Med menoj in pisanjem ni vmesnega prostora

Tako kot v svoje drame je tudi v spodnji pogovor precej hitro uvedel zaplet. V nekaj minutah sva se znašla tam, kjer sva se oba želela znajti; v njegovem otroštvu, med duhovniki, sestrami in brati redovniki in tematiki, ki obravnava njegovo nagrajevano dramo in film Dvom. V Bronxu, kjer je v njegovi družini obstajalo samo eno: katolicizem. Čez cesto pa italijanske družine, ki so ob večerjah sedele za mizo, dolge ure jedle in skozi katerih okna so k Johnu uhajali pogovori o hrani, oblekah in poltenosti … »Hotel sem biti kot oni,« pove. »Hotel sem biti kot John Travolta v Vročici sobotne noči, hotel sem tako govoriti, tako zgledati, se z bratom prepirati o frizuri.«

Za njim je dolga kariera enega najuspešnejših ameriških dramatikov, približno štirideset dram, ducat filmskih scenarijev in nekaj priredb scenarijev, sodelovanje z najboljšimi predstavniki gledališke in filmske umetnosti z vsega sveta. Vrsta najuglednejših nagrad.

V pogovoru pred občinstvom je oster, z ves čas napetim lokom – performer. Na štiri oči radodaren, ranljiv. Pogovor o njem in njegovem delu je potekal v dveh delih in tako smo ga tudi objavili. Spodaj je drugi del.

John Patrick Shanley verjame, da je pisanje igranje – režiranje lastnega življenja. Pravi, da piše zato, da bi življenje spremenil in se soočil s strahovi. »In gledališče je prostor, kjer to lahko storim.« Njegovi junaki se ves čas gibljejo na robu med besi in ljubeznimi in po straneh izvrstnih dialogov, prežetih z bolečino in radostjo, ki se rojeva ob zmagi nad strahom, priznajo, da lahko še ljubijo.

V Shanleyjevih delih je resnica toliko razorožujoča, kot je lahko boleča, bivanjskost tako absolutna, kot je absolutna nje iluzija ...

Film Dvom (2008), za katerega je Shanley po lastni drami priredil scenarij in ga tudi režiral, je prejel več nominacij za oskarja, med drugim za najboljšo glavno žensko vlogo (Meryl Streep), najboljšo moško vlogo (Philip Seymour Hoffman), ter obe ženski stranski vlogi (Amy Adams in Viola Davis). Ter nominacijo za najboljši prirejeni scenarij (J. P. Shanley). V prihodnjih dveh tednih bo v New Yorku predstavil svojo najnovejšo dramo in se s Robertom Zemeckisom dogovoril o snemanju filma po njegovem najnovejšem scenariju.

Shanley se je rodil 13. oktobra 1950 v Bronxu v New Yorku, v četrti Parkchester, in prav tam se dogaja tudi drama Dvom. Po šolanju na cerkvenih šolah se je sprva pridružil marincem, pozneje pa je nadaljeval študij na newyorški univerzi, kjer je iz literature tudi diplomiral z najvišjo oceno. Leta 1987 je doživel svoj prvi veliki uspeh: za scenarij filma Moonstruck (Mesečnica) – v režiji Normana Jewisona s Cher, Olympio Dukakis in Nicolasom Cageem v glavnih vlogah – je prejel oskarja. Za igro sta ga prejeli tudi obe igralki. Režiser je za film dobil še srebrnega medveda na berlinskem filmskem festivalu.

Težko je verjeti, da je od premiere z oskarji ovenčanega filma Mesečnica minilo kar šestindvajset let. To je film, zaradi katerega so se vsi hoteli preseliti v Little Italy, se poročiti s Cher ali Nicolasom Cageem, celo Dannyjem Aiellom in gledati mesečino. Cosmovo mesečino. Po letu 1987 so posneli mnogo filmov s podobno tematiko, bledih posnetkov Mesečine, ki pa niso premogli njenega magičnega realizma, cepljenega z romantično komedijo in dodatki absurda, kot je, na primer, Cageeva lesena roka. Tudi o tem sva se pogovarjala, pa o tem, kako sobiva s svojimi dramami, življenjem, da to ne odteka tjavendan, o spominih na otroštvo, očeta in vse izgubljene in dobljene bitke. In tiste, ki še pridejo.

