Larfa in sedem tegob

Soočeni smo z dvema severnima Amerikama in dvema podobama napredka. Poslovneži zdaj prvič v desetletju priznavajo, da Kitajska ni prva država za investicije, ampak je to spet Amerika, je v svojem govoru o položaju v državi povedal predsednik Barack Obama. Toda, je dodal, naredil bo vse – četudi brez kongresa – za širitev možnosti ameriških delavcev in družin, ki kljub rekordno nizki brezposelnosti ne živijo po trendih »ljudi na vrhu ekonomske lestvice«, ki se imajo lepo kot še nikoli doslej.

Hkrati je nekdanji norveški minister Baard Vegar Solhjell ameriškega »žvižgača« Edwarda Snowdna nominiral za Nobelovo nagrado za mir, saj je države sveta primoral, da so se spet zavzele za človekove pravice, transparentnost in zaupanje. Ena podoba je torej podoba brezobzirnega prodirajočega bika, druga je podoba civilizacije, ki ji ni vseeno za človeka. Uradna Amerika bi med njima rada videla ustvarjalno napetost, svet jo opozarja, kadar stopi čez rob.

Značilnost velikih imperijev je vedno bila, da so postavljali svetovne trende, značilnost malih ali mikroimperijev pa, da se z njimi primerja in preiskuje načine svojega preživetja. Razvojne dileme so enake v Ameriki kot v Sloveniji; enako ni le dejstvo, da je Slovenija obstala in v svoji trpnosti trenutno ne zmore zagotoviti razvoja niti gospodarstvu niti sociali.

Veliko se dogaja

Najpomembnejša novica tega tedna se je zato vrtela okrog imenovanja novega zdravstvenega ministra, potem ko je novembra lani odstopil Tomaž Gantar. Zakaj najpomembnejša? Gantar je ob odstopu dajal vtis, da je obupal. Najprej je govoril o svoji nezmožnosti izpeljati nujne reforme, spremembe zdravstvenega sistema. Tudi vlada naj pod težo splošne krize ne bi imela pravega posluha za to, povrh problemu nekako ni znala dati prave teže. Potem je šel dlje in povedal, kako je začel »seštevati, koliko je sploh možnosti, da naredim korak naprej, sicer bi prišli v situacijo, ki bi bila neobvladljiva«. Zdravstveni minister naj bi povrh v vladi imel »absolutno premajhno politično moč«, in to ga je napotilo v plastično župansko primerjavo: »Če bi tako vodili občino, ne bi naredili nobenega pločnika.«

Sledil je plaz političnih in stanovskih komentarjev. Mediji so prenašali in primerjali stališča, ost pa jim je zašilil Gantarjev strankarski tovariš in predsednik Desusa Karl Erjavec z izjavo, da zdravstvena reforma ne bo mogoča, dokler ne razčistijo z »zdravstveno mafijo« in ne odstranijo »zdravstvenih baronov«, ki imajo vplive v vseh strankah, tudi v koaliciji.

Tako se je problem zdravstva razcepil na dve veji: prva je sistemsko preoblikovanje zdravstva, kakor ga pod težo demografskih in ekonomskih sprememb terja premislek na dolgo roko. Druga pa je parazitsko-korupcijski vidik, namreč ugotovitev, da je zdravstvo leglo nepravilnih praks, lobijev, korupcije in zatohlih praks, ki jih je omogočil gnijoči slovenski socializem in vzpodbudila tranzicija samostojne Slovenije h »krasnemu novemu svetu«, k tržnemu gospodarstvu.

Dodati velja dve reprezentativni izjavi. Kirurg Erik Brecelj, zdravnik, ki velja za človeka čistih namenov, pa tudi civilna iniciativa zdravnikov sta povedala, da bi Gantarjev odstop moral biti hud alarm za predsednico vlade Alenko Bratušek in za državljane. V kontekstu prej omenjenega plazu odzivov na Erjavčeve ocene pa se je oglasil tudi vodja poslancev SD Matjaž Han. Skušal je sicer relativizirati besedo mafija v zdravstvu, je pa izrazil prepričanje, da so v zdravstvu hudi lobiji, na katere ni imuna nobena stranka. Žogico je vrgel politikom, češ, če zanje veste, povejte na glas, kdo so. »Vem, da se okoli Janeza Zemljariča veliko dogaja. A tega preprosto nihče noče povedati,« je rekel in dodal, da se že dolgo govori in je slišati, da Janez Zemljarič obvladuje Klinični center že 20 let.

V velikih evrskih številkah

Novica tedna je bilo zdravstvo zato, ker predstavlja državo Slovenijo v malem. Nekoč ponos Slovenije se je preobrazil v moralno sramoto in družbeno coklo. Za kaj takega ni nobenega opravičila in nobeno pojasnilo ne more naleteti na blagohotno odobravanje. Poanta zdravstva bi lahko bila tale: strukturne spremembe niso mogoče zato, ker »strukture« v zdravstvu še nikoli niso živele tako dobro kot zdaj in se nikoli ne bodo odpovedale svojemu privilegiju drugače kakor na silo in jim ni mar za zdravstveni standard ljudi, zlasti če je ta prenapihnjen, nerealen in predrag, kajti od tega imajo kot posredniki še največje koristi.

