Marko Voljč: Krize v Sloveniji 
se ne da rešiti zgolj 
z zamenjavo vlade

Marko Voljč je v upravi belgijske KBC pristojen za Srednjo in Vzhodno Evropo in Rusijo, pred tem pa je dobro desetletje vodil NLB.Bil je kandidat za mandatarja slovenske vlade, v osemdesetih letih pa je služboval v Svetovni banki. Kot edini Slovenec je član trilateralne komisije, organizacije prek 300 vplivnih posameznikov iz Evrope, Azije in Severne Amerike.

Gospod Voljč, živite in delate v KBC v Bruslju, evropski prestolnici, odtod imate širok pogled po stari celini. Kako se je Evropa spremenila s finančno in gospodarsko krizo? V čem je gospodarski in politični prostor Evrope maja 2011 drugačen, kot je bil pred tremi leti?

Evropa, tako kot dobršen del preostalega sveta, ni pričakovala, da bo kriza, ki je izbruhnila leta 2008, tako radikalno spremenila svet in da bo pokazala tako globoke šibkosti Evropske unije, ne samo gospodarsko, temveč tudi politično in strukturno. Zato imamo danes opravka z mnogo manj samozavestno Evropo. Z Evropo, ki se obrača navznoter, ki se sprašuje, ali je sploh dovolj odporna na take krize in šoke, kot smo jim bili priča v zadnjih treh letih. Postavlja se tudi vprašanje, ali je vzdržno imeti monetarno unijo, ne da bi imeli tudi fiskalno konvergenco in politično poenotenje. Vse to so težke teme, ki jih vsaka država posebej razume po svoje. To vidimo pri krizah, ki smo jim priča v Grčiji, na Irskem in Portugalskem. Dandanes imamo opravka z Evropo, ki se zaveda šibkosti finančnega sistema, zato ga primerno kontrolira in regulira. Imamo zahtevo za kapitalsko okrepitev bank in njihovo likvidnostno uravnavanje. Po drugi strani pa se večina ljudi zaveda, da samo ozdravitev in okrepitev bančnega sistema ne bosta dovolj za morebitne krize, ki jim bomo nedvomno priča v prihodnosti.

Ko omenjate prihodnje krize: veliko se špekulira o odhodu Grčije iz evroobmočja. Kakšen posledice bi imel izstop prezadolžene države za evroobmočje in evro? Bi bil to korak h koncu evra, kot ga poznamo danes?

Hipotetično razmišljanje, kaj bi bilo, če bi se Grčija umaknila iz evropske monetarne unije, ni posebej produktivno, ker vodi k vrsti špekulacij, ki imajo lahko zanimive teoretične zaključke in konsekvence, po drugi strani pa ne pripomorejo k reševanju resničnih problemov. Grčija, tudi če izstopi iz evropske monetarne unije – samo hipotetično teoretiziram –, svojih problemov s tem ne bo rešila. Navsezadnje, če bi prevzela svojo valuto, bi jo morala bistveno devalvirati, zato da bi postala konkurenčna. A tako bi se njen javni dolg, ki že zdaj znaša 160 odstotkov BDP, še precej povečal, lahko tudi na 250 ali 300 odstotkov. S tem se država obsodi na neko stagniranje in izčrpavanje, ki ne vodi nikamor. Zame ni rešitev problema v tem, da monetarna unija razpade oziroma da nekateri ostanejo v njej, drugi pa ne. Pomembno je, da spoznamo, da če smo del evropskega prostora, moramo za to tudi kaj žrtvovati. Mimogrede, nedavno sem videl analize, kolikšno pomoč od zvezne oblasti dobivajo najrevnejše države v ZDA. Država Mississippi dobi neto 15 odstotkov svojega BDP od federalne vlade v Washingtonu, sicer bi se z njo dogajalo nekaj podobnega kot z Grčijo. Politična skupnost, ki se imenuje Evropska unija, bi morala temeljiti na določeni solidarnosti. Spoznanja ali volje, da se s tem soočimo, ni. Zato imamo te probleme. Vsi bi imeli nekaj najboljšega od Unije, po drugi strani pa bi radi ohranili tisto suverenost, ki ustreza lokalnim politikom in prebivalstvu.

