Tiskane izdaje
Če je kaj pretekli teden v Sloveniji pokazalo znake sistemske natančnosti in dolgoročnosti, so bili to Pankracij, Servacij in Bonifacij. Ohladitev vremenskega sistema so napovedali z večjo natančnostjo, kot smo je v dolgih mesecih spremenljivega vremena, vezanega na pomlad, vajeni pri uradni meteorološki agenciji. Pomlad je nepredvidljiva in na to se je v ponedeljek skliceval tudi vodja slovenske pomladi, predsednik SDS Janša, ki se sojenja na sodišču ni mogel udeležiti, ker da se mu je v avtomobilu izpraznil akumulator, in avto, je rekel njegov odvetnik, ni bil vozen. Medtem je Zoran Janković vzbujal vtis, da je vstal od mrtvih, in najprej napovedal novo kandidaturo za župana glavnega mesta, nato pa še naskok njegove na novo »očiščene« stranke na premierski stol bodisi na predčasnih volitvah, mogoče pa tudi ob morebitnem poskusu pri sestavi nove vlade. Smo v obdobju obljubljanja in volitev; za četrtek je bilo v Bruslju tudi napovedano soočenje Junckerja, Ciprasa, Schulza in Verhofstadta – v ambiciji postati naslednji predsednik evropske komisije, tako rekoč evropske vlade.
Sliši se slovensko
Na drugi strani brstenja institucij za prihodnost Evrope, Slovenije in sveta imamo drugo realnost, ki ne meri le v svetovno krizo, katere menda ni več, ampak v (ne)verodostojnost politikov, oblikovalcev podobe dozdajšnjih družb. V Italiji je kasacijsko sodišče potrdilo sedemletno zaporno kazen za Marcella Dell'Utrija, ta pa je bil še nedavno ožji sodelavec tedanjega premiera Silvia Berlusconija. Med letoma 1974 in 1992 so mu dokazovali sodelovanje s sicilijansko mafijo, coso nostro, od leta 1996 naprej pa je kot senator utiral pot Berlusconiju. Nabralo se je ogromno nepravilnosti in po dvajsetih letih je doživel sodni epilog. Toda njegovi odvetniki se sklicujejo na kratenje človekovih pravic in se bodo pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.
Tu je sam Silvio Berlusconi, ki je pred nekaj več kot tednom dni v domu za ostarele pri Milanu pri obolelih za alzheimerjevo boleznijo začel izvrševati dosojeno kazen, ki si jo je prislužil v svojem prvem pravnomočno izgubljenem procesu zaradi utaje davkov. Medtem je v javnost prišla novica o odmevni sodbi iz izraelskega Tel Aviva. Nekdanjemu izraelskemu premieru Ehudu Olmertu je sodišče izreklo šestletno zaporno kazen zaradi prejemanja podkupnin, ko je bil župan Jeruzalema. Povezan je bil z veriženjem finančnih interesov pri gradnji stanovanjskega kompleksa v Jeruzalemu in pri tem je zlorabljal moč svoje županske funkcije. Že pred tem je bil obravnavan in spoznan za krivega pri korupcijskiih zadevah v funkciji ministra za trgovino, ki je dajal poslovne prednosti svojim prijateljem. Sliši se kot slovenski politični in korupcijsko-poslovni vsakdan, zato je dobro slišati, kaj je imel o tej zadevi še povedati sodnik, ki ga je obsodil: »Javni uradnik, ki prejema podkupnine, je enakovreden izdajalcu.« Poanta: v tem in vseh tovrstnih primerih ni spoštovanja zakona, ni etike, ni demokratične pomladi, posebej ne te.
Karikatura, komedija in festival
Na dlani je, da je Slovenija ta trenutek na prvi pogled na drugi strani prihodnosti dobrih in stabilnih institucij, na drugi pogled pa najmanj v nečednem zaostanku za spodobnimi državami, toda v perspektivi še ni pokopano upanje na bolje. Zadnja politična kriza nakazuje tihi spopad dveh vej oblasti, sodne in izvršne, in razkuževanje političnih okužb med njima. Gospodarstvo je očitni politični talec, pa tudi talec rigidnosti institucionalnega sistema, ki je sam talec nenehno ponavljajočih se političnih blokad. Nekatere pojme je precej dobro pojasnil britanski ekonomist in komentator Hamish McRae ta teden na finančni konferenci v Portorožu v pogovoru z Delovo kolegico Milko Bizovičar. Spregovoril je o pametni vladi in o stabilnosti sistema: imeti mora urejeno fiskalno politiko in dolg pod nadzorom. Če hočeš trošiti denar, ga moraš pobrati z davki, in do tega ni bližnjic. Davčna politika in zakonodaja morata biti predvidljivi. Podjetja v državni lasti morajo biti dobro upravljana in ni opravičila, če tega ni. Zahtevata se red in disciplina. Če take vlade ni, se morajo z njo spopasti gospodarstveniki in to urediti.
