Kitajci lahko ponudijo projekt in denar v paketu

Brigitte Ederer, članica uprave Siemensa, 
se v pogovoru ne zateka k menedžersko-marketinškim jezikovnim novotarijam. V razumljivem jeziku pove, kaj je Siemens, kakšne so njegove težave in prednosti ter kam se bo v prihodnjih letih usmerjal svet. Še najmanjša težava Siemensa – ki proizvaja od nosečniških testov do jedrskih elektrarn – se zdi dejstvo, da je neuspešno kandidiral za projekt gradnje TEŠ 6. Večja težava koncerna, ki po vsem svetu zaposluje več kot 360.000 ljudi in ustvari prihodke v višini dveh slovenskih BDP, se pač zdijo Kitajci, ki z uspešnimi nastopi na turških razpisih rušijo predstavo, da geostrateška politika določa meje milijardnih poslov.

Nekdanja avstrijska ministrica in svetnica je prišla v Slovenijo prav tisti dan, ko so slovenski protikorupcijski organi v velenjski termoelektrarni sprožili preiskavo zaradi domnevnih podkupnin. V Siemensu zelo natančno spremljajo in opazujejo preiskave slovenskih protikorupcijskih organov v TEŠ 6. Če bi se izkazalo, da so bile pri razpisu pravne napake in da imajo možnosti za pravne postopke, se bodo za njih tudi odločili. Če se bo izkazalo, da napak ni bilo, bodo to sprejeli, pojasnjuje Brigitte Ederer.

Slovenski organi preiskujejo obstoj domnevnih večmilijonskih provizij, ki naj bi jih Alstom nakazal na račun slovenskega posrednika pri TEŠ 6. Je kdo od vpletenih slovenskih partnerjev ali politikov potrkal tudi na vrata Siemensa? Je bil kdaj Siemens na najvišji ravni v Nemčiji – tako kot na primer Deutsche Bahn – zaprošen za pogovore okrog projekta TEŠ 6?

Mene ni nihče za nič prosil. Kot že rečeno, primer bomo zelo podrobno spremljali in iz rezultatov izpeljali lastne zaključke, ne bi pa želeli širiti govoric ali se jim priključiti. Slovenija ima javne organe in protikorupcijsko komisijo, ki morajo preveriti, kaj se je v resnici dogajalo pri TEŠ 6, mi pa moramo iz tega izpeljati zaključke.

Siemens je bil leta 2006 vpleten v obsežno korupcijsko afero, saj so bila podkupovanja takrat poslovni model, vstopnica, kako dobiti posel. V koncernu ste uvedli veliko organizacijskih sprememb. Je mogoče spremeniti vzorce obnašanja zaposlenih, ne da bi ti zapustili podjetje?

Podkupovalna afera je bila zelo težka in tudi proces spreminjanja podjetja po aferi je bil zelo težak. Vedno pravim, da smo jokali kri in solze. Mnogi iz srednjega menedžmenta so zapustili podjetje, veliko časa smo namenili tudi temu, da se dejansko nekaj spremeni v glavah. Danes ocenjujem, da smo clean company (čisto podjetje), toda to je šele začetek. Naša pomembna želja je, da novo organizacijsko kulturo resno jemljejo tudi novi zaposleni, ki prihajajo v Siemens. Tudi njim, ki niso šli skozi podkupovalno afero, je treba to predstaviti. Po mojem je to celo najtežji korak.

Uvedli ste tudi sistem žvižgačev, nekakšen anonimni telefon, prek katerega so lahko zaposleni anonimno prijavili domneve o spornem ravnanju. Ali ta »telefon« še vedno zvoni?

Anonimna obdolževanja še vedno obstajajo. Uporabljajo ga ljudje, ki so doživeli razočaranje zaradi svojih predpostavljenih, hkrati nam sistem žvižgačev kaže dejanske napake v Siemensu. Vsako takšno obtožbo preverimo in se potem odločimo, ali je treba poseči ali gre morda le za maščevanje sodelavca.

V upravi Siemensa ste kadrovska direktorica, kar je v podjetju s 360.000 ljudmi eden največjih izzivov. Ali ste v svojem izvršnem timu naredili kakšne spremembe? Ste bolj naklonjeni starejši generaciji menedžerjev ali se odločate tudi za mlajše in ali vidite kakšne razlike v pristopih vodenja med obema generacijama?

