Tiskane izdaje
Zdaj na novem Magnificovem sountracku Montevideo, bog te video.
Ko rečeš Luz Casal, najprej pomisliš na dve pesmi iz Almodóvarjevega filma Visoke pete. Piensa en mí, Misli name. Un año de amor, Leto ljubezni. Prva je srce trgajoč bolero, ki ga posluša Victoria Abril v zaporu, drugo v dramatični maniri interpretira španski pevec Miguel Bosé kot travestit v kultnem filmskem prizoru v nočnem klubu.
Njeno ime pomeni svetloba. Luz Casal je gotovo imela svoja obdobja teme, a še nikoli v karieri nisem srečala osebe, ki bi sevala takšno svetlobo in magnetično privlačnost hkrati. Je angel in ženska, v katero se v trenutku zaljubiš, je rekel Magnifico z nasmeškom, je rekla njegova žena, je rekel njegov menedžer, je rekel njegov prijatelj, je rekel fotograf ... so rekli vsi, ki so jo srečali, čeprav za hip.
Luz Casal je španska zvezda z milijonskim občinstvom. Za njo je izjemna kariera, ki traja trideset let; 13 albumov, samo recimo album Como la flor prometida, pri katerem je sodelovala s producentom Eurythmics Darrenom Allisonom in članom skupine Paula McCartneyja Paulom Wixom Wickensom (1995), je bil prodan v 800 tisočih izvodih; z vsakim albumom je imela več turnej po Latinski Ameriki, Franciji, Belgiji, na Portugalskem. Leta 2007 je morala odpovedati turnejo po Evropi, ko so ji odkrili raka na dojki; kot je sama rekla, je bil album Vida toxica njena terapija. Leta 2009 se je bolezen ponovila, a je spet zmagala in izdala album bolerov La pasion. Zdaj je tik pred izidom novega albuma Almas gemelas (Sorodni duši), ki je prvi album po petih letih, na katerem bodo vse njene avtorske pesmi, z njenimi teksti.
Prvega in drugega novembra je Luz Casal nastopila kot gostja Roberta Pešuta Magnifica, ki je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma s srbskim vojaškim orkestrom Stanislava Biničkega predstavil glasbo za drugi del filma Montevideo, Bog te video. Ko je prišla na oder, se z dlanjo nalahno dotaknila Magnificovega obraza in stopila pred občinstvo s posvečenostjo, predanostjo in celo ponižnostjo »pred nečim, kar je večje od nas vseh«, so moč njene interpretacije prepoznali tudi tisti, ki so prvič slišali njeno ime.
Pogovarjali sva se dopoldne po koncertu, v avli hotela Slon, ob pomoči mladega prevajalca, študenta filozofske fakultete Nikole Stojanovića, ki je, poleg tega, da je velik poznavalec njene glasbe, pomagal razvozlati kakšno zapletenejšo frazo; čeprav je bilo že od prvega trenutka jasno, da se z Luz Casal lahko mirno razumem tudi z mojo zarjavelo španščino, da bi z njo pravzaprav lahko govorila tudi v slovenščini.
Sinoči ste v Gallusovi dvorani stopili na oder z nekakšno skromnostjo, celo ponižnostjo do glasbe, do občinstva. In občinstvo vam je jedlo iz roke.
Seveda sem ponižna, ker je glasba večja kot vse, kar poznamo. Včeraj je bilo tudi zame nekaj posebnega. Ker je vsakič, ko stopiš pred novo občinstvo, nekaj posebnega. In ker nisem bila sama. Ker sem bila gostja Magnifica. To pomeni, da ne nosiš sam celotne odgovornosti za koncert, torej si na odru lahko veliko bolj neobremenjen, bolj sproščen.
Vam je bila Magnificova glasba takoj všeč?
Še preden sva se spoznala, še preden sem začela pisati pesmi za Madrugadas in El viento, sem imela v glavi referenco. Magnifico je nekje obstajal, tudi zaradi hita Hir Aj Kam, Hir Aj Go. Začela sem ga poslušati bolj in bolj ... In prvi vtis, ki sem ga dobila, je isti, kot ga imam danes. Kompleksna osebnost, kompleksna glasba. A hkrati zelo naraven, topel.
