Magnifico:  Zase bi lahko rekel, da sem komunist, ja

Čaka me pred svojim Domom svobode, ki se je iz nekdanjega Leninovega parka preselil v Tivoli. – Ni super? Pogledaš ven in si v naravi. To sem si od nekdaj želel. Imeti studio sredi narave. Praznik državnosti je in Robert Pešut je tako kot vsak dan tudi ta dan dopoldne v studiu, ob enih ima kosilo z ženo Barbaro in sinom.

»Imam že vse rešeno, prištimal sem jagenjčka, zelenjavo, moja dva bosta samo vse skupaj dala v pečico...«

Zadnji dve leti je intenzivno delal na filmu Montevideo, Bog te video, nostalgični sagi o odhodu reprezentance Kraljevine Jugoslavije na svetovno prvenstvo v nogometu Montevideo leta 1930. Režiral in produciral ga je srbski igralec Dragan Bjelogrlić, scenarij zanj je napisal Srđan Dragojević, film pa je z več kot pol milijona gledalcev postal najbolj gledani srbski film v zadnjih dvajsetih letih.

Podobno se je zgodilo z Magnificovo filmsko glasbo s prvega in drugega dela Montevidea, ki v Srbiji dobiva razsežnosti fenomena. Njegov filmski komad Samo malo (ki ga pri nas poznamo kot Giv mi mani) odmeva iz kavarn in diskotek, na youtubu je do zdaj naštel skoraj milijon in pol ogledov.

V živo ga bomo slišali na Evropski prestolnici kulture 7. julija, kjer bo na festivalu Lent s srpskim vojnim orkestrom Stanislava Biničkega premierno predstavil filmsko glasbo iz prihajajočega albuma.

Kar so vam napovedovali že pri Export import , plošči iz leta 2003, se je zgodilo šele zdaj: morali ste osvojiti pol sveta, da ste lahko osvojili Balkan. In to prav s priredbo komada iz te plošče.

No, to je zaradi filma. Prava stvar na pravem mestu ob pravem času. Tudi to se včasih zgodi. (nasmešek) Samo malo se vrti tako po kafanah kot po klubih, barih, radijskih postajah...

Na youtubu imate za Samo malo skoraj milijon in pol ogledov, komentarji srbskega občinstva so neverjetno strastni, kot da so vas posvojili.

Res se zdi, da je tam že na nivoju makarene. Za staro in mlado, za narodnjakarje in alternativce.

Hit Samo malo je Giv mi mani iz plošče Export import . Radi reciklirate?

Seveda, saj recikliram svoje komade. Vzamem komade, za katere začutim, da bodo dobro delovali na filmu. To se mi zdi bolj važno kot to, ali bom zdaj za film naredil originalno melodijo. Filmska muzika je pač vedno v funkciji nečesa. Samo to iščem.

Najbrž vam je režiser Dragan Bjelogrlić dal kakšna navodila?

Kako mi je že rekel? (nasmešek) Naredi nekaj, 'da zvuči kao da je staro, a da bude novo. I da bude hit, naravno'. Sem rekel: odlično. Koliko časa imam? En teden? Dva dni, je rekel. Mudilo se je narediti nekaj komadov že za na filmski set. In tako sem Samo malo naredil za tisti filmski prizor v plesnem klubu...

Kjer ga z lepo polizanimi lasmi in v obleki z metuljčkom odpojete sami...

Tako. Pevec šlagerjev. (nasmešek) Mudilo se je. Na filmu je vedno tako. Prilagajaš se.

Kje ste to naredili?

Tukaj, v studiu. En mikrofon, tako kot v tistih časih, postavili smo si studio, posneli v živo, brez montaže. Super stvar, če imaš dobre glasbenike, ki razumejo, kaj počnejo.

Ustvarjanje glasbe za film si laično predstavljamo tako, da imaš pred sabo grobo zmontiran film in dovoliš, da te prizori navdihujejo za note.

Tudi tako se dela. En del filmske glasbe smo naredili na tak način. A za določene prizore je treba narediti glasbo že za na filmski set. Nekdo odpira usta, nekaj se dogaja, ti potrebuješ komad za igralce na setu. To moraš narediti vnaprej, pred začetkom snemanja.

Kako je bilo videti sodelovanje med skladateljem Rokom Golobom in vami? Težko bi si zamislili dva bolj različna tipa... Obstaja ločnica, kaj na soundtracku je njegovo in kaj vaše?

