Neobstoj strategije – kaos in grožnja evropski civilizaciji

Nedavni referendum v Švici, ki je bila kot nečlanica Evropske unije pred dobrimi petimi leti vključena v schengensko območje, je opozoril na enega izmed najpomembnejših vidikov integracijskih procesov na evropski celini. Že predhodnica EU, Evropska gospodarska skupnost, je svoj čas razglasila kot svoje temelje štiri svoboščine: prost pretok blaga, kapitala, oseb in storitev prek notranjih meddržavnih meja svojih članic. Po več desetletjih nobena izmed teh svoboščin še ni v celoti uresničena. Ta ugotovitev velja tudi za svobodo gibanja in naseljevanja.

V pristopnih pogodbah so bile vse nove članice, predvsem iz južno- in vzhodnoevropskih držav (in tudi naša), prisiljene privoliti v diskriminacijo svojih državljanov iskalcev zaposlitve v obliki večletnih prehodnih obdobij z omejitvami oz. moratorijev, ki jih razglašajo, lahko spreminjajo in podaljšujejo starejše članice. Zaradi teh in drugih objektivnih in subjektivnih razlogov, vključno s kulturnim, političnim in naravnim okoljem, ostaja zelo skromna čezmejna gibljivost prebivalstva znotraj EU kot celote. Ta gibljivost je znatno šibkejša kot, recimo, znotraj ZDA, in to navzlic velikim razlikam med ravnmi brezposelnosti v posameznih državah in regijah Unije.

Prosti pretok v številkah

Tudi v okviru schengenskega sistema, kjer naj bi veljalo prosto čezmejno gibanje oseb, so bili že večkrat sprejeti enostranski administrativni omejevalni ukrepi posameznih držav članic in ponovne uvedbe mejne kontrole, ustavljanja, legitimiranja in zavračanja potnikov na »notranjih« meddržavnih mejnih prehodih v cestnem, železniškem, ladijskem in letalskem prometu. Te omejitve so izvajale Italija, Francija in Danska. Legitimiranje potnikov na mejnih prehodih občasno izvajajo policijski organi tudi drugih članic EU, vključno z Nemčijo in Avstrijo, kar dopušča schengenski zakonik in je namenjeno predvsem boju s čezmejnim organiziranim kriminalom.

Notranje omejitve prostega pretoka oseb so delno povezane z omejitvami na zunanjih mejah EU, kar postavlja v poseben položaj države schengenskega območja, ki niso članice EU. Po podatkih Eurostata je leta 2012 legalno prebivalo v vseh članicah EU okrog 21 milijonov tujih državljanov, kar je bilo občutno manj od skupnega števila brezposelnih in malo več kot 4 odstotke skupnega prebivalstva 28 članic. Nadpovprečne deleže tujcev so dosegali Luksemburg (45,8 odstotka), Ciper (21,5), Avstrija in Belgija (po 11,3), Grčija (8,8) in Danska (6,5). Odstotek tujih državljanov v Sloveniji je približno na ravni povprečja v EU. Količinsko največja prisotnost tujcev v absolutnih številkah pa je v Nemčiji (7,4 milijona), Španiji (5,2), Italiji in Veliki Britaniji (po 4,8) ter Franciji (3,8). V teh velikih državah članicah povzročajo največ problemov priseljenci z drugih celin in ilegalci iz nekaterih novih vzhodnoevropskih članic, med njimi, recimo, romunski Romi. Da ne govorimo o kriminalcih različnega izvora.

Med evropskimi državami so svoj trg delovne sile na široko odprle vsaj tri nečlanice Evropske unije. V absolutnih številkah je to Ruska federacija, kjer poleg nekaj milijonov legalnih priseljencev ilegalno prebiva in dela še okrog 11 milijonov tujcev, predvsem iz srednjeazijskih in zakavkaških republik (naslednic nekdanje Sovjetske zveze) ter Kitajske.

