niso ločeni od naše zavesti. Naše umske sposobnosti, naša zavest so zgolj odraz delovanja možganov, zato ne kaže ločevati med enim in drugim. Če se s spoznanjem, da naše odločitve, naša zavest, ne izhajajo iz nam neopazljivega nematerialnega sveta, temveč so rezultat delovanja možganov, vrnemo k Libetovim eksperimentom, moramo sprejeti, da se v aktivnosti naših možganov odraža tudi snovanje naših odločitev, pri čemer pa odločitev ne oblikujejo in sprejemajo naši možgani kot nekaj ločenega od nas, temveč naši možgani kot mi. V Libetovem eksperimentu tako lahko opazujem sebe v procesu sprejemanja svoje odločitve in ustvarjanja svoje volje.

Na tednu možganov ste imeli tudi predavanje o komunikaciji z neodzivnimi bolniki...

Na tem področju se je v zadnjem času zgodil precejšen napredek. Poznamo različne oblike stanja neodzivnosti. Koma predstavlja najgloblje dolgotrajno stanje neodzivnosti, ki ga označuje odsotnost izmenjavanja spanja in budnosti. Sledi ji vegetativno stanje, v katerem že opažamo izmenjavanje spanja in budnosti, vendar pa so bolniki neodzivni in ne kažejo sposobnosti zavestnega doživljanja. Ko se začnejo pojavljati prepoznavni znaki zavesti, govorimo o stanju minimalne zavesti, ki lahko sčasoma napreduje do polne ozdravitve oziroma polne zavesti. Med vegetativnim stanjem in stanjem minimalne zavesti je včasih težko ločevati. Pri določenih poškodbah možganov so lahko namreč oškodovana področja, ki omogočajo naše vedenje, medtem ko so predeli, ki omogočajo zavestno doživljanje, razmeroma ohranjeni. V slednjem primeru je posameznik lahko zavesten, zaradi nesposobnosti izvedbe kakršnegakoli opazljivega vedenja pa nima nobenega vzvoda, prek katerega bi lahko izkazal svojo zavest, zato napačno sklepamo, da zavest ni prisotna.

Ta problem je skupina znanstvenikov iz Cambridgea naslovila s funkcijskim slikanjem možganov. Slednje nam omogoča opazovati, kateri predeli možganov so aktivni v določenem časovnem obdobju. Na podlagi vzorca aktivnosti in poznavanja funkcij posamičnih področij možganov pa lahko nato razlikujemo med različnimi miselnimi aktivnostmi. Avtorji študije so si tako zamislili dve nalogi predstavljanja, za kateri so potrdili, da aktivirata zelo različna področja možganov. Ena naloga je bila predstavljati si, da igramo tenis. V tem primeru so aktivni predeli možganov, ki so tudi sicer aktivni pri izvajanju kompleksnih motoričnih dejavnosti. Druga naloga pa je bila predstavljati si, da hodimo po svojem stanovanju ali hiši. V tem primeru so aktivni tisti deli možganov, ki se povezujejo z zaznavanjem prostora. Pacientom v vegetativnem stanju so nato med funkcijskim slikanjem možganov naročili, naj si nekaj časa predstavljajo, da igrajo tenis, nato pa, da se sprehajajo po svojem stanovanju. Pri enem od pacientov v vegetativnem stanju so ugotovili, da se vzorec aktivnosti možganov sklada s podano nalogo, iz česar so lahko sklepali, da je bil sposoben razumeti podana navodila in si aktivno predstavljati igranje tenisa in hojo po stanovanju. Sposobnost voljne izvedbe navodil je potrdila prisotnost zavesti. Isto preizkušnjo so kasneje ponovili na večjem naboru pacientov in pri petih od štiriinpetdesetih odkrili sposobnost moderiranja svoje miselne aktivnosti in s tem prisotnost zavesti. Pri enem od njih so njegovo sposobnost predstavljanja uporabili kot sredstvo komuniciranja. Na enostavna vprašanja je s predstavljanjem igranja tenisa odgovoril pritrdilno, s predstavljanjem hoje po stanovanju pa nikalno.