No, po drugi strani pa se lahko upravičeno vprašamo, ali je denar, ki smo ga posodili Grčiji, gre za dobrih 200 milijonov evrov, že izgubljen. Solidarnost ima verjetno neke meje.

Verjetno bi morale biti države na to pripravljene takrat, ko so se o tem odločale o vstopu v EU in EMU. Mislim, da se je Slovenija odločila prav. Pri solidarnosti je pač tako, da bomo morali vsi plačati določeno ceno. Sloveniji je tak znesek pripadel po sprejetem ključu. Ne smemo izključiti, da bi bile brez te pomoči širše gospodarske in politične posledice še hujše, mogoče ne tako neposredno in merljivo, da bi rekli, da smo izgubili 250 milijonov evrov. Ne smemo izključiti niti možnosti, da se nekega dne težave pojavijo še v kaki drugi državi, ki je, recimo, na vzhodni evropski periferiji. Lahko je to tudi kakšna članica, ki sicer ni bila solidarna z Grčijo pred letom dni. A prihodnjič, ko se bodo pojavile težave, verjetno pripravljenosti EU ali EMU za pomoč taki članici ne bo. Tu se pojavi vprašanje, kaj imamo skupnega, zakaj smo sploh v tej zvezi.

Je torej za vas ključ v pomoči drugim, da bodo pomagali tudi nam, če bomo pomoč potrebovali? Je pomoč Grčiji, Irski, Portugalski, za kar Slovenija za zdaj namenja 700 milijonov evrov ali dva odstotka BDP, neke vrste zavarovalna polica?

To pojmujem kot neko definicijo solidarnosti, ceno, ki jo morajo včasih države biti pripravljene plačati za to, da so del širšega gospodarskega in denarnega prostora. Seveda imam tudi vrsto kritik na račun grške vlade, politikov, javnosti in stroke, ki je vrsto let zavajala sebe in druge glede realnega stanja v Grčiji. Prizadevati si moramo za to, da se bodo vlade, politike in družbe obnašale bolj odgovorno. Naslednjič bi morali zelo premisliti, koga spustiti v evropsko monetarno unijo, ne pa da države najprej sprejmemo vanjo, potem pa urejamo zadeve, ki se zdaj kažejo pri šibkih členih, starih članicah Grčiji in Portugalski.

Ali gre finančna kriza v Evropi zdaj v drugi del, na drugo dno, ravno zaradi držav PIGS?

Prva kriza v letih 2007, 2008 in delno 2009 je bila kriza finančnega sistema, ki se je okužil s strupenimi naložbami iz ZDA. Kriza, ki smo ji priča zadnjih 12, 14 mesecev, pa je kriza držav, kjer se je očitno pokazalo, da če si majhen in stvari nimaš pod nadzorom, se trgi zelo hitro obrnejo proti tebi, če si del širše skupnosti ali pa ne. Verjetno pa si nihče ne bi upal privoščiti krize v eni izmed večjih držav. Tu bi si upal špekulirati, da se bodo stvari ustavile, preden bi bila na vrsti država v neposredni soseščini Portugalske. To kaže na vse slabosti, kako je Evropa zdaj organizirana. Ob tem pa je fiskalna situacija v vseh državah, tudi tistih, ki so finančno najbolj trdne (Nemčija), zahtevna. Politikom je zato težko ali nemogoče upravičiti pred svojimi volivci določene stvari, ki jih kot članice EMU moramo ponuditi nekaterim šibkim členom, kot so Irska, Portugalska in Grčija.

Evropske banke nestrpno čakajo na junijske rezultate evropskih stresnih testov. Poznane so težave številnih bank po Evropi. V kakšni kondiciji so zdaj banke, slabši ali boljši kot lani?

