Tiskane izdaje
Miru Cerarju, nespornemu junaku nedeljskih volitev in najverjetnejšemu novemu ministrskemu predsedniku, bodo volivci lahko vzeli mero že kmalu po imenovanju na najvplivnejši politični položaj v državi. Naloga, ker se javno zavzema za obračun z neustavljivo politično patologijo, ne bo težka.
Za začetek lahko v Ljubljano povabi preiskovalno sodnico in neutrudno borko proti korupciji Evo Joly, ki je Islandcem – na povabilo tamkajšnje vlade – razkrila in razložila greznico in ozadja finančnega oziroma bančnega kolapsa.
Islandci danes natančno vedo, kaj se je zgodilo in kako je delovala bančna, finančna, politična in lobistična sprega, ki je državo vrgla s tečajev. Večina odgovornih je končala za rešetkami.
Slovenske vlade, vseh enajst, se v sumljive posle in sporno delovanje svojih predhodnic nikoli niso spuščale. S trhlim argumentom, da ni časa za prečesavanje preteklosti in da je pomembnejša prihodnost. Največje moderne slovenske zgodbe, od tajkunskega oranja po nekoč uglednih podjetjih, neverjetnega zadolževanja, zlorab javnih sredstev v različnih sektorjih, predvsem v zdravstvu, do projekta Teš 6 in »kraljice« – bančne katastrofe, nikoli niso bile kirurško obdelane. Nič drugače ni s finančno krvno sliko države. Interpretacij, kdo je zavozil državo, je toliko, kolikor je bilo v zadnjih letih premierov in premierk.
Pravica državljanov, da vedo, kje smo, kdo je ukradel državo in kdo so bili plenilci, je za premierskega kandidata, ki se skuša predstaviti za novo in skoraj edino moralno avtoriteto med politiki, nuja. Brez poštenega in realnega razkritja vsega, kar smo našteli, vključujoč resne preiskave v slogu Eve Joly, bo Cerar le še eden v vrsti top politikov, ki jih bodo volivci prej ali slej zavrgli. Zakaj je pomembno iskreno odstiranje preteklosti? Če ne zaradi drugega, vsaj zato, da bo imel s takšnimi dejanji v javnosti vsaj moralno oporo, ko bo moral poseči po nepriljubljenih ukrepih. Z vedenjem, da čisti hišo, pri čemer potrebuje odrekanje vseh, bo veliko laže dobil proste roke. Še posebej jeseni, ko ga bo ob opustošenem proračunu čakalo najpomembnejše vprašanje: od kod vzeti?
Glede na udobno večino, ki jo bo imel, tudi finančna in kadrovska krepitev pravosodnega in represivnega sektorja ter nadzornih služb ne bi smela biti težava. Še posebej pri tistih izjemno redkih ustanovah, ki so jim državljani izrekli veliko zaupanje. Komisiji za preprečevanje korupcije, denimo, ki so jo kadrovske igre na najvišji ravni potisnile v rang državnih služb, kjer iščejo rude in tratijo čas.
Sočasno zmagovalca na začetku potovanja poleg vzvratne vožnje, torej razčiščevanja preteklosti, čakata še prva in druga prestava. Prva je tesno povezana z vzvratno vožnjo, saj bo moral vrniti približek »slovenskih sanj«, torej državo iz leta 1991, ko so državljani naivno pričakovali kontinuiteto »male jugoslovanske Švice«. Torej napredne, odprte, ponosne in uspešne mikrodržave, ukrojene po meri najboljših političnih, ekonomskih in socialnih praks, v kateri bo politika v službi državljanov. Torej vse tisto, kar Slovenija danes ni.
Ponovno vzpostavljanje normalne Slovenije izpred dveh desetletij, ob pozornem poslušanju zahtev ljudi, ki so v letu 2012 množično prišli na ulice, da bi poskusili vrniti ukradene sanje vsaj potomcem, je neizogibna naloga. Politika se strahovito trudi, da bi proteste prekril dim solzivca, a sporočilo, ki ga je večina na vrhu preslišala, še naprej ostaja: prej ali slej boste »gotovi«, če krmila od plenilcev ne boste obrnili v smer državljanov. Nauk, ki ga je na volitvah prejel nekoč najboljši strateg med politiki, Janez Janša, je namreč poučen: nenehno izredno stanje, manipulacija, diskreditacija in demontaža normalne Slovenije te lahko čez noč stane 100.000 glasov.
Druga prestava pa je oblikovanje novih strateških ciljev za državo. Po osamosvojitvi, vstopu v obrambno zavezništvo, v evropsko družino narodov in sprejetju njene valute se je energija izgubila. Nemška kanclerka Angela Merkel je, denimo, pred dvema letoma začela dialog z državljani, a tudi strokovnjaki, z enim samim preprostim vprašanjem: V kakšni Nemčiji želite živeti v prihodnosti? Odzvalo se je 1,7 milijona državljanov, na naslov urada kanclerke je prišlo več kakor 11.000 predlogov. Kdo v Sloveniji je nazadnje vsaj poskušal vzpostaviti dialog z državljani? Razen s solzivcem?
Za to hitro vožnjo, ki lahko teče vzporedno z bojem za preprečitev državnega stečaja, Miro Cerar ne potrebuje veliko. Ob dejstvu, da so velika domača politična imena v celoti zapravila priložnost, da bi bila z zlatimi črkami zapisana v zgodovino, ni odveč nasvet, naj v roke vzame temeljni slovenski politični priročnik: Aškerčevo Čašo nesmrtnosti.
