Tiskane izdaje
Susan George je nekoč rekla »Tata« (»There are thousands of alternatives!«, »Obstaja na tisoče alternativ!«). To je bil njen odgovor na frazo »Tina« (»There is no alternative!«, »Ni alternativ!«), ki je bila popularna v osemdesetih, oziroma na govorico Margaret Thatcher, ob kateri je delavce na Zahodu spreletaval srh in je družinam ledenela kri. Toda železna lady se pač ni ozirala, njena retorika je pomenila, da prihajajo strašne reči: izgubljanje služb, krčenje sociale, klestenje države.
Oseminsedemdesetletna humanistka – rodila se je v času velike depresije v ZDA, odraščala v privilegiranem okolju, s privatnimi urami plesa in glasbe, odšla študirat v Evropo, doktorirala na pariški univerzi, od 1956. živi v Franciji – danes še vedno govori o istih stvareh. Opaža, da sedanja kriza ni povsem nova, je le logično nadaljevanje prejšnje. Pripoveduje, da so bogastvo, moč in nadzor v sredici vseh problemov politične in socialne ekonomije. Globoko verjame v močno intelektualno tradicijo Evrope, v to, da je vredno rešiti evropsko idejo. Je predsednica think tanka Transnational Institute v Amsterdamu. Bila je gostja nedavnega Subverzivnega foruma v Zagrebu.
Težko je reči, ali bo evropska ideja preživela, a zgodba o Evropski uniji je več od preproste izbire med integracijo in dezintegracijo. Kako vidite današnje evropske dileme?
Ljudje opažajo konfliktno Evropo, nasprotje med socialnim modelom, ki je nastal po vojni, in sistemom, ki docela temelji na trgu, je čedalje bolj neoliberalen. Eno in drugo je povsem nezdružljivo, to bi morali opaziti prej. Rodila sem se v Združenih državah, a sem privržena Evropejka. Rada bi verjela, da je v Evropi nekaj, kar je mogoče rešiti. Kajti če ne bo ostala združena in ohranila sistema socialne zaščite in razsvetljenskega modela, bo irelevantna v odnosu do Združenih držav, Kitajske in drugih. S posnemanjem ZDA uničujemo to, kar je pri Evropi najboljšega. Lahko bi bili magnet, geopolitična alternativa, model za druge. Današnja protislovja se zagotovo poglabljajo, a poglejte tudi pogodbe, ki smo jih podpisali oziroma so to naredile naše vlade, ker glasovanje tako ali tako ni dovoljeno. Saj veste, Irci, Francozi in Nizozemci so glasovali narobe. Pogodbe visijo nad vsemi vidiki nacionalne suverenosti, vse vodita banka in komisija, vlade se skrivajo za njima. V Franciji socialdemokrati niso vredni tega imena, so neoliberalci in pika. Včasih sem jim rekla socialni liberalci, zdaj so neoliberalci.
Obstaja protislovje med evrom in Evropo? Pomeni rešiti valuto uničiti Unijo?
Če hočete rešiti evro in postavite pravilo o triodstotnem primanjkljaju glede na GDP in 60-odstotnem dolgu, je to popolnoma arbitrarno. Zakaj ne dva ali štiri odstotke? In zakaj ne 55 ali 65 odstotkov? Nihče ne ve. Številke je Nemčija potegnila iz klobuka leta 1992, postale so svete maastrichtske številke, religiozni simboli, pri tem vztraja. Hočemo uničiti življenje polovice Evrope, imeti 50-odstotno brezposelnost med mladimi, ker so to pogoji za rešitev evra? Varčevanje ustreza interesom določenih elit in trenutno je gospa Merkel pred volitvami, do septembra zagotovo ne bo popustila. Vendar ni problem valuta: lahko bi se na novo izpogajali o dolgu, lahko bi rekli, imate več let za odplačilo. Kajti varčevanje bank ni prav nič prizadelo, plačujejo ljudje, in to dvakrat; enkrat so plačali z reševanjem bank, zdaj plačujejo z varčevanjem, višjimi davki, opuščenimi javnimi storitvami.
