Luca Guadagnino: »Delam samo tisto, česar si želim«

Luca Guadagnino je letnik 1971. Gotovo je eden bolj samosvojih in zanimivih italijanskih filmarjev zadnjih deset let. Vsekakor gre za avtorja, ki se ne boji biti pristranski in ga je groza črednega nagona. Radi ga imajo povsod, še najmanj doma.

Variety ga je pred nekaj leti upravičeno uvrstil v klub tistih, »ki jih je treba imeti na očesu, ker veliko obetajo« ... Ni mu pretirano mar za to. »Vseeno mi je, kaj pišejo časopisi; s tabo se pogovarjam, ker si mi že dolgo pri srcu in ker vem, da ti je resnično všeč to, kar počnem,« je povedal in srknil kozarec rdečega vina Otona Reye, ki ga obožuje. »Če bom nekoč resnično bogat, si bom privoščil zasebnega japonskega kuharskega chefa, ki mi bo vedno na voljo, tako kot tudi dobro vino.«

Milanski popoldan pod oknom se preveša v živahen večer, nekaj ulic stran in nekaj minut kasneje zvonovi milanskega duoma odigrajo svoj kratek ambrozijanski koncert.

Rodil se je v Palermu, odraščal v Etiopiji. Po študiju filozofije se je popolnoma posvetil filmu. Posnel je nekaj kratkih filmov, prve uspehe tako pri kritikih kot občinstvu pa je požel z dokumentarci Algerie, Mundo civilizado in Cuoco contadino. Sledil je film The Protagonists s Tildo Swinton, še prej Melissa P. Mednarodno prepoznavnost mu je leta 2009 prinesel film I Am Love, spet s Tildo v glavni vlogi, s Pippom Delbonom in Mariso Berenson, za katerega je bil nominiran in je prejel več nagrad na filmskih festivalih.

Vmes je postal producent, režiral je Falstaffa v veronski areni, posnel izjemen videoesej L'inconscio italiano o italijanski kolonizaciji Abesinije, režiral več glasbenih videospotov in reklamnih videov za različne modne hiše.

Na beneški Mostri in pred dobrim tednom na rimskem mednarodnem filmskem festivalu (kjer je sedel v žiriji, ki je podelila nagrado filmu režiserja Alberta Fasule, Tir, v katerem blesti igralec Branko Završan) je v soavtorstvu z montažerjem Walterjem Fasanom prikazal izjemen dokumentarec Bertolucci on Bertolucci, zmontiran iz found footage materialov režiserjevih televizijskih intervjujev, videoesejev, posnetkov s festivalov in snemanj vse od sedemdesetih let dalje. Italijanski režiserski velikan je nad izdelkom več kot navdušen. »Tudi sam ne bi mogel bolje sestaviti in zmontirati svojega filmskega življenja,« je povedal po ogledu filma.

Zakaj film o Bertolucciju?

Vsega je kriva brezpogojna ljubezen, ki jo gojim do tega človeka in umetnika. Bernardo je moj vzornik.

V čem?

V tem, kako biti človek ter kako in zakaj biti cineast. Njegovo življenje in delo spremljam od svoje mladosti. Vse, kar je rekel in naredil, poskušam prenesti vase. Ne dobesedno, ampak skušam razumeti, kako razume in živi ta svet. Bernardo je človek, ki ničesar ne skriva: v intervjujih je vedno povedal, kje živi, s kom, zakaj … Filmar v njem je bil natanko to, kar je bil on zasebno. No, morda je kakšno podrobnost s snemanj za javnost pojasnil z zamudo – a imel je svoje razloge …

Schneider, Brando, maslo?

(smeh) Brez komentarja.

Nadaljujte o Bertolucciju …

Ko sva s kolegom pregledovala posnetke, ki so nama jih dali na voljo, ure in ure Bernardovih besed, stavkov, monologov, manifestov, protestov, analiz zgodovine filma … Poglejte, že to, kako se je oblačil, kakšen odnos je imel do svojega telesa, kako brezhibno je iz italijanščine prehajal v francoščino in angleščino … Tega Italijani nismo vajeni. Resnični svetovljan. Titan.

Zakaj on? Zato ker med živečimi režiserji ne poznam nikogar, pri katerem bi bila človek in njegovo delo tako neločljiva. In to na tako intenziven način, ki mu lahko rečemo kar erotičen ...