Tu moramo biti nekoliko previdni, še zlasti na podlagi izkušenj z irskimi bankami. Stresni testi irskih bank so bili lani junija razmeroma ugodni, štiri mesece kasneje pa smo imeli tam zaradi bank tako krizo, da je bila potrebna pomoč Mednarodnega denarnega sklada, Evropske centralne banke, evropske komisije in je tedaj Irska postala najšibkejši člen v Uniji. Ne bi dal roke v ogenj, da ne bo problemov, tudi če bodo rezultati dobri. Na splošno pa je občutek, da je večina bank po naukih stresnih testov lanskega poletja naredila dodatne ukrepe. Vrsta bank se je dokapitalizirala. Kvaliteta sredstev bančnega sistema in kapitalska moč sta vseeno večji kot lani. Po drugi strani smo imeli lani poleti državne probleme samo z Grčijo, zdaj pa sta tu še dve dodatni državi, Irska in Portugalska. Veliko zahodnoevropskih bank, tudi iz močnih držav, ima vrednostne papirje držav PIGS v svojih bilancah, in če pride do kakršnekoli korekcije, se bodo pokazali rezultati na njihovem kapitalu. Tako da so zadeve spet povezane z državnim rizikom, tveganjem nekaterih držav. Zato ne moremo reči, da bo z junijskimi stresnimi testi odpravljena vsa negotovost glede trdnosti in zdravja evropskega bančnega sistema.

Na banke in bankirje v ZDA, drugod v zahodnem svetu, pa tudi pri nas doma, pogosto letijo kritike, da njihove slabe odločitve in napake sanirajo države in davkoplačevalci, sami pa si delijo obilne plače, bonuse in milijonske nagrade. Ste bankirji in banke privilegirani deli nacionalnih ekonomij?

Nedvomno je del teh kritik upravičen. Navsezadnje ni bank nihče silil v odločitve, kakršne so že bile in ki so pripeljale do finančne krize. Odklanjam pa kritike, da so zgolj bančniki krivi za vse zlo na tem svetu. Navsezadnje tudi države, regulatorji, centralne banke in rating agencije nosijo svoj del odgovornosti. Pogledi na nekatere bonitete so se morali zelo spremeniti. Nauki iz te zadnje krize so očitni, vprašanje pa je, ali je dovolj narejenega, da bi se odpravil ta negativni mit o bankirjih, ki tedaj, ko gre dobro, pobirajo velike bonuse, ko se stvari zaostrijo, pa prevalijo stroške sanacije na davkoplačevalce, sami pa si še vedno izplačujejo visoke plače in bonuse. Ta negativni vtis ne bo tako hitro odpravljen. Mislim, da se večina bankirjev v Zahodni Evropi tega zaveda in se zato obnaša precej bolj previdno in pametno kot v preteklosti. Gotovo pa vseh anomalij ne bomo odpravili. V času, ko je brezposelnost visoka, plače pa ne rasejo, je vsak bonus, vsako plačilo, ki ga dobijo bančniki, lahko moteče.

Vaša KBC je bila v sanaciji, z izdatno finančno injekcijo jo je sanirala država. Kako se je to obneslo?

To bo za državo finančno dober posel. To pomoč, ki je bila v letih 2008–2009 nujna in dobrodošla za povrnitev zaupanja na trgu, bomo morali drago plačati. Imamo zelo trden program dezinvestiranja in oživljanja dejavnosti. Za zdaj ta program dobro napreduje in upam, da bomo v doglednem času dveh, treh let imeli toliko presežka kapitala, da bomo lahko izplačali to državno pomoč. Predstavniki države, zvezne in flamske, sedijo v nadzornem svetu KBC in igrajo svojo vlogo, ki je konstruktivna in profesionalna. Tudi evropska komisija zelo podrobno spremlja, kako izvajamo program.

Evropska centralna banka je nedavno zvišala referenčno obrestno mero, porasel je tudi euribor, analitiki napovedujejo za letos še dve zvišanji obresti pri ECB. Očitno nas čaka obdobje vse dražjega denarja. Kakšne posledice bo to imelo za Slovenijo, podjetja, banke in državljane?

