Tiskane izdaje
Za takšen rasističen odnos bele Avstralije do Aboriginov je po svoje še vedno kriva doktrina Terre Nulius. Doktrina o nikogaršnji zemlji. Zemlji, na kateri živijo manjvredne rase, ki so po zakonih narave obsojene na izumrtje. Zemlji, do katere je upravičena prva evropska država, ki jo zasede. Za Britance je bila Avstralija Terra Nulius zato, ker je staroselci niso znali upravljati in ker niso poznali lastništva nad zemljo. Britanska krona jih je zato razglasila za nezakonite lastnike svoje zemlje, njihov upor proti belim okupatorjem pa za zločinsko dejanje ...
Za Britance so bili Aborigini del avstralske flore in favne. To je videti tudi v spominskem centru Australia War Memorial v Canberri, kjer sta skulpturi glav staroselske ženske in moškega postavljeni zraven bronastih odlitkov glav najbolj znanih avstralskih živali. Zgodovinar Humphrey McQueen cinično pravi, da sta za to vsaj dve razlagi. Po eni strani je oblast s tem uradno priznala, da so Aborigini v resnici del domače flore in favne, po drugi pa da gre morda za trofeji glav, ki so jih belci zaplenili med osvajalskimi pohodi in jih nato preprodajali za »znanstvene namene« ...
Ko je britanski princ William leta 2010 obiskal Sydney, so ga staroselski starešine vljudno prosili, naj jim pomaga najti in vrniti glavo Pemulwuya, legendarnega bojevnika naroda Eora, ki se je boril proti prvim belim priseljencem. Britanci so ga ustrelili leta 1802. Iz takratnih dokumentov je mogoče razbrati, da so Pemulwuyevo glavo in druge posmrtne ostanke tedaj prepeljali v enega britanskih muzejev. Toda princ William ni doslej storil nič. In avstralska vlada tudi ne. Ta del zgodovine politične elite namreč ne zanima. Kakor da ne obstaja.
S takšno avstralsko dvoličnostjo se ves čas spopada tudi Fiona Foley, ena najbolj prodornih avstralskih staroselskih umetnic in profesorica na univerzi Queensland v Brisbanu. Danes jo pozna vsa Avstralija. Veliko razstavlja tudi v tujini. Njena dela so bila, denimo, pred leti na ogled tudi v peterburškem Ermitažu.
Fiona Foley je pripadnica naroda Badtjala. Doma je z otoka Fraser ob vzhodni obali Avstralije v Queenslandu. Ime je dobil po britanski brodolomki Elizi Fraser, ki je tod nasedla leta 1836. Gre za največji peščeni otok na svetu, ki je kakšne štiri ure vožnje oddaljen od Brisbana. Domorodci mu pravijo K'gari. Raj po naše. Ne po naključju, trdi legenda. Ko so bili ustvarjeni prvi ljudje, so potrebovali zemljo, na kateri bi živeli. Mogočni bog Beiral je k njim poslal svojega sla Yendingieja in boginjo K'gari, da bi ustvarila rodovitna tla, gore, reke in morje. K'gari se je v hipu zaljubila v lepoto zemlje in se ni hotela vrniti. Zato jo je Yendingie spremenil v rajski otok. V Fraser Island.
Zgodovina pravi, da so se vaši predniki celi dve desetletji bojevali proti belim priseljencem.
Res je. Fraser Island je bil njihovo zavetišče. Od tod so tolkli po priseljencih, ki so se utrdili v mestu Maryborough. V boju so uporabljali gverilsko taktiko. Toda priseljenci so bili oboroženi in zato močnejši.
Se je ta dvajsetletni boj naroda Badtjala končal z masakrom v Maryboroughu leta 1861?
Bilo je veliko masakrov. Leta 1920 je bilo v Queenslandu po podatkih zgodovinarjev le še kakšnih 20.000 staroselcev. Pobili so jih najmanj sto tisoč. Toda besede ubijati praviloma niso uporabljali. V vladnih poročilih je vselej pisalo le, da so jih razgnali, razpodili. To so bili njihovi evfemizmi za ubijanje. Mehke besede za umore in zločine.