Po približno tri četrt leta sem zamenjala le enega zaposlenega, pa ne zato, ker bi slabo delal, temveč ker sva imela različne pristope vodenja. Vedno se odločim za preproste, logične rešitve, omenjeni sodelavec pa je sprejemal odločitve, ki so bile neke vrste umetni stvor. Toda to je moja ocena, morda bi druga stran to drugače ocenila. V Siemensu je zelo veliko znanja. Naloga menedžerja je, da vodi zaposlene do cilja, kamor želi in verjame, da je prav, ne da bi zaposleni s tem izgubljali čas.

Bili ste nadzornica ÖIAG (Österreichische Industrie Holding AG) v času prodaje avstrijskega telekoma. Slovenija ima še veliko državnega premoženja, tudi Telekom Sloveni je. Krizni čas pa za prodajo ni najboljši. Kaj bi svetovali našim upravljavcem državnega premoženja?

Vsaka država mora sama sprejeti odločitve o prodajah svojega premoženja. Avstrijska država ima prek ÖIAG še vedno 28-odstotni delež v mobilni in fiksni telefoniji in je lastniško še vedno močno vpletena. Trenutno se za Telekom Austria zanimata egipčanski in mehiški vlagatelj, vendar je sprejeta odločitev, da omenjenih 28 odstotkov še naprej ostaja v lasti države. V zadnjih dvajsetih letih sem se kot nadzornica naučila, da včasih državna lastnina na trgu manj učinkovito nastopa kot zasebna podjetja. Če imamo v podjetjih državno soudeležbo, bi morali skrbeti, da menedžment lahko deluje in posluje kot v nekem zasebnem podjetju. Včasih ni tako in to je po moji oceni večji problem kot državno lastništvo.

So tudi ti primeri neučinkovitega vodenja, ki jih omenjate, privedli do dogovora, da bodo imela avstrijska državna podjetja v nadzornih odborih po enega člana leve in enega člana desne politične stranke?

To pravilo ne velja za ÖIAG. V nekaterih avstrijskih podjetjih, kot na primer pri družbi za upravljanje z avtocestami, sta v nadzornem odboru zastopani obe veliki vladni stranki. To je res del avstrijske tradicije, ali je takšna »ureditev« tudi vedno smiselna, pa ne bi želela ocenjevati tukaj, v Sloveniji (smeh). Prednost takšnega sistema je, da imata obe vladni stranki občutek, da sta informirani in se močno identificirata z družbo.

Tudi vaš vrstnik, predsednik uprave Siemensa Peter Löscher, je Avstrijec, rojen v bližnjem Beljaku. Ali nacionalnost v velikem poslu kaj pomeni?

Ko je vodenje koncerna prevzel nekdo, ki se karierno ni kalil v Siemensu in poleg tega ni Nemec, je bila to za Siemens prava mala revolucija. V splošnem pa je v tako velikem multinacionalnem koncernu, kot je Siemens, nacionalnost vedno manj relevantna.

Še bolj zanimiv pa je vaš nadzorni svet, saj v njem za eno mizo sedijo najbolj pomembni šefi ali ljudje z vplivom v največjih evropskih bankah in zavarovalnicah (Deutsche Bank, Allianz, BHP Paribas), v evropskih medijskih koncernih (Le Monde, Axel-Springer), nekdanji svetovalec kluba Rothschild … Zakaj imate v nadzornem svetu vsa ta pomembna imena? Je članstvo zgolj častna ali tudi operativna funkcija?

Ta funkcija še zdaleč ni le častna, zlasti če imamo v družbi težko situacijo. Naj navedem primer: ko smo imeli v Siemensu odmevno afero s podkupovanjem in posledično delne spremembe v upravi, je imel nadzorni odbor veliko odgovornost. Siemens je veliko podjetje in v veliko pomoč nam je, da imamo v nadzornem odboru ljudi z različnimi pogledi na vodenje oziroma strokovnjake z različnimi kvalifikacijami. Hvala bogu, zdaj nimamo nobene tako velike krize, kot je bila afera s podkupovanjem in lahko nadzorni odbor normalno opravlja svojo funkcijo.

Smo pa v času največje gospodarske krize modernega časa. Kako je Siemens odgovoril na krizo?

