Tiskane izdaje
O nedolžni in čisti duši
Danes, ko je računalnik postal vrhovni poveljnik globalizacije, pravijo strokovnjaki, je to povsem mogoče. A mogoče je tudi narobe. Tudi računalniku iz povsem druge logike lahko podivjajo konji in programirana anarhija se naobrne v pravo anarhijo tedaj, ko se polasti programerja.
Kaj je nemško kanclerko lahko potegnilo »iz hiške«, potem ko še pred meseci ni bila pretirano zagreta za navedbe Edwarda Snowdna o ameriških prisluškovanjih, češ da je Berlin z ameriškimi informacijami preprečil kar nekaj terorističnih napadov? Bržkone je bila sprožilec osebna nota dogajanja. Prisluškovalo naj bi se njej osebno. To, ne kaj drugega, bi zanjo bilo zloraba zaupanja, in zato naj bi dogajanje ušlo iz okvirov sistema, zato je po tiskovnem predstavniku svetu poslala sporočilo, da nemška vlada kot tesna zaveznica ZDA pričakuje jasne pogodbene temelje o delovanju tajnih služb in sodelovanju med njimi. Pogodbene temelje?!
Barack Obama je te dni moral veliko telefonirati in pogovoriti se je moral tako s Hollandom kot z Merklovo. Se je prisluškovalo tudi tem pogovorom? Skoraj zagotovo, in to ne le v ZDA! Zakaj se je moral Obama pogovarjati z njima, je nekako jasno, toda v enaki meri ni čisto jasno, zakaj sta se Hollande in Merklova morala pogovarjati z Obamo.
Tu smo pri medijskem zapisu in pri medijskih zapisih o medijskem zapisu.
Taka podoba čiste duše se odziva na medijske zapise in je prizadeta, če izve kaj slabega ali o slabih namerah drugih proti svoji državi. Luknja v sistemu odzivanja je v tem, da na ta način državi izkazujeta bodisi svojo nesposobnost bodisi svojo dvoličnost. Če sta državi v svoji protiobveščevalni varnosti odvisni le od javnih in neodvisnih medijev, bosta pred javnostjo težko ubranili stotine milijonov, morda celo milijard za svojo obveščevalno, protiobveščevalno in obrambno dejavnost. Ker sta se odzvali šele zdaj, ob medijskih zapisih, in to na za državi zavezujoč način (poklicali sta na zagovor ameriškega veleposlanika), sta potrdili, da jima je bolj do javne podobe kakor do resnice. To v vsakem primeru drži, kajti če bi do podatkov prišli obveščevalno, bi Obama moral biti že zdavnaj na zagovoru. Če pa bi zanje izvedeli le iz medijev, bi jih morali prej temeljito preveriti, in ne na prvo žogo uperiti prsta proti zavezniški državi in na zagovor poklicati njenih predstavnikov.
Primer Erjavec
Poanta je ta, da omenjeni politiki (ki med drugim krojijo usodo sveta, tudi naše Evrope) ne izkazujejo pretirane načelnosti, temveč se prepuščajo medijskim tokovom in so odvisni od podob, ki jih ti o njih pro-izvajajo v javnosti.
Te dni je v imenu Sveta Evrope komisar za človekove pravice Nils Muižnieks poprosil medije, naj se pri pisanju o najdbah otrok pri romskih družinah v Grčiji in na Irskem vzdržijo omenjanja etnične pripadnosti, kajti to utrjuje stereotipe o Romih kot ugrabiteljih otrok ter jemlje pravico do zasebnosti, krati tudi pravico do domneve nedolžnosti, dokler krivda ni dokazana. Toda, zakaj že je svetovna javnost postala občutljiva na mizerijo v Grčiji? Mar ni romska zgodba le derivat splošne občutljivosti na brezizhodnost, lakoto, mar ni plavooka in svetlolasa punčka v romskih rokah le simbol celotne grške družbe, ki se je v imenu reševanja države znašla v dobičkarskem primežu evropskega in svetovnega kapitala?
S tem primerom smo zašli le pol koraka s poti, po kateri smo hodili, kajti še vedno ostajamo pri ravnanju politikov, ki jim je več do medijske podobe kakor do resnice o njihovem ravnanju. Pot nas seveda pripelje v podalpsko domačijo, v Slovenijo, kjer se »prisluškovalna« drama dogaja pri davkih in pri koaliciji, ki bi jih rada uzakonila.