Potrebovali bi centralno banko, ki bi posojala državam, ne bankam. ECB posoja bankam za manj kot odstotek, te posojajo Španiji, Grčiji, Franciji in drugim za dva in pol, tri in več odstotkov. Ni treba, da si finančni genij, da dobro zaslužiš. Problem so torej pravila, mandat ECB. Evropska centralna banka pošilja vsako trimesečje vprašalnik 130 največjim evropskim bankam, ali omejujejo posojila ali jih sproščajo, ali dajejo več posojil majhnim in srednjim podjetjem ali manj. In vsako trimesečje od sredine 2007. je bil odgovor, da dajejo manj posojil. Potrebna so nova pravila, a Nemčija je nasproti temu in verjetno še katera severnoevropska država, morda Nizozemci in Finci. Ni, skratka, problem evro per se, problem je politika.
Evropo hromi konflikt med severom in jugom, južnoevropske države so na tleh in vendar severne članice mislijo, da je celo ta solidarnost preveč. Kje se bo to končalo?
Ne gre za solidarnost. Imamo evropski stabilnostni mehanizem, vanj proporcionalno vplačujemo vsi in ta denar posodijo grški centralni banki in ta grškim bankam, ki plačujejo nazaj nemškim, francoskim, nizozemskim, britanskim bankam. Denar torej kroži, ni solidarnosti z Grčijo ali katerokoli drugo državo. Sicer pa ni dokaza, da varčevanje deluje, to je povsem ideološka zadeva.
Ne branim Grčije in politik posameznih držav. Grčija ima velik obrambni proračun, zavrača obdavčenje Cerkve, ki je največja lastnica zemlje, noče obdavčiti oligarhov ladjedelniške industrije, to ima v ustavi. Vsakič, ko je Pasok zmagal, so najeli kup novih državnih uslužbencev, kar je patronatski sistem. Govorim, da so pogoji prizadeli navadne ljudi, ki s krizo nimajo nič, namesto da bi postavili Grčiji pogoje o zmanjšanju proračuna za vojsko za polovico, obdavčitvi Cerkve. Vse skupaj je velika laž. Krize ni in ta psihološka drama je nepotrebna. Grčija pomeni dva odstotka, Ciper 0,3 odstotka evropskega gospodarstva. Bodimo vendar resni, gre za ideologijo, ki trajno škoduje polovici Evrope. Oziroma kakor pravi George Soros, Nemčija bi morala izstopiti iz evra, se vrniti k nemški marki, ne mi. Če bi zapustila območje evra, bi videla, kako uporaben je bil zanje, saj jim je omogočal konkurenčen izvoz; če bi šli z območja, bi se vrednost marke podvojila in nemški izvoz bi bil dvakrat dražji.
Kako bodo stvari šle tako naprej?
Mario Draghi je precej pameten, stvari ohranja s postopnim raztegovanjem svojega mandata. Čeprav nima velikih učinkov, je znižanje obrestne mere dobra stvar. Vendar ne naslavlja bistvenega problema, namreč, da bi banka morala biti centralna, kar ni, ker ne posoja denarja državam članicam, ampak bankam.
Nemška kanclerka Angela Merkel nenehno pripoveduje, da ni alternative ...
In kaj nam je stalno govorila Margaret Thatcher? Isto, da pač ni alternative. Na princip »Tina« [Ni alternative] odgovarjam s »Tata« [Obstaja na tisoče alternativ]. O tem sem pisala pred dvajsetimi leti. Merklova je fizik, nima domišljije. Sama nisem imela izbire, morala sem glasovati za Françoisa Hollanda v drugem krogu. Nisem pa volila Merklove in ni mi treba biti spoštljiva do njene politike, ki se mi zdi neumna in kruta. Finančni minister Schäuble je neoliberalec, ob njem je Draghi videti goreč levičar.
