Ko je Nora zaloputnila z vrati, se je stresla vsa Evropa

Skozi prosojno belo zaveso gledalec zasluti obris ženske, ki se približuje, zavija, nakaže obris telesa, in se nato spet izmakne. Ko stopi izza zavese, oblečena v sivo viktorijansko obleko, pod njo bluza z belim ovratnikom, je lahko duh iz Ibsenovih Strahov, lahko je hrepenenje Ellide, Gospe z morja, lahko je Hedda, usodna ženska ... Juni Dahr, legendarna norveška igralka (1953), je na mednarodnem festivalu v portugalski Almadi predstavila svojo monodramo Ibsnove ženske ali Zapreti orla v kletko – uspešnico, s katero je osvojila tako ZDA kot Evropo.

Jutro po premieri Ibsna na gledališkem festivalu Almade. Žvenketanje krožnikov v hotelski zajtrkovalnici, vonj po močni kavi, natakarji, ki brzijo naokrog in pospravljajo, namerno hrupno prelagajo pribor, kot vljuden namig, da je zajtrka že zdavnaj konec ... Juni Dahr je kljub naporni noči videti sveža, njen obraz žari. Ravno je praznovala šestdeseti rojstni dan, ena tistih žensk, ki bi jih lahko imela tudi 38. Skrivnost? Veliko narave, veliko ukvarjanja s svojim telesom, veliko različnih žensk, ki so šle skozme. Morda je to tisto, kar pomlaja, se nasmehne. Pri jutranji kavi se nama pridruži tudi njena tesna sodelavka, skladateljica in flavtistka Chris Poole; tri ženske, ki so skupaj z Ibsnovimi ženskami poskušale odgovoriti na vprašanja. Kaj nam govorijo Ibsenove ženske danes? Zakaj so po sto letih še vedno tako žive v nas? In kaj se zgodi, če orla zapreš v kletko?

John Fowles je nekje zapisal, da ga je, preden je začel pisati roman Ženska francoskega poročnika, obsedala podoba ženske v viktorijanski obleki, ki stoji na pomolu, zre v morje in čaka na svojega ljubimca. Podoba hrepenenja, pričakovanja, cepljena z melanholijo ... Je vas prav tako preganjala podoba viktorijanske ženske, sprožilec za celotno predstavo?

Juni: To me pravzaprav spominja na Ibsnovo Ellido, Gospa z morja, mar ne? (nasmešek)

Prva podoba, ki sem jo imela, je bil korzet, razvezovanje korzeta kot metafora za osvoboditev njegovih junakinj, potreba, da končno zadihajo, osvobojene pritiska. Zato so bile vse podobe žensk povezane s kostumom, viktorijanskim kostumom, iz katerega se počasi osvobajajo, telo, način dihanja ... (se z nasmehom obrne proti Chris Poole)

Kostum, ki ga nosim na začetku, je v resnici kostum moje praprababice, star je več kot sto let, pravzaprav je iz Ibsenovega časa. In tudi čevlji so njeni. To je bilo tudi moje osebno potovanje nazaj v času, obuti se v viktorijansko obleko in čevlje svoje prednice, tudi bela bluza z volančki, ki jo nosim, je iz istega obdobja ... To je bila moja prva vizija predstave. Da bo imela v sebi nekaj zelo starega in nekaj zelo sodobnega. Torej stari kosi oblek, prepojeni z energijo časa, hkrati pa postavljena zelo sodobno.

Predstava se začne s podobo igralke Eleonore Duse, prve italijanske igralke, ki je interpretirala večino likov, ki jih je napisal Henrik Ibsen. Tudi njo zaznamuje hrepenenje po tem, da bi enkrat srečala moža, čigar junakinje so jo tako zaznamovale.

Juni: Da, Eleonora ... Predstavljala sem si jo, kako vsak večer v snegu stoji pred hišo v Christiani, kot se je včasih imenoval Oslo, na Arbins Gate 1, v kateri umira njen idol, največji dramatik, ki ga je vse življenje oboževala in odigrala večino glavnih vlog njegovih dramah. A nikoli ga ni srečala. Tudi sama sem večkrat stala na vogalu tiste hiše, gledala navzgor v isto okno in se zavedela, da v tem hrepenenju nisem tako daleč od nje. Vse bi dala, da bi lahko vsaj za trenutek srečala Ibsna. (nasmešek) Ker bi rada vedela, kdo je bil ta nenavadni človek za vsemi temi teoretsko zgodovinskimi razpravami in analizami. Rada bi vsaj enkrat pogledala v njegove oči. Toda hkrati sem pomislila, da je to, da ne srečamo svojih idolov, pravzaprav dobra stvar: ker potem lahko iz tega hrepenenja namesto običajnega srečanja nastane umetniško delo.