S Karlom Erjavcem je bilo domnevno vse v redu, dokler ga neka upokojenska združenja prek medijev niso prav pred kratkim razglasila za izdajalca upokojenskih interesov. Dotlej je bil tvoren koalicijski partner in strinjal se je z ocenami vseh koalicijskih deležnikov, da je v državni proračun nekako treba pripeljati denar, tega pa je najbolj pošteno zaračunati tistim, ki so lastniki nepremičnin, kot je to povsod po svetu. Potem se je uprl in za državotvorno razglasil, da država takega davka ne bi imela. Njegov predlog, da bi se davek na nepremičnine odmerjal postopno, prihodnje leto v višini 60 odstotkov, leta 2015 v višini 80 odstotkov, naslednje leto pa v polni vrednosti, je že na prvi pogled sprt z zdravim razumom. Bodo srečni upokojenci z nepremičninami, kakršne so mladim nedosegljive, čez dve leti kaj bolj bogati, da bodo lahko plačevali davke, ki jih danes ne morejo?
Cepetanje Karla Erjavca ni nič novega, toda čas, v katerem si ga je privoščil, je za slovensko politiko narcisistično nadišavljenega ega skrajno neprimeren. Desusov predlog je destruktiven, je nakazal koalicijski partner, predsednik DL Virant, in pripomnil: »Krizni davek je improvizacija, mi pa potrebujemo strukturne ukrepe, ki bodo dolgoročno uravnotežili proračun.«
Erjavčeva nenačelna predstava za javnost je refleks politike zadnjega desetletja, ki je Slovenijo spravila na kolena in paradoks nad vsemi paradoksi je, da se ta in njemu podobni politiki vedno ljudem zaračunavajo kot njihovi rešitelji. Vedno jim nekdo »prisluškuje« in oni so vedno predstavniki žrtev. Končno in stereotipno pojasnilo politikov je vedno enako: krivi so mediji, ki nas naredijo nervozne, saj je jasno, da bomo mi, ne glede na ceno, vedno preživeli. Stereotip o medijih je kot stereotip o Romih: so ugrabitelji in razbijalci družinske idile politikov ... Toda politiki na koncu ljudi v imenu demokracije vseeno pozivajo, naj spoštujejo medijski pluralizem.
Postavimo si prava vprašanja
Končno moramo zapisati, da bi v tem lahko imeli deloma celo prav. Če mediji rečejo A, je njihova naloga tudi ta, da se sprehodijo čez celo abecedo. Res je, da je nekdo šepnil o ameriškem prisluškovanju Francozom in Nemcem, toda kdo je to in kakšen je kontekst te informacije? Res je nekdo Erjavca naredil nervoznega, da zdaj državo ciklično, vedno znova in kadar se mu zazdi, drži v blokadi. Toda, kakšna je (medijska) družba, ki Karlu Erjavcu in njemu podobnim, ki jih nikoli ne zmanjka, omogoča, da si državo sploh lahko vzamejo za talca?
Slovenci se radi zgražamo nad prisluškovanji po tujih državah, hkrati sami že desetine let predpostavljamo, da se nam prisluškuje, da se skenira naše e-maile, o tem imamo celo konkretne podatke, za katere se delamo, da jih ni, ker nam jih je nekdo na uho šepnil off the record. Je Snowdnova Amerika res tako oddaljena od Slovenije? So naše pretekle, sedanje in prihodnje kariere res tako oddaljene od obveščevalnih manipulacij s kapitalsko-političnim poreklom? In končno, kdaj so ljudje začeli dovoliti, da mali politični karieristi izpostavljajo njihovo usodo nevarnosti dolgoročne, nemara doživljenjske družbene agonije?
To so začeli dovoliti v tistem trenutku, ko so sprejeli podobo države kot družbe politično-medijskega spektakla, na katerega se odzivajo, ko se takšen odziv predpostavlja, in molčijo, ko se predpostavlja molk. Tako sta storila tudi Angela Merkel in François Hollande. Ko je Obama vzel v roke telefon in ju poklical, je bila to predstava za javnost, kakor je predstava za javnost Erjavčevo cepetanje ob sprejemanju davčne zakonodaje.
Pravo vprašanje za evropskega državljana Slovenije, Nemčije in Francije torej ni, ali je tisto s prisluškovanjem res ali ne, temveč, kaj boste rekli, ko vas bo poklical Barack Obama.
