Tiskane izdaje
Najpozneje v tretjem letniku je vsakemu študentu medicine jasno: brez diagnoze ni zdravljenja. Jasno mu je tudi, da nezavest ni diagnoza, ampak le opis stanja. Nezavest je lahko posledica poškodbe glave, možganske krvavitve, možganskega tumorja, hudo iztirjenega krvnega sladkorja pri sladkornem bolniku, zastoja srca in še bi lahko naštevali. Dokler ne ugotovimo diagnoze, ne moremo govoriti o načrtu zdravljenja.
Slovenija je hudo zbolela. Vsi podatki kažejo, da gre za hudo neravnotežje med državnimi dohodki in izdatki. Je neuravnoteženo finančno stanje države že diagnoza? Ne, seveda ne, to je le opis stanja. Vladajoči nam poskušajo dopovedati, da je edina pot zategovanje pasu in zmanjševanje javne porabe. Toda gospodje preprosto ne razumejo ali nočejo razumeti, da je to zdravljenje brez diagnoze. Naj za hip preskočim nazaj na medicino: to zategovanje pasu je nekaj podobnega, kot da bi nezavestnemu bolniku s sladkorno boleznijo masirali srce, namesto da mu v usta damo kocko sladkorja. V naši državi ne gre le za finančno krizo in neravnovesje med državnimi prihodki in izdatki, gre tudi in predvsem za globoko krizo zaupanja in popoln razpad vrednot. Dokler ne bomo ugotovili vzrokov, ki so nas pripeljali v ta položaj, si ne moremo obetati uspešnega zdravljenja.
Ljudje, ki so nas pripeljali v to stanje, so ali nesposobni, ali pokvarjeni, ali pa oboje. Za prenekatere med danes uglednimi voditelji bi bilo najprimerneje, če bi sledili Pahorjevemu zgledu in šli z lopato nad posledice poplav, pa ne pred televizijske kamere za en dan, ampak vsaj za kakšno leto. S sedanjo ekipo vodilnih politikov, pravnikov in finančnikov preprosto ne moremo naprej: čas je, da se umaknejo in prepustijo krmilo drugim.
Ko iščemo diagnozo in korenine naše krize, smo pri pravosodju in pri razpadu finančnega sistema. Dobro delujoče pravosodje je kot živčevje, ki uravnava delovanje celotnega organizma. Če živčevje odpove, ohromi celo telo. Finančni sistem pa je kot krvni obtok: če se žilje zamaši, začnejo odmirati posamezni deli telesa. Oboje je povezano in ohromeli bolnik bo zelo pogosto zbolel tudi zaradi tromboze. Prav to se dogaja v naši državi. Pravosodje deluje po neki svoji, od zdravega razuma hudo oddaljeni logiki in ne služi interesom družbe, zato v državi nemoteno cvetijo vsakršne finančne in gospodarske lumparije.
Pravosodje: ohromljeno živčevje
Pravosodni sistem, zakonodaja in naša sodna praksa izhajajo iz globokega strahu, da bi se komurkoli skrivil las na glavi. Tudi najhujši zločinec, tudi najbolj zakrknjen goljuf bo oproščen, če odvetniki najdejo najmanjšo napako ali samo drobno pomanjkljivost v preiskovalnem postopku.
O Balkanskem bojevniku je bilo povedano skoraj vse. Onstran vsakega dvoma je, da gre za dobro organizirano združbo preprodajalcev mamil. Kljub nedvomnim dokazom so bili zaradi domnevne majhne procesne napake oproščeni. Nekaj podobnega se že desetletje dogaja pri gospodarskem kriminalu: 700 obtožb, pa doslej skoraj nobene obsodbe. In še tretji primer: davčne utaje. Tisti direktor ali računovodja, ki pri obračunu osebnega dohodka zapiše, da so delavcu od bruto plače odtegnili prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, druge dajatve in morda tudi poplačilo osebnega kredita pri banki, pa tega denarja ne nakaže davčni upravi in banki, je zelo preprosto goljuf. Kot je na eni od nedavnih okroglih miz dejal pravnik dr. Andraž Teršek: razsodbo v tako čisti zadevi bi moral sodnik zaključiti v desetih minutah, od katerih bi šest minut porabil za ozmerjanje obtoženca in njegovega odvetnika, da mu s tako zadevo kradeta čas. Pa je bil pri nas že kdo obsojen zaradi goljufanja delavcev? Ne, kajti tudi pri tako očitni goljufiji sodišče ne vidi naklepa – takšen je bil epilog v zadevi Steklarska nova in številnih drugih aferah.