Kateri od vseh Ibsnovih ženskih likov, ki ste jih nanizali v predstavi, je najbolj vaš?

Juni: Zame je bilo bistveno, da sem te ženske nanizala v nekakšno zame logično paleto: spogledljiva Hilde, usodna Hedda, ustrežljiva Nora, Gospa Alving iz Strahov, Ellida, Gospa z morja in divja Hjørdis iz Junakov na Helgelandu ... Šele potem lahko res primerjaš, vidiš podobnosti, zaradi katerih jih sploh lahko nanizaš skupaj.

Hkrati si ne bi mogle biti bolj različne, kot so si.

Juni: In hkrati so si tako zelo različne, da. Skupni imenovalec je nuja po tem, da se izrazijo, da se realizirajo. Vse hrepenijo po svobodi. Bolj ko sem se ukvarjala s tem, bolj se je v meni izoblikovalo eno samo vprašanje. Ki je hkrati tudi ključno vprašanje vse Ibsnove dramatike: Kaj pravzaprav pomeni biti svobodno človeško bitje? Resnično svobodno človeško bitje? Zakaj živim? Zakaj bi sploh živel?

Juni: Včasih med predstavo najbolj začutim Gospo z morja, včasih v sebi nenadoma najdem Noro, katera ženska dandanes ne čuti Ibsenove Nore? Če me vprašate zdaj, trenutno najbolj čutim Hjørdis. Ona je bila začetek, sprožilec za to dramo. Ženska, ki jezdi, ki nosi orožje, ki je predrzna, neustrašna in si želi enakopravnega partnerja. Močna je, divja in zahteva takšnega moškega zase.

Viktorijanska doba je bila v Ibsnovem času v zadnjih zdihljajih. In Ibsnove junakinje so bile nekakšne ptice znanilke novega časa: desetletje kasneje so ženske po Evropi dejansko odvrgle steznike in stopile na pot emancipacije.

Juni: Kot sem rekla, je bila prva podoba naše predstave prav korzet. Kot metafora za vse, kar zaznamuje Ibsenove ženske like. Razvezati se, osvoboditi se moralnih konvencij in okovov družbe.

In če je kaj skupnega vsem tem Ibsenovim ženskam, ki sem jih poskušala ujeti v predstavi, je to prav ideja o svobodi. Zato je podnaslov predstave Zapreti orla v kletko. Kot pravi Hjørdis: Če zapreš orla v kletko, bo skljuval rešetke, tudi če so železne ali zlate.

Chris: Najprej sva ugotovili, da je vse povezano prav z dihom. Vsaka od Ibsnovih žensk diha drugače. Recimo Hilde, počasi, čutno, z namenom, Nora diha zadihano, kot ptičica, ki želi ustreči svojemu možu, vse do preloma, ko se odloči, da ga bo zapustila; takrat prvič začne govoriti s pravim glasom.

Juni: Kadar uprizarjajo Ibsna, je to običajno zelo realistično gledališče. Ob tem pozabljamo, da je Ibsen v resnici poet. Da so njegovi teksti močne metafore. Da imajo njegove ženske junakinje sanje, večje od življenja. Imajo svoje ideale, zaradi katerih so pripravljene potegniti radikalne poteze, samo zato, da odprejo okna in vrata in vdahnejo. To je tisto. Ko je Nora leta 1879 zaloputnila z vrati, se je stresla vsa Evropa. Ker je bil to napad na tradicionalne vrednote.

Pred leti je francoski pisatelj in filozof Pascal Bruckner rekel, da je nesmiselno obsojati oglaševalsko industrijo, ker je naš najmočnejši korzet – korzet družbe, ki si ga vsak dan znova zavežemo sami. Preprosto zato, »ker hočemo pripadati«.

