Moja pamet je plesna. Pomembni so ritem, glasba, gibanje

Presunljivo, kako zelo je podobna svoji materi. Oči so očetove. Medtem ko govori, precej gestikulira, kot da roki v plesu spremljata izrečeno. Ima telo balerine – kar je nekoč tudi bila. Živahna, pazljiva, simpatična. Z iskrenim zanimanjem za sogovornika. To zadnje je tudi eden osnovnih elementov njenega pisanja – zaradi načina popisovanja junakov v svojih knjigah ima bralec možnost, da se prav v vsakega, pa naj bo še tako kratek čas prisoten med platnicama, popolnoma potopi.

Njeno pravo ime je Karin Beate, tako kot tudi Linn. Ob njenem rojstvu Linn ni bilo sprejemljivo kot norveško ime, zato je oče izbral Karin, mama pa Beate. A vseeno se je ohranilo ime, ki sta ga najprej izbrala – Linn. Morda kot skupek začetnic imen njenih staršev, igralke Liv Ullmann in režiserja ­Ingmarja Bergmana?

Pravi, da je seveda odraščala v gledališčih in na snemalnih setih, med knjigami, a da je za njeno ljubezen do literature zaslužna predvsem njena malce prismuknjena norveška babica, ki je imela knjigarno. Kmalu po študiju angleške književnosti na njujorški univerzi je začela pisati za različne ameriške in norveške časopise in specializirane revije, predvsem kot literarna kritičarka. Napisala je romane Before You Sleep, Stella Descending, Grace, A Blessed Child in najnovejši Det dyrebare, preveden v več kot deset tujih jezikov. Zanje je prejela več domačih in tujih literarnih nagrad. Je ugledna kolumnistka osrednjega norveškega dnevnika Aftenposten. Na prevode njenih del v slovenščino še čakamo.

Kljub različnim rezidencam, kjer bi lahko na različnih koncih sveta pisala, si, ko začne nov roman, navadno najame manjšo pisarno v Oslu, jo napolni s slikami, cvetjem in začne delati: navadno piše o medsebojnih odnosih in navadno v obliki srhljivk, a ne nujno. Divja pokrajina, spremenljiva svetloba – sredi obojega brezno, bi lahko bila metafora njenega pisanja. Čeprav mi na vprašanje o avtorjih, po katerih pogosteje posega, med pogovorom neposredno ne odgovori, je jasno: Shakespearjev Vihar. A ne toliko Prospero – Kaliban je njen junak. In sploh, čeprav v svojih kolumnah rezko analizira resničnost domovine in sveta, se zdi, da je pravljični svet vedno nekje blizu, da za vsakim vogalom najde kakšen zaklad. In o zakladih sva tudi govorili: »Kar naprej kopljemo za njimi, zakopavamo nove. Navadno ljudje zakopljemo reči, ki so za nas dragocene. Ko umremo, drug drugega zagrebemo v zemljo. Zakopati pomeni, da se nečesa želimo znebiti – obenem pa to isto nekaj skušamo ohraniti. Gre za nekakšno magijo, ki je še nismo dodobra raziskali … Začne se v otroštvu in nikdar ne konča.« Z možem, pisateljem in dramatikom Nielsom Fredrikom Dahlom, in nekaj otroki iz njunega in njunih prejšnjih zakonov živita v Oslu, malo pa tudi drugje. Linn je tudi upraviteljica umetniške rezidence, posestva na otoku Fårö, kjer je pretežni del življenja živel njen oče.

Začniva pri priimku – zakaj Ullmann in ne Bergman?

Tako sem izbrala. Tudi moj sin je prevzel priimek po očetu, hči pa po meni.

Zdi se, da ste ves čas neverjetno polni energije, lahko se pogovarjate z več ljudmi hkrati, stresate dovtipe, komentirate politične odločitve te ali one države, ste koketni in se skoraj ves čas smejete – ampak vaši romani so ... temačni. Še humor je temačen.

Mislite? Nordijski humor je seveda drugačen od mediteranskega. Meni sta oba blizu. Z zadnjo knjigo Det dyrebare, v angleškem prevodu The Cold Song, sem hotela pripovedovati o tišini, molku. O skrivnostih, velikih in malih lažeh. Vsaka od njih ima svojo predzgodbo. Čeprav gre za isto laž, skrivnost, si njeno predzgodbo vsak od nas naslika drugače …

Že v otroštvu zaznamo, ko nam odrasli skušajo kaj prikriti, da je laž nekaj neprijetnega.

