Mehka pornografija ali Dvignite se!

Že veste, kaj boste brali letošnje poletje? Kaj poljudnoznanstvenega, aktivističnega? Leposlovje lahko berete vse leto.

ned, 15.07.2012, 12:00
Razočarane gospodinje, katerih življenje nažira rutinska vsakdanjost, so se v knjigo zaljubile na prvi vzdihljaj. »Ko sem brala to knjigo, mi je postalo jasno, kakšno bi lahko bilo moje življenje, če bi namesto svojega moža spoznala vročega dominantnega bogataša.«

Pred leti je bila najbolj prodajana knjižna uspešnica sodobnega časa Da Vincijeva šifra Dana Browna, potem so mladi in stari ponoreli za Harryjem Potterjem, letošnje poletje pa je prva tri mesta najbolje prodajanih knjig v Veliki Britaniji in ZDA zasedla trilogija Fifty Shades of Gray (Petdeset odtenkov sive), mehka sadomazohistična pornografija, kot ji pravijo, ki jo je napisala mati dveh sinov in scenaristka, oseminštiridesetletna Angležinja E. L. James oziroma Erika Leonard James.

To je zgodba o mladi študentki literature Anastasii Steele, ki se zaplete s čednim milijarderjem Christianom Greyem, čigar glas je »topel in raskav kot temna stopljena čokolada«. Anastasia se mu preda v vseh smislih, sestavita celo pogodbo, v kateri mu dovoli, da ji ukazuje, v kaj naj bo oblečena, kaj naj poje za kosilo, koliko ur na dan naj spi, s kom naj se druži, in se mu v vsem podredi v »rdeči sobi bolečine«, ki je opremljena z biči, lisicami in drugo sadomazohistično opremo. V knjigi je veliko seksa, nakupovanja, zasebnih letal, dragih daril in še nekaj seksa.

Razočarane gospodinje, katerih življenje nažira rutinska vsakdanjost, so se v knjigo zaljubile na prvi vzdihljaj. »Ko sem brala to knjigo, mi je postalo jasno, kakšno bi lahko bilo moje življenje, če bi namesto svojega moža spoznala vročega dominantnega bogataša.« »To je zgodba o mojih seksualnih fantazijah, ki me za nekaj ur potegnejo stran od umazanih plenic in posode,« priznavata dve od njih. V New York Postu so zapisali, da je knjiga uspešno revitalizirala spolno življenje vsaj polovici zakonov na Manhattnu. Na papirnato različico romanov so že dotiskali sporočilo: Da, to je ta knjiga, o kateri vsi govorijo!
Izšla je pri majhni založbi in je do bralk prišla predvsem v elektronski obliki, kar je pomenilo, da so jo lahko brale na svojem kindlu ali ipadu v čakalnicah pri zobozdravniku, na vlaku, v kavarni in nihče ni opazil oziroma videl, da čitajo vznemirljivo erotiko. Menda je prodaja erotičnih knjig tudi drugače strašno narasla, odkar obstajajo elektronske knjige. V spletnih knjigarnah so se takoj, ko so se pojavile, najuspešnejše prodajale knjige, popoprane s spolno vsebino.

In zakaj imajo ženske tako rade Petdeset odtenkov sive? Nekateri pravijo, da zato, ker jih je sram priznati, da gledajo pornografijo, ni pa jih sram priznati, da jo berejo. Mnogi menijo, da gre za modno muho. E. L. James uživa v svojem uspehu. V ZDA so jo sprejeli kot filmsko zvezdnico in dejala je, da se počuti kot Brad Pitt. S Hollywoodom je že podpisala tri milijone dolarjev vredno pogodbo, najbolj jo je strah, da bi njuna mladoletna sinova izvedela, o čem piše v knjigi, kar sicer zveni naivno. Potrpežljivo odgovarja na neprijetna vprašanja, ali z možem prakticirata sadomazohistično, z denarjem, ki ji priteka v velikih valovih, si bo menda najprej kupila novo kuhinjo in preprogo. Njeni intervjuji so nezanimivi in dolgočasni.