Te stvari so vedno prepletene. Če bi poenostavil: jaz si izmišljujem melodije, on pa poskuša to urediti in napisati za orkester. Veliko njegovega znanja je potrebno, da na koncu to tako zveni, kot smo si zamislili. Celotno orkestracijo je naredil Rok Golob, sam ne poznam not.

Kako to?

Nikoli nisem bil dovolj discipliniran za to. Mislil sem si, saj bo tudi tako nekako šlo... Zapisovanje not je posebna veščina. In orkestracija je tudi posebna veščina. Zdaj vidim, da ne bi niti imelo smisla, da bi se tega naučil, ker bi bil v tem slab. Najboljši sem, ko si izmišljujem nove melodije... in potem naj to zapišejo tisti, ki to znajo.

In tako ste za Montevideo srbsko narodno muziko križali s swingom?

V bistvu smo se pretvarjali, da delamo glasbo, ki bi lahko obstajala že takrat, a v bistvu ni. To je najbolj enostaven opis. Nekaj šlagerjev so sicer imeli Hrvati, nekaj Srbi, a v resnici take muzike ni bilo. Šli smo na to, da ujamemo zvok, tisto, kar se je takrat v tridesetih igralo v Berlinu in Parizu, in smo zaswingirali tako, da imaš občutek, da se je to igralo tudi na tem koncu. Tudi zato sem si želel delati s 'srpskim vojnim orkestrom' Stanislav Binički, ki ima neki poseben zvok, kabarejski pridih, v smislu, da se šlampasto-elegantno razpadajo... S tem svojim zvokom se zdijo prav narejeni za film.

Še enkrat – so se vam s soundtrackom Montevideo izpolnile otroške sanje? Srbi ja, pa tudi Bosna in Hercegovina, sta na nogah.

Ko te sprejmejo v Srbiji, te... res sprejmejo. Jaz sem bil sprejet na najlepši možen način. Sploh, ker je to filmska muzika, in da taka glasba postane uspešna, je velika stvar.

Če odmislimo osemdeseta, ko so Laibachi, Videosex, Pankrti in Predin imeli kultni status v ex Jugi... Koga od novejših slovenskih glasbenikov poznajo vaši srbski prijatelji?

Predina in Lovšina. Od novejših avtorjev pa … ne bi vedel.

Hočem vas napeljati, da rečete, da ste od osamosvojitve dalje edini slovenski avtor, ki je prišel na vrh srbskih lestvic.

Ja, najbrž sem v tem smislu edini iz Slovenije... ampak kaj naj bi to pomenilo? To mi nič ne naredi tukaj notri (se potrka po srcu).

Ne?

Ne. Tako je pač naneslo. Delati muziko za ta film... Hm, to so si želeli mnogi... In v Srbiji res ne manjka dobrih avtorjev. Bjelogrlić je iz meni še vedno neznanega razloga stavil name – in vem, da je imel zaradi tega kar nekaj problemov v produkciji.

Poznala sta se seveda že prej?

Sva tudi že kaj pojedla skupaj, pa kaj spila. Pozna moje stvari, všeč so mu.

Samostojnega koncerta s tem programom filmske glasbe v Srbiji še niste imeli?

Imeli smo televizijski koncert na nacionalni televiziji, smiselno je, da zdaj počakamo na izid albuma filmske glasbe za oba filma in šele potem naredimo nekaj koncertov po Srbiji.

Je pa to velik produkcijski zalogaj, vojaški orkester, sicer manjši, ampak vseeno nas je vseh skupaj precej, skoraj petdeset.

Se pravi, da bomo prav v Sloveniji na Lentu imeli privilegij, da premierno doživimo glasbo iz filma Montevideo prvi in drugi del?

V bistvu ja. Lepo, ne? (nasmešek)

Ste cinični?

Ne, jaz sem tukaj doma. Na mestu se mi zdi, da imam premiero svoje nove plošče tukaj.

Kaj vse bomo slišali v Mariboru?

Poleg muzike iz filma, torej Pastirče mlado, Pukni zoro, Zum zum kolo, Marš na Drini, ki ga je napisal prav Stanislav Binički, po katerem orkester nosi ime in smo ga mi lepo spremenili v ča ča ča na Drini, tudi Silvijo, Pedra, Gospod, težko sem ponižen. Ta je sploh super valček, lepo zveni z orkestrom...

