Kam se je izgubila rast?

Analitiki ugotavljajo, da pariški klub premožnih držav vse od leta 2008 ni s tolikšno zaskrbljenostjo ocenjeval groženj globalnemu gospodarstvu, kot je to storil pretekli torek.

OECD, klub, v katerem je zbranih 34 premožnih držav, opozarja, da grozi globalnemu gospodarstvu zdrs v recesijo. Grožnja prihaja iz kroga članic te elitne skupine. Najhujša pa z druge obale Atlantika: kot pravijo v OECD, bi lahko višji davki in za okrog 4 odstotke ameriškega domačega proizvoda zmanjšani državni izdatki največje gospodarstvo sveta – in z njim tudi globalno gospodarstvo – pahnili v recesijo. Takšen razvoj dogodkov je še toliko bolj verjeten, ker še vedno obstaja tudi kronična grožnja globalnemu gospodarstvu zaradi nerešene dolgovne krize držav evrskega območja.

Tudi z optimistično domnevo, da bo ameriško politično vodstvo preprečilo, da bi gospodarstvo te države potonilo v fiskalno brezno, in da bodo Evropejci bolj uspešni v nadaljevanju boja z lastno krizo, so v OECD korenito znižali napovedi gospodarske rasti premožnih držav, ki so jih sicer objavili pred šestimi meseci. Po novi napovedi bo rast v teh državah v letu 2013 namesto 2,2 odstotka znašala 1,4 odstotka. Pri tem naj bi ameriška gospodarska rast letos dosegla 2 odstotka, v letu 2014 pa bi se povečala na 2,8 odstotka; japonska naj bi leta 2013 dosegla 0,7 odstotka, v letu 2014 pa 0,8 odstotka; države evrskega območja, v katerih se raven rasti (0,1 odstotka) v letu 2013 skorajda ne spreminja, pa naj bi v letu 2014 dosegle 1,35-odstotno rast. Prejšnje napovedi rasti za leto 2013 so bile občutno višje: 2,8 odstotka za Ameriko, 1,5 odstotka za Japonsko in 0,9 odstotka za gospodarstvo držav evrskega območja.

Za temi stopnjami rasti, ki bi jih v bolj srečnih časih vsekakor imeli za skrajno počasne, pa se skriva še precej bolj živopisna slika. Nobeno od gospodarstev ni v gibanju, ki bi ga lahko opredelili kot polet, jih pa zato kar nekaj očitno nazaduje. V letu 2013 napovedujejo recesijo v petih državah evrskega območja (Italiji, Španiji, Portugalski, Sloveniji in Grčiji) ter v še eni državi zunaj tega območja (Madžarski). Iz recesije pa se bodo po sedanjih napovedih OECD izvlekle štiri države (Velika Britanija, Nizozemska, Belgija in Češka).

Najslabše mesto je v teh in tudi vseh drugih napovedih rezervirano za Grčijo. Gospodarstvo te države, vsaj po napovedih OECD, je edino gospodarstvo premožnih držav, ki bo še naprej tonilo tudi v letu 2014, medtem ko bo mogoče v gospodarstvih preostalih 33 držav v tem letu že zaznati okrevanje. Napovedano 1,3-odstotno znižanje rasti grškega gospodarstva je videti neznatno le, če pozabimo, da bo to že šesto zaporedno leto zniževanja domačega proizvoda te države (leta 2012 je prišlo do 6,3-odstotnega znižanja, za leto 2013 pa je med drugim napovedano 4,5-odstotno znižanje).

Mimogrede: Grčija je po vsej verjetnosti najbolj drastičen dokaz za trditev, da se brez gospodarske rasti ni mogoče razbremeniti dolgov. To je že po računski plati neizogibno: velikost dolga, izmerjenega glede na velikost domačega proizvoda, se povečuje vzporedno z zmanjševanjem domačega proizvoda. V torek je bil končno zglajen spor, ki je prav v zvezi s tem vprašanjem potekal med Mednarodnim denarnim skladom in preostalima dvema članoma slovite trojke (EU, Evropsko centralno banko), pooblaščene za nadzor nad pomočjo, ki se jo pošilja tej državi. Svetovni denarni policist je nasprotoval določevanju neuresničljivih ciljev: da se grški dolg, ki znaša okoli 170 odstotkov domačega proizvoda, do leta 2020 zmanjša na menda sprejemljivih 120 odstotkov. Ni povsem jasno, ali si je premislil. Veliki sveženj ukrepov ob odobrenih 44 milijardah evrov za Grčijo, ki so ga objavili v torek, vsebuje klavzure, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da IMF še vedno dvomi o tem, da bo mogoče uresničiti vse napovedane cilje. Tako je udeležba IMF, na primer, pogojena z uspehom Grčije pri odkupu lastnih dolžniških papirjev po nizkih cenah. Uspeh tega posla ostaja sumljiv zaradi očitnih razlogov: cene teh papirjev se morajo zvišati, takoj ko se izve, da se je pojavil večji kupec.