Kritike sicer knjigo obravnavajo prizanesljivo, kot fenomen. Velika večina meni, da je odlično, da ljudje spet množično berejo. Čeprav izjave v smislu, da gre za Ljubimca lady Chatterley 2012, zvenijo precej bogokletno. Ubogi David Herbert Lawrence!

Mnoge feministke menijo, da je glavna junakinja submisivna kokoš, ki jo najbolj fascinirajo bogata darila njenega malce psihotičnega ljubimca. Ali smo se zato borile, se sprašujejo.
Kaj misli ženska, ko bere?

Ženskam v zgodovini branje velikokrat ni bilo dovoljeno, ugotavlja avtorica knjige The Woman Reader (Bralka) (Yale University Press) Belinda Jack. Moške je že od antičnih časov skrbelo, kaj ženske berejo, in zanimivo, da nikoli ni bilo obratno. Drugi spol se je moral boriti, da je lahko sploh bral, in si je moral vedno znova izbojevati, da je lahko bral natančno tisto, kar si je želel.

Jackova si pomaga tako, da proučuje zgodovino slikarstva in secira podobe, na katerih so slikarji upodabljali bralke. Devica Marija, čeprav v Bibliji piše, da ni znala brati, se je s knjigo v roki začela pojavljati v 14. stoletju. Ena bolj znanih takšnih upodobitev je Oznanjenje Simoneja Martinija iz leta 1333. Na njej Marijo pri branju prestraši podoba angela, vendar je ta zamaknjenost pred božjim prinašalcem sporočila ne zmede tako zelo, da si ne bi s prstom v knjigi označila strani, kjer je prenehala brati.

Štiri stoletja kasneje, v času rokokoja, Jackova že najde drugačno upodobitev ženske pri branju – z eno roko sicer drži knjigo, drugo pa skriva pod krilom. Branje ni več predanost ali duševna stimulacija, ampak skrb zbujajoča samozadostnost. Podoben prizor predstavlja platno belgijskega romantičnega slikarja Antoina Wiertza, na katerem gola kurtizana bere v postelji, hudič pa k njej poriva nove knjige.

V zgodovini slikarstva, ugotavlja avtorica, se zdi, kot da se slikarji ne morejo odločiti, ali je naslikana ženska, ki bere, dobra ali ne, privlačna ali nevarna. Za razliko od mnogih moških, ki so bili trdno prepričani, da knjige na ženske slabo vplivajo. Ni bilo vedno tako, dokazano je, da so bile avtorice mnogih klinopisov ženske, da je pod mezopotamskim zapisom iz več kot 2300 let pred našim štetjem podpisana princesa Enheduanna. Če natančno beremo Ovida, bomo zaznali, da je v svojih delih direktno nagovarjal ženske, kar je pomenilo, da je vedel, da ga berejo. Kasneje so bile knjige ženskam prepovedane, stoletja je veljalo prepričanje, da knjige ženske kvarijo, jim spodbudijo nekontrolirane skrivne misli, jih spridijo, naredijo neodvisne ter nesposobne razlikovanja med resničnim in imaginarnim. Ko so v 16. stoletju knjige postale dostopnejše, se je povečal nadzor nad branjem in pojavila se je prva literatura za »samopomoč«, ki je bila namenjena zgolj nežnejšemu spolu.

V 19. stoletju so zdravniki preveč občutljivim ženskam prepovedovali branje knjig. Brale so lahko le knjige o materinstvu in čebelarjenju. Knjižnice so lahko obiskovale le v spremstvu moškega. Ljubimec Lady Chatterley

Davida Herberta Lawrencea je bil v Veliki Britaniji prepovedan do leta 1960 in eden glavnih argumentov za prepoved na sodišču, ki jo je podal tožilec, je bil: »Ali bi si želeli, da takšno knjigo prebere vaša žena ali vaša služabnica?« Kajti, če veš, kaj ženska bere, imaš pod nadzorom in v oblasti njeno svobodo. Ampak bralke se niso uklonile in so vse preživele, piše Jackova, zaradi ambicije, boja, poguma, radovednosti in strasti, ljubezni do knjig.

