Tiskane izdaje
Ali bo danes ob 21. uri na obnovljenem Kongresnem trgu in poleg Slovenske filharmonije, kjer je v sezoni 1881/1882 deloval slavni skladatelj in dirigent Gustav Mahler, letošnji največji koncert klasične glasbe na svetu in najbolj elitna počastitev stote obletnice Mahlerjeve smrti (1911), stopetdesete obletnice rojstva (1860, sicer lani) in stoletnice prve izvedbe Mahlerjeve Osme simfonije tisočev iz Münchna 12. in 13. septembra 1910?
Brez dvoma si za tak koncert, kot ga pripravljajo Festival Ljubljana z direktorjem Darkom Brlekom, Slovenska filharmonija z direktorjem Damjanom Damjanovičem in Zagrebška filharmonija z direktorjem Miljenkom Puljićem, vsi pa pod žezlom župana Zorana Jankovića, lahko obliznejo prste vse glasbene prestolnice, v katerih je Gustav Mahler bodisi deloval bodisi samo občasno nastopal kot dirigent. Ljubljani končno nihče ni enak! Ne Dunaj, ne Budimpešta, ne Hamburg, Kassel in Leipzig, ne Praga in New York, če naštejemo samo nekaj največjih mest, kjer je Mahler stalno ali za več časa deloval po odhodu iz Ljubljane.
Življenjski in skladateljski uspeh
Koncert z izvedbo Mahlerjeve Simfonije št. 8 v Es-duru, imenovane Simfonija tisočev, je vedno velik dogodek. To je genialna in legendarna simfonija, s katero je Gustav Mahler v Münchnu dosegel največji življenjski in skladateljski uspeh. Kako velik je bil tedanji dogodek, priča dvakrat nabito polna dvorana Neue Musik Festhalle in nekaj tisoč radovednežev že na generalki, udeležba kritikov iz vse Evrope in Amerike (o koncertu je poročala celo slovenska revija Novi akordi). Udeležba na desetine slavnih ljudi z vseh področij mednarodnega javnega življenja in ne nazadnje spoznanje, da je to delo trajne umetniške vrednosti.
Za Ljubljano je ta dogodek še posebno dragocen, ker se navezuje na jubilej Mahlerjevega začetka delovanja pri nas (1881), na neposredno bližino dvorane na Kongresnem trgu, ki je resda v prvotni gledališko-operni obliki leta 1887 zgorela in je sedanja stavba Slovenske filharmonije nastala nekaj let zatem na novih temeljih in drugačna. Koncert se navezuje na letošnji največji politični jubilej, dvajsetletnico samostojne slovenske in hrvaške države (koncert bodo 4. julija ponovili v zagrebški Areni), je otvoritveni koncert 59. ljubljanskega poletnega festivala in hkrati predstavitev obnovljenega Kongresnega trga s podzemnimi garažami, kar je velik dosežek ljubljanskega župana Zorana Jankovića.
Koncert je izjemen tudi spričo pozitivnega odgovora enega največjih dirigentov našega časa, osetijskega glasbenika Valerija Gergijeva, ki bo koncerta v Ljubljani in Zagrebu dirigiral in s tem pokazal prijateljsko naklonjenost ter razumevanje politične situacije v Evropi, ki je precej drugačna od one v njegovi Osetiji.
Gergijev je v zadnjih letih izvedel in posnel vse Mahlerjeve simfonije v Londonu s tamkajšnjim najbolj elitnim orkestrom, to je Londonskim simfoničnim orkestrom, Osmo simfonijo pa v drugi največji cerkvi na svetu, katedrali svetega Pavla. Na posnetku je sicer opazen velik odmev, kar rahlo moti zvočni vtis. Vsekakor pa so najboljši posnetki te simfonije nastali že v preteklosti: spomnimo se dirigenta Dimitrisa Mitropoulosa, potem Rafaela Kubelika, Georga Soltija, Lorina Maazela, Leonarda Bernsteina, Bernarda Haitinka, Vaclava Neumana in Claudia Abbada.