Samoumevnost v teh stališčih v slovenskem prostoru mestoma zveni kar osupljivo. Stališča kot, če si žejen, potem pojdi in pij vodo, če je ni tu, pa poskrbi, da jo boš dobil kje drugje, kakor da zvenijo povsem fantastično, nedomače, tuje. Saj je vendar na dlani, da je za to, da vode ni pri roki, krivo pravosodje, ki se ni odlepilo od totalitarnih praks prejšnjega režima. Tri velike iluzije pokomunistične tranzicije, levica, desnica in katoliška Cerkev, so postale tragikomična karikatura sodobne Slovenije in smrt politične kulture, ki čaka natanko na koncu slepe ulice, kamor so jo pripeljale njihove iluzije in manipulacija z ljudmi, ki se očitno ne znajdejo in so v presojanju objektivnih dejstev čisto nebogljeni v strašljivo velikem volilnem odstotku.
Janez Janša, prvo ime slovenske pomladi, vodja desnice in karizmatični kralj Matjaž slovenske državnosti, spoštuje institucijo sodišča tako, da se vseskozi izmika narokom. Najprej se izmika vročitvi pravnomočne sodbe, potem mu v neizprosni natančnosti Pankracija, Servacija in Bonifacija zmrzne akumulator v avtu ravno, ko se pelje na obravnavo. Potem so sledile metode specialne vojne, vodenih dezinformacij, češ, saj ni bil akumulator, temveč katalizator, in podobno. Kot da ne živimo v 21. stoletju, v katerem se v eni uri in tri četrt pride v Bruselj, kot da ne bi poznali taksijev in kot da ne bi bilo znano, da ga je večino političnega življenja vozil osebni šofer. Poanta desnice je žalostna in vodi v zgodbo, kako se pomlad lahko konča z izpraznjenim akumulatorjem. To je žalostna resnica, pogledana z ene strani, toda na drugi strani, pri sodišču, bi lahko zastavili vprašanje, kako je mogoče, da brez kazenskega ukrepa dopusti takšno poniglavost visokega politika in njegovega odvetnika, ki bi morala biti zgled spoštovanja in ne zaničevanja sodišč. Kar naenkrat so povrh seveda »po spletu« (kako značilno!) zakrožile fotografije predsednice ljubljanskega okrajnega sodišča, ki je bila napravljena v pionirko, mahajočo z zastavico, na kateri je bila rdeča zvezda, in s pripombo o škandalu totalitarnih simbolov v rokah najvišjih predstavnikov slovenskega pravosodja; in iz SDS so na predsednika vrhovnega sodišča in predsednika sodnega sveta naslovili protest in kopico vprašanj. Festival politične komedije!
Kje je čast dežele
Potem je tu Zoran Janković, ki je zasedel prostor levice in kapitalske sredice, ki bi naj jo ta v kombinaciji s SD imela v zakupu in ob katerem je težko ne videti podobnosti z jeruzalemskim županom. Meščanska levica ga je politično podprla, ko je obupala nad Borutom Pahorjem, ki se je spajdašil z Janezom Janšo. Zdaj jo Janković spravlja v popolno zadrego, kajti njegova usoda bo v končni posledici težko drugačna od Janševe, četudi je v nasprotju z njim med uglednimi ljudmi doslej užival dokaj nekritično podporo. Povzročil je padec vlade in politično krizo in povsem natančno je vedel, kaj dela, ko je proti Bratuškovi kandidiral za predsednika stranke. Toda šele potem, je videti, je dobil prava krila in ob napovedi velikih prihodnjih političnih načrtov na državni in mestni ravni je šel v neposredni spopad s komisijo za preprečevanje korupcije na identičen način kot Janša s pravosodjem. Javnomnenjske raziskave pa niti enega niti drugega ne brišejo s političnega prizorišča, kot bi se to zgodilo na primer v Nemčiji. Tu se pravzaprav začne pravo vprašanje slovenske družbene kulture in v zadnji posledici vodi v temeljni razmislek, ali smo Slovenci sploh državotvorna družba (narod), ali je na tem prostoru v okvirih samostojne države sploh mogoče vzpostaviti pravno kulturo.
V karikaturo predmodernih monarhično-privilegijskih trendov moramo zato na koncu omeniti nadaljevanje sodne razprave v tem tednu med direktorjem papirnice Goričane Andražem Stegujem in ljubljansko nadškofijo, zaradi luksuznega dvorca v Goričanah, kjer si je kardinal Franc Rode neuspešno omislil bivanje v pokoju. Luksuz in luksuzni razvrat na vsakem koraku, bogatija, savne, muranski lestenci, ekskluzivnost v materialih in ugodju – to je bila podoba očitkov, ki so se nizali ob finančnih vragolijah, v katerih ni nikakršne transparentnosti. Upokojeni kardinal se, podobno kot Janša, obravnave ni udeležil, zaradi »neodložljivih službenih obveznosti«. Kar je nekoč zvenelo pod njegovim geslom Za čast dežele, je v ideološkem kontekstu dobilo povsem določen pomen: tri ideološke skupine so po svojih osebnostih Slovenijo pripeljale v slepo ulico in jo dobesedno spravile ne le ob čast, temveč tudi ob oblast (zato predčasne volitve) in končno ob vse, kar je doslej veljalo za prav.
Zdaj je Slovenija tu, kjer je, in spopad med dvema vejama oblasti, politično in sodno, se kaže kot temeljni spopad za prihodnost države. V tem smislu je tudi utemeljena zahteva po novih obrazih v politiki in tudi v družbi.