Drugi del intervjuja:

Kdo torej ste, gospod Shanley? Zdite se bolj večplastni in zapleteni kot nekaj vaših likov vkup.

Zdaj sem torej gospod Shanley, no, res hvala. Bo tako, da ko bo diktafon vključen, boste postali politično korektni, nič več umazanih šal, glasnega smejanja?!

Niti najmanj. Ampak zanimivo bi bilo slišati, kako vidite sami sebe.

V tem trenutku kot nekoga, ki je v življenju na absolutnem razpotju.

Reciva, da bi šlo za vašega junaka – kaj bi mu veleli, naj stori?

Nič. Pustil bi ga, naj se sam odloči (smeh). Za menoj je dolgo izjemno ustvarjalno obdobje, nova drama in nov scenarij. V bližnji prihodnosti bom prvo predstavil z javnim branjem, glede scenarija pa se dobim s producenti in delom potencialne snemalne ekipe. Rezultati obojega mi bodo določili, kako bo potekal preostali del leta. Bilo bi neprimerno, da bi o tem pretirano razmišljal.

Kdo je prvi bralec vašega dela?

Nihče. Včasih pokličem katerega od prijateljev in ga po telefonu utrujam z odstavki. Moj prijatelj Michael dela zame en dan na teden. Njemu berem. Včasih pokličem svojega agenta in potem je vedno tako politično korekten (smeh) in mi reče, super je, ravno za na Broadway, in jaz mu odvrnem, prav gotovo, in odložim slušalko.

Kakšne vrste dram danes preživijo na njujorških gledaliških odrih?

Gre za neko novo dramatiko – zdi se, da so ženske ustvarile novo vrsto drame. Sarah Ruhl, na primer, ženska, ki je napisala dramo Circle Mirror Transformation, kako ji je že ime …

Annie Baker?

Ja, Baker, kar dobra je. In dobro piše. Takšnih stvari sam ne bi mogel napisati, no, tudi želel si jih ne bi napisati. Obe sta drugačni. Drugačni od vsega, kar se je v gledališču dogajalo zadnjih nekaj let. In ravno danes sem dobil elektronsko pošto od kolega, iz Ensemble Studio Theatre (EST), tako kot on sem tudi jaz zanje pred meseci napisal enodejanko. Bil sem samo na prvi vaji, naredil nekaj popravkov … Ne ljubi se mi hoditi na vaje. No, in ta kolega, nekakšen vodja oddelka dramatikov v gledališču, sicer moj dober prijatelj, mi je napisal, da mu je umetniški vodja gledališča sporočil, da ni dovolj produkcij dram ženskih avtoric. Kaj?! Ter da bo odslej v EST letna produkcija razdeljena na pol, petdeset odstotkov bo predstav, katerih tekste so napisale ženske, preostalih petdeset pa bo delo moških avtorjev. Kaj?! Takšna pravila gotovo nimajo nič opraviti z umetnostjo. Se strinjate?

Gotovo.

In jaz naj bi se podpisal pod to resolucijo.

Se boste?

Seveda ne. Kaj pa se bo potem zgodilo s pisatelji, ki so temnopolti? Ali s tistimi, ki so presuhi? Onimi, ki so predebeli? Demografja nima kaj početi v gledališču. Naj vam odgovorim: današnje njujorško gledališče je precej bolj introspektivno, bolj tiho v primerjavi s tistim izpred nekaj let, zdi se, da je steppenwolf čas gledališča že daleč za nami.

Kaj vam bolj ustreza?

Težko bi rekel, današnje drame so polne obžalovanj. Želel bi si več uprizoritev dram Augusta Wilsona – čudovita dramatska struktura, polnokrvno, polnovitaminsko in polnomineralno pisanje! Danes pa so drame polne poniževanj, tihih poniževanj življenja.

Lepo ste to povedali.

No, ja. Ko je Harold Pinter dobil Nobelovo nagrado, ste poslušali njegov govor?

Prebrala sem ga kasneje.

Hja, tole bom rekel: precej boljši pisec je, kot se je zdelo iz tistega njegovega govora. Političnega govora. In politični govori nikdar niso niti za polovico tako zanimivi kot umetniški. Žal pa mu ni uspelo: lajal je na očeta, lajal je na tistega, ki ima po njegovem moč. Lahko bi se spravil na Pol Pota, Severno Korejo, Iran … On pa je začel udrihati na ZDA. So res največje zlo danes? To ni bil Harold Pinter, tisti čudoviti Pinter, ki ga poznamo z odrov. Ob podelitvi Nobelove nagrade sem poslušal majhnega človeka.