Magnifico je po koncertu rekel, da je v trenutku, ko ste vstopili v studio v Beogradu, začutil, kot da vas pozna od nekdaj. Da se je kemija med vama zgodila takoj.
To je bilo tudi zame popolno presenečenje. Kemija je nekaj nenadzorovanega, česar ne moreš ustvariti. Se zgodi ali ne. Lahko si profesionalen in se potrudiš, da vzpostaviš stik z osebo, s katero delaš. A ni enako. Takšne vrste kemija je vedno darilo.
Magnifico ima vse tiste vrline, ki jih pri svojih kolegih najbolj cenim. Strast, ljubezen do dela, predanost. Zna vzpostaviti stik z občinstvom, tako da podre nevidno mejo, da pride k njim, kot da vstopa v krog svoje družine. To mi je zelo blizu. Predanost, s katero se posveča glasbi, je, lahko rečem, skoraj absolutna. Tudi tu sem začutila sorodnost. Da ne govorim o njegovi duhovitosti, simpatičnosti.
Njegova glasba mi vzbuja optimizem, občutek, da je lepši svet lahko tudi tukaj in zdaj.
Na kaj ste pomislili, ko ste prejeli njegov klic, da želi prav z vami ustvarjati glasbo za drugi del srbske filmske uspešnice Montevideo, Bog te video?
Kadar dobim ponudbo za delo, se najprej vprašam, ali v tem projektu obstaja pesem, ki vstopi skozi moje žile (pokaže na nežno zapestje). Če pesem ne pride vame, če ne pride v mojo kri, potem je ne pojem. Ker je ne morem peti. Ne da ne morem, v resnici je ne znam.
Lahko je to moj najboljši prijatelj, a ga bom zavrnila, če ne bom začutila pesmi.
Ko ste prvič slišali Pukni zoro, ste takoj začutili, da lahko napišete tekst?
Takoj ko sem slišala to pesem v njegovi izvedbi, sem že imela naslov pesmi, zora, Madrugadas. Takoj sem razvila nekakšen ljubezenski odnos do daljave, ki je v tej pesmi. Pomislila sem na Rio de la Plata v Urugvaju, na ravnino, razdalje ... Besede so prišle organsko. Čudovita izkušnja.
Al viento, priredba slovenske ljudske (belokranjske) pesmi Pastirče mlado, ki zveni kot latinskoameriška ljudska ...
Tudi ta pesem vzbudi epska občutja, razburka domišljijo. Kar zagledala sem ravnino; Argentina in Urugvaj sta si zelo podobna, seveda tega ne smeš reči Argentincem (nasmešek), zelo prostrani deželi, te značilne nižine, pašniki, na katerih si predstavljaš gavče ... To so zame zelo vznemirljive podobe. Čeprav občinstvo ne razume teksta, mu lahko glasba približa to prostrano pokrajino, ravnino, daljavo.
Ko smo slišali vašo in Magnificovo priredbo, bi lahko rekli, da gre za različni pesmi ...
A hkrati se mi obe verziji zdita izjemni, popolni. In o tem govoriva. Isti pesmi, ista glasba, dve različni osebnosti. Vsak od naju poje po svoje. Zame je to izjemna izkušnja, ker orkester zveni neverjetno. Orkester je fantastičen.
Ko mi je Magnifico rekel, da bo pesmi naredil skupaj z vojaškim orkestrom iz Srbije, sem si rekla, uf, to bo res dobro. Priznam, v Španiji je kar veliko ljudi, ki ne razlikujejo med Slovaško in Slovenijo; ki se jim zdi vzhodna Evropa ena sama država ... (se nasmehne) A tukaj, na tem koncu, je toliko različnosti, toliko različnih vplivov, kreativnosti. Nekaj vam moram reči: glasbenike s tega konca Evrope čutim kot veliko bolj pripravljene, disciplinirane, kot večje profesionalce. Kakšen tempo, ritem! Omogočajo mi, da se počutim varno. Potem dam od sebe lahko še več kot sicer.