Nogomet je vaša tema, Srbija je 'vaša dežela'…

Super film je. To zgodbo sem poznal že prej, sicer ne tako v detajle. A ko sem prebral scenarij, je bilo to to. Samo želel bi si lahko nekaj takega. Res mi je pasalo kot banana opici.

Kako to, da se tako uspešen film ne bo odvrtel tudi v naših kinematografih?

Ne vem. Ni se jim uspelo dogovoriti z distributerjem, očitno. Mislim pa, da se dogovarjajo, da bo naša televizija odkupila TV-serijo šestih delov, ki je bila narejena po tej zgodbi. Serija je, kar se mene tiče, še boljša kot film. Je podaljšana zgodba, v njej je veliko stvari, ki jih ni v filmu.

Kdaj jo je posnel?

Serija je nastajala hkrati s filmom. V Srbiji so jo predvajali januarja in je imela neverjetno gledanost.

Ko so snemali drugi del filma, ki se dogaja v Montevideu, so spet hkrati posneli serijo. Veliko delo. Nastala je nekakšna saga.

S tem se ukvarjam že dve leti in najbrž bom to počel še kakšno leto in pol.

Srđan Dragojević, pisec scenarija, je prav na teh straneh rekel, da ga je presenetilo, kako je njegov kolega Bjelogrlić olepšal in omehčal njegov precej bolj provokativni scenarij...

Bjelogrlić je … najprej velik profesionalec, zato je ta film tako uspešen. On je filmski delavec. Pozna vse faze filma. Produkcije se je lotil že večkrat. Vsak na tem snemanju je svoj posel opravil fenomenalno, z resno predanostjo. Tega še nisem videl na nobenem setu.

Pa ste bili kar na nekaterih, ne le kot avtor muzike, vsaj trikrat kot igralec, več kot povprečen slovenski igralec. Vas je film spet zamikal tudi z druge strani? Ne nazadnje ste hoteli študirati filmsko režijo.

Na takem filmu je pač vse užitek. Načeloma me ne zanima stati pred kamero, ker nisem usposobljen za to, sem muzikant. To so bili samo moji izleti.

V resnici vas sprašujem o režiji.

Tega pa še nisem izključil.

Prizore, ki naj bi se v Montevideu dogajali v Urugvaju, so pred kratkim snemali na Tenerifih. Ste bili tam?

Ne, tam nisem bil. Imam bujno domišljijo. Ni mi treba na Tenerife, da bi si predstavljal, kako je bilo v tridesetih v Urugvaju. (nasmešek) Saj imam scenarij. V drugem delu ekipa odigra nekaj tekem, a zgubi timski naboj. Prevzamejo jih blišč, napuh, slava, in potem nastopi preobrat, vmes je seveda tudi ljubezenska zgodba... V drugem delu nastopa kar nekaj zvezdnikov, Armand Assante, Branko Đurić - Đuro, Luz Casal...

Luz Casal, legendarna španska pevka, ki jo pri nas poznamo predvsem po komadih iz Almodóvarjevih Visokih pet ? Kako ste prišli do nje?

Iskali smo izvajalca, ki bi lahko te komade zapel v španščini … Bjelogrlić in jaz sva se spomnila na Luz Casal. Kontaktirali smo jo in ideja ji je bila všeč. Tako da lovimo njene termine, kadar ni na turneji. Že prej sem poznal te njene komade, Piensa en mi, Un año de amor …

Patos?

Patos. Grozno mi je bilo všeč. In ko sem jo potem slišal, kako je zapela Pukni zoro v španščini a capella... noro dobro. Zveni kot španska narodna. Barbara, ki je hispanistka, je zanjo priredila še Pastirče mlado. Hudo zveni.

Montevideo velja tudi za zibelko tanga. Ste se pri filmski glasbi poigrali tudi s tem?

Sem dal v film tudi nekaj tanga, ja. Tango po moje. Zame je tango delati tako enostavno, da se mi zdi, kot da je to naša muzika, zelo mi leži.

Vedno ste razlagali, da ima Latinska Amerika močno povezavo z Balkanom, zdaj ste to preverili v praksi.

