Nova velika vojna?

Bližnji vzhod drvi veliki vojni nasproti. Hitro in, kot se zdi, nepovratno. Izraelsko bombardiranje območja Gaze je le ena od epizod spreminjanja umetno zarisanih (post)kolonialnih meja, ki je v zadnjih mesecih dobila silovit pospešek.

Ko je skrajna sunitska milica Isil (Islamska država Iraka in Levanta) pred dobrim mesecem dni z blitzkriegom zasedla velik del severnega in srednjega Iraka in so se ji na pohodu proti Bagdadu priključile različne plemenske sunitske milice ter številni častniki nekdanje vojske Sadama Huseina, je dokončno padla meja med Sirijo in Irakom. Voditelj Isila in samooklicani pridigar Abu Bakr al Bagdadi je med Alepom in Tikritom razglasil islamski kalifat. To ne bi bilo mogoče, če se iraška vojska pred le z lahkim orožjem oboroženimi ter z vseh koncev in krajev zbranimi »kariernimi džihadisti« ne bi umaknila brez izstreljenega naboja. Še huje – iraška vojska je za seboj pustila polna skladišča (večinoma ameriškega) orožja. Oklepnike, tanke, celo bojne helikopterje. A najlepše darilo je borce svete vojne čakalo v lokalni izpostavi iraške nacionalne banke v Mosulu, drugem največjem iraškem mestu, ki ga oblast v Bagdadu ni niti poskušala (o)braniti. Čeprav je Isil svojo navzočnost v Iraku krepil postopoma in čeprav bi bilo premikom konvoja več sto vozil iz vzhodne Sirije proti Mosulu mogoče slediti že s poceni amatersko tehniko, je v banki nekdo »za seboj« pustil 400 milijonov dolarjev. Za njihov dvig predstavnikom modernega kalifata seveda ni bilo treba pokazati osebnega dokumenta.

Le nekaj dni zatem je četrtina tega denarja – skupaj z velikim delom zaseženega orožja – že prispela v sosednjo Sirijo, kjer je ravno Isil skupaj s preostalimi skrajnimi sunitskimi milicami že davno ugrabil, posilil in privatiziral sprva sekularen in absolutno legitimen upor proti krvavemu režimu predsednika Bašarja al Asada. Ta je ob pomoči svojih ruskih in iranskih vojaških svetovalcev (in orožja) v zadnjem letu dni, ko je dokončno postalo jasno, da mednarodna skupnost v Siriji kljub prestopljenim »rdečim črtam« sploh ne bo posredovala, močno okrepil svoj položaj in dejansko že razglasil vojaško zmago. A vojna v razkosani Siriji, v kateri je umrlo najmanj 165.000 ljudi, enajst milijonov pa jih je moralo zapustiti domove, še zdaleč ni končana. Nasprotno: pohod Isila na Irak je s padcem meja in držav, kot smo jih poznali, polje boja le še dodatno razširil. Vojni v Siriji in Iraku sta postali en sam konflikt in ključno bojišče bližnjevzhodne, že dolgo ne več le hladne vojne, v kateri se za prevlado v regiji, nad naftnimi posli in zmeraj bolj tudi vodnimi viri spopadata sunitski blok, ki ga vodi Saudska Arabija, vodilni sponzor sunitskih skrajnežev, in šiitski blok pod vodstvom Irana, večnega zaveznika Asadovega režima in usmerjevalca »dejavnosti« libanonskega gibanja Hezbolah.

Zaostritev zgodovinskega sunitsko-šiitskega konflikta je neposredna posledica ameriške invazije – in državljanske vojne – v Iraku pred enajstimi leti, ki je, ironično, porušila desetletja sunitske nadvlade in oblast izročila s sosednjim Iranom tesno povezanim šiitom. Ti so nemudoma krenili v maščevalni pohod. Sektaški konflikt je na veliko zadovoljstvo vodilnih »zunanjih akterjev« hitro začel prestopati državne in tudi regionalne meje.

Nato je izbruhnila še arabska pomlad, ki je s svojo neverjetno energijo razbila na videz najbolj nedotakljive arabske diktature. Ker prvotni uporniki – revolucionarji – niso bili deležni nikakršne podore, so izpraznjeni prostor nemudoma zasedle temačne in »kontrarevolucionarne sile«. Še najbolj je bilo to vidno v Egiptu, kjer so ostareli generali revolucijo najprej ukradli in jo potem za kratek čas taktično izročili v roke politično in ekonomsko popolnoma nekompetentnim Muslimanskim bratom ter tako omajali »revolucionarne temelje«: lanski državni udar in sodni ter fizični pogrom egiptovske vojske nad islamisti je bila le logična kontrarevolucionarna posledica. V sosednji Libiji je po Natovem posredovanju in padcu polkovnika Moamerja Gadafija zavladal popoln kaos – država, ki jo po plemenskem ključu obvladujejo vrhunsko oborožene milice, ne deluje. Meje so prepustne. Kaos se je hitro razširil tudi proti Srednji Afriki. Revolucionarna energija je šla v nič.

Arabska pomlad je sektaška nasprotja le še zaostrila, v Siriji pa dobila najbolj krvavo nadaljevanje. Najbolj nevralgičen konflikt našega časa je postal središče vseh mogočih geostrateških silnic, prav nihče izmed vpletenih pa ni pokazal niti najmanjše volje po ustavitvi vojne. Združene države so se po porazu v Iraku začele umikati z Bližnjega vzhoda in so ob vse večji energetski samopreskrbnosti – ZDA je junija lani prvič več nafte izvozila, kot uvozila – preusmerila na Pacifik in ponovno v Vzhodno Evropo. Delno izpraznjeni prostor so z veseljem zasedli Rusi in Kitajci.

Prav ameriško umikanje z Bližnjega vzhoda – in njeno »aktivno« delovanje – je poleg boja za prevlado nad naftnimi posli in obvladovanje ključnih naftnih virov (reke Tigris, Evfrat in Deir al Zour) eden od bistvenih razlogov današnjega kaotičnega dogajanja v regiji. Ameriška »aktivna pasivnost« najbolj skrbi Saudsko Arabijo, katere naftne rezerve se počasi praznijo, in Izrael, ki je brez absolutne podpore Washingtona strateško neopisljivo šibkejši. V tem kontekstu je treba razumeti tudi politično in varnostno skrajno oportunistično izraelsko bombardiranje območja Gaze v zadnjih dneh: Hamas, ki je izgubil vse svoje »sponzorje«, še nikoli ni bil bolj ranljiv, palestinsko vprašanje in z njim vred trpljenje palestinskega ljudstva pa za mednarodno skupnost še nikoli ni bilo tako irelevantno.

Kaos v regiji bo v naslednjih mesecih še dodatno zaostrila bližajoča se razglasitev neodvisnosti iraškega Kurdistana in posledičnega vpliva na skoraj 30 milijonov Kurdov, največji narod brez države, ki je pred veliko zgodovinsko priložnostjo. Priložnostjo, ki politično in tudi »sektaško« vse bolj nemirno Turčijo – ta je v bližnjevzhodni hladni vojni skupaj s Katarjem skoraj vse stavila na zdaj pošteno oslabljene Muslimanske brate – vodi na rob živčnega zloma. Če ne celo kam dlje.

Od Turčije do Ukrajine – od Nata do Rusije – namreč nikakor ni daleč.