Juni: Dobra metafora. Ženske danes imamo v primerjavi z ženskami v Ibsnovem času veliko več svobode, a zakaj so potem njegove igre še vedno tako aktualne? Ker gre očitno prav za to. Odvrgle smo določene korzete in si nataknile nove, mnoge nevidne; nihče nas ni v to prisilil, to smo si nadele samo zato, kot ste omenili, da bi pripadale. In to je najbolj perverzno.

Chris: Kot družba še vedno obsojamo ravnanje ženske drugače kot enako ravnanje moškega. Kot da se nočemo soočiti s tem, da je zdaj usoda žensk veliko bolj odvisna od nas samih, kot je bila kdaj prej. Kot da nas je strah uporabiti svojo svobodo, se boriti proti temu, kar nas omejuje, duši. Problem zahodne ženske danes je njena samocenzura. Ženska sama si postavlja omejitve, da ne bi bila izobčena, da bi pripadala.

Juni: To je najbrž tisto, zaradi česar je ta predstava tudi zame tako navdihujoča, vsakič znova, in najbrž tudi razlog, zakaj tako v Združenih državah kot na Norveškem ali tukaj, na Portugalskem, vsakič znova tako nagovori ženski del občinstva, kot se je recimo zgodilo včeraj. Res so me ganili odzivi posameznih gledalk, ki so v solzah govorile, kako so v katerem od likov prepoznale svojo lastno zgodbo.

Vsakič, kadar govorim z gledališkimi igralkami, pridemo do istega stavka: da v svetovni dramatiki ni dovolj kompleksnih ženskih likov ...

Juni: (nasmešek) Vsaka igralka se po tridesetem sooči s tem, da.

Ibsen je redka izjema. Kaj ste odkrili v procesu raziskovanja, kje je ključ, da je znal prodreti pod kožo svojih ženskih likov?

Juni: Mislim, da je bil zelo občutljiv, na neki nenavaden način. Poglejte samo njegove oči na fotografijah. Zelo so čudne. (nasmešek) Ko pogledaš njegove fotografije, je videti mrk, bradat, celo zoprn moški, a očitno je med ustvarjanjem vključil svojo žensko plat, svojo animo.

Vloga njegove žene?

Juni: Suzannah, da. Zelo močna ženska, pomembna za njegovo ustvarjanje.

Spoznala sta se, ko sta bila še zelo mlada v Narodnem gledališču v Bergnu leta 1856, in se zelo zaljubila. To je bilo menda njegovo najtežje obdobje; drame niso bile uspešne, zašel je v dolgove, veliko je pil, počutil se je zavrnjenega, nerazumljenega, bil je zelo nesrečen. Veliko stvari je bilo napisanih o njunem odnosu, toda mislim, da je bistveno to, da je razširila roke in rekla: »Tukaj sem. Razumem in verjamem.«

Chris: On je bil genij, ona je bila dovolj senzibilna in izobražena, da je med prvimi prepoznala njegovo genialnost. Dala mu je mir, stabilnost, varnost. In najbolj pomembno: verjela je v njegov talent. Mnogo njegovih literarnih likov se napaja v Suzannah.

Naivno si predstavljam, da je nekdo, ki je tako dobro poznal vse skrivne hodnike ženske psihe, znal ravnati tudi s svojo resnično žensko.

Juni: (nasmešek) Na začetku sta si bila res zelo blizu, dobila sta sina Sigurda, ki je kasneje postal politik in dramatik. Res pa je, ko je Ibsen postal vse bolj uspešen, si je privoščil kar nekaj avantur. In po zadnji biografiji o Suzannah Ibsen naj bi leta 1863 skupaj s Sigurdom odšla. Tako kot Nora v njegovi drami, ker »biti samo žena in mati« ni bilo več dovolj zanjo.

Chris: V resnici je šlo za to, da preprosto ni prenesla, da služi samo kot steber njegovi ustvarjalnosti, medtem ko si je sam privoščil nove zveze, vse v imenu višjih ciljev, umetnosti, seveda.

Erotična obsesija, »zapeljivka«, »tatica moških« Hilde Wangel v Gradbeniku Solnesu je imela kar nekaj modelov iz resničnosti, med drugim osemnajstletno študentko Emilile Bardach.

Juni: In ne samo njo. Mnogo Hild je bilo v njegovem življenju, da. (nasmešek) To ni skrivnost. Henrik Ibsen bi danes najbrž tudi sam potrdil, da je bil veliko bolj kot mož, oče, človek, karkoli – predvsem umetnik.