Marcel Proust je zapisal, da je bralec knjige pravzaprav bralec sebe. Pisateljevo delo je zgolj optični instrument, ki ga ponudi bralcu, da lahko spozna nekaj novega o sebi, kar mu brez knjige ne bi uspelo.
Predvsem je res, da je branje zelo skrivnostna dejavnost. Zato so se ga moški v zgodovini tako bali: gledali so žensko, kako bere in obrača strani, kaj natančno se dogaja v njeni glavi, pa niso vedeli.

Knjige so dolgočasne ali zanimive

Počitnice so pravi letni čas za branje. Ko so ameriško pisateljico kratkih zgodb Flannery O'Connor vprašali, ali je feministka, je dejala, da ljudi ne deli na moške in ženske, temveč na dolgočasne in zanimive, dobre in slabe. Strinjam se z njo in po enakem principu ločujem knjige. Ker za poletno branje vedno priporočamo romane, naj bo tokrat drugače, časi so takšni, da je morda trenutek za poljudnejšo in zanimivo filozofijo, sociologijo, antropologijo. Leposlovje lahko tako ali tako berete vse leto.

Italijanski profesor antropologije in filozofije, avtor uspešnice Grozljivi gost, v kateri piše o nihilizmu današnje mladine, v knjigi Miti našega časa (prevod Matej Venier, založba Modrijan) piše o različnih mitih, predsodkih in idejah, ki oblikujejo naše življenje ter se jim uklanjamo, ne da bi o njih sploh razmišljali. Opisuje mite o materinski ljubezni, o mladosti, sreči, tehnologiji, oblasti itd. Brez vere, filozofije in psihoanalize ima dobiček samo farmacevtska industrija, piše. Zato se moramo izobraževati, razmišljati. Opisuje stiske, v katerih se znajdejo matere z majhnimi otroki, njihovo osamljenost, ki je nihče ne opazi, piše o tem, da se mu ne zdi tako pomembno, da je mož prisoten pri porodu, kar je danes tako modno, ampak je pomembnejše, da ženski kasneje pomaga pri izčrpajočem materinstvu.

Kritičen je do ukinjanja in podhranjevanja družboslovnih ved, s čimer se vse pogosteje srečujemo tudi pri nas, in meni, da bi menedžerji morali imeti več humanističnega kot podjetniškega znanja: »Danes podjetja bolj kakor natančnost potrebujejo domišljijo, dejavno sodelovanje in na splošno vse znanje, ki so ga v izobilju dajale humanistične vede, s katerimi danes v projektih prenove šol in univerz tako skoparijo.« Podjetja po njegovem mnenju ne propadajo le zaradi krize, temveč tudi zaradi slabljenja strasti, kar prav tako zveni znano.
Humanistične vede so pomemben del prepoznavanja realnosti in utrjevanja etičnosti ter empatije, tako kot dobri časopisi in revije, piše Galimberti. Evropa in ZDA sta namreč že poseljeni z ljudmi z vsega sveta, s katerimi ne moremo sobivati, če jih ne razumemo, razumeti pa jih ne moramo, če se vsaj malo ne odmaknemo od lastne tradicije. »To nam ne bo uspelo s pomočjo tehnike in znanosti, temveč s humanističnim študijem, ki ga je treba spodbujati, in ne krčiti z izgovorom, češ da mladih ne pripravlja na poklic. Bistveni pogoj za opravljanje kateregakoli poklica je namreč to, da nekdo postane zares človek, da se povzpne na takšno raven človečnosti, ki zmore priznavati in sprejemati različnost.« Knjiga, ki še kako drži ogledalo stvarnosti in politiki, v kateri živimo, in naši najgloblji intimi.

Če si srečen ...

