O duhovniku, ki ljubi cerkev, žensko in otroka

Dr. Drago Ocvirk, 62-letni lazarist, je služil cerkvi 42 let. Zvesto ali nezvesto, ne vem, vem le za zadnja leta, da ji ni bil zvest. Premamilo ga je dekle, spočela sta punčko, ki bo kmalu dopolnila eno leto. Z dekletom sta spočela še drugega otroka in ta je zdaj na poti v svet. Predstavljajte si prizor, ko duhovnik Ocvirk, v javnosti precej prepoznaven, po Ljubljani sprehaja hčerkico v vozičku. Ustvariti si ta prizor v mislih ni preprosto. Veliko laže ni bilo niti tistim, ki so ga videli v živo. Na vprašanja znancev, ki so ga srečevali na sprehodih, čigavega otroka vozi, je brez obotavljanja odgovarjal: svojega. Ljudje so mislili, da se šali, saj gospodu ne manjka smisla za obešenjaštvo in cinizem. Potem ko se je že precej govorilo o še eni od mnogih posebnosti dr. Ocvirka, je javno povedal, da izstopa iz duhovniškega stanu, in navedel tudi razloge za to. Presenečenje je bilo popolno iz več razlogov – ker je prelomil duhovniško obljubo celibata in redovniško obljubo čistosti, ker je kot neporočen moški s spolnostjo grešil, ker je o tem javno spregovoril in ker prestopa v laiški stan, v katerem bo od pokojnine živel z družino v majhnem ljubljanskem stanovanju.

Draga Ocvirka ne poznam zelo dobro, toliko pa že, da lahko rečem, da je eden najbolj nekonvencionalnih cerkvenih mož na Slovenskem. Z njegovimi pogledi, predvsem družbenopolitičnimi, se največkrat nisem strinjala, a sem ga vseskozi rada brala in poslušala. V meni je zaradi nepravovernosti, energičnosti, neposrednosti in spretnosti ubesedovanja misli vzbujal simpatije. Osebno sem ga spoznala pred dvema desetletjema, ko sem za Sobotno prilogo z njim delala intervju. Že takrat sem dobila vtis, da ga cerkvena institucija utesnjuje, kakor ga utesnjuje tudi slovenska družba, ker v njiju ni našel dovolj svobodomiselnosti, obenem pa sam ni bil ravno zgled tolerantnosti. V njem je kljuvalo večno nezadovoljstvo, kar ponavadi vodi v iskanje alternativnih osebnih poti. Med temi gotovo ni bila cerkvena kariera, kajti za nepredvidljive in neukalupljene može njegovega kova v cerkveni hierarhiji ni prostora. Kam torej kreniti? V misijone, saj so lazaristi misijonarji, poleg tega je bil urednik misijonskega glasila? Ne, je rekel v tistem intervjuju pred dvajsetimi leti, v misijone ga ne mika, ker tam jedo riž, on pa ga ne mara. »Če bi bilo Bogu do tega, da bi opravljal misijonski poklic, potem bi mi dal tudi to, da bi rad jedel riž.« No, pa je leta pozneje vendarle šel v misijon na Salomonove otoke, najbrž tudi v iskanju sebe. In na poti iskanja sebe je našel tudi ljubezen z žensko in znova se mu je zgodilo nekaj, česar ni načrtoval.

Zakaj ta zgodba o Dragu Ocvirku, ko vemo, da je duhovnikov, ki so okušali in okušajo ljubezen z ženskami, več kot zanemarljivo število? Kajpak obstaja tudi homoseksualna ljubezen duhovnikov, ki jo cerkev, čeprav ji načeloma nasprotuje, v praksi bolj tolerira. Ocvirkov primer je vreden širše obravnave že zato, ker je bil zaradi svojih medijskih nastopanj in vloge mnenjskega voditelja javna osebnost, kolikor ni javna osebnost pravzaprav vsak duhovnik. Še bolj kot sam po sebi pa je primer zanimiv zato, ker je simptomatičen za že več stoletij sporni predpis cerkve – celibat, ki ne zadeva samo duhovnikov, ampak tudi njihove ženske in otroke.

Kar me je v »primeru Drago Ocvirk« osupnilo, so mnenja na spletnih forumih katoličanov, kjer zadnje tri tedne razpravljajo o njem. Ne gre za to, da bi bili razpravljavci na njih vulgarni ali primitivni, saj so moderirani bolj skrbno kot drugi forumi. Osupljiv je duh slovenskih katoličanov, tako prežet s hipokrizijo in zatohlostjo. Ko se tem vernikom pridružijo še Ocvirkovi nekdanji študentje na ljubljanski teološki fakulteti in spregovorijo o tem, da je bil njihov profesor vedno heretik in da ga je vzel v svoje kremplje satan, človeka pretrese. Na forumih ne debatirajo stare gospe iz prvih klopi vaških cerkva, temveč so to mlajši ljudje, ki jih je cerkev učila, naj ne sodijo, da jim ne bo sojeno. Saj so med forumaši tudi izjeme s človeško širino, vendar je »primer« intoniran na greh in izdajo, na premalo molitve in spovedi, na zapeljanega Adama in pretkano prešuštnico, na prešuštvo in nezakonskega otroka. Vse to je nezaslišano in nevredno človeka, zlasti duhovnika. Takole lahko beremo: »Vernik se trudi, premaguje samega sebe, moli za milost čistosti, bere o duhovnih krepostih neporočenosti, potem ga pa pohujša viden teolog in duhovnik, ki si najde priležnico, z njo ne živi v čistosti in zaplodi nezakonskega otroka. Res sramotno.«

