Tiskane izdaje
Slovenija se očitno več ne more zanašati na svojo posebnost in vzorčnost. Dvomi o njeni sposobnosti samoozdravljenja naraščajo, je v četrtek zapisal nemški FAZ in nekako je pokazal, da je ključ za odgovor na vprašanje, ali bo trojka »vdrla« v Slovenijo, v rokah slovenske politike. Točneje v rokah prve ministrice Alenke Bratušek, ki bo mednarodnim posojevalcem denarja pokazala, kako se bosta njena vlada in država postavili v navzkrižju konfliktov med gospodarsko pametjo in ideološkimi pritiski.
Sočasno se je v slovenskem Penu zaradi postopkovno sumljive izključitve prejšnjega predsednika vlade iz svojih vrst sprožila diferenciacija, kakršne v njem v samostojni slovenski državi še ni bilo. Tudi tu gre za konfliktno križišče, nekakšno predinfarktno stanje pisateljske duhovne monarhije, v kateri, kot se zdi, se je stresla sama njena podstat. Tudi tu bi v javnosti lahko narasli dvomi o njeni sposobnosti samoozdravljenja. In končno: tudi tu velja, da je na udaru kulturni kapital »pisateljskega državništva«, ki je v procesu nastajanja prve slovenske države dobilo specifično nacionalno težo, hkrati se je imelo za pomembnejše prav zaradi vpetja v razvejen ter zgodovinsko in kulturno stabilen mednarodni okvir.
V jabolčnem zavitku
V tej luči postane nepomembno ime nekdanjega predsednika vlade, ki se v obeh primerih kaže kot vzročni moment poslabšanja stanja v državi in družbi. Sposobnost samoozdravljenja Slovenije, njenih državljanov in njene družbe ima namreč s tem imenom opraviti toliko, kolikor ima zdravje neke splošne biološke vrste opraviti s posameznim biološkim organizmom. Spomnimo torej še enkrat.
Kolikor je Slovenija te dni v mednarodnih medijih predmet debat, je to predvsem pod vplivom skepse mednarodnih trgov, da bi država lahko vračala najeta posojila. V ZDA so mediji o tej skepsi, pač pod vidikom krize na Cipru in posledično težav EU, poročali kar precej. Slednjič na CNN in zdi se, da imajo ameriški opazovalci prihod trojke v Slovenijo tako rekoč že za dejstvo. Preplah se kaže kot postavljen na ideološko predpostavko, da je vlada Alenke Bratušek izrazito levičarska; da se bo odrekla sméri vlade njenega predhodnika, ki je poslušala nasvete mednarodnih trgov in brez refleksije sprejela religijo tržnega povpraševanja. V slednji so mnogi videli taktično naslonitev na Nemčijo in njeno formulo brezkompromisnega varčevanja, toda prav tako je večina spregledala vzporedno taktiko notranjepolitične diferenciacije, ki pravzaprav ni bila nič drugega kakor socialna, kulturna in kapitalska preureditev države po ključu pajdaškega kapitalizma in kraljestva vseh vrst netransparentnosti, vse do korupcije, nepotizma in generalnega poprimitivljenja družbe.
Mednarodni finančni analitiki nikoli niso videli drugega kakor to, kar se je v računskih projekcijah kazalo na fasadi prhke oblasti tega tipa. To bržkone tudi nekaj pove o resničnih analitičnih sposobnostih projektorjev realnih dogajanj v posamezni državi, toda resnica je tudi ta, da je tedanja opozicija (PS) sočasno prisegala na Hollandov francoski model reševanja krize, ki pa se je končno izkazal le za v lepe besede odet jabolčni zavitek, spečen po nemško-ameriškem receptu.
V čem je pravzaprav ameriška komponenta v delovanju evro-nemške logike, je v isti številki FAZ prav lepo komentiral novinarski kolega Patrick Welter. Razkriva jo vloga IMF (Mednarodnega monetarnega sklada), poleg evropske komisije in ECB (Evropske centralne banke) tretjinskega deležnika znamenite in zloglasne trojke. Tu se skriva paradoks, ki na prvi pogled preseneča in se ga je po francoskem zgledu oprijela tudi tedanja opozicija, danes vladna stranka.
Ime, ki pomeni prazno mesto
Ideja IMF namreč je, da prehitro in pretirano varčevanje ni smiselno, ker taki ukrepi ljudi in gospodarstvo zakrčijo, posledično pa se recesija še poglobi, namesto da bi se sprostila. S to všečnostjo, h kateri se ljudje radi zatekajo in ki ne pomeni drugega kakor preoblečeno keynesijanstvo, pravi avtor, je IMF prek trojke poskrbel za amerikanizacijo (ne pofrancozenje) evropske gospodarske politike. To bi seveda pomenilo tudi to, da so levi politiki (ki so s tem prišli v protislovje s sabo) s sklicevanjem na model blagih reform pravzaprav še bolj pospeševali amerikanizacijo EU kakor konservativci, ki sicer s kapricioznostjo kapitala nimajo večjih težav. Za končni anahronizem ustroja trojke pa je poskrbela ECB, ki je kot centralna banka po svoji zasnovi in definiciji pristojna za denarno politiko in ji ne pristojijo niti je ne legitimirajo izleti v gospodarsko politiko, ki povrh sploh ni njeno področje. Dve tretjini trojke torej sestavljata instituciji, ki po svoji definiciji primarno ne razmišljata o razvoju gospodarstva oziroma o gospodarski politiki kot taki, temveč jo prilagajata bodisi monetarnim bodisi ciljem globalnih kapitalskih igralcev.