Se strinjam. Tudi sama sem se vedno bala, da mi bodo – in tudi so mi – pripovedovali laži. Bilo me je strah, da me bodo izločili iz resničnosti dogodkov. Da mi bodo prikrivali in da bom zato manj razumela. Skrivnosti so zato postale moja obsesija. Hočem vedeti vse. Morda zato tudi pišem, vedoč, da resnica ne obstaja, da je v nenehni levitvi, tako kot naši spomini. Iz leta v leto spomini postajajo vse bolj nedosegljiv most do naše družinske, intimne preteklosti …

Prebrala sem tri vaša dela – in nikakor se nisem mogla znebiti občutka, da sem vsaj v dveh junakih, junakinjah, našla vas, vaše otroštvo, močno povezano z delom vaših staršev, obenem sem v vaših pripovedih prepoznavala prizore iz družinskega življenja, travnike jagod. Še posebej v delu A Blessed Child, zgodbi o slovitem očetu, ki živi na odmaknjenem otoku, obiščeta ga hčerki različnih mater … in odkrijeta grozljivo skrivnost …

(smeh) No, bolj kot Bergmanu je ta oče podoben kakšnemu Prosperu iz Viharja. Z očetom sem se prek pisanja zelo povezala. Spomnim se, kako mi je ob mojih literarnih začetkih rekel, naj kritika v sebi za dolgo zaprem v omaro, naj se prepustim. Ko pišem, je pogosto z menoj. Ampak, mar niso vsi očetje vedno ob hčerah. Nekako bedijo nad njimi – tudi ko so daleč proč.

In nekakšna vajina skupna tema je – ostaja – smrt?

Gotovo. In ni samo najina. Spomnite se Tolstojeve povesti Smrt Ivana Iljiča, Dylanovega videnja smrti, pa Joyceovega …

Česa se najbolj spominjate, ko gre za ­vašega očeta?

Spominjam se, kako smo, že precej odrasli, ob popoldnevih otroci z njim gledali neme filme. Starejši ko je postajal, bolj se je vračal k začetkom stvari. Tudi znotraj svojega metjeja. Gledali smo, takrat za nas velikokrat dolgočasne, filme in se pogovarjali o njih.

V romanu The Cold Song tematizirate zapletene odnose med otroki in starši. Že med branjem me je mučila radovednost, kakšno otroštvo ste v resnici morali imeti sami.

O, vznemirljivo in srečno. No, včasih tudi žalostno in malce samotno. Odraščala sem med Oslom, New Yorkom in poleti otokom Fårö.

Se kakšnega prizora – takšni nas navadno spremljajo skozi življenje – še posebej spominjate?

O, ja. Zelo jasno se spominjam maminih dolgih pšeničnih las, ki so plapolali v vetru, in očetovega Akcija! na snemanju. Spominjam se solz izčrpane babice po tistem, ko je končno pripravila božično kosilo. Imela sem srečo, da so me obkrožali izvrstni pripovedovalci zgodb.

Ste potomka Bergmana in Ullmannove ... velikih zgodbarjev.

Ampak najbolj imenitna pripovedovalka zgodb je bila moja babica. Bila je knjigarnarka – v vojni je izgubila moža in sama je vzgojila dve hčerki. Pogosto mi je na glas brala ali pa mi je pripovedovala o svojih potovanjih. Včasih si je kaj preprosto izmislila.

Kaj, na primer?

Nekoč mi je pripovedovala, da ob prihodih v ZDA ni potrebovala potnega lista. Da ga preprosto ni imela, toda vsi naj bi jo prepoznavali in pozdravljali z Dobrodošla! Dobrodošla spet! A resnično je imela prijatelje povsod. Na literarnih gostovanjih se mi je neredko zgodilo, da so k meni pristopili ljudje in mi rekli, ne da so poznali očeta ali mater, temveč da so srečali mojo imenitno babico. Bila je pogumnega duha. Malce nora. Pomislite, med sprehodi po mestu je prepevala … Kako me je bilo samo sram.

Že kot otrok ste nastopali v filmih staršev. Vas ni nikdar zamikalo, da bi šli med igralke?