Novejši posnetki Giuseppeja Sinopolija, Kenta Nagana, Simona Rattla in Riccarda Chaillyja so že modernejši po dojemanju in sposobnosti izražanja Mahlerjevega duha, nekateri pa celo tehnično slabi (Rattle). Pred kratkim je bil v dvorani Gewandhaus v Leipzigu koncert Osme simfonije v počastitev Mahlerjevega delovanja pri njih. Bil je orgiastičen uspeh. Upajmo, da se bo takšno ozračje ponovilo v Ljubljani in Zagrebu.
Z veliko vnemo nad predsodke
Gustava Mahlerja je v Ljubljano prinesla usoda, povezana z njegovo zaposlitveno praznino po dokončanih dunajskih študijih. Nekateri biografi, kot Quirino Principe, trdijo, da Mahler v Ljubljano ni maral oditi, saj se je zavedal, da v primerjavi z Dunajem ni ravno umetniško obetajoče mesto, hkrati pa Principe dodaja, da če bi prejel Beethovnovo nagrado za kantato Žalostna pesem, mu nikamor ne bi bilo treba in bi ostal kar na Dunaju. A dodaja, da tisto leto (1880) Beethovnove nagrade ni bilo oziroma niso našli nobenih dokumentov o njej in potemtakem Mahlerju ni preostalo nič drugega, kot da se je vdal v usodo. A ne čisto zares in na pamet; imel je svojega menedžerja Gustava Löwyja, ki mu je mesto v Ljubljani izbral in zagotovil, pa ne za slabo plačo. In imel je še zelo dobrega prijatelja, skladatelja in sošolca na dunajskem konservatoriju Antona Krisperja, ki mu je Ljubljano priporočil, še več, dal na voljo stanovanje pri svojem očetu v stavbi sedanje DZS na Mestnem trgu.
Najbolj fascinira, še danes in vsakogar, ki se na glasbo in dirigiranje vsaj malo spozna, s kakšno vnemo in profesionalno zavzetostjo je Gustav Mahler premagal vsakršne zadržke in predsodke do malega mesta z manj kot trideset tisoč prebivalci, kot jih je bilo leta 1881 v Ljubljani, in se lotil študija tako velikega opernega in operetnega repertoarja.
Po njegovi smrti pa vse do danes ni bilo nobenega dirigenta na svetu, ki bi pri starosti enaindvajset let imel priložnost pa tudi sposobnost in znanje postaviti na oder toliko oper in operet, kot jih je bil Gustav Mahler v Ljubljani. Danes študenti dirigiranja njegove ljubljanske starosti ne znajo nič. Celo največji svetovni talenti, kot začetnik Karajan v Ulmu, niso pokazali bogve kaj, današnji mladi dirigenti do tridesetih let pa komaj kaj.
Mahler je imel v sebi tiste kriterije in umetniški kompas, ki so mu določali resnost, odgovornost, zavzetost in absolutnost študijskega pristopa k vsem delom na repertoarju. Danes si težko predstavljamo, da je v Ljubljani od 24. septembra 1881 do 1. aprila 1882 dirigiral štirideset opernih predstav, dvainštirideset operet, en operni večer, tri izvedbe scenske glasbe k dramskih delom ter imel dva koncerta kot pianist – skupaj 88 nastopov.
Njegova genialnost se je pokazala že v tem, da je z lahkoto naštudiral tako zahtevne opere, kot so Mozartova Čarobna piščal, Verdijevi operi Trubadur in Ernani, Webrovi operi Čarostrelec in Preciosa, Donizettijeva Lucrezia Borgia, Rossinijev Seviljski brivec, Gounodov Faust, Flotowi operi Marta in Alessandro Stradella ter Nicolaijeve Vesele žene windsorske. Med operetami so bile Offenbachove (Pariško življenje, Lepa Helena, Sinjebradec), Straussove (Netopir, Cagliostro, Vesela vojna), von Suppéjeve (Fatinitza, Boccaccio, Veseli fantje, Donna Juanita), Lecocqovi (Giroflé-Girofla, La Fille del Madame Arigo) ter Planquettejevi Cornevillski zvonovi. Dajte to danes izvesti z vsemi slovenskimi glasbeniki in vsemi dirigenti, ki pri nas nastopajo v eni sezoni, pa boste videli, da vsi skupaj tega niso sposobni narediti. Gustav Mahler pa pri enaindvajsetih letih sam! To mu priznava ves svet.