Ena od zanimivih tem o možganih je tudi ustvarjanje ali pa tema, kako so se velikim umom človeštva porodile velike ideje. Kot pravijo, se najboljše ideje velikokrat dogodijo v stanju, tik preden zaspimo, ko dremamo, v stanju med budnostjo in spanjem...

Ko smo budni, je naš celotni zaznavni in kognitivni sistem naravnan k temu, da skuša interpretirati informacije iz okolja in oblikuje čim bolj realno sliko tega, kar se v našem okolju dogaja. V budnem stanju smo poleg tega največkrat usmerjeni k izpolnjevanju konkretnih ciljev in svojo pozornost zelo ozko osredotočamo na relevantne vsebine, druge pa potlačimo. Kadar se tako zelo aktivno posvečamo nekemu problemu, zelo težko vzpostavljamo povezave s tistim, kar je zunaj polja naše trenutne pozornosti. Ko pa se sprostimo, na primer v stanju dremanja ali celo spanja, se osvobodimo potrebe po ustvarjanju verodostojne podobe sveta in hkrati pozornosti in mislim pustimo prosto pot. V takšnem stanju lahko ustvarjamo izmišljene, nenavadne, nemogoče svetove, vzpostavljamo povezave med navidez zelo oddaljenimi vsebinami ter jih povezujemo na nove načine. To lahko vodi do novih ustvarjalnih zamisli ali do rešitev problemov, s katerimi smo se ukvarjali čez dan, pa jih nismo mogli rešiti ravno zato, ker smo bili preveč ozko osredotočeni nanje in nismo upoštevali drugih informacij, ki bi nam ponudile pot do rešitve. S tem pride do tako imenovanih aha-izkušenj, ki jih vsi poznamo, ko nam med neko popolnoma drugo aktivnostjo nenadoma pade v glavo rešitev tistega, s čimer smo ukvarjali pred časom.

Nevrolog Oliver Sacks se je veliko ukvarjal z, kot je temu dejal, kognitivnim čudežem glasbe. Rekel je, da je nekaj spiritualnega glede glasbe in nekaj muzikalnega glede človeškega duha.

Med različnimi vrstami človeške aktivnosti glasba iz več razlogov verjetno res zaseda posebno mesto. Velik del vsebin, s katerimi operiramo v vsakdanjem življenju, predstavlja statične informacije, medtem ko so bistvo glasbe dinamične spremembe v času. Slednje zahtevajo drugačen način predstavljanja, kodiranja in procesiranja informacij, ki zahteva in vzpodbuja integrirano, v času usklajeno delovanje možganov. Posebno je tudi njeno doživljanje. Medtem ko druge vsebine stojijo in tvorijo različne statične strukture, glasba teče, potuje, nas preseneča, pomirja, povzdigne...

Parkinsonovi bolniki se recimo odzivajo na glasbo...

Številni elementi glasbe imajo lahko pozitivni učinek. Glasbeni ritem lahko daje ali podpira ritem naših miselnih procesov ter pripomore k njihovemu usklajevanju. Glasbena tonaliteta lahko vzbuja različna čustvena stanja. Znane melodije in napevi nam lahko vzbudijo stare spomine. Bolniki, ki so utrpeli poškodbe predelov za govor, lahko v glasbi in petju najdejo alternativno ali podporno pot za izražanje in komunikacijo. Tako po načinu, kako procesiramo glasbo, kot po vplivu, ki ga ima na nas, je glasba vsekakor nekaj posebnega.

Kaj verjamete, pa ne morete dokazati?

Delo vsakega znanstvenika je dolgo zaporedje vprašanj in idej, ki čakajo na svojo potrditev ali zavrnitev. Naše delo zagotovo vodijo in usmerjajo intuitivna prepričanja in predpostavke, v katere verjamemo, pa jih – vsaj za zdaj – ne moremo preveriti. Ključno je, da pri tem ostajamo odprte glave in pripravljeni na nepričakovane rezultate. Eno mojih temeljnih prepričanj je, da našega uma, naše zavesti ne tvori neka nam nedoumljiva magična snov, temveč predstavlja odraz usklajenega delovanja milijonov živčnih celic, ki tvorijo naše možgane. V izjemno veselje mi je, da lahko svoje delo posvečam prav zadovoljevanju svoje radovednosti in iskanju odgovora na vprašanje, kako jim to uspeva.