Vaša mama Shirley Foley se je resno ukvarjala z raziskovanjem kulture vašega naroda ...
... in sestavila slovar našega jezika. Rasla sem s kulturo, ki je preživela etnična čiščenja. Fraser ima namreč dolgo zgodovino. Tu so bili nekoč tudi misijonarji. Prišli so, ko so belci pobili staroselce. Bili so iz anglikanske cerkve in metodisti. Prepovedali so stare običaje, kulturo, jezik. Otroke so ločili od staršev in starih staršev. V misijonih fantje niso smeli biti skupaj z deklicami. Ne v učilnicah ne v spalnicah. Starši otrok niso smeli obiskovati. Da ne bi kvarno vplivali na njihovo vzgojo. Življenje v misijonih so urejali zvonovi. Prvi zvon je pomenil vstajanje. Drugi je napovedoval čas molitve. Tretji je klical k delu.
Otroke so na silo spreobračali v krščanstvo?
Da bi jih s tem rešili poganskih navad ...
Fraser Island so po pokolu pri Maryboroughu spremenili v koncentracijsko taborišče. V rezervat Bogimbah Creek?
Njegov glavni arhitekt je bil zloglasni Archibald Meston. Bil je tudi idejni oče nove zakonodaje, ki je belcem omogočila nadzor nad avtohtonim prebivalstvom. Leta 1897 je namreč začel veljati zakon o zaščiti Aboriginov in omejevanju prodaje opija. Svetovna trgovina z opijem je bila takrat na vrhuncu. V Queenslandu so se takrat z njo ukvarjali tudi Kitajci. Oblast je hotela urediti to trgovino. Omenjeni zakon naj bi torej reševal kratkoročni problem, toda v bistvu je postal mehanizem za nadzor nad domorodci, ki so ostali brez pravic. To je bil prvi zakon, ki je omogočil popoln pravni nadzor nad staroselci.
V bistvu je šlo za nekakšen eksperiment z živimi ljudmi.
Na Fraser so takrat pripeljali pripadnike 19 različnih staroselskih skupnosti in jim prodajali opij. Vlada je dodelila licence za prodajo belcem in Kitajcem. Država je tako, samo z licencami, tedaj zaslužila okrog 30.000 funtov na leto. Danes bi bilo to kakšne tri milijone avstralskih dolarjev. Kitajci so za delo z živino, na plantažah sladkornega trsa in v ribištvu najemali Aborigine. Bili so zelo poceni delovna sila. Toda namesto plačila so jim velikokrat dajali opij. S tem so delavci postali bolj mehki in ubogljivi. Omamljenci namreč ne mislijo na upor. Opij je tako postal nadvse prikladno orodje za lažjo kolonizacijo Avstralije.
Kdaj so Kitajci prvič prišli v Queensland? V času zlate mrzlice?
Ne. Bilo je leta 1848. Še pred zlato mrzlico. Poleg Kitajcev so takrat sem prihajali tudi Japonci, pripadniki pacifiških narodov, priseljenci iz južne Evrope. To ve le malokdo. Vsa ta zgodovina je v glavnem skrita in temeljito oprana. Nekatera dejstva o ravnanju s staroselci bi mnogi belci najraje zamolčali. Tudi zato je težko ugotoviti, kaj se je tod dogajalo pred sto in več leti. Avstralci ne vedo veliko o svoji zgodovini.
Ker so jo pisali beli kolonizatorji?
Zgodovino vedno pišejo zmagovalci. Zato v zgodovinskih knjigah ni nasilja in brutalnosti. Mladi, ki danes prihajajo na univerze, nič ne vedo o trgovini z opijem v Queenslandu. Ne vedo niti tega, da so bili tu nekoč Kitajci.
Je Avstralija zanje še vedno nekakšna Terra Nulius? Celina brez avtohtonega prebivalstva?