Merklova govori, da če bo evro propadel, bo propadla Evropa. Je Evropa samo še valuta?
Evro je dobra iznajdba, potrebujemo skupno valuto, toda potrebujemo tudi politiko, brez skupne fiskalne in socialne politike valuta ne more delovati. Odprava evra bi bila napaka, Nemčija to dobro razume. Lani mi je prijatelj ekonomist povedal, da je bral poročilo, ki so ga Nemci naredili zase in govori o posledicah opustitve evra. Pred tem so predsedniki velikih družb veliko govorili o tem, da jim ni mar za evro. Po poročilu, ki je bilo očitno zelo prepričljivo, je Merklova spremenila politiko, odkrili so, kako drago bi jih stalo. Tega ne bodo naredili.
Razlagate, kako nepravično je kaznovanje navadnih grških državljanov – »lenih Grkov«, če poslušamo Nemce. Kaj je s tem religioznim diskurzom o »grehu«, »krivdi«, »kazni«?
Ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu Klaus Schwab govori o »grehu« in »reševanju grešnikov«. Krizo obravnavajo kot moralno, a moralna kriza je na naši strani, ker to, kar počne politika z nami, je kaznovanje nedolžnih in nagrajevanje krivih. Dokler prevladuje neoliberalna ideologija, nam pravi, trpeti morate za svoje grehe in varčevanje se bo nadaljevalo. Neoliberalizem govori ljudem dvoje: da so krivi za krizo, ker so živeli prek svojih možnosti, in da morajo plačati. Vendar je dolg držav normalnost, ni kakor dolg gospodinjstev. Mantra o tem, da smo živeli onkraj svojih možnosti, je ideološka propaganda. Kaznujejo nedolžne, saj ljudje plačujejo z varčevanjem, in nagrajujejo krive, ker banke še vedno uživajo privilegije in podporo vlad.
Drži, Španci so se zadolževali za nakupe hiš in stanovanj, pri tem pa so jih spodbujali. V Združenih državah so ljudje počeli isto, ker je George Bush govoril, da ima vsakdo pravico do tega, naj si le sposodi in vse bo v redu. V Španiji obstaja zakon, ne vem, ali je kaj takega še kje v Evropi, če se zadolžiš in ne moreš odplačevati, izgubiš hišo, a še vedno dolguješ denar. Ta zakon pomeni, da si v okovih vse življenje. Zato ljudje delajo samomore. Te stvari niso človeške. V Grčiji je zdravstvena kriza, vrnile so se stare bolezni, na primer tuberkoloza, imigranti prihajajo z boleznimi in ne morejo jim pomagati.
Varčevanje v Evropi kritizira celo IMF, pa vendar se nadaljuje. Kaj je cilj takšne politike?
Cilj je kaznovanje državljanov. Treba je spoštovati magične številke, druidski števili 3 in 60. Rezanje ni nedolžno, je strategija sindikatov delodajalcev, to hoče poslovna Evropa, evropsko omizje industrialcev. Njihova agenda je oslabitev države, privatizacija vsega, ljudi hočejo spremeniti v pohlevneže, ki bodo zadovoljni, da bodo sploh imeli delo. Delo hočejo narediti bistveno bolj prekerno, da bo spremenljivka, ki jo lahko kapital uporabi, prilagodi vsakršnim okoliščinam; da ni treba plačevati, če imajo recimo slabo leto, nimajo obligacij, lahko se znebijo ljudi, ti postanejo spremenljivka. Saj sploh ne gre za delovna mesta. Starejši in tisti na levici pogosto mislijo, da je cilj podjetja ustvarjanje delovnih mest. A to je stranski učinek. Minuli teden je Société Générale, največja banka v Franciji, objavila, da se bo znebila 55.000 ljudi, in delnice so poskočile do šest odstotkov. Bravo. Hura. To se nenehno dogaja.
Kdo obvladuje Evropo?