Erotičen?

Govorim o sebi. Moj odnos do Bertoluccija je bil vedno erotičen, ki pa sem ga prevajal v ustvarjalnost. Nikoli nisem znal in hotel ločevati med tistim, kar je delal, in njim samim.

Vaš izdelek naj bi mu bil všeč …

To, da mu je dokumentarec všeč, mi je v čast. Nekako sem si kar oddahnil. Že precej dolgo me namreč spremlja de Clerambaultov sindrom, kar naj bi pomenilo, da je nekdo več kot navdušen nad nekom – navadno precej bolj pomembnim od tistega, ki se navdušuje nad njim – in si, med drugimi simptomi, celo domišlja, da mu ta vrača naklonjenost v obliki nekakšnih skritih sporočil, ki so jasna samo njemu. Seveda je šlo le za mojo projekcijo. Zdelo se mi je, da me je nagovarjal že takrat, ko sploh nisem vedel, da obstaja. Pravzaprav nimam nič proti obsesijam, sploh če proizvajajo ustvarjalnost. To nima nič skupnega s tistimi, katerih posledice polnijo rubrike črnih kronik. Takšna obsesija, kot je bila moja z Bernardom, je privedla do tega, da sem postal bolj iskren do sebe, da sem sprejel to, kar sem.

Potem sta se spoznala in postala prijatelja.

Ja, kasneje. Sprejel me je kot svojega sina. Ali je to bila paradoksna posledica, nemara tiha nagrada tega, da sem mu bil tako vdan, še preden sva se spoznala? Ne vem. A navadno je tako, da ko smo nad umetnikovim delom tako navdušeni, podzavestno ne želimo, da bi se srečali z njim.

Zdaj boste rekli, da zato, da ne bi bili razočarani nad tem, kar v resnici je?

Natanko tako. Nisem hotel, da bi luč dneva osvetlila njegov obraz in dušo tako, da bi prepoznal nepravilnosti … A da ne boste napak razumeli, absolutno nisem kakšen stari fucker! Nasprotno, vedno sam pri sebi uredim tako, da ne fukam z zvezdo. Raje drkam nanjo.

Že, a obenem veliko delate z njimi …

Seveda, ker so med njimi tudi precej nadarjeni umetniki. To pa prinese s seboj nemalo težav. Kajti igralcem so pomembni predvsem oni sami. Kaj bi se zgodilo, na primer, če bi sodeloval z Meryl Streep in bi ugotovil, da je ta školjka, v katero se tako rada skrije, prazna, votla, da v njej ni ničesar, kar bi bilo lahko zame kot režiserja zanimivega? Ne bi se mi zgodilo prvič. In kako sem bil razočaran …

Morda ste bili samo preveč ambiciozni.

Vedno sem. Ambicija me vodi do prostorov, v katerih sem si vedno želel biti. Lahko si samo želim, da ne bi bil velikokrat razočaran. Prav zato imam raje režiserje kot igralce in igralke. Ker razumem, v kakšne kompromise se morajo včasih spuščati z njimi. Zato včasih raje sodelujem z režiserjem v vlogi producenta kot pa z igralcem v vlogi režiserja …

S škotsko igralko Tildo Swinton ste sodelovali nekajkrat, med drugim v celovečercih The Protagonists ter I Am Love; v filmu, ki ga pripravljate po knjižni predlogi Dona DeLilla Body Artist, film bo imel naslov Body Art, igrajo Isabelle Huppert, Sigourney Weaver, v eni od vlog bo nastopil celo režiser David Cronenberg … Same zvezde.

Bistveno je, da ima igralec, ki ga povabim k sodelovanju, vizualno in transformativno sposobnost ter intuicijo, da mu bodo gledalci verjeli v vlogi, ki jo bo igral. Če bo vse troje prisotno, bo svoje delo opravil dobro. Če pa zasedem igralca in si na omenjena tri vprašanja ne znam odgovoriti, temveč se začnem spraševati, ali je ta igralec za film blagajniško donosen, ali si želim fukati z njim, ali pravilno podaja tekst – potem bo vse skupaj en velik drek.

Kakšen je vaš recept za idealno izbiro torej?

Ga nimam. Vem pa, kaj postane ob zaključenem castingu bistveno: profesionalne igralce je treba vedno obkrožiti z resničnimi, navadnimi ljudmi, naturščiki.

