Tiskane izdaje
Paolo Giordano nima tipičnega piemontskega naglasa in star je enaintrideset let. Svojo sedanjo ženo, urednico, je spoznal med pisanjem prve knjige, z njenima otrokoma živi v Piemontu, in kot pravi, ni razloga, da bi se selil v prestolnico. Nekoč si je takšne selitve želel.
Je izjemno fotogeničen. Problematično lep. In bister. Doktor fizike, ki ga je premamila književnost.
Samotnost praštevil je zgodba o prijateljstvu, predvsem pa pretresljiva zgodba o samoti. In tudi zgodba o družinah in nezmožnosti ljudi znotraj njih, da bi vzpostavili tople in pristne medosebne odnose, torej o samoti znotraj družine in družbe v celoti. Človeško telo govori o vojni. Zunaj in znotraj nas.
Ne spomnim se, ali je pred začetkom pogovora zvil tobak, ali ga je pravkar ugasnil, ali ničesar od obojega, zato pa je kasneje, med vožnjo po tržaški notranji obvoznici, na vprašanje, ali bi uganil, katera je moja najljubša Tržačanka, kot iz stropa izstrelil: Margherita Hack. Dan po najinem pogovoru je ta ugledna astrofizičarka praznovala enaindevetdeseti rojstni dan. Žal je pred nekaj tedni preminula.
»Za Vanity Fair sem opravil intervju z njo, posebna ženska in genialna znanstvenica,« je povedal in se spomnil njenih kužkov in mačk. »In njen smisel za humor. Redek, celo med fiziki, ki veljamo za precej manj puste od matematikov …«
Kako daleč stran sta si fizika in književnost?
Kar precej. Pri fiziki se naučiš stvari, ki ti lahko koristijo tudi pri pisanju.
Na primer?
Predvsem potrpežljivosti in zmožnosti analiziranja ... Pri načinu razmišljanja me je fizika naučila, da grem stvarem do dna. Da se ne ustavim pri prvi zamisli, prvem odkritju, ki poraja veselje oziroma razočaranje. Ta proces je pri eksaktni znanosti vedno zelo precizen. Veljal sem za zelo »hitrega«, če tako rečem, vse sem naredil na hitro. Znanost me je naučila tudi mirnosti, reda. Toda predmet zanimanja je pri književnosti čisto drugačen.
Glasba, fizika, književnost … Za kaj bi se v nekaj sekundah odločili?
Verjetno za glasbo.
Zakaj?
Bila je strast moje mladosti. In strasti, ki se oblikujejo v času, ko postajamo ljudje, so najbolj spontane, in ker so nekako povezane s sanjami in željami o prihodnosti, nikoli ne umrejo. Zaradi glasbe sem postal boljši človek. Književnost, v smislu pisanja, ne branja, knjige sem požiral od malega, je v moje življenje prišla, ko sem bil že odrasel. Zato so tudi strasti, ki mi jih ponuja, bolj nadzorovane.
Večkrat ste že rekli, da pisanje prve knjige ni bilo težko. Da ste samo na računalniški ekran prelili vse, kar se je z leti nabralo v vas. Toliko časa, se ni moglo zgoditi prej?
No, vmes sem pisal pesmi, nekaj sem »odložil« vanje, v fiziko se mi ni ravno posrečilo.
Kakšne vrste pesmi ste pisali?
Zelo žalostne.
Na primer?
Bila so to leta skupine Radiohead.
Imenitno. OK Computer?
(smeh) Natančno tako! Bila so leta glasbe, kot jo lahko slišimo na njihovem albumu OK Computer …
Jih ne poslušate več?
Oh, seveda! Vedno bolj. Toda danes samo poslušam. Včasih sem poslušal glasbo in gojil ambicije, da bi jo sam ustvarjal. Danes je glasba samo še čista strast. In pri tem bo tudi ostalo.
Ste o svetu izvedeli in razumeli več s pomočjo fizike ali književnosti?
Mislim, da sem največ razumel …
… živeč?
Da, največ mi je postalo jasno, ko sem si roke umazal z življenjem. In to sem začel početi šele nedavno. Prej sem veliko in samo opazoval, brez resnejšega sodelovanja.
Je kaj, česar vas je bolj strah od drugih stvari?
Naprej moram povedati, da me je precej stvari strah. Najbolj se bojim tega, da bi se zadovoljil z mislijo, da je tako, kot živim in gledam na svet, edino pravilno. Ljudje si zelo hitro prikimamo, češ, vse mi je jasno, ne bom spreminjal smeri. Takrat se človeku zgodi največ groze.