Nedvomno bo denar dražji. Kapital bo dražji. Do njega bo težje priti, manjše države bodo zato morale pokazati še boljše rezultate kot nekatere večje. Trgi ocenjujejo, da če si manjši, je tveganje veliko. To se potem odraža na ceni denarja in kapitala. Torej eno je, da se na splošno začenja tendenca zviševanja obrestnih mer, to smo vedeli, drugo pa je, da je percepcija rizika danes mnogo bolj izostrena kot pred krizo. In če si majhen in če skozi krizo nisi pokazal ne vem kako dobrih rezultatov, si še toliko bolj ranljiv. To pomeni, da se bo Slovenija v prihodnje zadolževala na tujih trgih po ceni, ki bo višja, kot je bila doslej.

Koliko višja?

To je težko kvantificirati, ker to niti ni toliko stvar izoliranega izračuna bonitete države, temveč bo odvisno od tega, kako bodo trgi gledali na tveganja na splošno. Imamo primere bank v velikih državah, ki niti niso tako uspešne ali tako močno kapitalizirane, pa jih trg ocenjuje za stabilne – to recimo velja za Francijo. Francoske banke plačujejo manjše obrestne razlike (spreade) kot pa recimo bolje kapitalizirane in bolj konservativno vodene banke v neki majhni državi (recimo Belgiji), ki je bolj ranljiva. Tudi Slovenija je pač v kategoriji majhnih držav, ki so v očeh trgov bolj ranljive.

Slovenija je ta čas v politični krizi, koalicija razpada, tudi vaše ime se občasno pojavlja v igri za možnega tehničnega mandatarja. Vas ta funkcija zanima?

Najprej je treba reči, da je kriza v Sloveniji take narave, da se je ne da rešiti zgolj z zamenjavo vlade, zlasti če bi bila ta nova vlada tehnična vlada. Ukrepi, ki jih je treba narediti, zahtevajo družbeni konsenz, soglasje, kaj je treba narediti. Tu ne gre za to, da nekdo ve, kaj je treba narediti, temveč ali ima podporo. V tej situaciji ne verjamem v tehnično vlado kot rešitev. S tem posredno odgovarjam tudi na vaše vprašanje.

Konsenz glede česa pa bi morali zdaj v Sloveniji doseči?

Po mojem prepričanju so potrebne globoke spremembe, ki niso lahke in zaradi česar se ljudje v Grčiji še vedno upirajo. Tudi pri nas smo, pa če si to priznamo ali ne, vrsto let živeli prek svojih zmožnosti. Preveč smo se zadolževali in mogoče se nismo bili ničemur pripravljeni odpovedati. Navsezadnje se moramo dolgoročno usmeriti v to, da bomo sami sposobni več privarčevati in da bomo odpravili nekatere privilegije, da bomo zmanjšali obseg države tudi v tistem delu, kjer smo kot ljudje najbolj občutljivi. Pokojninska reforma je samo en primer tega. Dokler ne bo tega spoznanja na ravni družbe, bo zelo težko še tako pametni in sposobni vladi. Zavedati bi se morali resnosti položaja, v katerem je Slovenija dolgoročno, ne od enih volitev do naslednjih – če želimo, da bodo generacije za nami na boljšem. Tu je politikom zelo težko ljudem dopovedati, kako resen je položaj in kako nujni so ukrepi, ter hkrati upati, da bodo ponovno izvoljeni.

Vas kaj skrbi dejstvo, da Slovenija po kupni moči čedalje bolj zaostaja za povprečjem EU? Nedavni podatki Umarja kažejo, da je bila leta 2008 na 91 odstotkih evropskega povprečja, leto kasneje le še na 88 odstotkih, ocene se poslabšujejo tudi za lani in letos.

To kaže, da se je trend, ki smo mu bili priča od osamosvojitve naprej, ustavil in se giblje v napačno smer. To je prvič v 20 letih, ko se mora družba soočiti s tem. Žal ne gre več za rast blaginje iz leta v leto. Očitno smo v položaju, kjer se bo brez korenitih sprememb ta trend nadaljeval in ne bomo več pretendenti, da pridemo v zgornjo tretjino držav članic EU, marveč bomo srečni, če bomo obdržali relativni položaj, ki ga imamo danes. Bojim se, da samo govoriti in tarnati nad tem ne bo dovolj.