OECD se v svoji analizi strinja tudi z ocenami IMF glede tega, da je posledica politike zategovanja pasu upočasnjevanje rasti. Kot je razvidno iz teh analiz, so posledice kar za dve tretjini večje od tistega, kar se je prvotno pričakovalo. OECD celo ugotavlja, da so imela gospodarstva članic te organizacije – ker se je več držav odločilo za politiko zategovanja pasu – za okrog 1,25 odstotka nižjo gospodarsko rast. Po mnenju OECD je bila izguba še toliko večja za gospodarstva držav evrskega območja. In medtem ko bi v kakšnih bolj normalnih razmerah te številke delovale dokaj skromno, je očitno, da jih je treba nadvse resno jemati v časih, ko se je gospodarska rast velike večine premožnih držav nekje izgubila, in to tako očitno, da se pojavlja vse več analiz z ugotovitvami in celo trditvami, da so časi hitre rasti – vsaj za premožne države – dokončno minili. Ob tem navajajo različne razloge: od razvoja demografskih razmer pa vse do odklonilnega odnosa oblasti teh držav do imigracije.

Naj to drži ali ne, dejstvo je, da glavni razlogi za sedanje pešanje v gospodarski rasti niso skrivnost. Hkrati OECD ugotavlja, da k zmanjševanju rasti v precej prispevajo tudi nezadostni ali slabi odgovori politike na vse te izzive. Ne gre zgolj za prenagljeno ali prestrogo zmanjševanje državnih izdatkov v času, ko svoje izdatke zmanjšuje tudi zasebni sektor, ki je prav tako obremenjen z dolgovi. Problem je – kot pravijo v OECD – v tem, da nezadostni in neučinkoviti odgovori držav načenjajo zaupanje in s tem še dodatno poglabljajo negotovost, s katero se srečujejo gospodarstva, in to tako na kratek kot na daljši rok. Na daljši rok zato, ker ni nikjer zaupanja vredne dolgoročne strategije gospodarske politike.

Vprašanje pa je tudi, kaj je sprejemljivega od sugestij, ki jih OECD ponuja oblikovalcem ekonomske politike svojih članic. Predvsem sugestij, ki zadevajo države evrskega območja, kjer so razmere v resnici alarmantne. Alarmantne zato, ker OECD ugotavlja, da se končuje premor, ki so ga trgi tem gospodarstvom omogočili, potem ko je tiskarna evrov napovedala, da bo brez omejitev kupovala dolžniške papirje držav svojega območja, in to, seveda, predvsem španske in italijanske.

To je zelo resno opozorilo, ki priča, da ni bil dosežen glavni cilj najnovejših ukrepov Evropske centralne banke. Ta cilj, kot je bilo tudi objavljeno, se je glasil, da se banka v to operacijo spušča zato, da bi s trgov odstranila dvome o preživetju evra, dvome, ki precej zvišujejo obresti za dolžniške države evrskega območja. Najnovejši razvoj dogajanja na trgih pa kaže, da se s tem strahom ne srečujejo samo veliki dolžniki. Kako bi sicer pojasnili dejstvo, da upniki francoski državi zaračunavajo skoraj dvakrat višje obresti od tistih, ki jih zaračunavajo Veliki Britaniji? Pri tem pa gre za državi, od katerih ima prva (Francija) bistveno boljše fiskalne razmere od druge (Velike Britanije). Za trge je tukaj očitno najbolj pomembno to, da se bo funt obdržal, medtem ko je glede evra vse skupaj precej bolj problematično.

A to ni edini razlog, zaradi katerega OECD svetuje občutno bolj aktivno delovanje ne le tiskarne evrov, temveč tudi drugih svetovnih tiskarn denarja – kitajske, indijske itd., pa tudi ameriške in japonske. Svetuje tudi, naj države v razmeroma dobrem fiskalnem položaju – ob tem navajajo Nemčijo in Kitajsko – vsaj začasno opustijo politiko zmanjševanja državnih izdatkov in uvedejo politiko državnih spodbud. Priporočajo tudi, naj države v slabšem fiskalnem položaju vsaj upočasnijo zmanjševanje državnih izdatkov, v katero so se spustile.

Nemogoče je vnaprej napovedati, ali in koliko bi takšen preobrat v ukrepih gospodarske politike pripomogel k temu, da bi se gospodarska rast pomaknila navzgor. Ker nekateri od vseh teh predlogov zagotovo ne bodo sprejeti – na primer tisti, ki se nanašajo na to, da morajo države s presežki uvajati spodbujevalno politiko –, je jasno, da se bo tudi v prihodnje nadaljevalo iskanje izgubljene rasti.