Ne, to ne. Mladi vedo za staroselce. Ne razumejo pa kompleksnosti lastne zgodovine. Prepričani so, da je bila Avstralija naseljena po mirni poti. Verjamejo v stereotipe, ki se nenehno pojavljajo v medijih. Da so Aborigini leni, nesposobni, da ne prispevajo k družbenemu razvoju, da so alkoholiki in da so nasilni.
So ti stereotipi še živi?
Zelo. Toda tisti, ki živijo z njimi, pozabljajo, da nas ustava skorajda ne omenja, čeprav gre za našo deželo. In da smo dobili volilno pravico šele leta 1967. Nad tem bi se bela Avstralija morala zamisliti.
Prebral sem, da sta na vaše umetniško ustvarjanje vplivali zlasti dve knjigi: študija Rosalinde Kidd The Way We Civilise in delo Tonyja Robertsa The Frontier Justice?
Knjig je bilo pravzaprav več. Toda ti dve, ki ju omenjate, sta v resnici klasika. Avtorja pišeta o vojnah proti staroselcem. O prikriti zgodovini, ki je večina belih Avstralcev ne pozna. Rada berem te stvari. Knjige te vrste so v resnici izhodišče za moje umetniško ustvarjanje. Tu dobivam ideje. Moja dela dajo ljudem misliti. Z njimi spodbujam razpravo o zamolčanem. Belci nosijo na svojih plečih strahotno breme. Moja umetnost je zato nekakšen izziv in poziv k razmišljanju o tem, kaj se je pri nas v resnici dogajalo. Danes je v Avstraliji veliko zgodovinarjev in intelektualcev, ki pišejo o tem. To je dobro, kajti zdajšnji status quo ne sme trajati večno.
S svojimi deli jim prinašate zgodovino v dnevno sobo kot na pladnju. Se zgodovina k njim vrača kot bumerang?
Ne počutijo se ravno prijetno, ko izvedo za dogodke, o katerih niso nič vedeli. Oživljanje spominov na pokole jim ni všeč. Avstralci o sebi mislijo, da so pravični, pošteni, nepristranski ljudje. Da so za enakopravnost. Pa niso. To je videti na vsakem koraku. V bistvu so veliki rasisti. To dokazuje njihovo ravnanje z begunci iz Azije.
Je to danes aktualna predvolilna tema?
Ti ljudje s čolnov predstavljajo le dva odstotka ilegalnih prišlekov. Ostalih 98 odstotkov jih prihaja sem z letali. Kot turisti. Iz Nove Zelandije, Velike Britanije, Evropske unije. In mnogi kar ostanejo. Ker so beli, jih nihče ne preganja. Oblast vselej kaže s prstom samo na temnopolte. V hipu jih ožigosa in razglasi za nevarne. Ob tem noče videti, da k nam bežijo iz Afganistana, Iraka, Irana, Pakistana, iz Šrilanke. Iz vojn in držav, v katerih preganjajo drugače misleče. To je čisti rasizem. Avstralija je velik kontinent. Zagotovo je pri nas dovolj prostora za namestitev teh dveh odstotkov beguncev. Če te doma preganjajo, je povsem zakonito, da zaprosiš za azil v razvitih državah.
Avstralija je v bistvu nastala iz zapora. Zdi se, da je ta zaporniška kultura še vedno zelo prisotna v oblastnih strukturah in pri Avstralcih.
Zapori so tu praviloma zelo veliki. In domovi za mladoletne prestopnike tudi. Toda v njih so večinoma zgolj Aborigini, čeprav predstavljamo le dva odstotka prebivalstva. Mlade ljudi zapirajo, ker so ukradli čokolado. Ker so opsovali policista. Ali ker so pregloboko pogledali v kozarec. Belci zaradi takšnih prekrškov praviloma ne sedijo.
Se v šolah učijo o Aboriginih? O njihovi zgodovini in kulturi?
Ne. Tega ni v šolskem programu. Otrokom o tem ne govorijo.
Potreben je torej nov šolski program?
Nov nacionalni kurikulum sicer obstaja, toda vsebina se ne spreminja veliko. Ne vem, ali je v njem kaj več prostora za Aborigine.