Vse te mlade ženske, nove in nove Hilde na njegovih kolenih, je pravzaprav izrabil zato, da jih je lahko izpisal v svojih dramah. In vedno je imel resničen model. Tudi za Noro stoji resnična ženska iz mesa in krvi. Za Heddo prav tako. Hedda Gabler je ena od prvih dramskih junakinj, ki ni ne logična ne nora. Njeni cilji in motivi imajo skrivno notranjo logiko. Dobi, kar hoče. Njena potreba po svobodi je morda kompenzacija za njeno slo po moči, po tem, da bi oblikovala človeške usode.

Chris: Še en odgovor je na vprašanje, kako to, da je znal Ibsen tako občutljivo izpisati svoje ženske like. Mislim, da se je v tistem času zelo identificiral z žensko in njenim položajem v družbi. Sam je bil v začetku neke vrste izobčenec, počutil se je izključenega iz intelektualnega sveta takratne Norveške. Zato je zapustil državo. Mislim, da je uporabil ženske like zato, da je lahko izrazil svoje lastne občutke.

Kot je rekel Flaubert: »Madame Bovary, c’est moi.«

Juni: Ibsen tega nikoli ne bi rekel. In ni. Nikoli ni govoril o svojih dramah, še manj je govoril o svojih likih. Njegova znana drža. »Ničesar ne bom rekel o tem, vse je napisano.«

Chris: V zadnjem obdobju njegovega življenja so se po Evropi začela gibanja za pravice žensk, a sam se nikoli ni odkrito izrekel za podpornika teh gibanj. Nikoli ni dovolil, da bi ga stlačili v katerikoli predal. Nikoli se ni javno postavil na stran žensk. Res ni bil tip, ki bi analiziral družbeno ekonomski učinek njegovih dram.

»Križar brez vere, revolucionar brez družbenega ideala«, kot ga je označil Arnold Hauser?

Juni: V vsem njegovem nazoru naj bi bilo globoko protislovje. Bojeval se je proti konvencionalni morali, proti meščanskim predsodkom in vladajočemu razredu v imenu ideje o svobodi, a hkrati vanjo niti ni verjel, pravijo. No, tega ne verjamem.

Na seminarju skandinavske dramatike v portugalski Almadi ste rekli, da se je vse začelo v Los Angelesu, kjer ste imeli veliko turnejo z vašo monodramo Ivana Orleanska.

Juni: In ameriško občinstvo me je po vsaki predstavi začelo spraševati ne le o Ivani Orleanski, ampak o Ibsenu, o Norveški. Takrat sem prvič pomislila na to, kaj pa če bi ... Vzela sem si vse Ibsenove drame in začela še enkrat brati.

Bil je tisti trenutek, ko začutiš, da si naletel na nekaj, kar si že dolgo iskal ... Bila sem tako pretresena. Začutila sem, kot da govori meni. Kot da vse te ženske govorijo eni od žensk v meni. (nasmešek) Je to res napisano pred sto leti? Kako je lahko ta nenavadni mož tako natančno izrazil žensko naravo? Nenadoma sem se zavedela, kako drugačni smo, Norvežani, od prebivalcev Kalifornije, imamo drugačno zgodovino, drugačno, divje morje, imamo letne čase, zimo, pomlad, imamo gozdove, skrivnostno, samotno pokrajino ... Doumela sem, da nas to določa bolj, kot bi si želela priznati. Z Ibsenom sem še enkrat zares začutila, kdo sem, od kod prihajam in kje je moj dom.

In to na drugem koncu sveta, v Kali­forniji.

Juni: Veste, za to, da to sprevidiš, potrebuješ prav distanco. Biti stran od svojega doma, od svoje dežele.

Tako kot je Ibsen potreboval Italijo ali Nemčijo, da se je lahko v svojem pisanju preselil domov, na Norveško.

Juni: Točno to. Dramo Nora ali Hiša lutk je napisal na italijanski obali, v Amalfiju. Peera Gynta je prav tako napisal, ko je bil v Italiji. Vedno je bil nekje zunaj Norveške. Najbolj pomembne stvari je napisal v tujini.

Geneza predstave? Kako je torej iz ideje, podobe, nastala monodrama?