Isti patos imajo, isto romantiko. Na podoben način so emocionalno razviti, ali pa nerazviti, kakor hočete. Patos je podoben, hrana je podobna. ¾

Znanci, ki so bili v Mehiki, sploh fantje iz kluba Sadje in zelenjava, ki imajo tam nekakšno slovensko surfersko komuno, pravijo, da ste tam hit. Ne le Export import , tudi Grande Finale …

Tudi založniki tam so mi rekli, da so Export import v Mehiki dobro sprejeli. A na žalost nismo mogli sestaviti turneje po Latinski Ameriki.

Kako to?

Ker je drago, da greš tja samo za dva, tri koncerte. Turneja bi morala trajati vsaj en mesec, to je produkcijsko precej velik zalogaj. Upam, da bomo šli letos ali naslednje leto.

Ste živ dokaz, da ni treba peti v spolirani angleščini, da bi prodrl čez mejo.

Folku je vseeno, če jaz pojem v angleščini, folk zgrabi ritem, melodija. Jaz vztrajam v skromnem besednem zakladu moje angleščine, ker se mi zdi, da bodo tako vsaj razumeli stavek ali dva. Sicer pa mislim, da je vseeno, v katerem jeziku bi pel. Itak me Italijani nič ne razumejo, ko pojem v angleščini, pa je bil Hir aj kam prav v Italiji največji hit.

Ampak nikoli ne boste vedeli, kako bi bilo, če ne bi peli v vaši angleščini?

To je res. Angleščina je pač univerzalni jezik, dovolj speven, dovolj enostaven za uporabo. Kot kitara v šestdesetih letih, vsak jo je hotel imeti, vsak jo je lahko igral, vsak je razumel to govorico.

Ste na koncertu v gledališču v Moskvi odkrili kaj novega o 'slovanski duši'?

Ah, ta nastop je bil povezan s tem, da sem bil blazno všeč bivšemu Putinovemu ministru. Najeli so gledališče, blindirani avtomobili, v njih ruska politična aristokracija. V teatru jih je za obloženimi mizami sedelo kakih sto petdeset, cel spektakel, poleg mene sta nastopala še dva francoska benda, laserski šov... Na koncu me je minister zgrabil za glavo, mi približal svojo veliko glavo, nisem vedel, kaj namerava, bo čelna? Na čelo mi je prilepil moker poljub. Očitno je bil zadovoljen z mano. (smeh) Toliko o Slovanih. Sta se pa Hir aj kam in Giv mi mani veliko odvrtela po radiih, diskotekah, klubih, vsepovsod – od Moskve do Španije, Azije.

In zgodba s Francijo? Takoj ko je izšla plošča Grande Finale , se je zazdelo, da ste ujeli, namerno ali ne, duha časa, priseljenci iz Afrike, nemiri v Parizu … Sploh komad Did you .

S tem komadom nam je uspela dobra mešanica med hip hopom in našim melosom. Inspiracija za ta komad je bila čelna Zizouja takrat na nogometnem prvenstvu.

»But … did you / say something / about my mama /, my mother, brother, sister …?«

To, ja. (nasmešek) To, kar je takrat naredil Zidane, se mi je bolj kot neko dejanje nasilja zdelo umetniška instalacija. Da ti misliti. Kako lahko nekdo na svoji zadnji tekmi naredi kaj takega? Prav ganila me je ta iracionalnost.

V Franciji smo precej nastopali zato, ker smo tam dobili agenta. Je pa res, da se mi Francozi zdijo precej odprti do nove muzike. Moderno je odkrivati muzike, ki niso nenehno slišane. Neodvisna sorta muziciranja Francozom zelo paše, ne glede na to, ali je to Balkan, Latinska Amerika ali Azija. Balkan ima v sebi nekaj univerzalnega, čeprav sam ne pašem samo v ta bazen, se mi zdi. Če že hočejo Balkan, potem si naročijo Bregovića ali Chantela, jaz si še zmeraj domišljam, da sem bolj šlager pevec. Jaz sem popevkar.

Resno mislite?

To si želim. Ampak mi ne uspeva čisto.

Na posnetku na nacionalni srbski televiziji v obleki sedite na stolu pred orkestrom – vzporednice z Bregovićem, le da vi nimate bele obleke …

Ah, v studiu srbske televizije ni šlo drugače, kot da sedim pred orkestrom.

Poleg Bregovića ste prvi z Balkana, ki je podpisal pogodbo s tako multinacionalko, kot je Sony.

Kaj pa vem. Mislim, da je tukaj res veliko odvisno od sreče. Ker je moj poslovni partner Arih ploščo dal nekomu, ki pozna nekoga pri Sonyju. Precej neumno zveni, ne? A tam so to zgrabili.

Bi rekli, da ste bili 'one hit wonder'?

Hm. Zunaj me najbolj poznajo po Hir aj kamu, a to ni 'one hit wonder', ker to ni bil planetarni hit. V nekaterih državah je bil velik hit, sploh v Italiji, Aziji in Rusiji, medtem ko v Franciji ali Nemčiji niti ne pretirano...

In v Ameriki?

Tam je nekaj komadov s plošče odkupila butična šminkerska založba Putumayo. Američani so potem od njih odkupili Giv mi mani za neko njihovo zelo uspešno nadaljevanko Miami … kaj je že? CSI Miami, ja, ne da bi mi to sploh vedeli.

Kako je z avtorskimi pravicami? Lahko živite od tega?

Te stvari so urejene. Komade dobijo v uporabo in potem se dogovoriš za neko ceno. Z nekaterimi ljudmi se pač dogovoriš, z drugimi ne. Ampak itak se o tem ne pogovarjam jaz, ampak moji producenti. Jaz tukaj izpadem iz igre.

Še zmeraj uživate na koncertih?

Malo ja, malo ne.

Boste rekli, da ne pogrešate odrskega adrenalina, sploh ko nastopate v tujih mestih in čutite, da 'imate publiko na dlani', da jo držite?

No, veste kaj... Če si star dvajset let, tvoji hormoni funkcionirajo drugače, obnašaš se drugače. Zdaj, recimo, se počutim nekako kot kmet, ki je zoral njivo. Na koncu je sicer zadovoljen, ampak je zmatran, jebiga. Veliko je zoral, ni ravno evforičen, je pa zadovoljen, nekaj je narejeno. Tako da... taki čisto navadni občutki me prevevajo.



Zmoti naju čisto navadno zvonjenje mobilca.

Jagnje je v igri, reče in se javi. – Pečico na 180, pa pusti, da se... ja. V protfan daj malo svinjske masti, malo olja... Lahko najprej popečeš te kose, če jih ne boš, daj za petnajst minut na 240, da se malo zapeče... potem dajte čez uno jebo, kaj je že tisto... ja, uno folijo. Ja, ja, malo čebule, korenja, česen, vse to. Potem bom pa že doma. Upam, pristavi in me pogleda.



Jagnjetina na dan državnosti. Vedno se razburite, če vas vprašajo, ali ste jugonostalgik, v smislu – jaz nisem nostalgik, jaz to živim. Kaj v vašem svetu pomeni Jugoslavija?

Jugoslavija obstaja v mojih mislih. Vsak od nas ima določeno zgodovino, ne morem se obnašati, da je ni bilo. Ko pogledam zemljevid, jo še vedno vidim. Ampak to je stvar generacije. Mene ne zanima Jugoslavija kot tvorba, očitno je moralo biti tako. Ljudje so se pri polni zavesti odločili, da ne bi bili več v tem, in ob tem ni pomembno, kaj si jaz mislim. Jaz sem pristal na to, kakor je.

Glede na gledališke, glasbene, filmske koprodukcije držav iz nekdanje Jugoslavije se zdi, da se oživlja kulturni prostor, iz katerega je Slovenija še vedno nekako izključena, že zaradi jezika.

Dobro, enkrat se bomo morali odpreti. Že zaradi ekonomskega pritiska.

Ljudje bodo poskusili vse možnosti, s kom se da karkoli narediti, da se bo lažje živelo. Vsak bo prišel na vrsto, da se še enkrat samoizpraša. To je pač proces. Zelo pomembno se mi zdi, da se vzpostavi miselnost, da bo jutri okej. Da bo jutri dober dan. Da ne bo še slabše, kot je zdaj. Da ga mi lahko naredimo bolj znosnega ali neznosnega.

Namigujete na doktrino zastraševanja, ki je vse bolj prisotna tudi pri nas?

Tudi, seveda. To je tipičen kapitalistični produkt. In vedno obstaja nevarnost, da se bo kapitalizem v akutni fazi spečal z nacionalnizmi, s fašizmi, s stvarmi, ki ne prinašajo nič dobrega.

Strah pred vsem drugačnim?

To, ja. In mediji kot da so v službi nečesa, to izvajajo na dnevni bazi.