Poleg teh velikih in znanih afer skrivajo postarani spisi naših sodišč še tisoče majhnih, pa nič manj bolečih zgodb. Brat mi je povedal za fanta, nekvalificiranega delavca pri enaindvajsetih letih, ki mu je avgusta 2005 popolnoma pijan delovodja z 1,8 promila alkohola v krvi med delom na transformatorski postaji spustil električni tok. Čudež je, da ga 20.000 voltov ni ubilo, toda ostal je invalid in zaradi hudih opeklin brez roke. Več kot sedem let je minilo do prve obravnave na sodišču. Ne boste verjeli, toda razprava sedaj teče okrog tega, kakšno je bilo na tisti avgustovski dan vreme: je bil delovodja res ob transformatorju ali pa se je hladil v senci? Mladenič pa je že sedem let brez poklica, brez dela, brez odškodnine. Namesto da bi sodišče po največ treh mesecih zadevo zaključilo z zaporom za odgovornega in z odškodnino in dosmrtno rento za ponesrečenca, bo zdaj najbrž ugotovilo, da je kazenski pregon zastaral, z odškodnino pa tudi ne bo nič, ker je šlo medtem podjetje v stečaj.
Da, na tisoče borov nekrepov je v predalih naših sodišč.
Nedotakljivi
Pogojna obsodba ptujskega tožilca prinaša izjemno slab signal: če smo milostni do tožilca, ki so mu dokazali sprejemanje podkupnine, potem je to zelena luč za korupcijo na vseh ravneh. Enako nesprejemljivo je tudi zavlačevanje v procesu proti podkupljivemu celjskemu sodniku, ki ga bodo najbrž zaradi kakšne procesne napakice ali pa zaradi zastaranja zadeve oprostili. In še bi lahko naštevali: skorumpirana tajnica predsednika vlade; poslanci s ponarejeno diplomo; stečajni upravitelji s fantastičnimi nagradami ob delavcih, ki že mesece niso prejeli zasluženih plač; direktor največje državne banke, ki so mu izplačali milijonsko nagrado za zasluge, da je banko pripeljal do bankrota (bankrota, ki smo ga preimenovali v »dokapitalizacijo«); in tisoči tistih, ki so utajili davke, pa njihovega imena zaradi domnevne zaščite zasebnosti ne smemo objaviti.
Koga ščiti sodstvo?
Ali takšna sodna praksa res ščiti človekove pravice? Da, ščiti jih, vendar žal le človekove pravice lopovov. Opustitev pregona kaznivih dejanj močno prizadene človekove pravice vseh tistih, ki jih kriminalci ogrožajo. Ogroženi smo vsi, ogrožajo nas preprodajalci z mamili, tatovi, pedofili, posiljevalci pa tudi brezobzirni podjetniki, ki goljufajo delavce in svoje podizvajalce. Ljudje, ki vodijo sodni sistem, se očitno ne zavedajo, da pri Balkanskem bojevniku ali tudi pri tajkunskih aferah ne gre za šibke posameznike v sporu z močno, represivno državo, temveč za pregon organiziranega kriminala.