Juni: Zgodba je kar zapletena. Z Ivano Orleansko sem po ZDA dosegla izjemen uspeh, dobila kar nekaj prestižnih nagrad. Takrat ni bilo ravno veliko norveških igralk, ki bi z monodramo v angleščini prepotovale vso zahodno obalo ZDA. In norveško zunanje ministrstvo je začelo zanimati, kaj se dogaja s to Juni Dahr (se smeje). Sploh ko sem se po ameriški turneji vrnila na Norveško in s to dramo nastopila še na mednarodnem festivalu v Bergnu. Velika stvar, veliko medijev. Kmalu zatem so mi organizirali sestanek z zunanjim ministrom. In rekel je: »Juni, to, kar ste dosegli s svojo monodramo, in to čisto sami, je velika stvar. Zelo smo ponosni na vas. Še lepše bi bilo, če bi bili takšna ambasadorka naše države tudi s kakšno norveško ikono.« Spogledala sva se in seveda sva oba vedela, da misliva na Ibsena.

V tistem obdobju sem dobila Fullbrightovo štipendijo za projekt, ki me je obsedal že leta: ženske legende. Hotela sem narediti serijo monodram, glasove žensk, ki so tako ali drugače spreminjale zgodovino. Namesto ženskih legend so vstopile Ibsenove ženske.

Sta začeli monodramo snovati skupaj s Chris Poole?

Juni: Da. Začelo se je seveda z branjem tekstov, njegovih dram, biografij. Potem je bilo treba poiskati podobe. In ker sva s Chris Poole dobro sodelovali že pri projektu Ivana Orleanska, sem vedela, kako Chris uporablja flavto, kaj vse lahko pričara z glasbo. Vedela sem, da bo znala z zvoki naslikati fjorde, skrivnostne zvoke oceana, veter, da bo znala s svojo glasbo ustvariti mraz, led in sneg. Na Norveškem sva hodili po visokem snegu in razmišljali o Ibsenovih ženskah. To je bila zelo zgodnja faza projekta. Obe sva se zavedali, da tekst ni dovolj, da potrebujeva podobe.

Moja učiteljica na NYU, zelo dobra režiserka, je privolila v to, da mi pomaga. Najela sem studio v New Yorku. Improvizirala sem z njo, poskušali sva prodreti v bistvo njegovih ženskih likov. Vsako jutro sem tekla po Centralnem parku, nato sem delala, tudi šestnajst ur vsak dan.

Stvar me je povsem posrkala. To je trajalo pol leta. Bilo je zelo intenzivno, zelo izčrpavajoče obdobje. Pol leta sem živela s temi ženskami, z njihovimi hlepenji, z njihovimi nevrotičnostmi, z njihovimi stremljenji, bolečinami ... Mislim, da mi je pomagalo, da sem imela za sabo več kot desetletje klasičnega teatra v Narodnem gledališču v Bergnu, za sabo sem imela številne igralske šole, na Newyorški univerzi za gledališče in film, v Actor's Studiu v New Yorku, sodelovala sem z Lecoqom, z Grotowskim ...

Ste osebno spoznali Jerzyja Grotow­skega?

Juni: Sem. A takrat je bil že na poti na drugo stran, če me razumete. Danes je muzej in njegovi igralci so večinoma mrtvi. A sodelovanje z njim je bilo gotovo nekaj, kar je močno spremenilo ne le moje razmišljanje o svetu, o igri, gledališču, ampak tudi moje življenje nasploh.

Za konec: Sinoči, sodeč po odzivu, je občinstvo najbolj nagovorila podoba Gospe z morja, ženske, ki jo neustavljivo vleče k morju.

Juni: Gospa z morjem pravzaprav ni podoba hrepenenja. Za to imamo v norveščini drug izraz. Drages mot. To je sila, ki je veliko močnejša od vsega, kot da jo nekaj neustavljivo vleče proti morju, za razliko od hrepenenja zelo določna sila ... Sila ženske narave. To besedo uporabim tudi v drami, ker je izraz, ki ga je uporabil Ibsen. A danes v norveščini velja za zelo staromodno besedo. Še vedno pa obstaja znotraj nas. In zato sem rekla, da bo Ibsen vedno del nas. Odkril je metafore, arhetipe, ki obstajajo znotraj nas. Hlepenje po morju Gospe z morja. Morda je to tisto, kar je prepoznalo tudi portugalsko občinstvo, ki ima tako kot mi, Norvežani, v svojih genih morje, mornarje, bojevnike, pustolovce, ki so odhajali tja čez ...