Po letu 2008, ko je izbruhnila kriza, smo bili nekaj časa v težkem položaju, še zlasti pri dolgoročnih večletnih projektih, kot je na primer gradnja termoelektrarn. Takrat smo čez noč doživeli velik upad naročil, toda dokaj hitro smo se ujeli, tudi pri industrijskih projektih, kjer so investicijski cikli krajši. Zasluga za to gre predvsem vmesni rasti v avtomobilski industriji. Leto 2011 pa je bilo celo daleč najboljše leto za Siemens povsod po svetu, kjer smo navzoči, če se ne motim, tudi za Siemens Slovenija. Pri industrijskih projektih, ki so običajno bolj kratkoročni in zato signal za konjunkturni upad, nam gre tudi letos dobro.

Probleme pa imamo pri energiji oziroma pri povezovanju vetrnih parkov v Severnem morju in deloma pri transformatorjih. Pri energiji imamo povsem domače probleme, pri transformatorjih pa moramo priznati, da imamo prevelike zmogljivosti. Pri zdravstvu, kjer smo zelo odvisni od državnih proračunov, nimamo rasti, imamo pa dober razvoj. Določen upad naročil smo letos doživeli tudi pri mobilnosti, torej pri velikih naročilih za vlake, lokomotive itn. Takšna naročila seveda ne prihajajo vsako leto, lani denimo smo dobili kar nekaj velikih naročil za vlake.

Kako se kažejo razlike med Evropo in drugimi trgi? Je kriza enako prizadela vse trge, kjer ste prisotni?

V nasprotju z ZDA, kjer je država po izbruhu tamkajšnje nepremičninske krize zelo močno ukrepala in sanirala banke tudi s sredstvi njihove zvezne banke, evropske banke niso bile deležne tolikšne pomoči. Trenutni položaj v Evropi je še vedno težek.

Si je Siemens kaj pomagal s posli v Aziji in na hitro rastočih trgih?

Države BRIC so hitro rastoči trgi in na njih moramo biti navzoči, neodvisno od gospodarske krize. Če se ne motim, ima OZN zdaj 192 članic in le v treh Siemens ni prisoten. Na Kitajskem in v Braziliji nas v poslovanju omejujejo visoke carine, vendar moramo te ovire nekako prestopiti z lokalno proizvodnjo, da se tam lahko posluje.

Kitajci so v preteklih letih veliko vlagali v avtoceste, po nekaterih ocenah naj bi zdaj začeli vlagati v težko mehanizacijo in težko industrijo, kjer nastopite vi. Že imate kakšne velike projekte na Kitajskem?

Na Kitajskem smo »zastavili« na veliko in tam že imamo tovarno za proizvodnjo preprostejših računalniških tomografov. Ta tomograf, 80 odstotkov proizvodnje iz Kitajske tudi izvozimo, tehnično ni tako izpopolnjen kot naši drugi tomografi, je cenejši in prilagojen potrebam trga. Toda Kitajsko vedno bolj doživljamo tudi kot konkurenta. V zadnjih letih so na vseh razpisih za gradnjo turških termoelektrarn zmagali Kitajci. Naša težava je, da Kitajci poleg projekta prinesejo v paketu še financiranje. Komaj katero evropsko podjetje ima to finančno moč, da ponudi v paketu denar in projekt.

Kako se lahko Siemens brani pred prihodom Kitajcev v Evropo?

Kitajska podjetja so naši konkurenti na globalnem trgu. Če že nismo cenejši, moramo ponuditi boljšo kakovost. Hkrati je kitajski trg za nas zelo pomemben, zato sodelujemo skupaj s kitajskimi podjetji, tudi prek skupnih, joint venture podjetij. Veliko vlagamo v razvoj; z razvojem se ukvarja 28.000 zaposlenih v Siemensu, središče znanstvenega dela pa je še vedno Nemčija, kjer je dve petini našega razvoja. V državah BRIC nas podjetja in državni organi vedno pogosteje sprašujejo, ali bi bili pripravljeni preseliti razvoj v njihove dežele.

Siemens je na Kitajskem prodajal tudi vlake.