Izjemno zanimiv je bil televizijski intervju s tožilcem mag. Jožetom Kozino v nedeljo, 9. decembra. Za oceno današnjega trenutka je zelo dragoceno, če nam problem neučinkovitega sodnega pregona predstavi tožilec, ki je uspešno zaključil primer gospodarskega kriminala. Mag. Kozina je prepričljivo povedal, da pri tožilcih in pri sodnikih manjka poguma, odločnosti in strokovnega znanja. Da, prav strokovno znanje je ključno in prav tu so tožilci in sodniki pogosto mnogo šibkejši kot odvetniki, ki branijo obtožene. Dodatno izobraževanje in tudi specializacija po pravosodnem izpitu naj ne bo stvar osebnega interesa, ampak poklicna obveznost. Si mislite, da bi vas za zelo resno bolezen zdravil zdravnik, ki ni končal specializacije in od strokovnega izpita dalje ni odprl nobene strokovne knjige? Manjka pa tudi politične odločnosti, da resnično stopimo na pot pravne države. In ko smo pri politikih: Kozina pravi, da ni nikogar med njimi, ki bi iskreno delal za skupno dobro in bi bil tudi državnik, vsi so le mešetarji s svojimi zasebnimi interesi.
Finančni sistem: zamašeno ožilje
Temeljni finančni problem naše države ni neravnotežje med državnimi dohodki in izdatki, temveč ustavljeni denarni tokovi. Ker ni finančne discipline in denar ne teče, propada vse več dobrih podjetij, ustavile so se investicije, ni zaupanja, ni zdrave ekonomije. Manjši dohodki države so le posledica vseh teh bolezenskih procesov.
Štiri izjemno šibke točke našega finančnega sistema so nekaznovanje kršiteljev pogodbenih obveznosti, neprofesionalen odnos komercialnih bank do prosilcev posojil, šibek nadzor Banke Slovenije nad bankami in nad nakazili denarja v tujino ter neučinkovita davčna politika.
Ohromelost in tromboza
Mnogo tega, kar se dogaja v naši ekonomiji, bi lahko preprečili z učinkovitejšim pravosodnim sistemom. Sodstvo je odgovorno za zelo prizanesljiv odnos do nespoštovanja pogodbenih obveznosti in za popolno ohromelost, ko gre za sankcije proti kršiteljem pogodb. Kdor ne poravna pogodbenih obveznosti delavcem, gospodarskim partnerjem ali državi ali podjetje pripelje v bankrot, temu bi morali nemudoma vsaj za sedem let prepovedati samostojno gospodarsko dejavnost. To pravilo, ki velja v mnogih urejenih evropskih državah, bi morali uporabiti pri stečajih, ki so najpogosteje planirani vnaprej z očitnim namenom goljufije pogodbenih partnerjev. Razumna zakonodaja in njeno učinkovito izvajanje bi lahko preprečila večino gospodarskih polomov.
Po domače pri milijonih
Ne moremo spregledati pomembne vloge, ki jo imajo pri naši krizi ekonomisti in finančniki. Na prvem mestu so tu bančniki: kako lahko banka posodi denar in posojilo zavaruje le z delnicami podjetja, ki je predmet nakupa? Bančnik, ki je odobril tak kredit, je enako kriv kot Zidar, Tovšakova, Bavčar ali Kordež, ki je za kredit zaprosil. So kdaj tudi nam, navadnim državljanom, dali posojilo za nakup hiše ali stanovanja, ne da bi imel prosilec vsaj tretjino lastnih sredstev za nakup in bi dovolil še vpis hipoteke na drugo, najmanj enako ovrednoteno in s hipoteko neobremenjeno nepremičnino?
Posebno poglavje so vodilni v Banki Slovenije. Prav neverjetna je njihova pasivnost, ko so milijarde evrov iz naših bank nakazovali v davčne oaze – Luksemburg, Liechtenstein, Ciper, pa seveda v navadnemu državljanu povsem neznane davčne oaze nekje na enem od svetovnih oceanov. Beremo, da so iz Slovenije več denarja nakazali v Luksemburg kot v našo največjo trgovsko partnerico Nemčijo – Banka Slovenije pa se ob tem niti ne zgane.