Zakaj?

Šolani igralec, ki je pameten in intuitiven, bo znal izkoristiti surovo lepoto igre naturščika pred kamero in jo obrniti sebi v prid. To dvoje ustvarja elan de vie, ki je za kvaliteto igre lahko odločujoč. Igralci pred kamero so namreč strašno sebični. Če naj režiser vse spelje do konca, mora biti pravi diplomat v stilu Talleyranda. Blizu mi je modus operandi čudovitega Williama Friedkina, pomislite samo na Izganjalca hudiča, v katerem so nastopili ena najboljših igralk svoje generacije Ellen Burstyn, gledališki igralec Jason Miller v vlogi očeta Karrasa, deklica Linda Blair kot Regan in kultni igralec švedskega filma Max von Sydow … Ob njih pa so nastopili resnični duhovniki. Veste, česa ne prenesem? Igralskega profesionalizma. Nanj pogosto naletim na platnu, še posebej v britanski filmski industriji. Kaj delajo? They deliver lines.

Provocirate. Krivico jim delate.

Pa jim ne. Njihova igra je popolnoma brez življenja.

Tilda Swinton je igrala v precej britanskih filmih, v kar nekaj tistih Petra Greenawaya …

Tilda je posebna. Že zasebno ima zelo močno prezenco. Njena moč je tudi fizična – je moje višine, in nisem ravno nizke rasti. Obenem ima izjemen smisel za minimalizem, tako v govoru kot izražanju s telesom. Njeni igralski filtri, njena igra je popolna na vseh ravneh, zato je izjema.

Menda ste prvo kamero dobili pri šestih letih.

Drži, za rojstni dan. Lahko rečem, da imam snemanje filmov v krvi. Od malega sem na vprašanja, kaj bom počel kot odrasel, odgovarjal, da bom snemal filme. Nekaj časa sem celo mislil, ker tako rad kuham, da bom postal kuhar, eden od slavnih chefov, ki imajo svoje televizijske oddaje. Toda film je zmagal. Strast do kuhanja pa je ostala – tako kot veselje do tega, da na obed k meni pride cela gruča prijateljev, zaradi katerih sem vstal ob peti uri in začel pripravljati hrano. Film mi danes pomeni vse. Posvetil sem se mu po najbolj naravni poti.

V ZDA in sploh anglosaškem svetu ste izjemno priljubljeni, v domovini pa se imate in vas imajo za outsiderja.

V Italiji sem v italijanski kinematografiji izbral pozicijo, za katero bi brez težav lahko rekli, da je pozicija outsiderja. In mislim, da bo vedno tako. Ne vem, ali sem ravno priljubljen v ZDA. A zdi se mi, da so moje delo sprejeli z veseljem, kot tudi v Veliki Britaniji, skoraj povsod … drugod. V Italiji pa obstaja težava, ki jo povezujem predvsem s posamezniki.

Nevoščljivost?

Kaj pa vem … Ko sem posnel prvi celovečerec, The Protagonists, v katerem je zaigrala Tilda, takrat že superzvezda – jaz pa sem bil samo fant iz Palerma, ki ni imel nobenih stikov s svetom filma zunaj svoje domišljije … Zgradil sem se sam, stopil na letalo in se s svojim izdelkom predstavil italijanski kinematografiji. Doživel sem precej odklonilen, lahko rečem celo sovražen sprejem. Ali so bili sovražni do mene ali pa so me popolnoma ignorirali. Zakaj? Tega še danes ne razumem.

Zakaj?

To je zanimivo vprašanje in odgovor bi terjal dolg in poglobljen pogovor, bralci pa bi začeli zehati. Italijanski kulturni prostor zabavništva, avdiovizualne kulture, kinematografije je bil in je prežet z logiko, ki nima veliko skupnega z metjejem, ki so nam ga posredovali naši filmski mojstri, žal pokojni. Komercialne televizije so uničile poligon, kjer bi se standardi, ki so jih v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih postavili trije, štirje režiserji, lahko vzdrževali. Namesto tega so uvedli cenzuro in samocenzuro. Po drugi strani pa so se pojavili levičarski lobisti, ki so zahtevali nekakšno neodvisnost za filmske in televizijske ustvarjalce – hkrati pa so ustvarili nadzor: kdor ni šel skozi njihovo sito, ni bil pripuščen k delu. Skratka, spopadli sta se dve metodologiji ustvarjanja televizije in filmov. V tistem trenutku je močna ekspresivnost – kakršno poznamo iz filmov De Sice, Viscontija, Rossellinija, Fellinija … – najbolj umanjkala, obenem so jo poskušali uničiti. Delno jim je to tudi uspelo. In ta boj še traja. Za to so krivi ljudje, ki vodijo, tako ali drugače, inštitucije italijanske kinematografije – vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Ne morete kriviti samo njih …