Dobro poznate razmere v Srednji in Vzhodni Evropi in države tega območja. Zdi se, da Slovenijo vse te države počasi dohitevajo in prehitevajo. Je ta vtis pravilen?

V očeh opazovalcev iz Srednje in Vzhodne Evrope Slovenija za zdaj še vedno uživa ugled uspešne države. Vsi se zavedajo, da je bilo leto 2009 za Slovenijo dramatično, smo ena od držav, kjer je BDP najbolj padel. Po mnenju teh ljudi so začetna osnova in inštitucije, ki jih imamo, take, da omogočajo, da se bodo stvari normalizirale. Mislim, da je več kritičnih pogledov znotraj države – in prav je, da je tako – kot pa iz tistega dela sveta, kjer nas imajo večinoma še vedno za vzor, kako je treba preiti iz enega družbenega in političnega sistema v drugega – kot razmeroma normalna družba, ki varuje družbene in socialne vrednote.

Pred nami je superreferendumski peti junij. Smo Slovenci v Evropi neke vrste posebneži, kar zadeva nagnjenost k referendumom?

Nedvomno je to zanimiv fenomen. Pojavljamo se tudi v analizi tistih, ki se pogosto ukvarjajo z referendumi, kot je recimo Kalifornija. Tam imajo povsem znanstvene diskusije, kakšne so omejitve plebiscitov in referendumov v demokratični družbi in ali ni to na neki način prekladanje odgovornosti izvoljenih predstavnikov ljudstva – politikov na ljudstvo kot tako. To so stvari, ki bi jih vlada s pravo strokovno podporo in komuniciranjem morala spraviti skozi parlament.

Bi se s padcem pokojninske reforme avtomatično znižala bonitetna ocena države, kar bi znatno podražilo posojila za državo, gospodarstvo in državljane?

Avtomatičnega pri bonitetnih ocenah ni veliko. Ne bi rekel, da bo 6. junija boniteta Slovenije padla. Če bi referendum za tako pomembno zadevo, kot je pokojninska reforma, padel, bo to znak trgom, da Slovenija kot družba in kot država očitno še ni pripravljena na določene težke odločitve, ki so povezane tudi z demografskimi gibanji v državi.

Se morajo zadeve pri nas še poslabšati, mora iti slovenski voz še navzdol, po grški, portugalski poti, da bomo začeli sprejemati nujne, a boleče odločitve?

Bojim se, na osnovi vsega tega, čemu smo priča v zadnjih dveh, treh letih, da se še vedno premalo ljudi zaveda resnosti položaja in da je premalo tistih, ki so pripravljeni sebi in drugim dopovedati, da bo treba nekatere stvari postaviti bistveno bolj radikalno. Mogoče se bo treba odrekati privilegijem, ki smo jih bili vajeni, in načinu dela, ki je bil ustaljena praksa – da bi se stvari izboljšale.

Živite in delate v Belgiji, kjer že skoraj leto dni ne morejo sestaviti nove vlade. Kako ta država funkcionira ob tej politični blokadi?

Belgijci sami so presenečeni, da teče že dvanajsti mesec, odkar imajo tehnično vlado. A dejstvo je, da je Belgija razvita država, ki ima sicer visok javni dolg, ki pa je v veliki večini v rokah Belgijcev samih. To je zelo pomembno. Stopnja varčevanja je zlasti v flamskem delu med najvišjimi v Evropi. Premoženje, prihranki, ki jih imajo gospodinjstva v Belgiji, so v vrhu EU. Ob tem imajo še vrsto lokalnih in regionalnih vlad, ki povsem normalno funkcionirajo. Zdaj imajo sicer tehnično vlado, ki je po ustavi omejena in ne more sprejemati zakonov, proračun pa se financira po dvanajstinah prejšnjega proračuna. S tem so precej znižali javnofinančni primanjkljaj, gospodarstvo za njihove razmere solidno raste za dva odstotka ali več – in nove vlade nihče ne pogreša. Pravzaprav se zaradi tega bolj smejijo, kako vstopajo v Guinnessovo knjigo rekordov, in manj govorijo o tem, da potrebujejo novo vlado. Se pa zavedajo tudi tega, da so trenutne politične razlike med valonskim in flamskim delom tako velike, da tudi nove volitve najverjetneje ne bi prinesle trajnejših rešitev.