Na Kitajskem imamo skupno podjetje za proizvodnjo vlakov, toda precej boljši kot na Kitajskem smo v Rusiji, kjer smo v zadnjih dveh letih dobili 500 milijonov evrov težak posel z lokomotivami in potniškimi vlaki. Dobavili bomo tudi hitri vlak (high speed train) med Sankt Peterburgom in Moskvo.

Koliko poslov ima Siemens iz naslova javnih naročil in koliko ste odvisni od prodaje podjetjem, ki so v zasebni lasti?

Uradnih podatkov o tem nimamo. Ocenjujem, da na državno financirane posle odpade od 30 do 40 odstotkov, na zasebne posle pa od 60 do 65 odstotkov. Upoštevati morate, da je v ZDA vse v zasebnih rokah, tudi zdravstvo, bolnišnice.

Kriza je različno prizadela tudi države v Evropi. Kako jih vidite v Siemensu?

Bolj močna in konkurenčna ko je industrija v določeni državi, večje prednosti ima. Prednost Nemčije je, da je močno izvozno usmerjena in da kitajski potrošniki kupujejo nemške izdelke. Težava nekaterih evropskih držav pa je, da imajo premalo industrije. To ne velja le za južne evropske države, tudi Velika Britanija se je pred dvajsetimi leti zavestno odločila za finančno industrijo, zato realna industrija nima več takšnega pomena, kot ga je imela. Ta hip smo v Veliki Britaniji kar močni, saj smo pridobili veliko projektov za vetrne elektrarne in bili uspešni na razpisih za vlake.

Siemens ima v zadnjih letih uravnoteženo prodajno bilanco s Slovenijo (in sodeluje s številnimi podjetji), žal pa je že pred leti (po dvajsetih letih) izstopil iz Iskratela, še bolj boleča pa sta bila najprej nakup nekoč sloveče proizvodnje tirnih vozil in toplotne tehnike TVT Boris Kidrič v Mariboru in potem prodaja.

V Siemensu smo se pred leti odločili za izstop iz telekomunikacijskega posla in izdelkov mobilne telefonije, kjer je navzoč Iskratel. To se je zgodilo v času, ko se je na globalni ravni začelo prestrukturiranje fiksne telefonije. Ko smo ugotovili, da telekomunikacij ne znamo celostno pokrivati, smo izstopili. V času, ko smo postali lastniki STS Maribor, smo vlake proizvajali tudi na Češkem, na Dunaju in v Nemčiji in smo imeli na zelo majhnem prostoru zelo velike zmogljivosti. Za proizvodnjo v Mariboru se je tudi izkazalo, da ni konkurenčna. Mariborsko podjetje smo najprej poskušali prodati, vendar nam ni uspelo in žal je prišlo do zaprtja.

Kakšna je vloga Siemensa v Nokia Siemens Networks, ki je novembra lani napovedal, da bo v enem letu odpustil 17 tisoč zaposlenih?

To je naš skupni projekt (joint venture) z Nokio. Obe podjetji sta polovični lastnici, toda podjetniško vodenje je na strani Nokie. Siemens torej pri Nokia Siemensu nima veliko besede. Pri omrežjih mobilne telefonije prihaja v zadnjem času do močne konsolidacije in postavlja se vprašanje, ali bo NSN pravzaprav eno od tistih podjetij, ki bo preživelo. Upam, da bo. Nokia kot nekdaj vodilni proizvajalec mobilne telefonije je dokaj močno sestopila s svoje prvotne pozicije in je danes veliko nižje.

Siemens več kot pol dekade ni naredil velikega prevzema. Zakaj ne?

V Siemensu smo bili zadnja leta zelo zaposleni s spreminjanjem same družbe. Celotni komunikacijski posel, ki je v dobrih časih prinašal več kot četrtino prihodkov, smo prodali, izločili smo tudi oddelek za IT rešitve SIS. Zelo močno smo se preusmerili na infrastrukturne objekte in obnovljive vire energije. Potem je prišla še kriza in vprašanje, kaj bomo naredili s proizvajalcem svetil Osram. Odločili smo se, da bo kotiral na borzi. Vsa ta vprašanja so zasenčila nove akvizicije, za povrh nismo našli podjetja, ki bi po svojih izdelkih in storitvah stoodstotno »spadalo« k Siemensu. Drugega Siemensa nekako ni. Če je treba posamezne dele podjetja zapreti, ker ne sodijo k Siemensu, pa je to lahko ovira v ovrednotenju akvizicijskega projekta.