Saj jih ne. Drugi krivec je italijanski cineast, ki se je iz strahu, lagodja in preračunljivosti prepustil temu konformizmu, takšni logiki delovanja.

Nanni Moretti?

(smeh) To ste vi rekli. Za cineaste, ki bi radi delali in eksperimentirali s filmskim jezikom, danes v Italiji ni prostora.

Podatek, da je inkaso filma I Am Love v 28 dneh predvajanja po ameriških kinematografih znašal 2,246.939 dolarjev, Garronejeva Gomorra pa je v 175 dneh predvajanja po ZDA prinesla »samo« 1,579.146 ameriških dolarjev, se zdi zanimiv …

O okusih se ne razpravlja.

Drži. Ste dokumentarist, režiser igranih filmov, glasbenih videospotov, reklamnih videov za Armanija, Ferragama in druge …

Vse, kar sem doslej ustvaril, je izhajalo iz ene same stvari: želje. Delam samo tisto, česar si želim. Ljudje smo želja. Delujemo na osnovi želja, predvsem pa tega, kako si jih podredimo. Če se prepustimo logiki želje, se bo seveda, tako pravijo knjige psihoanalize, v nas in pred nami odslikalo nekaj grozljivega, obenem pa nam prav to omogoča, da ostanemo iskreni, zvesti sebi v najbolj intimnem smislu. Ustvarjalnost, ki je sicer precej nasilno dejanje, večinoma gre namreč za trpljenje, lahko na koncu pripelje do ugodja. Če pa se ne prepustimo želji, smo obsojeni na avtocenzuro. Nič ni hujšega od kastriranja želje. Vsakokrat, ko sem v stiku z ljudmi, ki cenzurirajo svoje želje, postanem tesnoben, nemiren … In takšni ljudje se mi kmalu začno tudi smiliti. Tako bom rekel: delam tisto, kar mi je všeč.

Po filmu I Am Love sem posnel dva dokumentarna celovečerca, prvi je dokumentarni L'inconscio italiano, drugi, gre za soavtorstvo z Walterjem Fasanom, Bertolucci on Bertolucci, snemal sem za Vogue, produciral sem tri filme, dva kratka in en celovečerec … Vse to sem počel, zato ker me je resnično vodila močna želja.

Kaj vas je zanimalo pri snemanju filma L'inconscio italiano?

Dve stvari sta odločilni, da sem postal to, kar sem, in to na način, kakršen sem: dejstvo, da sem otroštvo preživel v Etiopiji, in to, da me nič ne navdihuje bolj kot človek, ki sofisticirano artikulira zelo kompleksno misel.

Kdo, na primer?

Franco Cordero, ki je izjemen v filozofiji prava, ali Slavoj Žižek ali Martin Scorsese, ko govori kot cineast, ali Bernardo Bertolucci … Zelo rad imam koncept govorečih glav, idejo o provokativnem govoru, ki je logično izražena in ki ni mnenje. Mnenja sovražim. Verjamem v dokončnost. Ko sem razmišljal o snemanju dokumentarca o Etiopiji, sem se spraševal, ali se lahko vrnem tja in mimo moje izkušnje odraščanja v tej deželi posnamem film o tem, kar so delali Italijani v takratni Abesiniji? Lahko. Postavil sem se v časovne medprostore, v historični čas vojne, v sedemdeseta, čas svojega odraščanja in v današnji čas, ko se o vsem tem pogovarjam z misleci: in rodil se je L'inconscio italiano.

Rodili ste se v Palermu, Italijanu in Alžirki. Ko ste bili stari mesec dni, se je vaša družina preselila v Etiopijo …

Oče ni dolgo zdržal na enem mestu. Uredil si je službo profesorja zgodovine in italijanščine na univerzi v Adis Abebi. In smo šli.