Kdaj in kako se človek zaveda, da je zadovoljen s svojim življenjem?
Navadno se to zgodi takrat, ko se zaljubi. V tistih trenutkih človek natančno ve, da je prav tam, kjer je. Naenkrat izgine frenetičnost, ki je sicer vedno prisotna: se neprenehoma gibati, potovati sem ter tja, s tem, onim … Tisto najboljše, kar nam prava ljubezen lahko nakloni, je, da se počutimo dobro tam, kjer smo trenutno.
In vi se, kajne?
(smeh). Da, lahko rečem, da se. Imel sem srečo.
Kakšna sorta ljudi vam je ljubša?
Reciva, da morajo biti pisatelju dragi vsi tipi ljudi. Zanima me pripovedovati predvsem o tisti vrsti ljudi, ki so najbolj nevedni. Kot otroci.
Menda precej dobro poznate otroško dušo – pisali ste pravljice in zgodbe zanje …
Res je, ampak zdi se mi, da je vsa naša generacija ostala infantilna. Pootročena. Zato imamo toliko težav z odraslostjo, odgovornostjo, službo. Težko nam je sprejeti, da smo postali to, kar smo. Obenem ne bi hoteli biti več sinovi in hčere svojih roditeljev. Tudi protagonisti moje druge knjige so vsi po malem otroci.
Kaj je za vas človeško telo?
Predvsem je vedno bilo in ostaja nekaj zapletenega. Dolgo časa sem ga puščal ob strani, nisem se menil zanj. In študij fizike mi je pri tem pomagal. Matematika je precej daleč od človeškega telesa. Na začetku je bilo tudi pisanje način, kako pobegniti od njega. Toda telo se je nekako vseeno prerinilo v ospredje.
Kaj se zgodi s človeškim telesom v vojni? V knjigi pravite, da takrat telo postane glavni junak. Kako ste slednje občutili na svoji koži? Dvakrat ste bili, za potrebe pisanja knjige, v Afganistanu.
V vojni postane telo najpomembnejša stvar: najprej ga je treba varovati. Na um nekako pozabiš. Doma se tega ne zavedamo, v vsakodnevnem življenju se nam prej dogaja obratno. Ko sem doumel, da smo ljudje predvsem telesa, sem bil do konca ganjen. Obenem sem v Afganistanu spoznal, da čeprav so v vojni vojaki oblečeni v uniforme in neprebojne jopiče – so v resnici precej goli. Vojna človeka razgali tako, kot še ni bil razgaljen.
Da prednost telesu, torej?
In povzroči, da iz sebe iztisnemo vso energijo. Naše telo ima skrito energijo, za katero, živeč lagodno, sploh ne vemo, da jo imamo. Ko sem bil v Afganistanu, v vojaški bazi pri italijanskih vojakih, sem svoje telo čutil zelo živo.
Kako ste to razumeli?
Enostavno, čutil sem, da imam drugačno energijo, da moje telo zmore stvari, ki jih sicer verjetno ne bi …
To pride od neprestane bližine nevarnosti, smrti?
Prav gotovo. Sam se sicer nikoli nisem znašel v bližini nevarnosti, a čutil sem posebne vrste tenzijo. Čutil sem, da je telo pripravljeno reagirati, še preden bi se za to zavestno odločal.
Kako razumete koncept vojne v primerjavi s tistim o miru?
Mislim, da je koncept miru precej dvoličen. Resnica je vojna. Mir je samo odsotnost vojne. Mir je omejen koncept, obstaja po definiciji per negationem. To, kar je ves čas prisotno v našem življenju in življenje nekako tudi poriva naprej, so konflikti. Zato sem imel vedno težave z idejo miru. In tudi s pacifizmom – vedno se mi je zdel nekako hipokritski.
Mir je lahko tudi megalomanski – v resnici marsičesa ne more rešiti …
Skoraj se bom strinjal z vami. Morda vedno obstaja pot miru. Vsekakor pa ni rešitev v tem, da zanikamo obstoj sporov. Mir ni moč, ki se upira vojni. Je nekaj zelo šibkega, abstraktnega.
Zakaj Afganistan?