Ne pravim, da je drugje kaj drugače. Po vsej Evropi ni razlike, ni razlike med Srbijo in Nemčijo. Če zanemarimo gospodarske parametre in koliko je kdo v minusu, je na mentalnem nivoju držav vse popolnoma isto. En vprašaj visi nad glavo – kaj se dogaja in kaj lahko naredimo. Nobenemu v tem hipu ni preveč okej.

Ali ni tako, da se nam vsem zdi, da nam je bilo 'okej' samo prej, v dobrih starih časih? Ni to tipična človeška lastnost?

Če ni ideologije, je politični sistem podvržen raznoraznim idejam. Ko daš idejo na trg, tako kot moko ali sladkor, jo bodo ljudje tudi jemali tako, kot popularno stvar, ki je najboljša za tisti trenutek.

A nekaj manjka. Ne vidim več ideologije, ki bi povezovala ljudi. Ideja, zaradi katere bi ljudje začeli spet verjeti, da bo jutri boljše, da bi razmišljali o skupni prihodnosti.

Ste komunist?

(pomolči) Zase bi lahko rekel, da sem komunist, ja. A od komunizma, se mi zdi, je ostala samo iluzija, fantazma. Niti en parameter v družbi ni več komunističen. In v takih razmerah sem fatalistični komunist.

Nič nimam proti diktaturi proletariata. Samoupravljanje se mi zdi super, tudi kot gospodarski sistem, ki ga bodo po mojem še mnogi hoteli kopirati. Komunizem sam po sebi je nadnacionalna ideja. Združuje ljudi, ne glede na nacionalno pripadnost. Zato mi je blizu. Je en kvantni skok višje. Kapitalizem potrebuje nacionalne države in nacionalizme. Komunizem ne rabi tega, ne rabi cerkve, ničesar.

Zato Stalinovo ime ni tako demonizirano kot Hitlerjevo, ker je delal vsaj v imenu ideje, ki je bila v korenu lepa.

To je stalinizem, tega ne moremo mešati s komunizmom. Mislim, da je bil jugoslovanski sistem dojemanja socializma zelo inteligentna, zelo domišljena tvorba. Veliko uporabnih stvari smo zavrgli, ker smo kmetavzarji in nam je kao nerodno. Samoupravljanje, delavske akcije, kmetijske zadruge, solidarnost... vse to.

Res to verjamete?

Ni mi treba nič verjeti. Jaz to vem.

Kaj veste? Da bi kmetijske zadruge delovale?

Seveda. Saj drugače ne bo šlo, če bomo hoteli normalno jesti.

Ste vedeli, da v Andaluziji obstaja vasica Marinaleda, ki velja za edino delujočo socialistično utopijo? Trenutno je tam najmanjša stopnja nezaposlenosti v Španiji. Garajo na poljih, a so zadovoljni.

Saj pravim. Tu gre za vprašanje, kdaj si zadovoljen in kako te okolje motivira. Ali te motivira tako, da si zadovoljen, če imaš samo čedalje več, ali si zadovoljen s tem, kar imaš. Ali je že dovolj, da imaš kilo paradajza in kilo kruha, ali moraš imeti še dvajset kil mesa v hladilniku ali dva avtomobila. Če te 'mobilizirajo'... temu ni konca. Ti si ves čas v jebi.

V predstavi Razredni sovražnik Boruta Šeparovića eden od likov pravi, da se je 'leta 1982 sovražnik razreda boril za individualizem, leta 2011 pa se sovražnik v tej predstavi bori za solidarnost, ki je izginila'.

Takšno revolucijo, ki je bila v osemdesetih, je omogočala ležernost uma. Ležernost je parameter, ki ga kapitalizem ne meri. Kapitalizem meri gospodarsko uspešnost, prihodek na prebivalca, bruto družbeni proizvod. Stopnja civilizacije se po mojem mnenju meri prav s stopnjo ležernosti, ki jo določen sistem omogoča. Nujno je biti včasih len, da ne počneš nič... in dobro je, da se spodbuja tudi ta stanja. Ne da ves čas nekaj moramo in imamo nenehno občutek krivde, da nečesa nismo... Ti se moraš ustaviti, ti moraš vdihniti, razmisliti. To človek nujno potrebuje. In potem pride do tega, da prosti čas preživljamo po nareku, ker je tako treba, vikende po nareku, veselimo se po nareku. Vse instant.