Sorazmerno s številom svojih državljanov je Švica bolj odprta za zaposlovanje tujcev od vseh članic EU, z izjemo majhnega Luksemburga. Okrog 1,8 milijona tujih državljanov tvori približno 23 odstotkov današnjega švicarskega prebivalstva. Tak odstotek bi v Sloveniji imeli, če bi pri nas živelo približno 450 tisoč tujcev, tj. petkrat več kot danes. Nisem prepričan, da bi naša družba brez velikih pretresov prenesla tako navzočnost tujcev na svojem ozemlju. Navzlic zelo previdni politiki izdajanja delovnih in bivalnih dovoljenj ter še strožji politiki podeljevanja državljanstva (naturalizacije) tudi dolgoletnim tujim prebivalcem imajo švicarski organi in policija že zdaj v posameznih kantonih resne probleme s kulturno neprilagojenimi priseljenci, njihovimi otroki in prestopniki iz vrst priseljencev. Problem bi bil še bistveno hujši, če bi Švica povsem sprostila dotok priseljencev. Glede na povpraševanje bi v tem primeru njihovo število v nekaj letih lahko preseglo število švicarskih državljanov.

»Množično priseljevanje« tujcev

Ravno zaradi te potencialne nevarnosti so švicarski volivci na februarskem referendumu večinsko zavrnili »množično priseljevanje« tujcev. Tako so glasovali tudi zaradi nepojasnjenega pomena izraza »množično priseljevanje«, uporabljenega v referendumskem vprašanju. V obmejnih kantonih so ga namreč številni volivci razumeli kot omejevanje za Švico sprejemljivega in v nekaterih poklicih celo nujnega zaposlovanja tudi nekaj sto tisoč dnevnih vozačev iz sosednjih Francije, Nemčije, Avstrije in Italije. Kako pa naj bi, upoštevaje izid referenduma, omejili priseljevanje tujcev v švicarsko konfederacijo, kako naj bi oblikovali kvote (po državah in celinah izvora, po poklicnih, izobraževalnih ali starostnih skupinah itn.) in kako naj bi kvote razdelili po kantonih, ostaja predmet parlamentarnih in drugih javnih debat ter pogajanj med federalno vlado in kantoni.

Dosežena pičla večina glasov za omejevanje priseljevanja, ob nenavadno visoki udeležbi volilnih upravičencev, je izpričala razumevanje švicarskih volivcev o dvoreznosti takih ukrepov in dobro mero skepse glede njihovega učinka na švicarsko gospodarstvo. Zdrava skepsa pa je značilnost evropske miselne tradicije. Brez nje in kritične avtorefleksije delujejo, tudi pri nas, le politične stranke in njihovi voditelji s totalitarnimi nagnjenji. Pri tem pa drži ugotovitev, da je bil izid referenduma v nasprotju z veljavnim sporazumom med švicarsko konfederacijo in Evropsko unijo o prostem pretoku oseb. Izid tako obvezuje švicarsko vlado, da bodisi išče soglasje EU za sklenitev novega sporazuma bodisi predlaga parlamentu izstop iz schengenskega sistema.

Evropska unija je v temeljnih pogodbah razglasila za svoje temeljne vrednote, med drugim, demokracijo, nediskriminacijo, strpnost in solidarnost. Lizbonska pogodba pa v 3. členu povezuje svobodo gibanja državljanov EU prek »notranjih« meja, to je med ozemlji držav članic, s »primernimi ukrepi« nadzora na zunanjih mejah. Integracija ima danes usklajeno azilno politiko, sprejela je priporočila za integracijo priseljencev iz tretjih držav ter smernice za omejevanje doseljevanja, preprečevanje ilegalnih migracij in za boj zoper trgovino z ljudmi. S skupno politiko na področju notranjih zadev, harmonizirano politiko vstopnih vizumov in azila, z delovanjem schengenskega sistema in agencije Frontex je Evropska unija omejila in milijonom Evropejcev dejansko onemogočila dostop na ozemlja držav članic, in sicer na približno polovico ozemlja stare celine.