O, nikdar. Sanjala sem, da bom postala balerina. In klasični balet sem tudi dolgo trenirala. Oče mi je v večji garaži uredil plesni studio. Bila sem kar dobra plesalka, a ne dovolj. Tako sem pri šestnajstih baletne čeveljce za vedno obesila na klin. Končno sem lahko šla na zabave, ne da bi ob tem ves čas premišljevala, kakšne bodo posledice burne noči naslednji dan. Na njujorški univerzi sem študirala angleško književnost. Čez nekaj let sem se vrnila v Oslo …

V romanih pogosto popisujete dinamike družine, obenem pa, na primer, v enem od njih pišete tudi o pisanju ... Drži?

Seveda, ne nazadnje je eden od junakov, Jon, tudi pisatelj. In njegova drama je v tem, da ne zmore več pisati. Moral bi končati zadnji del trilogije, pa enostavno ne zmore. V tem smislu naj citiram očeta, ki je govoril, da se ustvarjalna nemoč lahko sprevrže v nekaj najbolj diaboličnega. Mislim, da gre pri pisanju za devetindevetdeset odstotkov trdega dela, samo odstotek lahko pripišemo navdihu. Se strinjate?

Verjetno …

Obenem je pomembno, da se pisatelj ne skriva svetu – ne sme zapisovati samo svojih notranjih monologov. To je dolgočasno. Treba se je zavedati, kaj se dogaja okrog nas. Umetnik mora dovoliti, da mu to pride do mesa. Pisatelj takisto.

Vi pogosto pišete o spominjanju, času in spominih. Kako vplivajo drug na drugega.

Nemogoče je napisati zgodbo, ne da bi ob tem tako ali drugače povedali, kdaj in kje se je zgodila …, kdaj so o njej govorili … Vsakokrat, ko jo sebi ali komu drugemu ponovimo, se malce spremeni. Mi jo spremenimo. Stvari se spreminjajo v času. Dobesedno. Zdaj pa pomislite na celotno generacijo – kako gre skozi njihova usta ena zgodba in kako zelo drugačno jo predajo naslednji.

Mati in hči, mož in žena – med njimi v vaši knjigi ni enostavne in lahke komunikacije, kot bi gledali filma Jesensko sonato ali Prizore iz zakonskega življenja …

Hotela sem pisati o družini, v kateri vsi doživijo isto stvar: izgubo. A vsak jo doživi drugače, vsak o njej govori drugače. Ko v družini nekdo izgine, umre, ko odide – se začnejo drame. Razprejo se preteklost, nerazrešeni konflikti, ljubezni, bolečine, neuresničene sanje in pričakovanja.

Je bilo tudi v vaši družini tako?

Oh, kje pa! Ni bilo časa. Oziroma, tudi če je kaj od tega bilo, sta starša to prenesla v svoje delo. Pa saj se vidi, kako sta večino nezadovoljstva izživela v skupnih filmih, ki sta jih snemala.

Imate zelo posebno mater …

O, ja. Vsaka mama je malce posebna.

Pišete danes drugače kot takrat, ko ste začenjali?

Danes jasneje vem, kaj je življenje. Ne pripovedujem več pravljic. Ne zatiskam si oči pred resničnostjo. Lahko bi rekli, da sem bolj resna.

Ampak vseeno precej eksperimentirate z usodami svojih junakov …

(smeh) Usoda nas, Nordijcev.

Vedno nekdo umre.

Mar ni tako, da vedno nekdo umre? Morda se mi s severa bolj zavedamo posledic, ki jih prinesejo napačne, no, življenjske odločitve. Ali pa jih samo jasneje in bolj brez predsodkov razpiramo v naši umetnosti …

Kaj, menite, najbolj dokončno oblikuje človekovo življenje? Pisateljevo življenje?

Prepričana sem, da dober pisatelj nikdar neposredno ne pove, kaj je srčika vsega, da je o nečem začel pisati. Sama težko govorim o knjigi, medtem ko nastaja … Zdi se mi, da bi, če bi to počela, izginila.

Ampak vaš mož mi je povedal, da ste preklemansko samokritični, da ob koncu dneva že veste, ali je tistih nekaj strani, ki ste jih napisali tisti dan – zanič.