Davčne oprostitve in utaje
Za začetek: davki niso nekakšen zaslužek davčne uprave, temveč so naš skupen denar, namenjen šolstvu, zdravstvu, raziskovalni dejavnosti, policiji, vojski, sociali, pokojninam, državnim investicijam, delovanju političnega sistema. Davčna uprava torej nima nobene pravice, da bi komurkoli oprostila plačevanje davka. Brez pravilno odmerjenih in nato tudi pobranih davkov država preprosto ne deluje.
Ob nedodelani zakonodaji in neučinkovitem sodstvu je Slovenija raj za davčne utaje. Z nekaj pretiravanja lahko zapišemo, da davke plačujejo samo še državni uslužbenci in upokojenci. Tako daleč smo, da je že nespodobno, če prosiš za račun: plačevanje na roko je postalo pravilo. Ponovim naj, kar sem zapisal lani: oglasi naj se mi tisti poslanec ali član vlade, ki ima svojo snažilko prijavljeno in od njenega zaslužka plača prispevke.
Ne, ni rešitev v večjem številu davčnih inšpektorjev, rešitev je v davčni zakonodaji. Bistveno višje davčne olajšave, ki pa morajo biti podprte z računi na davčno številko upravičenca, bi močno omejile sivo ekonomijo. Ko bom pri prijavi dohodnine med davčne olajšave lahko prištel račun električarja ali zobozdravnika, bom seveda prosil za račun s svojo davčno številko. Ko bom za uporabno dovoljenje za novozgrajeno hišo in za vpis v zemljiško knjigo moral predložiti račune vseh gradbenikov in obrtnikov, jim ne bom plačeval na roko. In ko bo lastnik gradbenega podjetja iz svojega žepa do konca življenja plačeval zdravljenje in invalidnino neprijavljenemu delavcu, ki se je ponesrečil na gradbišču, bo red tudi na tem področju.
Za zdaj na žalost nič ne kaže, da bi gospodje na finančnem ministrstvu razmišljali v tej smeri. Skoraj nobenih omejitev ne poznamo, ko gre za pranje denarja iz sive ekonomije. Naša davčna uprava bo brez pomislekov potrdila gotovinski nakup razkošnega avtomobila ali hiše. Le korak čez mejo, v Italiji na primer, ni več tako: Montijeva vlada je sprejela zakon, ki ne dovoljuje gotovinskih nakupov v vrednosti več kot tisoč evrov. Mi na svojega Montija očitno še čakamo.
Premislek o diagnozi
Po vsem, kar smo povedali, postaja jasno: za neravnotežje med državnimi dohodki in izdatki ni kriva prevelika javna poraba, ampak premajhni prihodki v državni proračun. Dohodki so namreč bistveno manjši, kot bi lahko bili, če bi znali izterjati davke in če bi se gospodarstvo ne sesuvalo. Ko nam eno za drugim propadajo nekoč uspešna podjetja, s tem seveda tudi zgubljamo pri prihodkih države. Vsak dan sto novih brezposelnih pomeni tudi toliko manj davkoplačevalcev.
Krčenje zaposlitev v javnem sektorju je ukrep, ki spominja na srednjeveško zdravljenje s puščanjem krvi. Ne samo po človeški plati, tudi matematično ni od tega skoraj nobene koristi: gospod Šušteršič naj preračuna, kolikšen bo prihranek, če bo namesto ene vzgojiteljice ta ista gospa med brezposelnimi. Še vedno ji bomo morali zagotavljati osnovno socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, šolanje njenih otrok.
Če so korenine naših težav pri razpadu gospodarstva, neslutenih krajah državnega premoženja, popolni otopelosti sodstva in neučinkoviti davčni politiki, potem je krčenje javne porabe zdravljenje na podlagi napačne diagnoze.
Čas vse hitreje beži
Dogodki zadnjih tednov kažejo, da ni več časa za udobno in neučinkovito premišljanje. Za zdaj so vse niti odločanja in vzvodi za spremembe še v rokah pravnikov, finančnikov in politikov – toda ljudstvo jim obrača hrbet.