Slovenija je pred krizo dosegala relativno visoke stopnje rasti tudi po zaslugi gradbeništva, ki je bilo predimenzionirano, pregreto s pomočjo kreditov. Zdaj je gradbeništvo v velikem zatonu, podjetja in naložbe propadajo, banke imajo zato velike težave in vaši slovenski kolegi kar naprej krizno sestankujejo. Kako vidite razplet gradbeniških in bančnih zagat?

Verjetno bo treba jasno povedati, da nekaj, kar je v knjigah 100, ni več 100, pač pa je mogoče 50 ali pa 40 – in živeti s posledicami tega. To pomeni, da bo še kdo moral prikazati izgube, da bo še kdo ob službo in da bo gospodarska dejavnost še nekoliko nazadovala, dokler se gospodarsko tkivo ne očisti. Ne želim se pridružiti kritikam na račun gradbenikov, vendar se je z določenimi stvarmi treba soočiti in jih presekati. Ne pa, da se kupuje čas: pričakovanja, da si bo gospodarstvo tako opomoglo, da bo spet raslo po letnih stopnjah 5 ali 6 odstotkov in da bomo spet imeli avtocestni program, ki bo rešil prenapihnjeni gradbeni sektor, so iluzija. Prej ko si pogledamo v oči in rečemo, da je nekaj treba narediti, bolje bo. In podobno je tudi pri pokojninski reformi. Slovencem v tem trenutku manjka nekaj korajže, ki bo sicer imela boleče posledice, a nekatere stvari bo treba odrezati.

Po silnem, 8-odstotnem padcu BDP v 2009 imamo zdaj že dve leti zelo kilavo, manj kot dvoodstotno gospodarsko rast, tudi napovedi za naprej niso bistveno boljše. Kako lahko Slovenija preseže te neperspektivne trende?

Verjetno se bo morala država vprašati, ali mora res biti prisotna v vseh gospodarskih dejavnostih. Mogoče bi morala nekatere stvari prepustiti zasebnemu sektorju, ki je verjetno tudi zaradi gonje proti tajkunom v defenzivi. Včasih je všečno reči, da smo proti tujim naložbam, ob tem pa težko dopuščamo, da bi nekatere stvari reševal zasebni sektor. Še kar se zanašamo, da bo to naredila država, ki je vedno šibkejša in v kateri vlada politična kriza.

Zdaj imamo famozni AUKN, politično ga obvladujeta finančni minister Križanič in ortodoksna struja znotraj SD. Razpolaga s šestimi milijardami državnega premoženja v bankah, zavarovalnicah, energetiki itd., ki daje na leto manj kot enoodstotni donos. Bi ta donos popravili s prodajo premoženja zasebnim investitorjem?

Ta agencija je bila ustanovljena z dobrim namenom, s pogovori z OECD smo prevzeli model, ki obstaja v drugih državah. Ali je ta agencija, ki deluje pol leta, upravičila svoj obstoj, je drugo vprašanje. Predpostavili bi, da bo naloga agencije tudi to, da donos teh šestih milijard zviša z enega na 5 ali morda 10 odstotkov in da nekoč ugotovi, da vse le ni tako strateško pomembno, da mora ostati v državnih rokah. In da nekatere stvari tudi poskuša prodati.

Kot član uprave KBC sedite v nadzornih svetih hčerinskih bank KBC v Srednji in Vzhodni Evropi. Edino v nadzornem svetu NLB vas ni. Zakaj?

Tu je šlo za to, da sem se hotel preusmeriti na inštitucije, ki jih nisem tako dobro poznal, in je moja prisotnost logična in normalna, saj sem glavni izvršni direktor za Srednjo in Vzhodno Evropo in Rusijo. Sem se pa namenoma, v dogovoru s kolegi iz vodstva KBC, odločil, da je verjetno bolje, da to isto funkcijo v NLB opravlja nekdo drug.