Zato ker se danes tam odvija vojna, ki je najbolj živa. Vsaj za nas. Včasih so se pisatelji lahko znašli sredi vojne. Če jo hočejo danes pripovedovati, si jo morajo poiskati. Ne vem, ali me razumete …
Razumem. Tudi meni je Twain ljubši od Hemingwaya …
(smeh)
Kako ste doživeli Afganistan?
Tja sem odpotoval brez velikih pričakovanj, predsodkov. Namenoma. Kar me je resnično presenetilo, so bili ti fantje, vojaki … precej bolj podobni meni, kot sem bil pričakoval. Vedno sem mislil, da se za poklic vojaka odločajo moški posebne sorte. Napak! Odločajo se prav takšni, kot sem tudi jaz. Dvomijo o istih stvareh, o katerih dvomim jaz, imajo podobne reference. Veste, konec koncev smo precej homogeni. Prav zlahka sem si predstavljal sebe na njihovem mestu …
Pravijo, da se ljudje takrat, ko zapustijo območje vojne, počutijo manj žive. Imate podobno izkušnjo?
Da. Obstaja nekaj, kar, ko vstopiš v bližino vojne, bi lahko imenovali odvisnost. Zgodi se v trenutku. In ne popusti do odhoda. Vsi človekovi čuti se prebudijo. In ko odideš, se moraš vrniti v staro pasivno stanje. Neverjetno – ampak tega ne želiš. Zato telo ob odhodu čuti nostalgijo po briljantnosti, ki pa ostaja v prostoru, ki ga ravno zapušča. K vsemu temu pa pripomore tudi pokrajina: tamkajšnje nebo je še bolj modro od tega. Puščava. Močna svetloba. Vse našteto je pripomoglo, da je pri meni, tako kot verjetno pri vseh drugih, ki sem jih srečal tam, na plano prišla izjemna življenjska energija.
Kot tista v interakcijah osnovnih delcev?
Tako nekako. Vsekakor je ta energija, ki je pri meni prihajala na plano, premikala atome. Pa še nekaj: ne zgodi se ravno pogosto, da se, ko odrastemo, spet za nekaj časa znajdemo sami s svojimi vrstniki. Še manj pogosto se zgodi, da z vrstniki doživiš takšno izkušnjo, kot sem jo jaz. Ne da bi bil prisiljen v to. Tudi zato se težje vrneš v resničnost, ki si jo živel poprej. Slepa ambicioznost, male laži vsakdanjega življenja … Fantje v mojem romanu drug drugemu ne pripovedujejo laži. V puščavi so drug pred drugim razgaljeni, tudi če bi hoteli, enostavno nimajo časa, da bi si nadeli maske. Vse je bolj resnično, ima jasnejše oblike. Srečeval sem ljudi, ne samo med vojaki, in doživel sem takšno iskrenost v pogovorih, kot je nisem doživel nikdar prej. Če hočemo v našem svetu priti do iskrenosti, je treba dolgo čakati …
Ste kaj te iskrenosti prinesli s seboj in jo živite doma?
To bi bilo zelo težko. Z iskrenostjo je tako kot z boleznijo. Ko je človek bolan, je tistih nekaj dni precej bolj iskren do sebe in svojega telesa. Posluša ga. Na žalost pa, ko ozdravi, pozabi na vse trpljenje in modrost, ki jo v kosih prinese bolezen.
Kot pisatelj imate gotovo recept, kako iskrenost zadržati?
Nimam. Morda s pisanjem, branjem … Mislim, da sem s pisanjem postal bolj dovzeten za skrivnosti. Danes sprejmem in skušam razumeti stvari in dogodke, četudi jih ni mogoče znanstveno dokazati …
Ste pa res naredili radikalni rez v svojem življenju.
Postal sem tudi bolj sentimentalen, manj aroganten v svojem znanju.
Kakšen ste znotraj življenja?
Predvsem zelo redoljuben.
Kaj naj bi to pomenilo?
Še vedno ima prednost znanstveni pristop. Precej reflektiram, čeprav to bolj pritiče filozofom. Nisem ravno instinktivni tip. Niti nisem kaj posebej pogumen. Vzpostavljam distanco. Precej bolj razpuščen sem v zgodbah, ki jih zapisujem, kot pa v življenju samem.
Kako to?
Ne bi vedel. Ampak tudi Flaubert je govoril, da je tako prav. Morda sem postal pisatelj tudi zato, ker si v življenju nisem drznil spustiti se z vajeti. Morda šele v zadnjem času, šlo je za ljubezen …
Kakšna je matematično-fizikalna formula ljubezni?
