Od rdeče do črne resolucije

Resolucija konservativne Evropske ljudske stranke (ELS/EPP) o stanju v Sloveniji ustvarja privid, da največjo politično skupino na evropskem parketu skrbi stanje v polnopravni članici EU zaradi gospodarskega položaja, v katerem se je znašla po izbruhu krize. Takoj zatem poudarjajo nujne reforme za dokončanje tranzicije, zlasti v pravosodju. Ko izbrišemo običajne puhlice, se pred nami zariše resolucija, ki je neposredna in provokativna, imenovala pa bi se lahko resolucija o Janezu Janši.

EPP izraža zaskrbljenost zaradi obsodbe predsednika SDS na prvi stopnji, slovenskemu pravosodju prišepnejo, da pričakujejo razsodbo na višji instanci v treh mesecih, in opozarjajo, da je zagotovilo poštenega sojenja in domneva nedolžnosti temeljna človekova pravica(!). Zanimiva je opomba evropskih konservativcev, da v prihodnje pričakujejo postopek, ki ne bo onemogočil sodelovanja Janše v politični tekmi. Če gre v tem primeru še za trepljanje po rami svojega strankarskega kolega, ob katerem je treba strumno stati ob strani, ko nastopi slaba ura, je ob naslednji točki resolucije težko ostati ravnodušen. Konservativci namreč vabijo Svet Evrope in Ovse k pozornemu spremljanju sodnega postopka zoper Janšo. Kam se odpravljajo posebne misije teh dveh institucij, je dobro znano – v države, kjer imajo težave z institucijami pravne države in izvedbo poštenih volitev. Pa je Slovenijo, če smo objektivni, res mogoče uvrstiti v takšno druščino držav, čeprav si za to pri nas mnogi ves čas prizadevajo?

Namesto misij pomembnih evropskih institucij se je v Slovenijo na Janševo pobudo podala misija evropskih konservativcev, ki jo je vodil nekdanji poljski premier in predsednik evropskega parlamenta Jerzy Buzek. Delegacija se je v Sloveniji pogovarjala z različnimi predstavniki političnih strank, nekdanjimi ustavnimi sodniki, tožilci in posamezniki slovenske družbe. Po tako ambiciozno zastavljenem projektu bi pričakovali, da bo resolucija EPP o stanju v Sloveniji veliko bolj realna in uravnotežena. Namesto tega pa, ko se poglobimo v njeno vsebino, ugotovimo, da se v duhu ne razlikuje od resolucije SDS (Tranzicija v Sloveniji ni uspela), ki so jo v tej stranki sprejeli junija letos po majskem kongresu, na katerem je Janša dobil že sedmi mandat. Škoda poti, časa in stroškov za že vnaprej prepričano in odločeno misijo.

Iz navedenih razlogov si je konservativna politična stranka z resolucijo o Sloveniji naredila medvedjo uslugo. V svojem stališču so se postavili v bran svojemu partijskemu kolegu in ne institucijam, ki preganjajo korupcijo, ne sodiščem. Slovenija je pred vstopom v Evropsko unijo prestala podroben pregled, prilagoditi je morala svojo zakonodajo evropskemu pravnemu redu in v kondicijo spraviti državne institucije. Ne pred vstopom ne po vstopu v EU nobena od pristojnih evropskih institucij ni nikakor opozorila, da slovenske oblasti preganjajo politične nasprotnike po političnih kriterijih – na kar resolucija ves čas namiguje. Je pa res, da se na politične okoliščine pregona zelo pogosto sklicuje nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi ali pa nekdanji hrvaški premier Ivo Sanader. Tudi tema dvema vidnima predstavnikoma konservativne politike so v EPP med sodnimi postopki zaradi obtožb o korupciji peli neskončne hvale. Kar napeljuje k sklepu, da so v tej politični skupini izgubili vsako mero za razsodnost, ker politično pripadnost postavljajo pred pravno državo. V resoluciji ni, zanimivo, niti besedice o problemu korupcije in nekaterih pomembnih premikih na tem področju, v kar lahko umestimo tudi afero Patria. In ta afera nima le slovenskih prstnih odtisov, ampak ji je mogoče slediti od evropskega severa prek srednje Evrope do Jadrana. Na tej transverzali korupcije so že padle sodbe, zato preseneča, da se konservativci ne razburjajo zaradi pravosodja na Finskem ali Avstrije.

Kako torej razumeti resolucijo evropskih konservativcev? Janša je po obsodbi na prvostopenjskem sodišču napovedal, da se bo proti sodbi boril z vsemi političnimi sredstvi – očitno tudi z internacionalizacijo svojega primera. Na tej ravni ta zloglasna resolucija po dikciji in namenu spominja na resolucije, ki so jih sprejemali v nekoč aktualni rdeči kominterni. Tako kot nekoč v tisti druščini je očitno tudi v črni (konservativni) kominterni pomembnejša politična pripadnost od pravne države. Po svoje je to zabavno, ker se zgodovina, kako ironično, vedno znova ponavlja kot farsa. Tragika pa je, da takšne farsične resolucije sploh še nastajajo.