Tiskane izdaje
Zanimiva je odločitev stranke Nova Slovenija, da je svojemu imenu dodala še krščanski demokrati. Na kongresu je bil govor o krščanskem pojmovanju politike in ni mi jasno, kaj naj bi to bilo. Je zanje krščanska politika Angele Merkel iz načeloma sestrske CDU? No, ne vem ... Vem pa, da se bodo zavzemali za krščanske vrednote, o katerih so na kongresu veliko govorili. Nič manj kot krščansko pojmovanje politike me ne begajo krščanske vrednote. Katera krščanska vrednota je izjava Aleša Hojsa na kongresu: »Leva vlada se na račun naslednjih generacij zadolžuje zato, da bo izplačala odškodnine izbrisanim in še naprej financirala privilegirane osebe.« Je krščanska vrednota to, da so bili ljudje izbrisani? Katera krščanska vrednota je nad odločitvijo sodišča, nad pravom, ki je skupek etičnih in moralnih civilizacijskih norm?
Je mogoče na današnji stopnji civilizacijskega razvoja vrednote razvrščati po različnih ključih – verskem, svetovnonazorskem, političnem, spolnem ...? Ali pa prisegati na, če gremo po časovnem traku, antično-grške vrednote s pravičnostjo na čelu, starozavezne judaistične vrednote, strnjene v desetih božjih zapovedih, v novozavezne vrednote, vera, upanje in ljubezen, vrednote francoske revolucije, svoboda, bratstvo (solidarnost) in enakost, socialistične vrednote, strnjene v geslu delu čast in oblast ... Danes vse to sestavlja skupek vrednot, ki ga švicarski teolog Hans Küng imenuje svetovni etos.
Je lahko za imenom krščanski demokrati kaj drugega kot ideološko krščanstvo? Je Hojsova izjava kaj drugega kot ideološka? Zakaj so ti ljudje, ki hodijo v cerkev, bolj papeški od papeža, ki je pred dnevi dejal, da je ideološko krščanstvo bolezen. »V ideologijah ni Jezusa. Ideologije so vedno krute. Ko kristjan postane privrženec ideologije, je izgubil vero. Ni več privrženec Jezusa, ampak stališča takega razmišljanja. Jezusovo znanje se spremeni v ideološko in moralistično znanje, kar zapira vrata. Vera postane ideologija, ideologija pa plaši ljudi, jih oddaljuje drug od drugega in cerkev od ljudi. To je resna bolezen, ta bolezen ideoloških kristjanov.«
Ta papež od tistega večera pred osmimi meseci, ko je bil izvoljen, v meni vzbuja simpatije, ker je tako realen, ker ve, kakšno je razmišljanje in čutenje sodobnega človeka, ker hoče vedeti, kako živi, ker si slike o današnjem svetu ne ustvarja iz starih knjig. V Sloveniji, razklani na dva tabora, naj bi še posebej razumeli, kaj hoče povedati, ko pravi: »Ko srečam kakšnega klerikalca, v trenutku postanem antiklerikalec.« Si predstavljate, da bi kaj takega izjavil Lojze Peterle? Ali Ljudmila Novak? Frančišek niza takšne svobodomiselne izjave in poteze, za kakršne noben slovenski politik nima poguma.
Pri nas verni in neverni drug na drugega gledamo z nezaupanjem in neredko pomilovalno, Frančišek pa se osebno spusti v spoštljiv javni dialog z nevernikom. Novinar Eugenio Scalfari, ustanovitelj uglednega italijanskega časopisa La Repubblica, izobražen mož, ki kljub častitljivim letom redno piše kolumne, ni veren, a pogosto piše o veri. Pred nedavnim je pisal o veri in razumu ter na papeža retorično naslovil tri vprašanja. Prvo: Ali bo človeku, ki ni veren in tudi ne išče vere, Bog odpustil, če naredi nekaj, kar je za cerkev greh? Drugo: Ali za nekoga, ki ni veren in zanj ne obstaja nič absolutnega in torej tudi ne absolutna resnica, ampak samo vrsta subjektivnih resnic, cerkev meni, da je to zgrešeno ali da je greh? Tretje: Papež Frančišek je dejal, da imajo vse stvari svoj začetek in konec in tako tudi človeška vrsta. Z izginotjem naše vrste bo torej izginila tudi misel, edina sposobna, da misli Boga. Po sedemnajstih dneh je v redakcijo prispelo pismo, v katerem papež naklonjeno pozdravlja odpiranje dialoga med cerkvijo in neverniki in pravi, da on, zelo verjetno pa tudi Bog, ne delata razlike med ljudmi. Še večje presenečenje je sledilo, ko je nekaj dni zatem papež po telefonu poklical Scalfarija, se mu zahvalil za pobudo za dialog in predlagal, naj kar začneta. »V ponedeljek in torek ne morem, lahko pa se začneva pogovarjati v sredo, če vem ustreza. Moji mi pravijo, naj bom z vami previden, da me ne spreobrnete.