Redko se zgodi, da sta umetnik in njegova persona oba enako veličastna.

Zdaj ste vi to lepo povedali. No, jaz sem. (smeh)

Ko niste zajedljivo pikolovski, ko vas intervjuvajo na odru ...

(smeh)

Za kaj vam gre? Za zmago? Ves čas?

(tišina) Ne, sploh ne. Rad bi zadel ljudi v srce. S svojim pisanjem. Hotel bi, da se jih moje drame dotaknejo, da jim dajo misliti, da vsaj v določenem segmentu njihovih življenj na nekaj dobrodejno vplivajo …

Ko nekaj preklemano dobro zapišete – dialog, monolog, pogovor –, tisti trenutek veste?

Včasih vem, zelo redko. Včasih se motim. Veste, drame so zelo čudna bitja. Nikoli ne vem, na katerih mestih bodo delovale in na katerih ne. Nekje na polovici pa vem, na primer, da potrebujem še tri zmage. Tri zmage. Ne vem, na katerih mestih, in ne vem, kdaj. Ampak tri zmage.

Dialog?

Ne nujno.

Prizor?

Ne nujno. Trenutek.

Trenutek?

Ja. Pred kratkim sem se dobil z Zemeckisom, ko sem mu predstavil scenarij, ki sem ga napisal na njegovo željo. Tri dni sva se pogovarjala o njem. Kmalu se bova sestala za drugo rundo. Najino srečanje je bilo videti takole: aha, ta del mi je všeč, ta tudi, aha, to tudi, ampak tu, ona tega ne more narediti … Tako sem ga poslušal in šel vase: kaj mi zdaj ta govori, kaj hoče? Ne razumem. Govori mi o nekih rešitvah, jaz pa ne vem, kje je problem. Kje sem ga izgubil, tega bralca, da se je zdaj spotaknil ob dejanje te ženske? In posvetilo se mi je, kje sem zamočil. To je bil ta trenutek.

Mar ni tako, da ko je nekaj narobe z dramo, ve za rešitev samo dramatik in nihče drug?

Ja, tako naj bi bilo.

Dramaturgov ne marate?

Ne preveč.

Zakaj?

Lahko me opozorijo na težavo v tekstu, težavo v tekstu na odru, težavo igralca s tekstom. Ne morejo pa je rešiti.

Lahko jo vi. Kako?

Na novo napišem ali sčrtam. Toda pri filmih je spet drugače.

V gledališču je dramatik kralj, scenarist pa je pri filmu postrešček.

Tako nekako. Pri filmu zmaga najboljša ideja, v gledališču zmaga avtoriteta. Vsekakor pa je moja naloga, da imam čimvečkrat zelo dobre ideje – tako v gledališču kot pri delu za film. Deset let sem pisal drame, eno za drugo; nekatere so dobile samo priložnost javnega branja, druge produkcijo, nekatere nič. Ves ta čas sem imel cmok v grlu – hotel sem se ga znebiti. S pisanjem. In potem se mi je z neko malo dramo to posrečilo. Lahko sem dihal …

Kaj se je zgodilo?

Končno sem pisal o nečem, o čemer sem resnično čutil. In da je bilo prav, da sem tako čutil. Pri drami Outside Mullingar sem vse skupaj začutil precej pozno. Potem me je preplavilo. Neverjetna mirnost in zadovoljnost. Zato tudi ne mislim, ko pišem. In vi mi ne verjamete; pred nekaj minutami ste me vprašali, o čem razmišljam, pa sem rekel, o ničemer, ker je moja glava večinoma prazna misli.

Rada bi videla ...

Pa je … (smeh) Ne mislim.

Uffa.

No, to je bilo pa zelo italijansko. Srčkano.