Žižek ima prav, ko pravi, da je kapitalizem ustvaril 99 odstotkov kretenov. Najbrž tudi sam pašem v teh 99. Vsi smo padli v ta film.

Žižek govori tudi o tem, zakaj nas užitki drugih tako skrbijo...

To piše že v bibliji, ni nam treba citirati Žižka. Že v desetih zapovedih je vse zapisano. Ne želi svojega bližnjega žene.

Vi ne zavidate in ne želite blaga svojega bližnjega?

Se zgodi, jasno. Ampak to mi ni všeč. Takrat ko me to napade, se poskušam hitro ujeti, kako je to bedno. Tudi nobene tabletke nimam proti temu. Ampak se moram sam prebiti skozi to.

Komu pa zavidate, če že? Bregoviću?

Ah, ne, kje pa. Ne, na take stvari nisem... Mislim, da nikomur ne moreš nič vzeti, kar mu pripada. Niti meni ne more nihče vzeti, kar mi pripada. Občudujem njegov uspeh, to že, nimam jebe s tem. Gre bolj za to, da mi grejo določeni ljudje res na živce... Takrat postanem nevoščljiv, tudi ljubosumen.

Ne boste rekli Lady Gaga?

Ne bom. Lahko pa rečem Bono. (se smeje) Ne sprašujte, zakaj. Na živce mi gre. Ampak očitno tudi njemu pripada to, kar ima.

Je pa veliko tega, kar ima, dal v humanitarne namene.

Saj prav to je njegov največji napuh. To mi gre najbolj na živce.

Dobrodelnosti si niso izmislili revni, izmislili so si jo bogataši, oni imajo preveč in s temi humanitarnimi prispevki kupujejo svojo nedolžnost. Kot pri župniku odpustke. Dajmo še malo tistim, ki nimajo, da bom lažje živel s tem, kar imam.

Ni lepo dajati?

Ne, če te nekdo ne prosi. Jaz jim ne bi dovolil dati. To je tvoje. To si hotel, to si si nagrabil, zdaj pa imej.

To, da je denar tako razporejen, kot je, in da zdaj Bono, ki ima, lahko izbira, komu ga bo dal, je narobe. Ne bo nas vendar Bono rešil, jebote! To ne bi smela biti Bonova stvar, ampak stvar sistema, o tem govorim.

Aha, od tukaj izvira vaš komad Charity is my destiny? Se vam ne zdi, da se tu res preveč delate norca iz dobrodelnosti?

Jaz se ne delam norca, tisti se, ki se to grejo. Jaz sem samo hotel pokazati, kako je ta patetika humanitarnosti poceni in lažna. Česa bolj nagnusnega od teh dobrodelnih akcij še nisem videl. To je zame prekršek, oglobil bi jih za to.

Neenakomerna porazdelitev dobrin. To bi morala biti stvar sistema. Lep primer skupne pomoči, vpete v sistem, so delovne akcije.

Kako to, da ste podprli Zorana Jankovića?

Ker čisto na osebni ravni verjamem, da je pravi človek za ta položaj. To je pač politika, na katero se vsi malo razumemo, pa v glavnem nič ne razumemo. Vemo, da je politika umetnost možnega. In Janković se mi je zdel edini možni kandidat, v sistemu, v katerem smo.

Zakaj kot idejni oče Sester niste ponovili njihove zgodbe?

Mislim, da so občutljiv izdelek, da je treba z njimi ravnati previdno. Zaenkrat imajo tako lepo avro, nedolžno. Manj ko bom naredil zanje, boljše bo. Ampak vseeno razmišljam, da bodo ob deseti obletnici posnele singel.

Glasba danes?

To, kar se zdaj dogaja v muziki, je pač to, kar zanima ljudi. Da je nekdo zvezda leto ali dve. Za producente je sploh idealno, ker jih lahko menjajo na leto, dve. Ni se jim treba ukvarjati s starimi zvezdami, ki so polne nekih kapric in zahtev. Lažje je delati z instant zvezdicami, potem jih odmaknejo in pridejo nove. Kot v gimnastiki.

Zadnjič se je omizje poigravalo z idejo, katero ploščo slovenskega izvajalca bi po nosno dali v roke tujemu gostu.

Kako smo obremenjeni s temi tujci. Kaj te briga, če je tujec, pa da mu daš svojo plato. Bedasto. Nam je ves čas nekaj nerodno pred tujci. Če že moram, dal bi mu kakšno narodno-zabavno.