Kaj pa v likovnih šolah? Se tam učijo o umetnosti domorodcev?
Ko sem študirala, to je bilo v osemdesetih letih, nam o tem niso predavali. Zato sem umetnost Aboriginov raziskovala kar sama. O tej umetnosti študenti danes izvedo kaj več le, če so njihovi profesorji staroselskih korenin.
Prvi zares znani aboriginski umetnik je bil Albert Namatjira. Se vsaj na akademijah učijo o njem?
Slaven je bil v petdesetih in šestdesetih letih. Na akademijah aboriginski umetnosti namenijo največ eno do treh ur. Na univerzi, kjer delam, veliko govorim o tem. Tudi o svoji ustvarjalni praksi.
Eno vaših najbolj znanih del je spomeniški kompleks Witnessing to Silence, ki stoji pred zgradbo upravnega sodišča v Brisbanu. Spet neke vrste izziv oblastem?
Skoraj deset let je od tega, kar stoji pred sodiščem. Toda zdaj razpada. Po hudih poplavah, ki so prizadele mesto pred dvema letoma, ga niso popravljali. Steklo na enem od stebrov je počeno. Imena, vklesana v tlak, so zabrisana. Zaradi vode in sonca. Sodišča ta spomenik ne zanima. Najraje bi videli, da ga sploh ne bi bilo.
Zdi se, da so malce jezni na vas, saj ste razpisno komisijo takrat v bistvu grdo pretentali.
Res sem jih pošteno pretentala (smeh). Ko sem bila povabljena pred komisijo, sem jim razlagala, da bodo v tlak okrog spomenika vklesana imena mest v Queenslandu, ki so jih prizadele poplave in požari. Toda ko sem dobila natečaj in ko je bil spomenik nared, so bila tam zapisana druga imena. Imena mest, kjer so se zgodili pokoli nad staroselci. Vklesala sem imena 93 mest, v katerih so umirali moji predniki. To je bilo prvo umetniško delo v Avstraliji, ki je razkrivalo prikrito zgodovino te dežele. Kasneje je tu v Brisbanu izšla knjiga Zarota tišine. Napisal jo je Timothy Bottoms. V njej govori o več kot 165 krajih v Queenslandu, kjer so se zgodili masakri. Avtor se je dokopal do novih informacij o pokolih. To je dobro.
Kritiki pravijo, da ima vaša umetnost želo v repu?
Všeč mi je takšna umetnost. Zaradi tega nimam prav veliko prijateljev, toda to me v bistvu ne moti.
Je pri pokolih, o katerih se pogovarjava, šlo za genocid?
Seveda. Ti krvavi dogodki ustrezajo vsem pravnim definicijam, ki določajo, kaj je genocid.
Toda o tem nihče ne govori?
Nihče noče priznati, kaj se je zgodilo v tej državi. Beli – in tudi temnopolti – Avstralci so se v prvi in drugi svetovni vojni borili na strani zaveznikov. Vsako leto se spominjajo padlih pri Galipoliju, ko so se z Britanci borili proti Turkom, toda nikoli se ne spominjajo mrtvih staroselcev, ki so padli, ko so se borili za svojo deželo. Zgodovina Avstralije je zelo krvava in žalostna. V spominskem centru v Canberri ni nobenega znamenja o tem, kar se je dogajalo tukaj, na avstralskih tleh. To zgodovino opisujejo le ljudje, ki vztrajno brskajo po arhivih. Sama kot umetnica o tem govorim po svoje. Popolnoma svobodno.
In brez cenzure?
Brez cenzure. Toda to potem plačam drugače. Galerije ne kupujejo in odkupujejo mojih del. To je kazen za predolg jezik.
Tudi to je neke vrste cenzura.
Po svoje še hujša od tiste, ki ne dovoljuje svobodnega izražanja.
Aborigini pogosto govorijo o času svojega sanjanja, o dreamtimu, vi pa se v glavnem ukvarjate samo z nočnimi morami svojega naroda?