« Ko je bil dialog objavljen, so o njem pisali vsi svetovni mediji. Kar je povedal papež, je tako zanimivo, da je vredno vsaj povzeti. »Milost Boga nima meja, če se nekdo nanj obrača z iskrenim in skesanim srcem, pri tistem, ki ne veruje v Boga, pa gre za vprašanje poslušanja lastne vesti. [...] Greh obstaja tudi za tistega, ki ne veruje, kadar ravna proti vesti. [...] Poglavarji Svetega sedeža so bili pogosto narcisoidni in so podlegali laskanju dvorjanov, dvorjani pa so papeška kuga. [...] Kurija ima okvaro vatikanocentrizma, sam ne delim te vizije. [...]« Ali pa njegove izjave ob nekaterih drugih priložnostih. »Kot mlad sem bil nagnjen k avtoritarnosti in tudi zdaj hitro sprejemam odločitve, kar mi je prineslo slab sloves konservativca, toda jaz nisem bil nikoli desničar. [...] Idol današnjega časa je denar, mi pa moramo v središče vrniti človeka. [...] Tisto, kar govorim, ni komunizem, ampak evangelij. [...] Moramo razumeti žensko, ki so jo težave prisilile, da je splavila. [...] V cerkvi je močna tendenca duhovnega nasilja – manipuliranja z vestjo, teološkega pranja možganov, kar na koncu pripelje do povsem nominalističnega soočenja s Kristusom.«
Čeprav je za slovenske krščanske demokrate kot del cerkvenega občestva papež vrhovna avtoriteta, je možno, da prenekaterim njegove izjave niso všeč. Mnogi jih najbrž niti ne poznajo in pomenljivo je, da jih katoliški mediji velikokrat ignorirajo. Se pa ob njih ne obregajo, kot se v nekaterih konservativnih medijih po svetu, češ da so levičarske, celo komunistične.
Ali potezo, ki jo je naredil v vatikanski banki, ko je privilegirancem otežil bogatenje, nekateri imenujejo evangeljska in drugi komunistična, ni pomembno. Zamenjal je vodstvo banke, v katerem so ob klerikih tudi laiki, nadzirajo pa ga laiki. Ne zato, ker bi bili apriori bolj pošteni, ampak zato, ker je bilo v dobri stoletni zgodovini ustanove v malverzacije vpletenih preveč klerikov, da bi jim še zaupal denar. Frančišek dosledno zahteva transparentno poslovanje. Za ukrepi v banki so prišle na vrsto spremembe v kuriji in na koncu zamenjava predsednika vlade.
Frančišek je v kratkih mesecih naredil še veliko več od naštetega. Morda utegne kdo pomisliti, da je v strogo hierarhični, avtokratski ureditvi lažje vpeljati spremembe. Po svoje je to res, vendar je odpor škrlatne aristokracije, ki je izgubila privilegije, silovit. Ti privilegiji namreč niso na ravni »privilegijev izbrisanih«. Frančišek pri denarju ne zaupa klerikom tako kot na primer slovenski verniki. Saj veste, tisoči malih delničarjev, ki so verjeli, da je pohlep naglavni greh, ne da bi vedeli, da nekateri duhovniki v to ne verjamejo, so se za svoj denar obrisali pod nosom. Mariborska nadškofija je ob donenju Zvonov surfala na visokih valovih pohlepa in nasedla. Nič hudega, opletali so s tujim denarjem in se spet polastili tujega denarja, bančnih kreditov, da bi sanirali izgubo. S slabo banko bodo rešeni veliki upniki, škofija pa noče prodati nič, da bi poplačala vernike, tudi s prižnic zapeljane v finančno past. Kaj natančno se je dogajalo in kolikšni so resnični dolgovi, še zdaj ni transparentno.
Pod Frančiškom katoliška cerkev ni več ista, čeprav načela ostajajo. Kot je zapisal dnevnik Avvenire, ki zase pravi, da spoštuje doktrino katoliške cerkve, a je neodvisen od hierarhije in želi, da je zanimiv tudi za neverujoče: Frančišek dobiva privržence med neverujočimi naprednimi intelektualci, ki sprejemajo teološko misel (predvsem sv. Pavla) in jo spreminjajo v novo filozofsko razpravo, ki pristaja zahodnjaški filozofiji. Različni intelektualci, kot so na primer Alain Badiou, Giorgio Agamben ali Slavoj Žižek, znova odkrivajo sv. Pavla kot alternativo absolutnemu relativizmu in v središče lastnega razmisleka postavljajo pogled k drugemu, z upoštevanjem usmiljenja pa tako v resnici vstopajo med Bergogliove privržence.
So Bergogliovi privrženci tudi slovenski krščanski demokrati? Kdo bi vedel, koliko sploh spremljajo njegovo pridiganje. Nemara jim je bolj pri srcu privzgajanje krščanskih vrednot po Slomškovem delu Blaže in Nežica v nedeljski šoli iz leta 1842, ki doživlja nove in nove ponatise.