Forum svetuje tudi preverjeno rešitev, naj oče in partner Drago Ocvirk »pobere šila in kopita in se kolikor toliko v časti umakne na Salomonove otoke«. Za katoliško moralo je častno pobegniti pred odgovornostjo in zatajiti otroke, saj cerkev ta vzorec vernikom na očeh prakticira že stoletja. Duhovnike, ki zaplodijo otroka, škofje premestijo, včasih grešnicam in pankrtom cerkev tudi finančno pomaga, duhovnik pa v novi fari spet vzneseno oznanja, da so spolni odnosi med neporočenimi greh. Otroci kot žive priče spolnosti med duhovnikom in žensko so razlog, zakaj ima cerkev v svojih vrstah raje prakticirajoče homoseksualce kot heteroseksualce.

Profil slovenskega katoličana kakor tudi duhovnika in škofa je drugačen od teh profilov v drugih državah. Stvari, ki pri nas vzbujajo ogorčenje, zgražanje in gnus in za katere se delamo, kot da jih ni, so drugod klic po spremembah. V Avstriji, Nemčiji, Italiji, na Poljskem, Hrvaškem in še kje so z anketami ugotavljali, da celibat krši najmanj tretjina ali celo polovica duhovnikov, da njegovo odpravo zagovarja od dobre polovice katoličanov na Hrvaškem do osemdeset odstotkov v Nemčiji, kjer je celo aktualni predsednik škofovske konference izjavil, da bi moral biti duhovnikova svobodna izbira. Obstajajo združenja duhovnikov, ki pritiskajo na vsakokratnega papeža, naj zakon o celibatu razveljavi, tudi z argumentom, da je celibat eden od pomembnih razlogov za pomanjkanje duhovnikov. Prav tako obstajajo združenja vernikov s tako zahtevo. Danes je laiziranih približno sto tisoč duhovnikov, večinoma ker ne vzdržijo celibata. Kritiki celibata poudarjajo, da tu ne gre za versko resnico, ampak za spremenljiv cerkvenopravni predpis, kar pomeni, da njegovo nespoštovanje ni greh. Je disciplinski prestopek, za katerega ni sankcij.

V Nemčiji živi kakih dva tisoč otrok, ki so jih zaplodili duhovniki, v Avstriji petsto in ti večinoma ne vedo, kdo je njihov oče. Pri nas se o številki ne govori, saj prevladuje kultura skrivanja in pretvarjanja, da je le navzven videti v redu, če se le da svetniško. Slovenskega katoličana ne omaje niti to, da celibat ni svet in nima svetopisemske utemeljitve, ni dogma, vendar cerkveni predpis iz XI. stoletja z zakonsko veljavnostjo od tridentinskega koncila v XVI. stoletju, sprejet zato, da bi predvsem iz premoženjskih razlogov pripomogel k ohranjanju cerkvene strukture. Z njim se cerkev ni otresla le dediščin in razsipnih žensk, temveč vsaj v neki meri tudi delitvi pomembnih položajev med sorodniki. Do takrat je bil celibat svobodna izbira in samo še vprašanje časa je, ko ne bo več obvezen. Pri Frančišku, ki se spozna na življenje, je vse mogoče, bi bilo pa za tako revolucionarno spremembo najbrž potrebno koncilsko pokritje. Celibat je božji dar, pravi cerkveni zakon.

Dr. Ocvirku Bog tega daru očitno ni dal, kot ga je prikrajšal za to, da bi rad jedel riž. Saj veste, kako pravijo stari ljudje: človek obrača, Bog obrne. Ima pa željo in dar, da bi še naprej opravljal duhovniško službo. Enkrat duhovnik, vedno duhovnik, tudi ko sleče habit. Vendar to po zdajšnjih predpisih ni mogoče, lahko pa na primer mašujejo poročeni anglikanski duhovniki, ki so prestopili v katoliško cerkev. A slovenski katoličani, spet če sklepamo po forumih, mu tega ne bi privoščili. Božji red so vzeli v svoje roke ter njega in »konkubino« izgnali iz raja. Se potemtakem še čudite njihovim kampanjam ob družinskem zakoniku in oploditvi z biomedicinsko pomočjo? Ste pomislili, da so te morda projekcija lastnih frustracij, povezanih s spolno identiteto, in ne skrb za blagor družine in otrok? Saj nič ne rečem, samo spomnila sem se na visokega cerkvenega dostojanstvenika, ki je strahovito udrihal po homoseksualcih, pri tem pa je bil sam homoseksualec. Papež, ko je to zvedel, ga je nemudoma suspendiral.