Najnovejša knjiga ameriškega profesorja socialne psihologije Jonathana Haidta The Righteous Mind nosi podnaslov Zakaj dobre ljudi ločujeta politika in religija. V njej skuša avtor ugotoviti, kakšna je razlika med možgani levičarjev in desničarjev, kar je drzna in zanimiva naloga. V slovenščino je že prevedena njegova zanimiva Hipoteza o sreči (prevod Janez Penca, založba Penca in drugi d. n. o.), v kateri poskuša razložiti, kako deluje naša notranjost. Pravi, da je naš um razdeljen na dva nasprotujoča si dela, ki ju opiše s slikovito metaforo: naše nezavedne instinktivne naklepe in dejanja predstavlja velikanski slon, naš zavestni del je opisan kot njegov krotilec, ki lahko le delno nadzira slonovo početje, ki je kreacija evolucije in kulture ter ima velikokrat čisto svoje ideje, kaj je prav. Zato v človeku živi njun večni spopad. Presenetljivo je, koliko stvari, ki jih storimo, je samodejnih in nimajo naše zavestne pozornosti in nadzora. Poglejmo droben primer: če recimo berete tekst o starih ljudeh, boste še nekaj časa po tem hodili počasneje.

Ena od najbolj zanimivih ugotovitev Hipoteze o sreči je, da se ljudje delimo na optimiste in pesimiste in da je ta delitev delno gensko pogojena. Haidt meni, da so optimisti dobitniki na možganski loteriji; njihovi možgani so oblikovani tako, da vidijo svetlo plat sveta. »Pravzaprav je srečnost ena od najbolj dednih prvin osebnosti.« K večji sreči pesimistom pomagajo meditacije in to, da se obdajo z optimističnimi prijatelji.

Eden od pogojev za človekovo srečo je delo, ugotovi Haidt. Največje zadovoljstvo lahko namreč doživimo, ko se popolnoma potopimo v neko nalogo ali dejavnost. To se zgodi recimo med smučanjem, vrtnarjenjem, plesom, kuhanjem, pisanjem, slikanjem, fotografiranjem ... Nekaj povsem prevzame našo pozornost, doživimo preblisk pozitivnega čustva.

Haidtovo glavno sporočilo je, da si je v življenju najbolj pomembno prizadevati za dobre odnose z drugimi, s svojim delom in z nečim, kar nas presega. »Če nam uspe urediti to, se nam izrišeta namen in smisel življenja.«

Zaljubljeni le vase

V slovenskem prevodu je z velikansko zamudo izšla legendarna Kultura narcisizma (prevod Marjana Karer, založba Mladinska knjiga) žal že pokojnega ameriškega intelektualca Christopherja Lascha, ki jo je sicer napisal že leta 1978, a ni izgubila aktualnosti. Lasch namreč v njej med drugim ugotavlja, da je patološki narcis pravzaprav najbolje prilagojeni posameznik v moderni družbi. »Strast, ki prevladuje danes, je živeti za trenutek, živeti zase, ne za prednike ali potomstvo, zato naglo izgubljamo občutek zgodovinske kontinuitete, občutek, da pripadamo zaporedju generacij, ki izvirajo v preteklosti in se nadaljujejo v prihodnost.«

Ni več odgovornosti do skupnosti, in to na vseh področjih. Od življenja pričakujemo preveč, od sebe pa premalo, piše Lasch. Knjiga ponuja izvrstne reference iz popularne kulture in umetnosti, Lasch si pomaga z Woodyjem Allenom, Brechtom, Fitzgeraldom, Ibsenom ... Jasno mu je, da politika najbolje manipulira in se drži na oblasti, če ustvarja krizna stanja. »Umetnost kriznega upravljanja, ki danes vse bolj šteje kar za bistvo vodenja države, dolguje zahvalo za svoj modni vzpon spajanju politike in spektakla. Propaganda si prizadeva v javnosti ustvariti kronično občutje krize, ta pa upravičuje razmah izvršilne oblasti in varovanje tajnosti, ki jo obdaja.« Pomembna in izjemno berljiva knjiga.