Če pustimo ob strani, da je imel predlog za Igorja Šoltesa kot novega ministra svojo politično zanko (koalicija bi morala vase vgraditi svojo opozicijsko konkurenco, kar ni brez političnega tveganja), pa je bil njegov program po vpeljavi transparentnih pravil javnega naročanja strel v sredino tarče. Dosledna in preverljiva transparentnost pri javnih naročilih v zdravstvu bi zanj pomenila podobno kot pojem pravne države pomeni za državo. Računalniško silno preprost sistem programov bi v trenutku lahko razgalil vse: razlike v cenah zdravstvenih artiklov in storitev; sistem organizacije in njegovo smotrnost, mogoče oblike optimalizacije, večje učinkovitosti za enake ali manjše denarje in ne na škodo kakovosti. Vse to danes zmore organizacijsko znanje.

Protikorupcijska komisija je decembra lani ob razsežnih kriminalističnih preiskavah pri številnih zdravnikih in menedžerjih iz javnega zdravstva opozorila na sistemsko anomalijo slovenskega javnega zdravstva. Tudi če dejanja vedno niso kazniva, so vseeno blizu nejasnega prepletanja javnega in zasebnega interesa, v znamenju neenakega dostopa do javnih zdravstvenih storitev, omenili pa so tudi škodo, ki jo javno zdravstvo trpi pri nakupih medicinskega materiala.

Tej sliki dodajmo razsežne in javnosti že precej znane debate o proslulem projektu Teš 6 – in dobili bomo milijardne evrske številke, ki bistveno vplivajo na finančni obseg krize slovenske države. Stvari so postale konkretne in niso več abstraktne. Ljudje začenjajo razumevati, da zlo storilcev ni več abstraktno, temveč ima konkretne posledice v davkih, brezposelnosti, nezaposljivosti mladih, prihodnosti mladih družin, ki bodo dajale otroke za vzdrževanje napihujoče se pokojninske sheme starajočega se slovenskega prebivalstva. Niso več pripravljeni živeti z larfo pred obrazom.

Jasna sporočila

Nismo pa še povedali najbistvenejšega – tega, kar Slovenijo dela za negativno trpni mikroimperij, namesto da bi jo poganjala razvojna napetost med liberalnim in socialnim mehanizmom. Politična prepredenost korupcije je pri poslih strašansko velika in padle so vse pregrade spodobnosti. Ko imate v en poslovni krog zvezane politike levice, desnice, z njenim nesojenim političnim cesarjem vred, in vrh Cerkve, katere sodelovanje (kako dobro, da je bil izvoljen novi papež Frančišek!) se je intenziviralo po hierarhiji vse do kardinala, lahko glede na ideološko obvladovanje prostora govorimo o popolni blokadi Slovenije, ki jo lahko prebije le liberalna pamet. Ta prisega na pravno državo, na neodvisnost vej oblasti oziroma na sistem »checks and balances«. Ideja protikorupcijske komisije je bila utemeljena na tem in javnost se je lahko prepričala, kako močne in (če odmislimo napake) večinoma blagodejne učinke ima taka drža le male skupine ljudi, ki ve, kaj hoče, in ji država to omogoča.

Zato je tako pomembno, kdo bo postal zdravstveni minister, kajti država si ne more več privoščiti, da bi podaljševala agonijo stagnirane družbe in sistemov, ki so nekoč dobro delovali. Pomembno pa je še eno spoznanje: prave strukturne reforme v Sloveniji niti na zdravstvenem (ali pokojninskem) niti na gospodarskem področju absolutno ne bodo mogoče mimo tega, da bo Slovenija v vseh elementih javnofinančne porabe v državi postala prav tako absolutno transparentna. Ta projekt je v tem trenutku pomembnejši od vsega drugega, kajti »vsega drugega« brez njega zanesljivo ne bo. V takem kontekstu bi bile ogrožene nekatere samoumevnosti: doslej samoumevni politiki bi postali resno ogroženi; strici iz ozadja bi morali stopiti v ospredje in se staliti v postopkih sodišč; nekateri strici iz ospredja bi se morali pomakniti v ozadje in tam obmirovati.

Lahko si mislite, da bodo združene sile stare Slovenije naredile popolnoma vse, da ne bo prišlo do take liberalne revolucije razuma in postopkovne pravilnosti. Toda na drugi strani je tudi jasno, da svetovna in ekonomska gibanja kaj malo zanima, kaj si o krizi in njenih posledicah misli »Slovenoslavija«. Smo mala Jugoslavija na sončni strani Alp, združeno kraljestvo levice, desnice in Cerkve, sporazumevajočih se v slovenskem jeziku: pravo Slovenijo so si vzeli za larfo pred svojim resničnim obrazom, vse skupaj za estradno predstavo demokracije, ki to ni.

Slovenija, da bi zagotovila pravo svobodo levici, desnici, veram in ljudem, ki so svojo svobodo mislili mimo vseh teh, torej potrebuje liberalni preboj – ali pa je ne bo. Tako jasna so sporočila prihodnosti.