Magnifico je že pred desetimi leti govoril o tem, da obstaja močna povezava med balkanskimi in latinskoameriškimi ritmi, da so »neverjetno kompatibilni kljub velikanski razdalji. In da imajo oboji veliko patosa v besedilih in harmonijah.«
Ko sem bila v zaodrju in čakala na nastop, sem poslušala to muziko in razmišljala, zakaj mi je tako blizu, in si rekla: Jasno, to je mehiška stvar! Neka pesem je zvenela kot recimo ranchera! Vse skupaj je neverjetno vznemirljiv melanž.
Tudi v tem z Magnificom deliva isto idejo. Glasba gre nad nacionalnostmi, nad banalnimi razlikami, nad jeziki, nad razlikami in poudarja tisto, kar je skupno vsem nam kot človeški rasi: emocije, jok, patos, ljubezen, bolečina, radost. Govori jezik, ki ga vsi razumemo, jezik čustev. Včasih se vprašam, poleti delamo festivale folka, rocka, popa, jazza in se že s tem omejimo. V glasbi, ki jo delam, so vsi žanri.
Od rocka in popa do flamenka, jazza, bolera?
Da. In to se zgodi organsko. Bolero je lahko tudi neke vrste jazz, Billie Holiday, ki velja predvsem za jazzovsko pevko, je v resnici pela med bluesom in soulom in pesmi, ki so bile aktualne za tisti čas ... Če delaš samo en žanr, je vse v redu. Če ustvarjaš tako kot jaz, ki si glasbo predstavljam kot avanturo, potem imajo težave, kam bi te uvrstili.
Montevideo, Bog te video, je vaš četrti soundtrack. Najprej glasba za El Bosque animado, potem Visoke pete, pesem za soundtrack iz filma Alejandra Amenábarja Morje v meni Negra sombra.
Negra sombra je zelo stara pesem z začetka 19. stoletja. Poezijo je napisala pesnica Rosalia de Castro, morda največja, najbolj reprezentativna pesnica in pisateljica v kastiljščini, čeprav je naredila drzen korak in pisala v rodni galicijščini.
Vi prihajate iz Galicije.
(nasmešek) Da. Morda je zato ta pesem še toliko bolj posebna zame. Očitno se je nekdo odločil, da ta pesem potrebuje glasbo. V zgodnjem 19. stoletju so jo priseljenci prenesli na Kubo, pesem ima zdaj sto in nekaj let. Negra sombra je dolgo časa ostala kot pesem, uglasbena za zbor. Dokler ni nekega dne Carlos Nuñez, ki igra na tradicionalne inštrumente, naredil svojo prvo ploščo in to pesem uvrstil nanjo.
Se pravi, niso vas povabili k sodelovanju, ampak je Amenábar vzel vašo verzijo te pesmi?
Tako. Ganila me je že izbira te pesmi. Besede govorijo o prisotnosti smrti. V galicijščini. Gre nekako tako: Ko pomisliš, da ti smrt ne preti več, se motiš, vedno je nekje za vogalom ... Črna senca je v resnici smrt, ki nam sledi. Film, kot veste, načenja vprašanje evtanazije. Govori o Ramónu Sampedru, ki je po nesreči postal tetraplegik in se trideset let boril za pravico do smrti. Ves film govori o njegovi želji po smrti.
Pisatelj Ramón Sampedro je prav tako iz Galicije, v filmu ga je upodobil Javier Bardem ...
Bardem je ustvaril izjemno vlogo. Neverjeten je, izjemen talent. A hkrati tako skromen, celo sramežljiv kot človek. Veliko ljudi, režiserjev, igralcev, plesalcev, slikarjev poznam, ki so zasebno zelo skromni, zadržani, sramežljivi, a ko stopijo na oder ali pred filmsko kamero, se zgodi eksplozija. Dajo vse od sebe.