Na steni studia imate še vedno sliko Slavka Avsenika, vidim.

Imam, ja. Toliko govorimo o slovenski nacionalni identiteti in evo, tukaj pa imamo človeka, ki je marsikaj naredil za to. A hkrati imamo z njim problem. Vsi ga ljubijo, samo Slovencem je malo nerodno. In ne vem, zakaj.

Zakaj tako vztrajno ponavljate, da si ne delate iluzij, da ste s komadi, kot sta Magnifico je peder ali Čefur , kakorkoli vplivali na zavest množice?

Prepričanih ne moreš prepričati. Neprepričane lahko. Ampak dvomim, da ima umetnost neko družbeno moč, da spreminja stvari. Lahko pa postavlja neka vprašanja, sproži premislek, in potem se mora še kaj zgoditi, da bi se zamenjala zavest. Komadi, filmi, slike sami zase niso dovolj. Razen če so vpeti v politiko, v sistem. Tako kot so bili v bivši Jugi v šestdesetih letih partizanski filmi v službi sistema. Ampak mi nismo v službi nikakršnega sistema, te stvari počnemo neodvisno. Nekaj se nam nekako zazdi...

Vojnovićev roman Čefurji raus! , fenomen, ki naj bi ga sprožil prav vaš Čefur ...

A imate občutek, da se je zaradi tega kaj spremenilo? Zares? Razen da se 'čefur' zdaj govori bolj na glas in da to zdaj zveni kot neka šala. To je vse, kar se je zgodilo. In Vojnović je napisal dobro uspešno knjigo, ki so jo prebrali tudi tisti, ki do zdaj niso brali.

V vaših intervjujih običajno nismo mogli mimo pornografije. O padcu na kolena pred Cicciolino pa do himne Sylvii Kristel Silvija . V intervjuju z Maxom Modicem ste povedali, da imate novo porno ljubezen, 'kraljico ženskih orgazmov' Cythereo.

Pa... To je že stara stvar. Štiri leta nazaj. Mislim... Ne gledam več toliko teh stvari. Nekako me to več ne žene. Sem v obdobju, ko se mi seks in ženske ne zdijo najpomembnejša stvar v življenju. Prvič ženske vidim ne le kot seksualni objekt, ampak kot neke … zanimive ljudi (nasmešek).

In vam je zato malo nerodno?

Ne, najbolj me je zaskrbelo, da me to niti ne moti. Nobene panike nisem začutil, da me nekaj, kar me je toliko časa rajcalo, zdaj ne zanima več. Morda so to leta, morda je prehodno, kakšen cikel, kdo ve.

Morda je to cikel Montevideo, Bog te video? Soundtrack za dva celovečerca v treh letih, eros in ustvarjanje sta menda povezana, ne?

Upam, da je to to. Iskreno upam. Toda bojim se, da tega ne morem ravno povezovati z delom. (ciničen nasmešek) Kot da tega ni več 'v zraku' zame.

Pogledam okrog sebe, vsi so strašno seksi, a še nikoli ni bilo manj erotike v zraku.

Kaj je po vaše zdaj 'v zraku'? Če se še tako upirate, veljate za tiste ljudi, ki zavohajo zeitgeist, določen fenomen v družbi.

(pomolči) Če že kaj čutim 'v zraku', je to površnost. In neskoncentriranost. Ljudje površno jemljejo vsako stvar, pa naj bo to odnos, muzika, film, politika.

Tudi izdelki, ki prihajajo, so narejeni za površnost: da ga pogledaš, poslušaš, in potem odrineš, da lahko pride druga stvar. Odnosi so naštimani na površnost in elektronski mediji, televizijske oddaje, vse okrog nas podpira to površnost.

Zadovoljni smo z odgovori na televiziji. Dokler se nekaj ne tiče nas samih, ne občutimo nič.

Kaj nam v tem smislu prinašata Montevideo in vaš zadnji album? Angleški producent je rekel, da lahko ključ za nov trend zgodovinskih filmov iščemo v tem, da ljudje rabijo odmik v druge čase, kjer so junaki še bili junaki z veliko začetnico.

V tem smislu je film prišel v Srbijo v pravem času. Toda film je fikcija, kljub vsemu. Kot pravi lik v filmu: Ne maram filmov brez happy enda. Ker to potem ni film, to je potem samo življenje.