Manj luči

Če boste počitnice preživljali kje v divjini, brez elektrike, ali kje, kjer boste videli zvezde in po dolgem času spet zagledali Rimsko cesto, morate ob medli svetlobi prebirati knjigo Ob zatonu dneva ameriškega zgodovinarja A. Rogerja Ekircha. To je zgodba o tem, kako zelo črn je bil svet pred izumom elektrike. Ugotovitev knjige je, da so ljudje pred izumom plinskih svetilk bolj slabo videli, kaj jedo za večerjo, da so bile noči brez luči velikokrat tako dolge, da so spali v dveh delih. Že pri Homerju in drugih kasnejših pisateljih in kronistih je mogoče zaslediti, da so se ljudje zbudili iz tako imenovanega »prvega spanca« okoli polnoči, poskrbeli so za živali, poklepetali z družino, celo sprejemali obiske, molili, občevali in čez kakšne tri ure šli še enkrat v posteljo na »drugo spanje«.
Noč je veljala za skrivnosten in nevaren čas dneva. Burila je človekovo domišljijo, če je človeka noč ujela na prostem, so ga lahko ubili roparji, požrle zveri ali se je za vedno izgubil.

Najbolj varni so bili prebivalcih v mestih z velikim obzidjem, v katerih so se velika mestna vrata ponavadi zaklenila natančno ob osmih. Prav tako je to bil čas za romantična in strastna razmerja vseh vrst. Spomnimo se na nočne zmenke, ki jih opisuje Boccaccio. Puristi in duhovniki so zato krščanskim dušam priporočali, da v posteljo, to zibelko greha, ležejo tako utrujeni, da brez umazanih misli takoj zaspijo, in žimnica naj bo čim trša, saj preveč mehka zbuja poltene misli. Ženskam je bilo zaradi preveč našobljenih ustnic prepovedano, da bi v javnosti upihnile svečo.

Thomas Tryton je davnega leta 1691 napisal: »Naj nas noč pouči o tem, kar smo, in dan o tem, kar naj bi bili.«

Pokončni

Če ste razpoloženi za drobnejše knjige z velikim sporočilom, preberite Dvignite se! (prevod Agata Tomažič, založba Sanje) 94-letnega aktivista Stéphana Hessela. Zakaj mirno gledamo, kako ljudje, ki so delali leta in leta, ostajajo brez plač in se potem čez noč znajdejo na cesti? Zakaj si istočasno direktorji podjetij delijo velikanske nagrade in plače? Zakaj se ne razjezimo, se sprašuje Hessel, ki je bil med vojno član odporniškega gibanja in se je v taborišču za las izognil smrti. Kasneje je delal v OZN in bil eden od avtorjev splošne deklaracije o človeških pravicah.

Mlade ljudi spodbuja, naj živijo dediščino odporniškega gibanja, naj ne bodo pasivni in naj se borijo za svoje ideale. Treba se je razjeziti, le tako postanemo bojeviti, močni in kaj spremenimo. Spodbuja solidarnost in aktivno državljanstvo. Knjiga ne govori o veliki revoluciji, ampak o tem, da je treba prepoznati krivice in ukrepati, se upreti. Bojkotirati koruptivna podjetja in politike, podpreti in pomagati nemočnim. Ne dopustiti, da se vedno izčrpajo najboljši.

Dopust je morda najboljši čas za razmislek, za meditacijo o svetu, o svojih jesenskih dejanjih. Knjige, ki aktivirajo misli in so polne soli, so zato morda najboljša družba za na plažo.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
3 komentarji
wladymyr

Komentar je kršil Pogoje komentiranja na spletnem portalu Delo, zato je bil izbrisan.

23. oktober 2012, ob 22:46:39
wladymyr

Pokončni nabijači!
Pravi karakterji špostelj!
Ampak ženska vprašanja: od službe do premoženja, od higijene do zdravja, od tega, ali se splača vdati v spolnost ali ne...
Orevidno branje?
Ženski romani so dokaz, da obstaja možnost popularne literature svetovno.
Variete željčnosti.
Ampak punca se izmika..., je mama kaj rekla?
Kaj pa sestra? Bi tudi njo - vse ostane v družini!
V spalnici, za zaprtimi vrati, je golota tudi rajska in je mladost večna, celo v polmraku!

23. oktober 2012, ob 22:44:02
wladymyr

48-letnaAngležinja E. L. James kot Erika Leonard James ve, kaj so semenčice in kako se napne oziroma nabrekne moška brecila: zna ga našpičiti ustno in še kako... - zato lahko piše tudi o spolnosti odprto.

23. oktober 2012, ob 22:40:36
3 komentarji
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej
no