Mesečnica. Povejte kaj o tem filmu. O scenariju, za katerega ste dobili oskarja. In druge nagrade. Povejte kaj o Sally Field …

Aha. Sally Field. Sredi svojih tridesetih sem opazil, da mi ženske mojih let vse zapored govorijo isto zgodbo: za seboj imajo ogromno propadlih zvez, da nikoli niso srečale pravega, čeprav natančno vedo, kakšen naj bi bil. Navadno so monolog zaključile s stavkom, da pravega morda nikdar ne bodo srečale. Pomislil sem, kaj pa če bi se zgodilo to in to, takrat in tam, in bi ženske, no, v drami ena ženska, naletela na pravega in se poročila z njim?! Sally me je v tistem času, ko sem že pisal scenarij o tej ženski, povabila na kosilo, rekoč, da ji je všeč moje pisanje in da bi bila vesela, če bi napisal kaj, kar bi lahko igrala. Rekel sem ji, da bom. Ko sem končal scenarij Mesečnice, ki takrat ni imela takšnega naslova, ga je prebrala in bila navdušena. Žal pa nihče ni hotel posneti filma po tem scenariju, kjer bi imela glavno vlogo ona … Nekako ni bila primerna.

Režiser filma Mesečnica, Norman Jewison, je pred leti izjavil, da ste v nekem obdobju, ko je šlo za zgodbe hispancev, Italijanov, no pravzaprav kogarkoli iz Brooklyna ali Bronxa in je bil katoliške veroizpovedi, vi bili edini pravšnji, da ste jih pretopili v imenitne like dram in scenarijev …

Odraščal sem v irsko-ameriški družini. Čez cesto pa so živele ameriško-italijanske družine. Pri nas ni bilo pomembno, kaj smo jedli, kako smo bili oblečeni, o spolnosti se ni govorilo. Tam čez pa se je krililo z rokami in govorilo samo o teh treh rečeh. Kar naprej sem si želel tja čez. In seveda sem vsak prosti trenutek preživel s svojimi italijanskimi prijatelji. Od njih sem posrkal vse, česar doma nisem bil deležen.

Ne vem, ali sem kdaj brala bolj zabaven scenarij, kot je Mesečnica.

Hvala. Niso bili vsi tega mnenja.

Strani in strani odličnih dialogov. Morali ste hoditi z Italijanko, da ste tako nazorno razumeli njihovo mentaliteto …

No, morda pa sem. (smeh)

In vse se zgodi v kuhinji. Začne se in konča v kuhinji. Za mizo. Na njej.

No, kuhinja je lahko zelo erotičen prostor.

Bela palača, James Spader in Susan Sarandon.

Poštar zvoni samo dvakrat. Lange in Jack.

Devet tednov in pol … Lahko bi dolgo naštevala. Nimajo vsi pisatelji, sicer rojeni Njujorčani, daru tako preciznega portretiranja svojega mesta in prebivalcev v njem, njihovih specifičnosti.

O, še enkrat hvala. Ameriško-italijanske družine so v NYC res nekaj posebnega, no, kot verjetno tudi kitajske in vse druge … Pa vendar – imajo nekaj toplega, nekaj prisrčnega, nekaj, kar naredi življenja znosnejše. Precej znosnejše.

Je bila Cher prva izbira za vlogo Lorette?

Mislim, da je bila. To je bila režiserjeva ideja.

Cher je pol Armenka, pol Indijanka – kako se je dokopala do tipičnega njujorško-italijanskega naglasa?

Naj povem, da je najprej mislila, da je prestara za vlogo. In pred snemanjem je vsem dala vedeti, da zna biti zelo težavna. A v resnici ni bilo tako. Izjemno realistična je, delavna in prijazna. Cher je Armenka, Olympia Dukakis, ki je igrala njeno mamo, je Grkinja. Ko je šlo za piljenje naglasov, je vskočila izjemna Julie Bovasso, ki je igrala teto. Na kaseti je posnela Cherino oziroma Olympijno vlogo s tipičnim njujorško-italijanskim naglasom. Kajti vsem njujorškim dialektom je pravzaprav skupen čisto poseben ritem, kadence … In Cher ga je odlično osvojila, ker ima posluh.

Drži, da je igralca za vlogo Ronnyja izbrala ona – Nicolasa Cagea?