Mislim, da obstaja razredna vojna, to je naslov moje naslednje knjige: Kako zmagati v razredni vojni? Zmagujejo neoliberalci, čeprav se mi ne zdijo posebno pametni, ker se ne vprašujejo, kdo bo kupoval njihove izdelke in njihove storitve. Verjamejo, da bodo lahko shajali le z vodilnim slojem Evropejcev in Kitajcev, ki prihajajo v Galeries Lafayette in potrošijo deset tisoč evrov v treh urah. Očitno mislijo, da to zadošča. Večkrat navajam genija iz 18. stoletja Adama Smitha, ki je govoril, »vse za nas in nič za drugega, to je v vseh dobah zla maksima gospodarjev človeštva«. To je postala strategija.
V kolikšni meri korporacije že diktirajo politiko?
V zelo veliki. V Bruslju je 15.000 lobistov, so močni, bančni lobi še posebej. Zdaj obstaja nekaj, kar delno financira evropska komisija: Finance Watch. To je majhna skupina, sestavljajo jo nekdanji bančniki in ljudje, ki lahko parirajo oziroma minirajo argumente bank. Uporabna zadeva. Nasploh so banke v obupni premoči. Večinoma ne gre za korupcijo, ampak za ideološki okus dobe. Parlament je organiziran tako, da bo verjetno vedno razmeroma konservativen, in tudi vi, vzhodnjaki, nam ravno ne pomagate. Povsod na vzhodu opažam, da so nekdanji marksisti postali strastni neoliberalci. Stvari so se obrnile na glavo, povsod gre za bolj ali manj konservativne vlade.
Tudi če so vlade »leve«, uveljavljajo isto desno politiko.
Tako je povsod. Kak dan se mi zdijo stvari brezupne.
Kaj se torej dogaja z demokracijo? Smo v razmerah, ko volivci nimamo vpliva na politiko.
Koliko demokracije sploh še imamo v Evropski uniji? Osemdeset odstotkov zakonodaje narekuje evropska komisija. Lahko imate še kakšna prometna pravila, ki so posebnost vaše države, v ekonomiji pa skoraj ni izbire. Zdaj, ko imamo reševalne svežnje, pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji (TSCG), ni možnosti niti za odločanje o lastnem proračunu. Preden ga slovenski parlament sploh pogleda, ga morate poslati v Bruselj. Demokracije je zelo malo.
Na aktualno ekonomsko politiko je mogoče gledati na dva načina: prvi je, kar govorita nobelovca Joseph Stiglitz in Paul Krugman, češ, evropski voditelji ne razumejo ekonomije, so slepi, vlečejo »samomorilske« poteze, stvari jim je treba razložiti in spremenili bodo politiko. Jaz gledam drugače, mislim, da obstaja preprostejša hipoteza: zelo dobro vedo, kaj počnejo, a tega ne delajo v imenu evropskih državljanov, temveč finančnih trgov, korporacij, bank. Zdaj je jasno že vsakomur, da ta politika ne deluje. Vprašanje je, kaj razumemo pod pojmom, da varčevanje »deluje«. Varčevalna politika »ne deluje«, če z delovanjem razumemo obnovo države, zagon, ustvarjanje delovnih mest, zdravstvo, izobraževanje, skratka spodobno delo in dostojno življenje. Moja skorajšnja knjiga ima naslov To pot se bomo znebili demokracije. Demokracija, če je prava, je pač ovira; ne moreš se kar znebiti delavcev, pustiti upokojencev brez sredstev za preživetje, takoj jih bodo polne ulice. Elite načrtno sledijo agendi, ki sem jo omenila in kar je dobro opisal Adam Smith.