Kakšno je bilo vaše afriško otroštvo?

Sprva so bili nekaj let zame najpomembnejši vrt, želva, kača, krokodil in slap. Potem sem se začel zavedati, da je naša družina del italijanske skupnosti, ki je prezirala vse, kar je bilo drugačno. Takrat sem mislil, da smo mi drugačni, oni pa še bolj. Potem pa sem spoznal rasizem. In z leti sem spoznal še nekaj bolj strahovitega: da je v italijanski nacionalni identiteti zelo močno zasidran. Ko smo se vrnili v Italijo, v Palermo, so me v šoli, ker sem malce temnejše polti, začeli klicati negro, črnec.

Zanimivo, kako italijanskemu fašizmu nikoli ni do konca uspelo kolonizirati tistega, kar se je namenil kolonizirati …

Seveda, ker so Italijani, ko gre za doseganja uspehov na ravni mnoštva, vedno neuspešni. V Italiji lahko govorimo o uspehu, ko gre za posameznike. No, in tudi pri vzpostavljanju kolonializma nismo bili uspešni. Ne samo, da nam ni uspelo vzpostaviti kolonialnega sistema, kot je uspelo Nizozemcem ali Britancem, za uresničitev svojih umazanih ciljev je Benito Mussolini za osvojitev Abesinije, do takrat edine od evropskih sil nikdar zavojevane osrednje afriške dežele, uporabil bojne strupe. Tudi v tem smo morali biti prvi. Italija je resnično bolna država: pomislite, v dokumentarcu Michela Fusaschi, profesorica kulturne antropologije z Univerze Roma 3, pove, da imata v Evropi samo še dve državi, Italija in Nemčija, v pravnem redu kriterij za pridobitev državljanstva tudi »krvni kriterij«, torej lahko pridobiš italijansko državljanstvo, če dokažeš, da je bil eden od tvojih daljnih sorodnikov Italijan. Srednji vek.

Italijansko nezavedno ste dali naslov dokumentarcu – toda na psihoanalitični kavč ni mogoče poleči celotnega naroda …

Natanko o tem govori Ida Dominijanni, ki pravi, da Italijane z njihovo preteklostjo kolonov povezuje odnos med množico in vodjo, očetovsko figuro, Ojdipom. Ojdipovskega očeta, ki vse prepoveduje, pa je v današnjih časih zamenjal postojdipovski oče, ki ne govori več, kaj je dobro in kaj zlo, temveč množice vpeljuje v svet ugodja, nadugodja, z namenom uničenja notranjih zavor, ki bi jih moral imeti vsak človek. Veste, uničenje kompleksnosti v človeku je počasna smrt za našo vrsto. Odrasel sem s škandaloznimi knjigami Trumana Capota. Kaj pa je danes škandalozno? Nič.

Verjamete v resnico?

Absolutno. Resnično verjamem v to, kar je Michel Foucault zapisal v Zgodovini seksualnosti, če parafraziram, »treba je verjeti v prakticiranje resnice, prakticiranje resnice v odnosu do oblasti«. Odkritosrčnost je še vedno redek duh v medsebojnih odnosih, pri tistih na oblasti pa je več ni …

Ne moremo več reči, da je Italija kruta mati. Mislim, da je postala kot v tistem filmu, kjer lastnik čudovitega hotela ob jezeru vsak dan krokodilom vrže nekaj gostov.

Da bi natančno razumeli, kaj vse se je moralo zgoditi, da smo prišli do današnjega stanja, bi bila potrebna historična fragmentacija Italije. In tudi to ne bi bilo dovolj. Nedolgo tega sem bral izvrsten scenarij o zelo pomembni britanski zgodovinski osebnosti: zanimivo, kako je nezavedno v Britancih popolnoma drugačno kot pri Italijanih. Kljub njihovi doslednosti mi še vedno niso preveč simpatični.

Vaš film I Am Love so nominirali za najboljši film za nagrado bafta …

No, ja … saj nimam nič proti njim.

Imate, že ves čas intervjuja; najprej proti britanskim igralcem, zdaj proti Britancem na splošno.

V resnici ni tako. Prav rad jih imam. Njihovo hladnost, nasproti moji italijansko-alžirski odprtosti. Človek nikdar ne more ubežati tistemu, kar je.