Oh, Niels je čudovit. Obziren. Strašansko talentiran.

Strašansko duhovit.

O, ja.

Ena osrednjih tem vaše književnosti je izgubljenost, dezorientacija.

Morda jo izberem kot središčno točko, da lahko ustvarim zaplet.

In vedno se zgodi kaj nepovratnega, nekaj tako usodnega, da bralca med prebiranjem strani teh navadno žalostnih usod kar stiska v želodcu … Kaj ste brali v otroštvu?

(smeh) Dobro literaturo. Izvrstno literaturo! Onjegina …

Seveda!

(smeh) Bistveno se mi zdi, da pisec premore vsaj nekaj empatije do vsakogar … Da je odprt do ljudi. Obenem mora biti dovolj razumski, da ne zapade v sentimentalizem. Mislim, da ni mogoče na papir vreči dobre zgodbe naravnost iz strasti. Treba je izgraditi solidno strukturo, močno ogrodje, na katero se prime meso duš ljudi, ki vstopajo vanjo.

Morda si samo domišljam, ampak zdi se, kot da si pri pisanju često izposodite kakšen dogodek, epizodo iz otroštva, odraščanja, okrog katerega potem spletete zgodbo … Te stvari, ki so nam pri srcu, je treba zapisati, da ostanejo, kajne?

Verjetno imate prav …

»Čas na svežem zraku«, nekaj, kar je za norveške otroke še danes samoumevno – en šolski dan na teden preživijo, ne glede na vreme, zunaj – je nekaj, kar ste odživeli. In prepoved, da bi se iz tega »časa na svežem zraku« domov vrnili predčasno, tudi?

Seveda, sem. Vsaka družina ima svoja pravila. Tudi naša jih je imela. Mir v popoldanskih urah je bil nekaj samoumevnega. »Čas zunaj«. To smo začeli izvajati, še preden sem dobro spoznala, kaj kažejo kazalci na uri. Bila sem zunaj. In bilo me je strah. Velikokrat. A spoštovala sem pravila.

Kaj pa plašč, v katerega se otroci zavijejo, da postanejo nevidni − tudi o tem pišete v najnovejšem romanu.

To je element, ki ga poznamo iz pravljic. V nordijskih je kar pogost. Kdo si ne želi biti kdaj neviden, obenem pa videti vse? Ali pa izginiti in videti, kaj se bo ob tem zgodilo? Ta atmosfera ves čas spremlja knjigo – izginiti in hkrati biti ves čas prisoten.

Roman je poln flashbackov – obenem pa ste zelo trdni v kontinuiteti pripovedovanja. Kot bi na filmskem platnu spremljali zelo dolgo sekvenco – vse se zgodi v njej …

Odrasla sem s filmom in gledališčem. Bilo bi nenavadno, če to ne bi vplivalo na način mojega doživljanja in udejanjanja umetnosti, pisanja v mojem primeru.

Ste lahko bolj natančni?

Ko pišem, imam v mislih svetlobo, to, ki sem vam jo omenila ob začetku pogovora. Predstavljam si, kje je oder. Kje stojim jaz. Kje stoji kamera. Kdo pripoveduje zgodbo. Kdo ji prisluhne in kdo ne. Koga ni v kadru in zakaj ga ni. Kje je. In kaj tam počne. Ne zanima me klasična pripoved, kajti tudi v življenju ni vse linearno – življenja se nam ne zapletejo linearno in tudi, če sploh, odpletejo ne. Gredo pa dalje. To že. Zanima me, kako gredo naprej ljudje. Kako preživijo, ko se jim zgodi kaj hudega. Na kaj se oprejo. Zakaj živijo dalje. Zakaj preprosto ne umrejo.

Zakaj preprosto ne umrejo?

Ko bi vedela odgovor na to vprašanje, bi lahko nehala pisati.

Na kaj ste najbolj pozorni med pisanjem?

Sem plesalka in moja pamet je plesna. Med pisanjem so pomembni ritem, glasba, gibanje … prepletanje, poljub, odriv, skok … in veličasten konec, če je mogoče.

Lahko bi rekli, da ste pol Norvežanka, pol Švedinja, malce pa tudi Američanka. Kako ta amalgam identitet vpliva na vaše pisanje?