Ja. Hoteli smo nekoga, ki je problematičen. In Nick je to v tistem času tudi bil – na silo se je hotel znebiti vpliva družine, iz katere izhaja, Coppolov, in pokazati, kako nadarjen je. In resnično je zelo nadarjen. V Mesečnici ni imel lahkega dela, izgovoriti je moral vse tiste poetične, romantične reči, »zvezde so popolne, ne midva, tu smo zato, da nam poči srce, da ljubimo napačne ljudi … In umremo.«

In potem sta se z Nickom zaljubila?

Mar nista bila zaljubljena že poprej?!

(smeh)

Vam je bila Cher všeč?

O, ja. Kot vsem drugim. In milijonom gledalcem po vsem svetu. Namagnetena je.

Za vlogo Lorette v Mesečnici je prejela oskarja za najboljšo žensko glavno vlogo, Olympia Dukakis za najboljšo žensko stransko vlogo, vi za scenarij.

Mislim, da bi ga moral prejeti tudi režiser Jewison.

In potem se je Cher ob prejemu oskarja na odru zahvalila vsem, še svojemu frizerju, le režiserju ne …

Ženske … (smeh)

Ali so stvari o življenju in dramah, o katerih ste z gotovostjo prepričani?

Mogoče. Ne vem. Ne še.

Niste verjeli, da vas bo pisanje dram pripeljalo do Pulitzerjeve nagrade, oskarja …

Uspeha sploh nisem pričakoval. Res ne. Veste, vzgajali so me, da bi postal policaj ali gasilec.

Poveljnik podmornice?

(krohot) No, zdaj pa ste me. Tega mi še nihče ni rekel.

Saj ste bili tam, pri marincih?

Bil. Ampak ne boste je dobro odnesli s tem poveljnikom. To pa ne! Nič oken, nič vrat …

Zdaj ste pa užaljeni.

Ne, nisem. Gledam vas, dober humor, in ne morem se spomniti, o čem sva govorila.

Podmorništvo. Ti poveljniki imajo vse pod nadzorom, Lov na Rdeči oktober …

(smeh) Gotovo imajo, čeprav o njih ne razmišljam tako. Samo za informacijo: imam več las, kot jih je Sean Connery kdaj imel.

Škot proti Ircu.

Velja, pojdiva se dramo: če bi mi admiral rekel, no, Shanley, tukaj imate svojo podmornico …

… bi mu vi odvrnili ...

O, hvala. (smeh)

Kaj je humor?

Prirojena stvar. Samo to lahko rečem. Prirojena stvar. Spomnim se, kako mi je neki producent, medtem ko sem že pisal scenarij za film, pihal na dušo, joj, John, zabavno mora biti. Kako mi je lahko trobezljal kaj takega?! Jaz sem zabaven.

Drži. Že dva dni me spravljate v smeh.

Veste, gre za pogled na svet. Povedal vam bom, da samo tisti dramatiki in scenaristi, ki imajo polno rit vsega, lahko napišejo dramsko besedilo z osnovnim sporočilom, da je življenje sranje. Revni si tega ne morejo privoščiti. Izginili bi v množici. Vedno sem si govoril, no, John, kaj boš naredil, da bo tvoje življenje delovalo, kaj boš storil, da boš lahko užival v družbi, kaj boš storil, da boš vsaj približno užival v tem, kar te obkroža … Seveda človek lahko tudi obupa nad takšnim početjem. Ampak k vragu, treba je vsaj poskusiti. Stara definicija komedije – kar življenje tudi je – je, da se na koncu vse dobro izteče. Ne glede na to, kaj storiš. In kako neumen si pri tem. Pri tragedijah pa je tako, da ne glede na to, kaj storiš, se vse zaroti proti tebi in, skratka, je po tebi. Ne glede na to, kako dober človek si. Zato sem se odločil, da bom zabaven. Hočem reči, več investiram v to, da se stvari dobro izidejo. Nikoli me zares ni zanimalo, kako je neki človek ali lik postal ruševina. Zato, ker si nisem mogel privoščiti, da bi to postal tudi sam. Čeprav sem bil velikokrat že zelo blizu tega … Saj veste, če nekaj lahko gre po zlu, bo po zlu tudi šlo. Veliko lahko gre po zlu.

Vse.

O, ja. V sekundi.

Koliko ste značajsko podobni vašemu očetu?

Precej. Precej, pravijo. Ko sem prvič šel na Irsko, mi je moj stric rekel: dokler boš ti živ, bo živ tudi tvoj oče ...