(s meh) Res je. Zelo mi je všeč, kar ste povedali. Tudi to je poslanstvo umetnika. Pozabljeni in utišani zgodovini dajem glas, ki ji pripada. Čas je, da na novo napišemo zgodovino tega kontinenta.
Vsak aboriginski narod v Avstraliji ima svoje zgodbe ...
In vsak ima svoj jezik. V Avstraliji je več kot 300 različnih aboriginskih jezikov. Celina je v lingvističnem pogledu enako kompleksna kot Evropa. Nekaj sto kilometrov stran staroselci govorijo popolnoma drugače. Ni jih mogoče razumeti. Toda pred prihodom Evropejcev so ti ljudje znali po pet, šest jezikov. Bili so pravi mojstri lingvistike. Kajti le z znanjem jezikov se je bilo mogoče sporazumevati z bližnjimi in daljnimi sosedi.
Imajo ti jeziki tudi pisavo?
Ne. Nimajo svoje abecede. Obstaja le ustno izročilo. Pesmi, ki se prenašajo iz roda v rod.
Zdaj jih nekateri zapisujejo v angleščini?
Seveda. Tudi vsa sodobna aboriginska literatura je v angleščini. Prevladujejo tako tekoč vsi žanri, od romanov, biografij do zgodovinskih knjig. Med Aborigini je veliko dobrih pisateljev in umetnikov. In vse več izobražencev.
Leta 2008 se je takratni in zdajšnji premier Kevin Rudd opravičil ukradeni generaciji otrok, ki so jih belci nekoč na silo jemali temnopoltim staršem. Se je v teh petih letih v Avstraliji kaj spremenilo? Ali pa so to bile znova zgolj besede?
Kevin Rudd se je opravičil za nekaj zelo specifičnega. Za krajo otrok. Zanje je bilo to opravičilo zagotovo zelo pomembno. Toda vlada se še zdaj ni opravičila za pokole in travme. In ne za genocid. Zato so bile to v resnici le besede. Brez finančnih povračil za prestano trpljenje, za poteptana življenja, ki jih je politika uničevala z naravnost neznosno lahkoto.
Je te rane sploh še mogoče zaceliti?
Zelo težko. Judy Atkinson je nedolgo tega napisala knjigo Sledi travm. Govori o bolečinah tistih, ki so bili priča masakrom. Umorom družinskih članov. Piše o tem, kako se te bolečine prenašajo iz generacije v generacijo. To so grozljive stvari, ki jih razumejo samo tisti, ki živijo s to bolečino. Raymond Evans je napisal izvrstno knjigo o pokolih nad staroselci v Queenslandu.
Je bilo tako kot na Tasmaniji, kjer so pobili prav vse domorodce?
V Queenslandu jih je ostalo pet odstotkov. Ti so videli grozljive stvari, s katerimi so morali živeti. Te rane se vlečejo skozi desetletja. In ves ta čas se odnos belcev do Aboriginov ni spremenil. Ko sem odraščala v Maryboroughu, kjer sem bila rojena, so nas belci še vedno sovražili. Zakaj? Na čem temelji to sovraštvo? Zgolj na stereotipih, saj mnogi belci nimajo stikov s staroselci.
Jih nočejo srečati?
Ne. Bojijo se jih in sovražijo. Zato je težko biti potomec staroselcev. Ko kakšnemu belemu neznancu rečem, da sem staroselka, se v hipu zdrzne. Če pa rečem, da sem s Havajev, se vsem zasvetijo oči. Takoj jih je sama romantika in eksotika. To je seveda sramotno. Toda stvari se pomalem vendarle spreminjajo. Moraš ostati pozitiven.
Umetnost je pravzaprav najboljša pot za promocijo Aboriginov.
Zagotovo. Glasba. Gledališče. Ples. Šport. Danes vsi poznajo Cathy Freeman, olimpijsko zmagovalko v atletiki iz Sydneyja 2000. S pomočjo umetnosti in športa tudi Aborigini doživljajo renesanso.
V bistvu jim je prav kultura pomagala preživeti?
Tako kot mnogim drugim odrinjenim narodom tega pokvarjenega sveta.