Recimo Camarón de la Isla, zame največji pevec flamenka. Ko ga poslušaš in če ti je flamenko blizu, ni treba razumeti niti besede ... To je tako močno, tako veliko. A Camarón te nikoli ni gledal v oči, rekel je: Hola, Luz, qué tal? Bi šla kaj pojest? Pri tem je ves čas gledal nekam v tla. A ko je stopil na oder in zapel, bi lahko umrl od lepote. Še zdaj, ko ga ni več, vsakič ko ga poslušam, jočem, jočem ...
José Luis Cuerda, Almodóvar, Amenábar in Dragan Bjelogrlić. Filmski režiserji z vašimi pesmimi v njihovih filmih. Ste z vsemi imeli tudi osebni stik?
Z Amenábarjem ne.
Z Almodóvarjem pa?
Da. (širok nasmešek) Ker smo najprej naredili pesmi, šele potem je posnel film.
V resnici je prav glasba v Visokih petah ena od glavnih igralk, skozi Mariso Paredes kot lik pevske dive.
Gotovo ima v tem filmu glasba zelo močno vlogo, zato je Pedro takrat skrbno izbiral pesmi. V ožjem izboru so bile najprej tri, štiri pesmi. Piensa en mí (Misli name) Augustina Lare je bila prvi izbor. Pedro mi je rekel, da bo to pesem poslušala Victoria Abril v zaporu v trenutku, ko ne bomo vedeli, ali sedi v zaporu zaradi lastnega zločina ali zločina svoje matere. Torej mora biti pesem nabita z emocijo.
Potem je hotel še drugo skladbo, ki naj bi jo pela Marisa Paredes kot slavna pevka iz šestdesetih. Hotel je, da bi ta pesem imela močen erotičen naboj, veliko ljubezenske bolečine in hkrati strasti. Skupaj sva izbrala Un año de amor (Leto ljubezni). Takrat nisem imela pojma, da bo to pesem interpretiral travestit.
Ko sem na premieri videla celoten film, sem prvič videla tudi ta prizor v nočnem klubu. Miguel Bosé, oblečen kot njegov idol Marisa Paredes, poje ta komad. Neverjeten prizor.
Miguel Bosé se je izkazal kot zelo seksi travestit ...
Temu ne moremo oporekati. (nasmešek) Hočem reči, da je bilo zame res veliko presenečenje. Gotovo eden najbolj čarobnih trenutkov v moji karieri. Že sama produkcija je bila zelo zahtevna. Odgovornost, da ustvarimo točno to, kar si je zaželel Pedro. Najprej – poustvariti intimni trenutek, ki je vrhunec filma, hkrati pa tudi hommage Španiji v šestdesetih letih.
Takrat smo ustvarjali album z naslovom A contraluz. In ti pesmi smo naredili v enem dnevu, natančneje v osmih urah. Spomnim se trenutka, ko sem iz studia v centru Madrida stopila ven, na ulico. Bila sem tako srečna. Počutila sem se večja kot ... (z nasmeškom razširi roke), razširila sem se na strehe Madrida, počutila sem se kot središče univerzuma. (se smehlja) Nimam dobrega spomina za datume, a tega datuma se bom vedno spomnila – 16. aprila 1991.
Piensa en mí je izvirna pesem mehiškega pevca, skladatelja Augustina Lare, Un anno d'amore pevca in skladatelja Nina Ferrera. Kako sta pesmi prišli v Madrid? Ste vi napisali tekst Un año de amor v španščini?
Ne. Pedro Almodovar. (nasmešek) On je tisti, ki je to pesem prenesel v špansko govoreči prostor.
In zdaj velja za špansko pesem. Zaradi vas in filma.
Ta pesem ima posebno zgodovino, da. In nisem je naredila jaz, ampak Pedro. Bilo je čudovito.
V animiranem filmu El Bosque animado (Oživljeni gozd) ste za glasbo iz filma dobili goyo, najvišjo špansko filmsko nagrado za film.