Mislim, da so Američani bolj gibki, ko gre za opazovanje, zato nekatere stvari natančneje opazijo. A menim, da je moja pisava tipično nordijska – predvsem ko gre za uporabo svetlobe. Svetloba je v Skandinaviji element, ki je nenehno v gibanju, omogoča, da nekatere stvari vidimo, v naslednjem trenutku pa že ne več. Podobno, kot se to dogaja na snemalnih setih.

Kje torej najraje živite?

Veliko sem se selila. Na koncu sem ugotovila, da je prav književnost prostor, v katerem najraje živim.

Mislila, sem, da boste rekli Manhat­­tan …

Nekaj časa je tudi bil. Ko sem študirala. Potem sem nekaj časa živela med New Yorkom in Oslom. Potem so prišli otroci in možje … (smeh) Zdaj, ko so že skoraj odrasli, nekateri so čisto zares odrasli (smeh), razmišljava, da bi se z najino hčerko spet vrnila. Pa noče. Zaradi prijateljev, seveda. Sama si ne bi želela nič lepšega kot postarati se na Manhattnu. In hoditi na počitnice na Norveško.

Razkrijte mi skrivnost, ko sva že pri tem čudežnem otočku, Woody Allen in vaš oče – sta se v resnici kdaj srečala, menda je šlo za obojestransko oboževanje …, in strah, kako bo, ko si bosta enkrat zazrla v oči.

Mama mi je pripovedovala o tem. V sedemdesetih je na Broadwayu nastopala v Nori. Ne vem več ob kakšni priložnosti, ampak srečala sta se … pred predstavo ali po njej. Menda sta, medtem ko so v neki restavraciji sedli za mizo, štirje, samo nemo gledala. Nihče od njiju ni spregovoril drug z drugim. Klepetali so vse mogoče stvari, onadva pa sta se drug drugemu, kot dve stari zaljubljeni gospe, samo nasmihala. Potem so se poslovili. Ko je Allen pospremil mamo domov, ji je rekel, oh, Liv, kako čudovit človek je. In nekaj podobnega ji je oče naslednji dan rekel za Allena. Tako zelo sta spoštovala delo drug drugega, da tega nista hotela pokvariti z besedami.

Za kaj ste staršem najbolj hvaležni, da sta vas naučila?

Delavnosti. Da ne gre zapraviti enega samega dne. Spomnim se, kako mi je oče nekoč rekel: če boš iz lenobe zapravljala svoj talent, se bo nekega dne zarotil proti tebi. Postal bo demon, ki te bo preganjal kadarkoli, kamorkoli boš šla. Tudi ko nastopi ustvarjalna blokada, ne popustim. Morda iz strahu, da bi se mi zgodilo to, kar se je zgodilo kakšnemu kreativno obnemoglemu pisatelju iz katere od imenitnih literarnih srhljivk.

Ko sva že pri pisanju – zakopani zakladi »nastopajo« kar v dveh vaših knjigah … Je tudi to del vašega otroštva – zakopavanje zakladov?

Je. Nekoč sva z očetom na plaži otoka Fårö v škatli za čevlje zakopala »zaklad«. Vanjo je položil čekan morskega psa, jaz pa zapestnico. Še zmeraj je zakopan tam nekje.

Kakšen zaklad bi zakopali zdaj, po vseh teh letih?

Nedolgo tega sva se z možem mudila v mamini hiši ob morju. Listala sem knjige v njeni knjižnici, pripravljala tekst o Proustu. Iz njenega Iskanja izgubljenega časa je padlo staro pismo. Moškega, ki jo je moral zelo ljubiti. V svojo skrinjo z zakladom bi spravila to knjigo in to pismo. Ne bi ga zakopala. Hranila bi ga kot navdih. Zase, za prihodnost, kot spomin njenim potomcem … Morda kot temo za naslednjo knjigo.

Že ves večer se zdite neverjetno srečni. Je pogosto tako?

Bilo bi nemogoče. Lažje vam bom odgovorila, če vam povem, kaj me veseli. Pisanje, otroci, družina, dan, preživet v vsej svoji polnosti, dobra knjiga, film, serije Hiša iz kart, Mad Man. Lepi čevlji.

V tem vrstnem redu?

Vem, kam merite. Ja, včasih je pisanje pred otroki. Včasih mora biti. Da smo potem lahko boljši starši. Mislim, da veste, o čem govorim.