Človek težko sliši kaj lepšega v življenju od tega, da je v plemenitem podoben svojim staršem.

Res je.

Slišite? Pes je zalajal. Potem to res drži.

Potem to res drži. Takšne besede govorijo o kontinuiteti življenja. Očeta nikoli ne pogrešam, ker je ves čas z menoj.

Mu je bilo všeč vaše pisanje?

Ni natančno vedel, kaj naj bi počel z njim. Nisva govorila o tem. Ko sem dobil oskarja, je bil zadovoljen.

Seveda.

V smislu, dobro, sine. Zaslužil si nekaj denarja. Noro! Niti enkrat v življenju ga nisem bil slišal, da bi govoril o denarju. Nikdar. Bil je najbolj antimaterialistični človek, kar sem jih poznal. Z mamo sta, ko je šlo za denar, živela kot na kmetih: nista imela bančnega računa, kreditnih kartic, plačevala sta s plačilnimi naroki, ki sta jih naročala v banki. Zunaj smo si privoščili kosilo ali večerjo samo enkrat na leto. O denarju se nikdar ni govorilo, vsaj pred otroki ne. Imela sta pa vrednote, ki sta nam jih vcepila.

Katere?

Da so vsi ljudje enaki med seboj. Čeprav sta imela določene predsodke, sta v okolju, kjer jih je bilo veliko, bila precej napredna … Čeprav sta imela določene predstave o svetu.

Kakšne, na primer?

Verjela sta, na primer, da so židovski odvetniki boljši od drugih. Toda v primerjavi s predsodki okolja, v katerem smo živeli, Bronxu, sta pravzaprav bila precej moderna.

Kakšen je bil Bronx v času vašega odraščanja?

Precej grozljiv. Rasističen. Temnopolte in hispance so pretepali brez razloga, bum, takoj na tla, kri … Tako je bilo ves čas mojega odraščanja. Sovražil sem to.

Ste se tudi sami pretepali?

O, ja. O, ja.

Zmage?

Veliko njih. Predvsem ko sem branil svoje španske ali temnopolte znance. A ne vedno.

Ugibam, kako ste živeli: irska družina, Bronx, šestdeseta, sedemdeseta, vzgoja vrednot, delo, molitev …

Nekako tako. Čeprav je ob vsem tem uspelo ustvariti dobro razpoloženje. Mama je imela rada književnost, čeprav je bila čustveno silno zadržana, oče je bil poosebljena dobrota, topel, izredno topel človek. A kar je bilo bistveno: vzgajala sta nas, da denar ni pokazatelj človekove vrednosti. Z odraščanjem nisem verjel, da bom lahko sledil temu njihovemu kredu. Nasploh. Starša sta imela zelo visoke moralne standarde, jaz pa ne. Kako naj bi preživel puberteto in imel visoke moralne standarde?! Nemogoče.

Še dobro, da ste čez cesto imeli Italijane …

Ja, še dobro. Hotel sem reči, da sem zelo verjel besedam, ki sta mi jih govorila, kot pa … Gotovo sta živela veliko bolj ležerno, kot se je takrat zdelo. A govorila sta mi zelo resne in striktne reči. Ko sem se odločil, da se vdrugo poročim, sem poklical domov, oglasil se je oče. Rekel sem mu, oče, zaročen sem, poročil sem bom. In kot strela z jasnega me je mirno vprašal: sin, si pijan? (smeh) Nikoli ga nisem klical pijan. In imel sem, ne vem, petintrideset, sedemintrideset let … Seveda nisem bil pijan. A takšen je bil. Ko sem dobil oskarja in je moj brat Jim od radosti dva dni veseljačil okrog, je nekem trenutku poklical očeta, da bi to delil z njim. On ga je pozdravil z besedami, kaj pa si tako srečen, saj nisi ti dobil oskarja… (smeh).

Zelo prizemljen.

Noro prizemljen.

Mar ni dobro, da imamo takšne ljudi okrog sebe?

Je, imate popolnoma prav. Ponujajo varnost. Ne spomnim se, da bi se moja starša kdaj skregala, mogoče sta se, a nikdar pred nami. Ne spomnim se, da bi kdaj videl, da sta se poljubila na usta. O spolnosti nam nista govorila, o njem so mi razložili prijatelji iz soseščine.

Italijani?