Zato, ker ste že bili v NLB in niste želeli nadzirati banke, ki ste jo nekoč vodili?

Tako je.

Upoštevam vašo željo pred intervjujem in vam ne postavljam vprašanj o NLB. Kako pa vidite apatično slovensko bančno krajino?

V državah, kamor hodim – pa ne spremljam le banke v lasti KBC –, vidim bolj dinamično sceno. Na vsakem od teh trgov (Češka, Slovaška, Poljska, Madžarska) je nekaj močnih akterjev, ki med seboj močno tekmujejo, to pa je dobro za celotno gospodarstvo. Ne bom se spuščal v lastniško strukturo teh bank. Dejstvo pa je, da gre, z redkimi izjemami, za banke, ki so v rokah strateških lastnikov. Te po podatkih za zadnja leta delajo dobro, tudi zato, ker so bile sposobne upravljati tveganja. Mogoče so bile hitrejše, ker so se tega naučile od svojih materinskih bank, kot je to primer pri nas.

Ste član trilateralne komisije, rahlo misteriozne in menda zelo vplivne mednarodne organizacije. Kdaj ste se nazadnje srečali, katere teme ste načeli?

Letno srečanje trilaterale je bilo v Washingtonu pred petimi tedni. Teme pa so bile svetovno gospodarstvo, začenši z ameriškim, jedrska katastrofa na Japonskem, arabska pomlad in težave v državah Severne Afrike in Bližnjega vzhoda, kjer revolucije še potekajo, pa odnos med biznisom in vladami in kakšna je odgovornost zasebnega gospodarstva pri oživljanju gospodarstva. Zelo pomembna tema je bila vloga razvijajočih se trgov zlasti v okviru skupine G20.

Vam ta poznanstva tudi poklicno koristijo? Je ta organizacija tako globalno vplivna, kot ji pripisujejo?

Mislim, da je to bolj mit. Je pa seveda intelektualno močna, v njej je veliko zelo bistrih ljudi iz poslovnih, političnih, kulturnih in literarnih krogov. Tam srečaš ljudi, o katerih slišiš v medijih ali pa bereš njihove članke. Z njimi se lahko pogovarjaš zelo odprto. Na teh srečanjih lahko dobiš širši pogled. Konec koncev smo bančniki zatopljeni v svet, ki je danes zelo kompleksen. Včasih je zato dobro slišati, kaj se dogaja na drugih področjih, ki so mogoče ravno tako pomembna ali še bolj kot bančništvo.

V tujini ste že sedem let. Ali kaj pogrešate domovino, načrtujete vrnitev?

Bruselj je blizu, tu sem vsake tri tedne, tako da ohranjam stike s prijatelji in družino. Prek elektronskih medijev in televizije je danes človek lahko na tekočem z dogajanji v domovini.

Kot predsednik uprave NLB ste sloveli kot strasten golfist. Se še ukvarjate z golfom?

Kljub občasnim negativnim komentarjem na račun tega športa pri nas mi je golf z leti zares prirasel k srcu. Če mi čas dopušča, kakšno nedeljo še vedno odigram kakšno partijo golfa. ¾ »Najprej je treba reči, da je kriza v Sloveniji take narave, da se je ne da rešiti zgolj z zamenjavo vlade, zlasti če bi bila ta nova vlada tehnična vlada. Ukrepi, ki jih je treba narediti, zahtevajo družbeni konsenz, soglasje, kaj je treba narediti. Tu ne gre za to, da nekdo ve, kaj je treba narediti, temveč ali ima podporo. V tej situaciji ne verjamem v tehnično vlado kot rešitev. » »Tudi pri nas smo, pa če si to priznamo ali ne, vrsto let živeli prek svojih zmožnosti. Preveč smo se zadolževali in mogoče se nismo bili ničemur pripravljeni odpovedati. Navsezadnje se moramo dolgoročno usmeriti v to, da bomo sami sposobni več privarčevati in da bomo odpravili nekatere privilegije, da bomo zmanjšali obseg države tudi v tistem delu, kjer smo kot ljudje najbolj občutljivi.