Ko je govor o obnovljivih virih energije, potrošniki nehote pomislimo, ali je račun za elektriko zaradi njih malo višji. Kako pomembni so za Siemens energetska učinkovitost in obnovljivi viri energije? Je svetovni gospodarski trend v to smer že dovolj jasno izražen ali je treba še počakati na globalni dogovor o zmanjševanju izpustov?

Področje obnovljivih virov energije je za Siemens zelo pomembno. Treba je vedeti, da se obnovljivi viri po vsem svetu še vedno subvencionirajo. To bi morda lahko bil razlog, zakaj je vaš račun za elektriko iz meseca v mesec malo višji. Trenutno so državni proračuni zaradi krize nekoliko omejeni, zato menim, da države v tem času ne bodo krepile projektov obnovljivih virov. Italijani na primer so imeli zelo visoko stopnjo subvencioniranja sončne energije, vendar se je to končalo tako rekoč čez noč, saj so v zadnjih dneh Berlusconijeve vlade te subvencije znižali za 90 odstotkov. Proizvajalec in potrošnik torej čez noč ostaneta brez jasnega izračuna. Drugi razlog, zakaj obnovljivi viri energije ne prodrejo, vidim v hranjenju energije. Dokler ne bomo prišli do sistemske rešitve za hranjenje energije iz sonca in vetra, ne bo dokončnih rešitev za njeno proizvajanje. Kot potrošnica verjetno ne boste želeli sprejeti dejstva, da ponoči, ko ni sonca in vetra, ne boste imeli svetlobe.

Je energijo sploh mogoče shraniti?

Je, in s tem se ukvarjamo, toda ta hip tega kemijskega procesa še ni mogoče izvesti na industrijski ravni. Pred dvema mesecema sem bila na Norveškem, kjer napovedujejo, da bodo postali baterija za Evropo, in sicer s kombinacijo vetrnih in črpalnih elektrarn. Ko je na voljo veliko vetrne energije, jo porabljajo za črpanje vode, ko je je malo, pa elektriko proizvajajo s črpalnimi elektrarnami.

Perpetuum mobile?

Na neki način. Seveda samo s hranjenjem vode v rezervoarjih Evropa ne more priti do rešitve. Potrebna je sistemska, industrijska rešitev za hranjenje energije.

Siemens je bil odgovoren za tehnično varovanje na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004. Boste skrbeli tudi za tehnično varovanje v Londonu?

Ne, bomo pa med olimpijskimi igrami odprli paviljon, kjer bomo predstavili vse naše rešitve za trajnostno infrastrukturo mest. To je od oktobra lani nov sektor v Siemensu.

Megamesta bodo prihodnost Sie-mensa?

To je naš glavni fokus. Po ocenah bo polovica državljanov sveta v prihodnosti živela v mestih, zato moramo županom in mestnim oblastem predstaviti rešitve za infrastrukturo mest. To niso le vlaki, podzemna železnica, avtobusi, gre za precej bolj celovite rešitve, kako s kombinacijo različnih tehnologij povečati učinkovitost mestne infrastrukture.

Po ocenah naj bi bilo do leta 2030 več kot 22 odstotkov ljudi v državah OECD starejših od 65 let. Boste povečali naložbe v zdravstvo?

Siemens proizvaja rentgene, računalniške tomografe, naprave za magnetne resonance, nismo pa navzoči v t. i. domači elektroniki, kot je na primer avtomatski nadzor za jemanje tablet za starejše osebe in podobno. Razvoj v zdravstvu se zdaj usmerja k hitremu prepoznavanju bolezni, zato smo našemu portfelju v slikovni diagnostiki pred časom s prevzemom nekaterih družb dodali še izdelke za laboratorijsko diagnostiko.

Pred nekaj meseci smo se v Sobotni prilogi pogovarjali z vašim soprogom, vodjo socialdemokratov v evropskem parlamentu Hannesom Swobodo. On je politik, vi ste članica uprave. Kako se doma, v kuhinji, dogovorita o interesih dela in kapitala?

Imava zelo dobro delitev dela; od moje mame, ki odlično kuha, sem prišla k možu, ki tudi odlično kuha. Preostalo v organizaciji življenja in stanovanja pa sem prevzela jaz.