Komu zaupati? Kapitanu ali političnemu oficirju?

Marcel Štefančič jr. je bivšega predsednika države Danila Türka, ki bo kandidiral za generalnega sekretarja Združenih narodov, vprašal nekaj le na videz nenavadnega: Koga boste najprej prepričali, Američane, Ruse, Kitajce ali SDS?

S precej podobnim vprašanjem ukrivljenih ogledal se bodo morali soočiti Slovenci na prihodnjih parlamentarnih volitvah: Boste volili za demokracijo in kapitalizem, kot so nam ju obljubljali ob osamosvojitvi, ali se boste odločili za demokratični socializem, ki je zdaj nekako in? Vsekakor bo socializem spet na prizorišču s pojavom nove stranke, ki bo v sedanjo, že kar pajčevinasto politično retoriko kot taka vsilila nove pojme in alternative.

Na prvi pogled to bolj vznemirja levico kot desnico, kar ne bi smelo biti nič nenavadnega; zgodovina t. i. revolucionarnega gibanja je nabita s frakcijskimi boji, obtoževanjem o revizionizmu, anarhizmu, trockizmu, levičarstvu itd. Polemiko je, kot se zdi, izzval Igor Lukšič, ki mu Solidarnost, nova stranka, očita aroganco in politično nekorektnost. Prvaku SD naj bi se namreč zareklo: »Tovrstno veseljačenje po političnem prostoru je preprosto nekaj, čemur je treba narediti konec.« Osupli smo nad tem duhovičenjem, pravijo v Solidarnosti, prepričani smo, da bo javnost prepoznala bojazen oblastnikov zaradi novih političnih sil.

Pravzaprav ni kaj dodati: Lukšiču se »veseljačenje« preprosto ni moglo zareči, ker mu je vehementnost zameglila objektiv in okular; in ko si enkrat pri koritu, ti je kajpak nadležen vsak novi pujsek, še zlasti ideološki bratec ali bratranec.

Tu ni nič novega; bolj je presenetljivo, da na slovensko strankarsko in ideološko smetišče nekdo rine s terminologijo (in vsebino?) iz ropotarnice, ki bi se morala že zdavnaj podreti pod pezo zgodovine. S solidarnostjo, na primer, seveda ni nič narobe, razen če izraz ne koketira z uspešno poljsko različico v osemdesetih letih pod vodstvom Lecha Walense. Pozor, zgodovina se sicer lahko ponavlja, a v slabših različicah, vse do commedie dell'arte, farse in groteske.

Solidarnost se prebudi ob hudih naravnih in družbenih ujmah, potem gre spet vse po starem. Gre torej bolj za čredni instinkt kot za civilizacijski dosežek.

Tudi pojma demokracija in socializem kar prijetno zvenita, uporabna sta v sleherni kombinaciji in izvedbi, od dunajskega valčka do alpske poskočnice. Malce pa bi moralo veselje ob tem »komponiranju« zmotiti že dejstvo, da se oba nikoli nista vsaj kolikor toliko zgledno udejanjila v praksi. Glede demokracije kot oblike vladavine so bili že pri starih Grkih pomisleki in dejansko se je »vladavina ljudstva« vselej izkazala kot utopija in se hitro spridila. Ali pa so jo uspešno spridili, kakor hočete. To seveda ne pomeni, da pri tej fikciji ne bomo vztrajali – druge alternative, kot nam dopovedujejo, niti nimamo.

Nimamo alternative?! To pa se sliši tako kot v času Kolumba in Magellana, ko so modreci trdili, da oceani nekje daleč za obzorjem grmijo v globok prepad.

Socializem je podobna, vendar nekoliko krajša učna lekcija zgodovine in že z utopičnimi socialisti je zastavljen kot negacija sedanjega sprijenega, odtujenega, človeku sovražnega sveta. Marx je, kot se je menda izrazil Galbraith, kapitalizem prekril z mrtvaškim prtom, vendar jim je mrtveca pod njim uspelo še mnogokrat ogreti in oživiti. (Nimamo v mislih istega trupla kot Svetlana Makarovič). Celo ena od ikon sedanjega skvarjenega sveta, nekdanji francoski predsednik Valéry Giscard d'Estaing, je obupaval: »Svet je nesrečen, ker ne ve, kam gre. In ker sluti, da bi tedaj, če bi to vedel, odkril, da gre v katastrofo.«

Uradno predstavništvo Mednarodnega denarnega sklada je v prvem poročilu leta 1980 predstavilo takšno diagnozo: »Sedemdeseta leta so se končala z očitno ugotovitvijo, da bi v osemdesetih letih morali spremeniti in obnoviti proizvodne strukture, način življenja in koncepte gospodarske rasti. Mednarodni sistem se je sesedel.«

Zabavno, ne; mogočneži vedo, da drvimo v apokalipso, vendar se bodo pred senatnimi odbori in javnostjo vselej sklicevali na Boga in svojo vero. Mednarodni sistem se je res sesedel, a poganja ga nova topla kri neoliberalizma.