(smeh)

Kdaj ste se zavedeli, da lahko življenje tako nepopačeno prelijete v drame?

Ni se zgodilo naenkrat ali v kratkem času. Bolj me je skrbel cmok v grlu, o katerem sem vam govoril prej. Precej manj me je skrbelo, ali sem dober pisec. Zdelo se mi je pomembneje, ali bo to, kar bom izrekel, vplivalo na mišljenje ljudi in osvobodilo mene. Ko sem slabo pisal, in verjemite, zanič sem pisal celih deset let …

Kdo je presojal o tem?

Jaz. Slabo pa sem pisal zato, ker sem hotel svet prepričati, kako pameten sem. Potem sem nehal pametovati. Odločil sem se, da bom poiskal najbolj enostaven način, kako povedati najbolj zapletene reči. Da bodo ljudje razumeli. Jaz pa se bom prenehal skrivati za besedami.

Kako pogumno – ker kar naprej postavljamo za ščit besede.

Ko bi vedeli, kako neučinkovit je ta ščit! O ja, prišli boste do tega. V mojih letih, če boste imeli srečo, kaj poprej … Hotel sem reči, da sem potreboval precej časa, da sem prišel do spoznanja, da je stvari treba povedati naravnost, brez ovinkarjenja, skrivalnic …

Ljudje se užalijo. Zamerijo in vse, kar gre zraven.

Seveda. A užaljenost ne more biti alibi, da imajo prav.

Bi lahko na odru – to sicer, včasih v precej nehvaležni vlogi, počnejo igralci – izrekli vse, kar ste zapisali?

O, ja. Brez težav. To sem že počel. Ko sem napisal dramo Danny and the Deep Blue Sea, so me povabili na seminar dramatikov v The O'Neill Theater Center v Connecticutu. Takrat je bilo čudovito druženje, srečeval sem se z Wilsonom, z veliko izjemnimi dramatiki. Ena od stvari, ki smo jo počeli, je bila, da smo na glas brali svoje drame. V nekakšnih učilnicah si stal za katedrom in kolegom, režiserjem, umetniškim vodjem gledališč, ki so sedeli za šolskimi mizicami, bral svojo dramo. Prišel sem na vrsto in začel brati. Približno na drugi strani drame lik Danny znori. Ko sem prišel do tja, sem opazil, kako so tisti v prvi vrsti svoje stole za pol metra pomaknili nazaj …

Strah?

To je mogoče bil ta prelomni trenutek, o katerem me zadnje pol ure sprašujete. Velik trenutek: nekdo me je vprašal, kdo sem, in pravkar sem jim bil to povedal. Od tistega trenutka nisem več isti človek. Takrat, v tisti učilnici, sem se razkril. Potem te drame leta nisem mogel brati, čeprav je v gledališču doživela nemajhen uspeh, z odličnimi zasedbami … Leta je nisem mogel brati.

Zakaj?

Ker se nisem mogel vživeti vanjo. Nakar me je pred dvema, tremi meseci prešinilo, hudiča, zdaj bi jo spet lahko bral. (tišina) Kar veliko pove o tem, v kakšnem stanju sem. (nalije si kozarec vode)

Redko vidimo, da pisanje tako vpliva na avtorjevo življenje, in obratno seveda, ampak slednje ni tako nevsakdanje. Vi resnično ste to, kar pišete.

Ja, sem. Med pisanjem in menoj ni vmesnega prostora. Naslednje leto sem bral Savage in Limbo. Pred branjem sem ogromno sčrtal – o ne, tega pa že ne bom bral, in to bom tudi vrgel ven, in to tudi – skratka, v nekaj urah sem napisal nov konec drame.

Vi to lahko storite.

Seveda, če sem dovolj prestrašen. (smeh)

In pogumen.

Samo eno možnost imaš …

S tem pa lahko tudi uničite dobro dramo.

Samo eno možnost imaš, da stvari narediš dobro.

Lahko pa tudi uničite dramo.

Koga briga?! (krohot) Nobena drama ni tako pomembna kot življenje. Ni je pomembnejše stvari, kot je občutek za življenje. Pisanja ne častim. Poglejte, to je življenje (ponazori z dlanjo, oblikovano v čašo). To me zanima. Ne tisto drugo (z drugo roko zamahne vstran). To prvo me privlači. Samo odločiti se je treba.