Dokumentacija v ognjenih zubljih
Žal pa je v požaru Deželnega gledališča leta 1887 zgorela vsa dokumentacija, tako tudi vse fotografije pevskih solistov in Mahlerja, kot so bile sicer na ogled v Giontinijevi knjigarni med Mahlerjevo sezono, zato ni mogoče dokazati in popestriti biografij s tem dokumentarnim gradivom, ki je brez dvoma tedaj obstajalo. Tako so le zapisi, in to številni, v obeh ljubljanskih nemških časopisih, dnevniku Laibacher Zeitung in tedniku Laibacher Wochenblatt.
Edina fotografija, ki posredno dokumentira Mahlerjev ljubljanski čas, je nastala nekaj pred prihodom v Ljubljano, in sicer v Jihlavi verjetno spomladi 1881, in jo lahko štejemo za avtentično. Dr. Primož Kuret v svoji knjigi Mahler in Ljubljana 1881–1882 obširno povzema kritike Mahlerjevih ljubljanskih nastopov. Verjetno pa ne bi bilo slabo, če bi objavili originale v nemščini in slovenske prevode vsega, saj to svet bolj zanima, kot si mislimo. Morali bi se povezati z mednarodnimi združenji in raziskovalci Mahlerjeve kulturne dediščine, saj tujci za obstoj ljubljanskih časopisov in obsežnih refleksij o tedanjem glasbenem dogajanju večinoma niti ne vedo.
Na Dunaju sem pred dnevi videl tri nove avstrijske knjige o Gustavu Mahlerju; dve o njegovem delovanju v Dvorni operi, eno pa o celotnem dunajskem obdobju kot fotoalbum, plus katalog razstave na Belvederu, medtem ko ima sedanja razstava v foyerju Državne opere osnovo v dokumentih iz zbirke Gilberta Kaplana, prav tako izdane v Mahlerjevem albumu v New Yorku. V njem so tri fotografije iz Ljubljane.
Nagovor človeštva k razsvetljenju
O Osmi simfoniji sem na tem mestu pisal že 26. februarja. Naj dodam le še nekaj vsebinskih poant. Oba dela Osme simfonije sta asimetrična; prvi, Veni, creator spiritus – Pridi, Stvarnik, Sveti Duh je v latinščini, ima 580 taktov ter traja okrog 23 minut, drugi, zaključna scena iz Goethejevega Fausta, je v nemščini, ima 1572 taktov in traja 55 minut.
V Münchnu je Mahler imel na odru 850 zboristov iz Leipziga, Dunaja in Münchna, v Ljubljani na Kongresnem trgu jih bo 950 (skupaj enaindvajset zborov iz vse Slovenije in iz Zagreba). Po strukturi sta to dva mešana zbora ter otroški zbor med njima. Vse večmesečne priprave je prevzela zborovodkinja in dirigentka Martina Batič. Skupaj pa bosta nastopila dva orkestra Slovenske in Zagrebške filharmonije (s povabljenimi drugimi glasbeniki in študenti Akademije za glasbo v Ljubljani) s predvidoma več kot 200 glasbeniki. Simfonija ima še osem pevskih solistov: tri sopranistke, dve altistki, tenorista, baritonista in basista.
Osma simfonija je pomenila izjemno afirmacijo simfonične glasbe, bila je kot nekakšen kredo v neizčrpno energijo umetnosti. Če natančneje pogledamo simfonično zgodovino 20. stoletja, potem primerljivih dogodkov praktično ni.
Mahlerjeva Osma simfonija je njegova velika simfonična avtobiografija. V Ljubljani jo bomo doživeli kot spoznanje in dokaz, da je ustvarjalni genij močnejši od česarkoli na svetu. Bistvo njegove simfonije Accende lumen sensibus, Infunde amorem cordibus (Razsvetli z lučjo nam razum, ljubezen v naša srca vlij) nagovarja človeštvo k razsvetljenju in medsebojni ljubezni za vse čase.