Nisem šla na slovesnost.
Kako to?
Ker sem bila prepričana, da ne bom dobila nagrade. In ker ne maram preveč takih prireditev. (nasmešek) A bila sem zelo ganjena, da so prepoznali. To je bilo prvič in zadnjič, da sem napisala glasbo po naročilu.
Vaš zadnji album La pasión je hommage še eni vaši ljubezni – boleru.
Mimogrede, ko sem se odločila, da naredim ta album, sem vedela, da bo to nadaljevanje pesmi Piensa en mí, ki je prav tako bolero. Kadar pojem Piensa en mí, se mi zdi, da pojem nekaj, kar je del naše kulture, nekaj, kar sem poslušala kot deklica, nekaj, kar je bilo všeč našim staršem. To rečem vsakič, kadar mi ljudje rečejo: Luz, zakaj ne poješ več rocka?
Ena od že ponarodelih skladb Historia de un amor, Zgodba neke ljubezni, je v vaši interpretaciji dobila novo življenje.
Joj, moram vam povedati zgodbo. Z albumom La pasión smo bili med drugim na veliki turneji na Kitajskem, nastopali smo po gledališčih v vseh večjih mestih, kot sta Peking, Šanghaj. Ko sem začela peti bolero Historia de un amor, je kitajsko občinstvo vstalo, začelo ploskati. Kaj se dogaja, sem si rekla. Obnašali so se, kot da poznajo pesem. Po koncertu so mi povedali, da je pred nekaj leti kitajska pevka z neverjetnim uspehom izvajala prav to pesem – v kitajščini. (nasmešek) To je bila zame čudovita izkušnja. Poješ latinskoameriško pesem na Kitajskem in jo prepoznajo, poznajo tudi Piensa en mí, zaradi Almodóvarja, dvignili so se, ploskali, kričali. Izjemno emotiven trenutek zame. Ob tem pomisliš: Glej, kaj lahko naredi ena sama pesem. Gre čez vse jezikovne in geografske meje.
Zato rada poslušam glasbe iz drugih dežel, ne samo anglosaške glasbe, čeprav se zavedam njenega pomena. Že to, da je revolucionirala glasbo zatiranih, temnopoltih in s tem odprla pot drugim glasbam. Toda obstajajo glasbe iz drugih prostorov, ki so prav tako pomembne za razvoj sodobne glasbe. Lahko ustvarjaš rock, pop ali jazz, a karkoli že delaš, mora imeti v sebi odtis tvoje osebnosti. In če daš v svojo glasbo svojo osebnost, je tisto, kar pride ven, popolnoma avtentično, ne glede na številne vplive. S temi stvarmi je tako kot s parfumi. Osebnost, vonj kože da dišavi pravo noto.
Veljate za botro, pionirko ženskega rocka v Španiji.
No ...
Niste začeli z rock skupino Fannys – in to kot 'frontmen' skupine?
Frontwoman, da. Hecno, v skupini pa sami fantje. To takrat ni bilo ravno običajno. Ko sem začela, ni nihče niti pomislil na ženske bende, ki jih je zdaj vse polno. Toda ne delam razlik, če je nekdo moški, ženska, gej, bel ali črn ... Glasba je kot ljubezen, ki gre nad spolom, nad nacijo, nad raso, glasba, ki nas združi, dokaže, da smo vsi eno. Da v doživljanju izkušnje lepšega vsi doživljamo podobno. To je zame glasba.
Hočem vas vprašati, kako je bilo biti rockerica v kontekstu Francovega režima?
Začela sem peti že kot punčka, morda sem imela šest, sedem let. In ko rečem, da živim od glasbe, zaradi glasbe, je to absolutno res. Nikoli nisem čutila, da ne morem zapeti pesmi, ki bi jo želela. Že kot punčka sem prepevala komade Rolling Stonesov, Elvisa Presleyja ali Janis Joplin, brez težav, lahko sem zapela karkoli, katerikoli stil. Nihče me ni omejeval pri moji glasbi. Niti Francov režim ne.
Ko sem se odločila, da grem pri devetnajstih v Madrid, da razvijam svojo glasbo, sem že pisala glasbo, tekste.
A nekaj je res. Nikoli nisem nosila krila.
Kako to?
Govoriva o sedemdesetih letih v Španiji. Ne vem, najbrž ker nisem hotela, da me najprej vidijo kot žensko, šele potem kot avtorico. Hotela sem, da je moja glasba v prvi vrsti, ne krilo, ki ga nosim, ne dekolte, ne noge … Zdaj se to morda zdi naivno, a takrat je bil to način preživetja.
Nikoli v vsej karieri niste svoje seksualnosti izrabljali poceni ali preveč napadalno, kot smo temu priča v pop glasbi zdaj?
Mislim, da ne. Celo nasprotno, temu sem se izogibala. Podoba ne sme biti močnejša od muzike. Če je imidž glasnejši od glasbe, če podoba preveč kriči, glasba ne more priti do poslušalcev.
Sem ženska, ustvarjena kot ženska. (nasmešek) Tega ne morem spremeniti. A vse, kar delam, je v imenu glasbe. Na odru bi lahko stala gola, ker nikoli nisem bolj gola, kot kadar pojem. Vedno je tako. Če ne bi bilo tako, ne bi več pela. Zato je pravzaprav vseeno, kaj nosim.
Ne moremo mimo tega, da ste tudi velika zvezda, ne le v Španiji in vsej Latinski Ameriki, tudi v Franciji, Belgiji, na Portugalskem …
Ne pravim, da nisem. A gre za to, kako ...
Se lahko mirno sprehodite po Madridu?
Lahko, meter ali dva. (nasmešek). A ljudje, ki me ustavijo, so večinoma prijetni. Vedo, da sem na odru lahko skoraj božanska, ko pa se spustim z odra, sem samo oseba. Ne zanima me biti božanska 24 ur na dan. Ker bi to pomenilo, da moram ostati v hiši. In tega nočem. Nočem se zapreti v zapor.
Kadar naredim album, moramo običajno sklicati tiskovno konferenco, začeti promocijske aktivnosti ... Kako ne maram teh stvari! Ampak ker je dobro za ploščo, privolim tudi v to. Vse to vem in še vedno preziram tovrstne dogodke.
Dobro, zdaj, ko je za vami toliko izkušenj, toliko dela na odru, toliko preobrazb. A ko ste bili še pevka v vzponu?
Nikoli ni prevladala nečimrnost, če me to sprašujete. Morda tudi zato, ker sem izšla iz sveta rocka. Tudi Micka Jaggerja takrat nisi videl na vsaki fotografiji. (nasmešek) Ljudje, ki jih občudujem, se ne razprodajajo v rumenem tisku. Ne glede na to, kakšne zvezde so v svetovnem smislu.
To je stvar inteligence. Če grem na ulico v visokih petah s popolno pričesko in masko, v obleki, je jasno, da me bodo ljudje prepoznali. Če grem na ulico v džinsu, v majici in z očali, obstaja možnost, da bom šla lahko neopazno mimo. Gre za stvar izbire. So različni načini, kako nosiš svojo popularnost. Ne pomeni nujno, da si dovoliš vzeti zasebno življenje.
Je Luz Casal tudi pesnica? Tako pravijo nekateri v Španiji.
Ah ne. Pisati tekste za glasbo, to je drug žanr. Pesnik je zame recimo Leonard Cohen. Ker so njegovi teksti poezija tudi brez glasbe. Jaz ne znam pisati pesmi brez glasbe. Vedno potrebujem glasbo. Če se že zgodi pesem, potem obstaja samo zato, ker obstaja glasba.
So vaša besedila običajno prepletena z vašimi biografskimi elementi ali je album Vida toxica, Zastrupljeno življenje, izjema?