Hkrati pa je Evropska unija že dalj časa soočena s hudim dolgoročnim izzivom demografskega nazadovanja v primerjavi z drugimi celinami ter največjimi gospodarskimi in političnimi tekmeci. Danes imajo članice Evropske unije skupaj približno četrtinski delež v svetovnem gospodarstvu in osemodstotni delež v svetovnem prebivalstvu. Napovedi svetovnega razvoja kažejo, da bosta v naslednjih treh desetletjih oba deleža EU zdrsnila na osmino v svetovnem gospodarstvu in na manj kot dvajsetino v svetovnem prebivalstvu. To bo zagotovo pomenilo politično in vojaško usihanje svetovne vloge in vpliva Evropske unije.

Pomanjkanje evropske strategije

Vse večja razlika med padajočim prirastkom mlade delovne sile ter rastočim deležem starejših generacij in upokojencev med prebivalstvom prinaša članicam EU tudi številne druge probleme. V svetovnem merilu nadpovprečna raven socialnih podpor v evropskem tržnosocialnem modelu že danes zmanjšuje konkurenčnost več panog njihovih gospodarstev. Zaradi čedalje večjega staranja prebivalstva postaja sedanje socialno breme vse manj ekonomsko vzdržno in tudi vse bolj politično kontroverzno. Tega trenda ni mogoče ustaviti brez povečanega priseljevanja in vključevanja mlade delovne sile v gospodarstva držav članic Unije. Te članice pa se do danes niso bile sposobne dogovoriti, evropska komisija izdelati predloga, svet EU in evropski parlament pa razpravljati in sprejeti dobro premišljene dolgoročne demografske strategije. Ravno iz te strategije bi morala nato biti izpeljana kompleksna in proaktivna politika priseljevanja na območje integracije. Taka politika bi dolgoročno uskladila predvidljive prihodnje potrebe gospodarstev držav članic po mladi in ustrezno poklicno strukturirani delovni sili s socialnimi (in posledično političnimi) razsežnostmi in problemi priseljevanja iz drugih in drugačnih kulturnih okolij.

Na pomanjkanje konsistentne dogovorjene politike EU je takoj po švicarskem referendumu odmevno opozoril nekdanji predsednik francoske vlade F. Fillon. Neobstoj take strategije, po njegovem, prinaša kaos in pomeni celo grožnjo evropski civilizaciji. Dokler take politike ni na ravni Evropske unije, tako Fillon, mora Francija izdelati, sprejeti in začeti izvajati svojo državno politiko bolje urejenega in ciljno naravnanega priseljevanja. Tudi z vidika vrednot je očitno neskladje med sedanjo, precej neusklajeno prakso držav članic EU in razglašenimi načeli odprtosti, nediskriminacije in solidarnosti z drugimi.

Ali in kdaj bo Evropska unija, v skladu z demokratičnimi normami, povprašala državljane svojih članic, ali se strinjajo z njeno dosedanjo migracijsko prakso in s sedanjimi vizumskimi omejitvami? Vprašamo se lahko, ali bi državljani EU podprli temeljito revizijo migracijske prakse, katere posledice so, med drugim, na tisoče mrtvih nesrečnikov v vodah Mediterana? Dobro bi bilo, če bi švicarski referendum vzpodbudil Evropsko unijo, da v doglednem času pripravi in sprejme demografsko strategijo, spremeni migracijsko prakso, sprejme skupno migracijsko politiko, vključno z določili o ukrepih zoper kršitelje, in dosledno deluje v skladu z njo. Tako naravnana skupna migracijska politika bi morda omogočila kompromisno ureditev zapleta v odnosih med EU in švicarsko konfederacijo.