Zavzemam se za ohranitev razsvetljenskega modela, ki je 250 let v temelju vsega dobrega, kar je nastalo v Evropi. Evropa ima vendar grozljivo zgodovino kolonializma in svetovnih vojn. Toda Evropejci smo naredili tudi veliko dobrega, izoblikovali zakone, ustave, človekove pravice, institut porotnega sojenja, revolucije, kadar nas ne poslušajo ... te stvari si zaslužijo, da jih spoštujemo in ohranimo. Temeljno vprašanje je, v čigavi službi je ekonomija. Zdaj nam vladajo finance, ki so najmočnejši sektor, in gospodarstvo z največjimi korporacijami, ki plačujejo čedalje manj davkov. Razliko moramo plačevati mi ali pa se odreči javnim servisom. Za garnituro na oblasti demokracija zdaj ni bistvena. Pred kakim desetletjem je predsednik neke belgijske korporacije, tudi član trilateralne komisije, rekel, da Evropa trpi zaradi preveč demokracije. Demokracija jih ne zanima, zakaj bi jih, za oblast tekmujejo na volitvah, te še imamo, a izbira je postala karseda ozka, vse skupaj je eno in isto.
Lahko demonstracije kaj spremenijo?
Na ulice je prišlo deset odstotkov Portugalcev, milijon ljudi, pa se nič ne spremeni. Nekaj se je sicer spremenilo, lokalna vlada je povsem diskreditirana. Kot je rekel portugalski kolega, če bi bili normalni časi, bi vlada padla. A časi niso normalni. Nekaj se dogaja, vendar ne na evropski ravni. Potrebno je poenoteno evropsko gibanje, ki bi povezalo družbena gibanja, sindikate, ženska gibanja, ekološke skupine, vse Evropejce s skupnim manifestom. Mislim, da je to edina možnost, da bi Bruselj prisluhnil. Potrebna je sprememba razmerja moči. Ne vem ... morda bomo izgubili.
Kaj je dogaja s Francijo?
Nič. François Hollande je mrtev, nesposoben sprejemanja odločitev. Prelomil je predvolilne obljube, prej je govoril, da bo na novo izpogajal evropsko pogodbo, a je ni, ni dobil koncesij in mrtvilo se nadaljuje. Francija je besna in pobita, smo v največji depresiji od vseh v Evropi. Francozi se sicer radi pritožujemo, dovoljeno nam je bilo enkrat v revoluciji in to nadaljujemo. Revščina narašča, vsak dan objavijo zaprtje kake tovarne, ljudje bodisi izgubljajo službe ali živijo v strahu pred tem. Ni družine, ki je to ne bi prizadelo. Imam hčer, podjetje, kjer dela, bo junija najbrž zaprlo vrata. Pretresata nas globalizacija in popolna odsotnost politike oziroma njenega poguma, da bi naredila tisto, kar je treba. Hollande je govoril o bančni reformi, parlamentarni odbor je razpravljal o tem, šef Société Générale je rekel, gremo naprej, saj zadeva samo dva odstotka posla, sploh pa ne gre za ločitev komercialnega in investicijskega bančništva, ki bi bila potrebna.
Hollande ali ne naredi nič ali pa naredi kaj, kar je tako nepomembno, da daje vtis, da ne razume, za kaj gre. Ne vem, kaj naj vam rečem. Nacionalna fronta pridobiva podporo, isto se dogaja povsod. Marine Le Pen je sprejemljivejša od očeta, izgleda normalna, govori zelo dobro, privablja veliko ljudi. Če bo šlo tako naprej, bo čez štiri leta prišla v drugi krog, lahko celo na prvo mesto. Nihče ne razume, zakaj Hollande ne ukrepa. Poznam ljudi, ki so blizu socialistični stranki, hodijo tja na sestanke, so ista generacija in iste izobrazbe kot ljudje v Elizeju in Matignonu, pravijo, da ne vedo, kaj narediti, ker on ne naredi nič. Udrihamo po konju, ki je mrtev; in upamo, da bo vstal in se začel premikati.
Kje je levica?
Kriza je razgalila nesposobnost levice. Ljudje se bojijo in ker se bojijo, je zanje tisto, kar je levo od levega, preveč eksperimentalno. Na volitvah niso pripravljeni sprejeti tveganja. Lani je Jean-Luc Mélenchon v raziskavah dobil 18 odstotkov, kar je brez precedensa, en teden kasneje pa
