Načelo, ki mora preživeti. Vsaj v zdravstvu

Načelo solidarnosti kot temeljno načelo socialnih zavarovanj (zdravstvenega, pokojninskega ...) mora ostati. Tudi v teh časih, ko gospodarstvo stagnira, javni zdravstveni zavodi poslujejo z izgubo, družba razpada in zavarovane osebe vse težje uveljavljajo svoje pravice v okviru zdravstvene obravnave. Nekateri strokovnjaki s področja zdravstva vidijo izhod za nastalo situacijo v privatizaciji javnih zdravstvenih zavodov, drugi v zmanjšanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, tretji v razširitvi osnove za plačilo prispevka in s tem povečanju priliva denarja v zdravstveno blagajno. Idej je veliko, enotnosti glede zdravstvene reforme pa, razen tega, da je treba povečati priliv denarja v zdravstveno blagajno, za zdaj ni najti.

Pogosto pri tem vsi pozabljajo, da se je treba za vse tisto, kar danes javno zdravstvo ima, saj se s plačevanjem prispevkov letno zbere okoli 98 odstotkov vsega denarja v zdravstveno blagajno, zahvaliti ravno načelu solidarnosti in samoprispevku. V javnem zdravstvu gre tako za premoženje zavarovancev in ostalih zavezancev za plačilo prispevka, vsaka primerjava s pokojninskim sistemom in njegovo reformo je zato v tem delu neustrezna. V solidarnost v javnem zdravstvu je treba verjeti, saj zgodovina potrjuje, da gre za načelo, ki je v praksi preverjeno in uspešno. Druge možnosti, kot da bogati in revni, zdravi in bolni ter mladi in starejši v obvezno zdravstveno zavarovanje solidarno še naprej prispevamo, ni, predvsem ob dejstvu, da preproste resnice, da bomo ljudje še naprej zbolevali, da se bodo vsak dan pojavljale nove bolezni in da postajamo iz dneva v dan starejši, ni mogoče prezreti. Drugače, kot da bo zdrav poskrbel za bolnega in mlad človek za starejšega, ne gre, pa čeprav smo zdaj v kapitalizmu, ko tovarištva kot ideologije prejšnjih časov ni več.

Načelo solidarnosti je EU ponosno zapisala v svoj temeljni akt, listino o temeljnih pravicah, med »nedeljive in univerzalne vrednote«, skupaj s človekovim dostojanstvom, svobodo in enakopravnostjo. Nekoliko bolj sramežljivo se solidarnost kaže v slovenskem pravnem redu. Posredno jo lahko izpeljemo iz pravice do socialne varnosti, ki jo jamči naša ustava, dejansko pa zaživi v zakonski ureditvi zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja. Eno izmed nosilnih načel tega pravnega (pod)sistema je tudi posameznikova pravica do zdravstvenega varstva, ki jo dopolnjuje zrcalna dolžnost, da k njegovemu uresničevanju prispeva v skladu s svojimi možnostmi.

In tu naletimo na jedro problema. Kako razumeti zakonsko zapoved, naj vsakdo prispeva k uresničevanju obveznega zdravstvenega zavarovanja v skladu s svojimi možnostmi? Solidarnost je izmuzljiv pojem in prav zato privlačna rešitev, da bi načelu solidarnosti dali tisto vsebino, ki posamezniku (beri: zavarovancu) pripada po odločitvi v demokratičnih zakonodajnih postopkih. Socialna pravičnost se tako v skladu z načelom demokratičnosti uresničuje tako, da je to sprejemljivo za večino. Na solidarnost je mogoče gledati tudi nekoliko drugače, preprosteje, in v njej prepoznati ideal, ki naj ga zasleduje vsaka pravna in socialna država v skladu s svojimi zmožnostmi in s ciljem splošne blaginje. Je to preveč? Naj presodi vsak sam.