To nas seveda pripelje v zagato ne le ideje nacionalne suverenosti, temveč tudi pisateljske iluzije o nacionalni duhovni entiteti, tako rekoč slovenski nacionalno-duhovni entelehiji, ki se je povrh po iniciativi gospodarskih »levičarjev« v razvoju tedaj še SRS materializirala kot samozadostna dogovorna ekonomija, prekrižana z elementi prostega trga in nekoliko manj zaželene konkurence.
Najbrž ni naključje, da se razdiralni gospodarski in socialni samorazpad države odslikava v razdiralnih dogajanjih v Penu. Res so vse od leta 1988 (in zaporov na Roški) vsa kataklizmična dejanja in recesivna obdobja Slovenije sovpadala s kontroverzno dejavnostjo – recimo kar, da z imenom – prejšnjega predsednika vlade, toda prav to ime je podobno kakor IMF v evropski trojki bolj kakor ne le nosilec neke nacionalne protidejavnosti, ki se nanaša na povsem nasprotne namene delovanja te iste nacije.
Lahko bi naredili preizkus in iz vseh dogodkov brisali ime nekdanjega predsednika vlade in videli bi, kaj v resnici ostane. Ostane dana beseda, ki ne velja, ostane kopica pajdaških alibijev in samoupravnega slabištva, ostane ščit vladavine prava, ki ga pred seboj kakor želvo v rimski vojaški formaciji sebi v bran tiščijo pogoltni in pokvarjeni prevaranti, ostane družba brez časti, dostojanstva in spoštovanja zakona. Ko nazaj v s temi zadevami obkroženo praznino vstavimo omenjeno ime, vidimo, da to pomeni le kondenzacijo vse laži in samoprevare, ki je mimo njega in že v njegovem izpraznjenem mestu pravzaprav resnični problem.
Kako je v resnici z močjo
Spopad kulturnikov v Penu, povečini pisateljev, če si nevredno sposodimo primero iz Leibnizove filozofije, sporoča, da se je Sloveniji (kakor z na tla padlo stekleno kroglo) razbila monada namišljene slovenske samozadostnosti; ni naključje, da se Slovenija – brez gospostva v zavesti in ravnanjih – v kritičnih gospodarskih razmerah po svojih elitah, ki so olastninile nacionalno samobitnost, ni bila zmožna ogniti sramoti, ki jo prinaša prošnja za pomoč gospodarju, s katerim je sklenila (evropsko) zavezo. Bila je v poziciji partnerja, zdaj je na tem, da s sklonjeno glavo prosi za pozicijo hlapca. Dogodki, ki obkrožajo nacionalno praznino (brez imena), tako realno kot simbolno dokazujejo, da to ni naključje, da gre le za epilog napačnih duhovnih in materialnih naložb. Za nerazumevanje ustavnosti univerz in njenih programov pri vodstvu (na primer mariborske univerze, na kar je opozoril visokošolski sindikat) ni alibijev in razlage v projekciji nekega političnega imena, ki je uničujoče zaznamovalo državo, temveč je uničujoča prav protipravna mentaliteta, ki take like vzpostavlja. V t. i. realnem gospodarstvu gre enako.
Zato lahko po dvaindvajsetih letih z ne preveč tveganja rečemo: to je prava Slovenija, to je resnica o njej, prej poznana in navidez uresničena leta 1991 je bila nacionalna iluzija, vzorno pripravljena in leta 2004 vzorčno pridružena Slovenija EU je bila iluzija EU. In končno: politična EU je očitno tudi iluzija, katere realnost je na projekcijskem platnu trojke dve tretjini kapitala proti tretjini politično spodletele doktrine socialno-evropskega gospodarskega razvoja.
Tako smo pri sklepnih ugotovitvah, ki jih razkriva narava krize. Pravzaprav ne gre za krizo, saj gre spet očitno bolj za globalno prerazporeditev kapitala. Kaže, da se moramo vrniti v leto 1989, ko je padel berlinski zid, kajti tedaj nismo mogli vedeti, da se bo leta 2013 znova gradil med Severno in Južno Korejo in da bo hladna vojna premaknila svojo vročo lokacijo prav tja. Verjeli smo, da ima nastajajoča samostojna slovenska država svoj globoki smisel, toda nismo vedeli, da je imel G. W. Leibniz prav, ko je z dobro filozofsko intuicijo v svojih principih filozofije (monadologiji) na primeru enostavnih substanc zapisal, da je sedanje stanje enostavne substance »nasledek njenega predhodnega stanja« in zato »je sedanjost noseča s prihodnostjo«.
Preneseno, analogno in drugače rečeno. Kar žanjemo danes, smo sejali leta 1991, kakor v Sloveniji tako v stari Evropi. Toda Leibniz je vedel, kaj je pisal o monadah. V njih imata dana beseda in zaveza pravo ime, sveto mesto in nepremagljivo moč.