Skratka, v tem norem svetu, v katerem ne moreš več jasno razpoznavati, ali ga upravlja NSA ali Goldman Sachs, kreacionisti socializma še kar upajo, da bodo lahko sešili skupaj nekaj alternativnega. Engels je, kot je mislil, pripeljal socializem od utopije do znanosti, vendar se je v kritiki utopistov nehote posmehnil tudi samemu sebi: »Socializem jim je vsem izraz absolutne resnice, razuma in pravičnosti in ga je treba samo odkriti, da bi si s svojo lastno močjo osvojil svet; ker je absolutna resnica neodvisna od časa, prostora in človeškega razvoja, je zgolj naključje, kje in kdaj bo odkrita.«

To lahko beremo tudi takole: samo sprejmimo vero v Boga, molimo in mu bodimo ponižni, pa se nam bo zanesljivo odprlo njegovo božje kraljestvo.

Resnici na ljubo je Engels opozarjal tudi na spolzka tla ideološkega kreacionizma: »Družba je kazala same pomanjkljivosti; odpraviti te pomanjkljivosti je bila naloga mislečega razuma. Šlo je za to, da se iznajde nov, popolnejši sistem družbenega reda in se vsili v družbo od zunaj, s propagando, če je mogoče, z zgledi vzornih poskusov. Ti novi socialni sistemi so bili že od vsega začetka obsojeni na to, da ostanejo utopija; čim bolj so jih njihovi zagovorniki izdelavali v podrobnostih, tem bolj so se morali izgubljati v čistem fantaziranju.«

Naš prijatelj je imel v mislih obdobje okoli leta 1800, žal pa moramo nekoliko odgrniti mrtvaški prt in mu podenj pošepniti, da se je pozneje enako pripetilo njegovemu t. i. znanstvenemu socializmu. Naj v preddverju nebes povpraša za Lenina, Stalina in druge. Demokracije in socializma se, žal, drži slab sloves. Kot da bi ju zgodovina povaljala v katranu in perju.

Okoliščine, v katerih »nepoboljšljivi optimisti« iščejo za Slovenijo vendarle neko (ne samo politično kratkoročno) rešitev, so dejansko katastrofalne, verjetno slabše kot pred dvema stoletjema. Politične generacije, ki še vedno veseljačijo po institucionalnih sobanah države, so naredile več škode kot najbolj nazadnjaški kler v času protireformacije. Če se malce ozremo nazaj, smo imeli v preteklem kvartalu stoletja božjastno maratonsko maševanje s svetinjami svobode, demokracije, božjih zapovedi in podobnih pripomočkov magije – dejansko pa po lisičje prihuljeno protireformacijo.

To je navsezadnje omogočila predvsem levica, ki je čisto po nepotrebnem najprej pokleknila pred »naprednimi demokratičnimi silami«, potem pa se je udobno usidrala v sedanji strankarski esteblišment. Kot taka bolje sodeluje z desnico kot z intelektualci in ne trpi več kakega intelektualiziranja (veseljačenja) v političnem prostoru.

»Nepoboljšljivim optimistom« lahko potemtakem svetujemo samo to, naj se podajo v gladiatorsko areno brez ponarejenega viteštva, brez izumetničenih dvornih manir, brez rokokojske kostumografije. Torej brez praznih fraz. Če bodo preveč pleteničili z demokracijo in še krancljali s socializmom, bodo volivci hitro dojeli, da se jim dobrikajo še eni prodajalci megle.

Če nas je Bog obsodil na stranke in torej nimamo nobene smotrne alternative, bomo pač izbirali pragmatično, najmanj slabo od vsega ničvrednega. To pa je samo nekaj jasnih, vsem razumljivih povelj, da se ladjo nekako izvleče iz viharja. Torej inteligenten, drzen, kratek in jedrnat načrt, kako se ne samo obdržati na površini, ampak besnenje kapitalizma v njegovi ne-vem-več-kateri fazi agonije izkoristiti celo sebi v prid. Če je mogoče vsako naravno silo, recimo Niagarske slapove, pretvoriti v električno luč, nekaj vsem koristnega, se očitno da tudi svetovni kaos preusmeriti k drugim obalam. Sebično.

Če nas vprašate, kje najti in sestaviti ekipo za tak smel projekt, lahko samo odmahnemo: ne vemo.

Američani, domnevno zmagovalci hladne vojne, so posneli že ničkoliko filmov o ruskih podmornicah, ki so jim seveda še vedno trn v peti. Zgodbe, kot na primer Rdeči oktober, se vselej ponavljajo okoli kapitana in političnega oficirja, ki figurira kot nekakšen stric iz ozadja. Vselej gre v podmornici kaj narobe, ponavadi se dogodki stopnjujejo do jedrske nevarnosti za svet. In ko je najbolj kritično, koga posadka uboga? Kajpak kapitana! In ne političnega komisarja, ki je ves čas v radijski zvezi s Kremljem.

P. S.: To besedilo sem nameraval v računalniku shraniti pod geslom Socializem? Lump me je povsem ignoriral. Poskusil sem z geslom Demokracija in socializem? Baraba je molčal, kot da sem mu odveč. V jezi sem poskusil z geslom Shrani, kot ti hočeš! In res je vase veselo zgoltal besedilo, kot se je njemu zdelo. Njemu? Sem imel res opraviti samo s strojem ali že tudi hišne naprave prejemajo provizijo stricev iz ozadja?