Naj se vrnem k primerjavi iz medicine. Postavimo, da bi imeli v primerjavi s tujino naši zdravniki bistveno slabše uspehe pri zdravljenju neke bolezni. Na očitke o svoji nesposobnosti bi odgovarjali, da je vse v redu, saj vse bolnike zdravimo v skladu z našimi strokovnimi smernicami. Takoj bi seveda prišel ugovor: vi zdravniki pišete smernice, vi jih uporabljate, vi postavljate diagnozo in vi odločate o zdravljenju. Če so krive neprimerne strokovne smernice, jih zdravniki brž popravite. Ljudje preprosto hočejo dobro zdravstvo.
Nekaj podobnega se dogaja z našim pravosodnim sistemom. Pravniki so tisti, ki pišejo zakone, pravniki vodijo tožilstvo in pravniki pišejo razsodbe. Če zakonodaja ni dobra, naj jo popravijo. Pravna stroka je torej odgovorna za vse konkretne slabosti: za tisoče naših otrok in vnukov, ki jih bodo balkanski bojevniki neovirano spreminjali v narkomane, za propadla nekoč dobra podjetja, za hudo nepravičnost in nekaznovanje očitnega gospodarskega kriminala, za obup brezposelnih, za lakoto otrok, za številne osebne tragedije, ki po mnogo letih ne najdejo pravice.
Sodbe v imenu ljudstva, mar res?
Vem, mnogi domnevno ugledni pravniki bodo zamahnili ob takem, morda res naivno zapisanem mnenju zdravnika. Vrh pravne stroke s predsednikom vrhovnega sodišča užaljeno protestira proti obtožbam in proti vmešavanju politike in »ulice« v delovanje sodstva. Tudi bivši predsednik države, sam ugleden pravnik, je kar nekajkrat poudaril, da potrebujemo več spoštovanja do sodne veje oblasti. Kot da bi to spoštovanje prišlo z neba, na poziv predsednika! Šele v zadnjih dveh tednih svoje volilne kampanje ga je začelo boleti srce za ponižane in razžaljene: lepo, gospod predsednik, toda zakaj niste že prej, v petih letih vašega predsedovanja, odločno zahtevali, da sodišča razsojajo pravično in da ne dopuščajo v nebo vpijočih krivic. Predsednik države, ki naj bi bil najvišja moralna avtoriteta, bi lahko o tem spregovoril v državnem zboru, lahko bi nagovoril sodni svet ali zbral na posvet najuglednejše pravnike – pa se mu to ni zdelo potrebno.
Tudi pri novem predsedniku države ni veliko upanja: kar nekaj let je bila v njegovih rokah izvršna oblast, pa ni njegova vlada storila prav nič, da bi omejila gospodarski kriminal in zaščitila delavce. Blago rečeno: tipični salonski levičarji. Ali prosto po Feriju Lainščku: ker se jim ne ljubi delati, so postali delavski voditelji.
Spoštovani gospodje pravniki so užaljeni zaradi komentarjev o nedelovanju pravne države, pa pri tem ne vidijo, da je žoga na njihovi strani: oni so tisti, ki morajo pokazati bistveno več kritičnosti do svojega dela in več odgovornosti do ljudstva, ki ga mora imeti vsaka veja oblasti, tudi sodna. Naj vas spomnim, da na vsaki razsodbi piše: »V imenu ljudstva.« Vem, tisoče dobrih in prizadevnih ljudi dela v našem sodstvu. Kljub temu: sodna stavba z gnilimi temelji in s preluknjano streho ni več zatočišče pravice. Ni torej čudno, da se neučinkovitega sodnega pregona nihče več ne boji. In tako imamo na eni strani ogorčenje ljudi, ki jih pravna država ne zna zaščititi, na drugi pa razcvet goljufij in kriminala vseh vrst.
Gospodje pravniki, finančniki in politiki, samo dve možnosti sta. Prva je, da boste nemudoma sami počistili vso gnilobo v svoji in naši hiši. Druga je, da bo ljudska jeza odnesla vse, tudi tiste med vami, ki dobro delajo, vendar so žal tiho.
Prof. dr. Matjaž Zwitter je zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter profesor na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti.