Mislim, da so moja besedila vedno povezana z mojim doživljanjem sveta, a večinoma so subtilna, ne neposredna. Tako da je najbolj biografski element na vsej plošči prav ta fraza: Vida toxica. Zastrupljeno življenje. To je najbolj jasna referenca aktualnega trenutka, ki sem ga doživljala v obdobju svoje dolgotrajne bolezni. Nikoli ne pišem o konkretnostih. Vedno uporabim metaforo, če me razumete. A prav ti trenutki iz mojega življenja, varno zaviti v metaforo, mi pomagajo, da lahko pesem zapojem na čisto svoj način.
Veliko ljudi me sprašuje, kako lahko pojem isto pesem toliko časa, toliko let, v tako različnih obdobjih. Vsako pesem lahko poješ vsak dan desetletja, če hočeš, in vsakič jo boš zapel drugače. Ista melodija, z istimi glasbeniki, a vsakič bo drugačna. Jaz bom to pesem, ki sem jo pela sinoči, nocoj pela drugače. Ker so se vmes zgodile druge stvari, ker doživljam stvari, ki jih včeraj nisem, zagotovo.
Torej ne gre za to, da si boljši, kot si bil včeraj, gre za to, da boš drugačen.
Album Vida toxica je torej odgovor na vaš dolgoletni boj z rakom na dojki.
Ta album je bil moje zdravilo, da.
V intervjuju za El Pais ste zelo odprto govorili o vaši bolezni, o boju z rakom na dojki. V spominu mi je ostal stavek, ki ste ga večkrat ponovili. Ne bojim se smrti.
Zveni pretenciozno, ampak je res. Povem vam, nikoli se nisem bala smrti.
Kako je to mogoče?
Ker je to tako. Ne vem. Nočem trpeti, ampak ne bojim se umreti. Zelo preprosto je.
Vam je to moč dala bolezen?
Bolezen sproži, da se še enkrat preizprašaš o vsem, da postaviš prioritete. Namesto da bi se začela smiliti sama sebi, sem začela še bolj zagrizeno ustvarjati. Nikoli me ni bilo strah tega. Izginiti, oditi. Ne želim si več trpljenja, fizičnega trpljenja, tega je bilo preveč. .. Ampak umreti me res ni strah, kar ne pomeni, da ne ljubim življenja. Mislim, da znam celo zelo uživati v njem. Obstaja beseda, ki je ni v mojem slovarju. To je dolgčas.
Koncertirate na tej in na oni strani oceana. Kriza v Španiji je povzročila, da ljudje iščejo priložnost v nekdanjem »tretjem svetu«. Argentina, Čile in druge so postale države priložnosti za Špance?
En sam odgovor je na to. Vedno gre za zakon kompenzacije. Veliki imperiji v določenem obdobju potonejo in nad njimi se dvignejo novi imperiji. Kulturni, ekonomski.
Ko iz svojega sveta stopite na ulice Madrida, začutite krizo? Imate sploh stik z »običajnimi« ljudmi, ki jih je prizadela kriza?
Seveda se to čuti, saj pojem za ljudi. Ne pojem za ljudi, ki živijo privilegirano, kot recimo zdaj jaz. Pojem za ljudi z ulice, za ljudi, ki nimajo doma, za ljudi, ki ustvarjajo, za arhitekte, zdravnike, medicinske sestre, za delavce – moje občinstvo so vsi, ki ne marajo omejitev in razvrščanja. A hkrati zelo veliko koncertiramo po vsej Latinski Ameriki. Se pravi – imam sliko Španije od zunaj. In to je malo nerealna slika.
Smo pravzaprav čudoviti ljudje, čudovita dežela. S toliko različnostmi. Imamo nenavadno zgodovino in iz nje se lahko marsičesa naučimo. To je zame tudi smisel zgodovine.
Nikoli se ne bom počutila nič drugega kot Španka. Rojena v Galiciji, La Coruña, Esturias, imam hišo v Madridu; ko sem izčrpana, grem na Kanarske otoke. Zaljubljena sem v Andaluzijo. Ni dela Španije, ki ne bi pomenil koščka mozaika mojega življenja.