Niti razumno niti solidarno

Kako torej doseči ta ideal na praktični ravni? Deloma je odgovor preprost: z odpravo anomalij obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki načelo solidarnosti, v škodo socialne pravičnosti, sistem zdravstvenega zavarovanja dela ugodnega le za določene kategorije zavarovancev, in to na način, ki je (ne)solidaren do večine zavarovancev. Problem je mogoče bolj preprosto predstaviti v številkah. Iz podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je naš edini nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja, izhaja, da imamo več kot 80.000 oseb, ki si same plačujejo prispevek. Ta znaša v primeru, če oseba ni hkrati prostovoljno pokojninsko zavarovana, 14,17 evra in se obračunava v določenem odstotku od zajamčene plače. Ob dejstvu, da ti zavarovanci niso brezposelne osebe, ki so prejemniki nadomestil oziroma ne gre za osebe brez prihodkov, temveč za tiste, ki po zakonu niso tako socialno ogroženi, da bi prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje namesto njih plačeval nekdo drug (denimo občina, država, javni zavodi ...), je navedeni prispevek gotovo prenizek. Prav je, da prejemnikom denarne socialne pomoči prispevek plačuje občina, saj so, kot rečeno, socialno ogroženi, ni pa prav, da tisti, ki to formalno niso, v zdravstveno blagajno (lahko) prispevajo simboličnih 14,17 evra. Da je podatek alarmanten, dokazuje primerjava z marcem 2012, ko je bilo teh oseb (samoplačnikov prispevka) le nekaj več kot 64.000, kar kaže na izjemen porast in s tem finančni izpad zdravstvene blagajne. V čem je torej solidarnost teh oseb, če hkrati vemo, da občina za socialno ogrožene mesečno plačuje po 30 evrov, kar je enako 2 odstotkoma povprečne bruto plače za mesec oktober prejšnjega leta, medtem ko velika večina od 80.000 zavarovancev, ki ne padejo pod prag socialne ogroženosti in niso prostovoljno pokojninsko zavarovani, prispeva le 14 evrov. Takšna ureditev ni ne razumna ne solidarna! Očitno je, da ti zavarovanci v zdravstveno blagajno dejansko ne prispevajo v skladu z zmožnostmi. Čeprav te osebe niso zavarovane za enak obseg pravic kot zavarovanci, ki smo v delovnem razmerju, je vendar treba dodati, da delavec s povprečno plačo v vsa socialna zavarovanja mesečno prispeva po nekaj 100 evrov. Razmerja tako vsekakor niso ustrezna, še manj so socialno pravična.

Zavezanosti idealu solidarnosti ne bo mogoče upravičiti, če se ga z zakonskimi dopolnili ne bo prilagodilo današnjemu času tako, da bo lahko preživel v praksi. Slovenci se moramo zavedeti, da bo za zdravje v prihodnje treba plačevati več. Trendi kažejo nove oblike zavarovanj (dolgotrajna nega), ki so po EU ustaljena praksa in so za nas, vse starejše slovensko prebivalstvo, neizbežna. Nova zavarovanja, ki stremijo k doseganju kakovosti in dvigu življenjske ravni, pomenijo hkrati večjo finančno obremenitev zavarovancev, saj bi bilo iluzorno pričakovati, da bodo breme teh zavarovanj v prihodnje nosili le delodajalci, ki so v primerjavi z ostalimi delodajalci v EU s prispevki za zaposlene že tako med bolj obremenjenimi.

Iskanje soglasja

Tovrstne anomalije zdravstvenega zavarovanja je treba nemudoma odpraviti, sicer načelo solidarnosti in s tem zdravstvena blagajna ne bosta preživela. Rešitve so v izenačitvi prispevnih osnov in določitvi najnižje prispevne osnove, od katere se plačujejo ti prispevki, oziroma v enotni prispevni stopnji za vse zavarovane osebe oziroma v izenačitvi pravic ob upoštevanju skupnih značilnosti posameznih kategorij zavarovancev. Konkretna rešitev mora nastati kot plod široke družbene razprave, ki naj je krona soočenja argumentov v državnem zboru. Le tako se lahko oblikuje soglasje o vsebini načela solidarnosti, če naj ta ostane temelj naše družbe tudi v prihodnje. Druge možnosti niti ni, saj naša socialna politika sloni ravno na načelu solidarnosti in bi njegova ukinitev hkrati (lahko) pomenila razpad sistema. Kar pa ni rešitev.

Mag. Jaka Slokan, univ. dipl. pravnik, je pravosodni svetnik na delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani.