Miha Guštin Gušti: Tudi glasba mora biti lepa in seksi

Miha Guštin Gušti je tisti kitarist, ki je za slovensko rock skupino Big Foot Mama spisal številne uspešnice.

sob, 26.11.2011, 12:00

Sramežljiv, prijazen, samozavesten. Vse dotlej, dokler se ne dotakneva kritik, »slovenski alternativci« jim pravi, ki mu niso odpustili, da je zapustil rock bend in se podal v pop vode. »Veliko so pljuvali po meni, predvsem krog okoli Metelkove, doma pa so na skrivaj celo poslušali mojo glasbo,« napol v šali pove. A vidi se, da ga še vedno boli. Le zakaj bi bil pop, takšen kot ga dela on, nekaj slabega, po Brianu Enu je pop nekaj spevnega in očarljivega, z mašinami ali brez njih. In to smo slišali pri prejšnjih projektih s Kasalovo, še intenzivneje pa je izraženo tokrat. Miha Guštin Gušti je tisti kitarist, ki je za slovensko rock skupino Big Foot Mama spisal številne uspešnice, potem pa je to ponovil še v sodelovanju s pevko Polono Kasal in kot samostojni izvajalec. Pred nekaj dnevi je izšel njegov najnovejši cede Naša stvar, na katerem njegove skladbe izvaja hrvaška pevka Ema Gagro. Odličen pop album.

Kaj je pop glasba v Sloveniji?

Pop ima pri nas negativen predznak, ker ima predvsem predznak lahkotne terasne glasbe; pop zame so na primer Eurythmics, Prince, Michael Jackson. Pop je v Sloveniji in na Balkanu velikokrat prikrajšan, ker ga mnogi glasbeni kritiki doživljajo kot manjvrednega. Za zadnji cede sem precej ustvarjalnosti črpal iz bazena novega vala, takrat, pri desetih, enajstih letih, sem prvič začutil, kaj glasba je, kaj mi daje...

Kaj je?

Je nekaj, kar me presune. Me popolnoma umiri.

Koliko časa ste lahko v takšnem stanju?

Po slišanem tudi ves dan. Vzamem kitaro in začnem igrati. Včasih sem celo ljubosumen, kako dobro glasbo lahko nekdo naredi... Novi val je bil pogumen, čeprav bodo rekli, da je šlo za melodičen pop z lepimi teksti. Toda imel je neko hrabrost. Mladina, rojena leta 1991, nič ne ve o tej glasbi – ta čas je proizvedel nacionalizem, turbo folk, silikon in mediji so vse našteto izdatno podpirali. Če si danes zavrtite skladbo skupine Haustor Moja prva ljubav in jo primerjate z nečim, kar je danes na hrvaški glasbeni sceni ocenjeno kot najbolj kvalitetno, omenjeni komad še danes zveni bolj sveže in moderneje, pa je star 30 let. V današnji glasbi ni veliko revolucionarnega, zato se vračam k novemu valu. Všeč mi je, kako so takratni glasbeniki čustvovali in to izražali v skladbah: Oliver Mandić, skupine Film, EKV, Haustor, v Sloveniji Avtomobili, pa nekaj bendov, ki so naredili samo po en komad, O Anja, Melanholiki, Mojca z modrcem številka 5. Pa Lačni Franz... To so bili pravi kreativci.

Kako veste, kaj je kreativno v glasbi in kaj ne?

Kot glasbenik bom to zaslišal.

Kako?

Po produkciji, načinu izražanja, kvalitetnih besedilih... Danes gre tudi v glasbi vse v smeri »biti nemoteč«. Biti nemoteč pa pomeni strahopetnost. Vsi hočemo biti nemoteči, televizijski in radijski programi.

Čestitam za dobra besedila v hrvaščini.

Hrvaščina zame ni tuj jezik, rasel sem z njo. Gledal sem filme, poslušal glasbo, bral stripe; del mene je.

Lahko rečeva, da Naša stvar v dveh, treh skladbah zveni podobno kot muzika Rečana Damirja Urbana – le da je zavita v pop namesto v rock?

Verjetno podobno čustvujeva. Zagotovo je Urban eden boljših izvajalcev na Hrvaškem. Tudi on se navdihuje pri novem valu, menim, da je precej bolj alternativen od mene, jaz sem bolj pop.

Koliko skladb ste doslej napisali?

Nekje med šestdeset in sedemdeset. To je moj sedmi album, poleg skladb, ki sem jih napisal za Big Foot Mamo, pa še za druge izvajalce, pa za kakšno nadaljevanko, se nabere... Živim od glasbe. Ne sprejmem pa vseh naročil, izvajalca moram začutiti, mora mi biti blizu. Me navdihniti.

Kako je nastala vaša prva pesem?

Prvi verz sem napisal v vojski, na straži. V angleščini, Črni tulipan. Pa Nimfomanko sem tudi napisal v vojski, čeprav takrat še nisem vedel, da se bom ukvarjal z glasbo, nisem vedel, da me bo tako prevzela.

Kaj bi vas utegnilo prevzeti, če ne bi vstopila glasba?

Ne vem, tako me osrečuje, da si ne predstavljam početi kaj drugega. Sicer sem po izobrazbi geodet, meril sem predor Golovec, v Sežani sem meril dva predora, pet let sem delal samo na predorih. Ko sem z Big Foot Mamo dovolj zaslužil za življenje, ko sem ugotovil, da je mogoče živeti od muzike, sem za vedno zapustil geodezijo. Živim od avtorskih pravic.

Koliko stane ena skladba?

Nimam postavk. Lahko jo napišem zastonj, lahko zaračunam. Če že pišem za druge izvajalce, mi je najbolj pomembno, da me ta inspirira, potem cena niti ni v prvem planu.

Kako ste spisali besedila za Našo stvar – zvenijo prijetno melanholično... hrepeneče.

Romantika in erotika sta moji stalni spremljevalki v tekstih.

»Moje grudi pune tebe,« zapišete v eni od skladb. Kako kaže to razumeti?

Lepi topli in prijetni spomini, ki jih najbolj čutim v prsih ali pa tudi na... Razumite, kot hočete. Velikokrat se prepustim nostalgiji, spominom, včasih jih prepesnim v žensko vlogo. Igram se s svojimi spomini.

Kakšni so?

Lepi. Povezani so z mojimi ljubeznimi, od najstniških do sedanjih. Sem hedonist. Ženske doživljam kot lepa in seksi bitja. Tudi glasba mora biti lepa in seksi, zato nikoli nisem maral heavy metala, ker je preveč vojaški. Rokenrol pa je seksi, to pa.

Kaj je seksi?

To, da me prevzameta ritem in melodija, me nosita in premikata, me držita ob sebi ter napolnita z doživetjem … kakršnimkoli.

Katere pesmi so vam »rešile življenje«?

Meni vse pesmi, ki so mi legle na dušo, rešujejo življenje.

Zakaj se ne moremo sprijazniti, da bi bilo v redu, da nas posluša oziroma bere manj ljudi, zakaj je treba dosegati množice?

Mislim, da pri tem igra veliko vlogo ego. Ko ti enkrat uspe, hočeš to deliti s čim več ljudmi, in adrenalin je tisto, kar nas žene, da se dokazujemo.

Kako razumete svet?

Ne vem natančno. Tega si še nisem razjasnil. Rad imam naravo. Rad imam nebo in drevesa.

Zakaj nebo?

Ker ni meja. Ampak rad imam tudi ljudi. Svet poskušam doživljati kot hedonist.

Kaj je za vas hedonizem?

Napajanje z lepoto, hrana, dobro vino, družba in dekleta.

Lepa dekleta?

Seveda, so lepe vaze in so lepa dekleta. Največkrat pišem prav o njih …

Jih vidite z odra?

Jih. Čeprav sem tam zato, da igram. To, ali jih vidim, je odvisno od osvetljave. Precej bolje jih vidim na ulici, ha ha.

Kako bi primerjali vokala Polone Kasal in Eme Gagro?

Gre za dve popolnoma drugačni karizmi vokala.

Kasalova ima gotovo enega lepših vokalov med slovenskimi pevkami.

Sam bi rekel, da ima izjemno prepoznaven vokal.

Nikogar ne posnema.

Lahko jo prepoznaš. Zame ni pomembno, kako močan vokal ima nekdo, temveč kakšen značaj ima ta glas. Polona je nežna in njen glas ima izrazito barvo, zelo prepoznavno, na neki način je melanholična pevka. Zato je produkcija šla v smer melanholije. Ema ima močan in ekspresiven glas, zato se je producent odločil, da bo na plošči več živih inštrumentov.

Toda nekaj imata skupnega.

Seveda! Moje skladbe. To se vam zdi skupno, prepoznavne so melodije, ki jih pišem. Sicer sta zelo različni pevki. Ema je power, Polona je lepa in nežna. Preden sem srečal Emo, sem celo razmišljal, da bi skladbe odpel moški vokal.

Massimo Savić?

Massimu je bila všeč ena od mojih skladb in morda bova v prihodnje res sodelovala. Toda on mora iti svojo pot; raje delam z mladimi talenti, ki jih je treba še gnesti, izoblikovati.

Hočete nadzor?

Natančno tako.

Nekateri pevci pravijo, da na odru med petjem zaprejo oči, da se skrijejo pred sve tom. Kaj pa lahko storijo avtorji glasbe, ki so prav tako na odru?

Mislim, da storijo isto.

Kakšna je vaša pozicija na slovenski glasbeni sceni?

Težko bom odgovoril na to vprašanje. Žena pravi, da sem posebnež, da delam nove stvari... Ko sem igral pri Big Foot Mami, smo bili prvi rock bend, ki je imel razprodane koncerte, mladina je kupovala naše plošče. Ko sem začel delati s Polono, sva predstavila pop, kakršnega dotlej v Sloveniji ni bilo. Tudi zdaj. Izbral sem si hrvaško pevko, ko absolutno ni čas za hrvaščino.

Ni bolj pravšnjega časa za hrvaščino, kot je zdajšnji. Ali srbščino.

Tudi sam tako mislim, čeprav so me že kritizirali, češ, kje je pa slovenščina. Redno me uvrščajo na tuje lestvice. Tudi skupino Elvis Jackson ali Magnifica, ko ne poje v slovenščini, uvrščajo na tuje lestvice. Nimam podpore na radiih, razen na nacionalnih... Tudi Avtomobili so prvo ploščo izdali v srbohrvaščini. Nič novega se nisem spomnil. Takrat to ni bilo sporno. Danes pa je, ker je čas drugačen. Meni se zdi fajn, da se slovenska glasba vrti na hrvaških glasbenih postajah in v Bosni.

Nekje ste rekli, da glasba ne more biti inteligentna, še manj banalna...

Glasba je zato, da te prevzame. Zmeraj so me imeli v zobeh predvsem alternativno usmerjeni poslušalci.

Kdo so alternativci? Kaj je alternativna glasba v Sloveniji?

Veliko ljudi. V Sloveniji moraš tako prekleto biti pomemben – če si alternativec, je to nekaj več. Tudi meni je bilo nekoč nerodno, da mi je bila všeč Suada Plavega orkestra. Ko pa so jih začeli vsi poslušati, sem priznal tudi sam. Alternativci vztrajajo, da mora biti glasba inteligentna. Prvič se mi je ponudila priložnost, da lahko dam intervju za Sobotno prilogo Dela, ki se posveča najbolj kvalitetnim izvajalcem. Zdi se mi, da so predvsem prikrajšani mainstream izvajalci, ki pa so kvalitetni ne glede na to, da se ukvarjajo z mainstreamom.

Na internetu je mogoče najti ostanke vašega nekdanjega bloga in tudi vaš novi blog. Zdi se, da ste nekoč bolj udar no pisali.

Seveda sem, vse dokler nisem nabasal na mino, gospodično, ki me toži. Zdaj nisem več tako pogumen kot nekoč. Danes sem politično korekten.

V čem se zdite sami sebi originalni?

Navzven gotovo v ničemer. Imam pa avtorski talent, ki je prepoznaven po melodijah in tekstih.

Zakaj med rekreacijo na stadionu tečete v nasprotno smer kot vsi drugi, v desno?

Zaradi poškodbe. Štiri kroge v eno smer, štiri v drugo. Ker sem šprintal v levo (smeh). Obremenitev je bila ves čas na levi nogi, kolk in hrbtenica sta se mi nekoliko zvrnila v levo, mojstri fizioterapevti so me naravnali in mi dali nasvet, naj tečem v obe smeri …

Kaj bi bil za vaše glasbeno avtorstvo presežek?

Zame so vse moje skladbe presežne. V resnici pa se to zgodi redkim komadom.

Občinstvo odkljuka, kar jim je všeč. Če bi se lahko radijski uredniki posvetili več mojim skladbam, bi zagotovo našli še kakšen presežek. Komercialni prijemi tega žal ne dovoljujejo, vrtijo se pa zgolj singli...

Kako je z recenziranjem plošč v Sloveniji?

Ves čas upaš, da bodo recenzije za tvoj izdelek dobre, pa vendar ni vedno tako. Res pa je, da so recenzije mnogo bolj kritične kakor poslušalstvo. Kritika je vedno subjektivno mnenje posameznika. Velikokrat je kritik oseba, ki se je ukvarjala z glasbo ali bi se rada. Velikokrat svoje neizpete želje vplete v kritiko, zato je tudi s tega gledišča kritika za malenkost bolj grenka.

Koliko vam pomeni samopodoba?

Samopodoba je kar bistvena, ker ljudje, ki se nimajo radi, ne morajo imeti radi drugih. Rad imam nekakšno rokersko eleganco, ki ni polizana, polikana.

V čem se razlikuje Gušti izpred desetih let od tistega danes?

Kakšno brazdo na licu več ima in tudi kakšen siv las, ha ha. Upam, da sem zrelejši, čeprav bi rad ostal vedno mlad.

Jaz je sicer ne vidim veliko, še vedno zavit v svoje barve, nenehno to iskanje …

Prijavi sovražni govor