Morda bi bil matematično gledano še najbližji približek ljubezni konvolucija, posplošeno rečeno, dve vijugasti funkciji ustvarita novo – tako da druga drugi spreminjata obliko …
Kako pa bi s številkami in spremenljivkami zapisali enačbo življenja?
Preveč hočete. Dajte mi še vsaj trideset let, pa vam jo izpišem.
Hoteli ste postati rock zvezda, pa ste postali rock zvezda v književnosti z doktoratom iz fizike osnovnih delcev, spoznali ste žensko svojega življenja … Česa si še želite?
Ničesar. To mi zadostuje. No, veste, kaj bi rad: rad bi živel dani trenutek, ker sem vse življenje načrtoval prihodnost in zamujal sedanjost. Zdaj se ukvarjam s to »sinhronizacijo«.
Kaj to pomeni v praksi?
Pomeni, da si dovoliš izgubljati čas, da lahko tudi nekaj časa živiš tjavendan. Pomeni, da počneš stvari, ne da bi vsaki od njih določil jasen cilj …
Je mogoče živeti od besed?
Je.
Ste bogati?
Reciva, da mi je uspeh prve knjige omogočil finančno brezskrbnost, vsaj za nekaj časa. Čeprav sem vedno pripravljen začeti od začetka, na katerem koli področju. Ni mi težko delati.
Če bi se danes vrnili v akademske vode, bi o fiziki in življenju, ker fizika tudi pojasnjuje življenje, študentskemu avditoriju spregovorili drugače kot nekoč?
Zagotovo. Seveda so formule še vedno iste. Ampak pisanje je precej omehčalo mojo pamet. Nisem več tako zadrt.
Ste kdaj bili?
O, pa še kako.
Kako vendar, saj ste vso mladost preživeli po torinskih klubih in na zabavah!?
Kar še ne pomeni, da nisem bil zadrt. Dajal sem sodbe o vsem in o vsakomur.
Snob?
O ne … No, ne bi vedel.
Knjigo Človeško telo ste posvetili prijateljem in hiši na torinskem podeželju, kjer ste leta in leta skupaj preživljali vikende. Kaj ti fantje počnejo danes?
Živijo svoje življenje, rešujejo tehnična vprašanja življenja: kako se spopadati z družinskim življenjem, predvsem pa z delom, boj na trgu dela je zanje, tako kot za vse nas, najtežji. Vsi delajo stvari, ki jih delajo odrasli.
Se še kdaj dobite v tisti koči?
Koče ni več, samo njeni fragmentarni deli so ostali. Tako kot v življenju, vse je fragmentarno …
Zdaj govori fizik.
S knjigo Človeško telo sem želel zamrzniti preteklost.
Da je ne bi pozabili?
Morda. To sem storil z občutkom, ampak brez obžalovanja. Vesel sem, da je življenje zgrajeno tako, da iz enega obdobja prehaja v drugo …
Temu pravimo staranje.
In prav je tako. Biti vse življenje infantilen bi bila strahotna ječa.
Kako to, da se iz Torina niste preselili v Rim, Milano?
Zdaj, ko imam družino, je to tehnično nemogoče. Sicer bi verjetno živel v Rimu, New Yorku. Morda v prihodnosti.
Kaj počnete, ko ne pišete?
Predvsem ne počnem veliko. Prekletstvo tega poklica je, da nekako »pišeš« ves čas. Gre za proces, ki se skorajda ne neha. Počneš stvari, ki se tičejo življenja, a v resnici pišeš. In obratno.
Že pišete novo?
Ne še. Ko bo poletja konec.
O čem?
O odnosih med različnimi starostmi življenja.
O generacijah, torej.
Da.
Družini.
Spet in zagotovo.
Kaj berete?
Stvari o psihoanalizi.
Bog pomagaj, v kioskih ni več mogoče dobiti Alana Forda?
Vidite, zaradi takšnih pripomb sem se v preteklosti branil govoriti resnico, da berem takšne knjige.
No, povejte …
Hotel sem razumeti človeka po plati nezavednega. Še prej pa sem se bal, da če bom o tem izvedel preveč, ne bom znal več pisati. Nisem hotel pisati v akademskem duhu. Zdaj berem Junga.
Nedavno mi je eden od intervjuvancev, ki se je leta zadržal pri Jungu, povedal, da je Jung zelo nevaren.
In dejansko je nevaren. Ne izpusti te več. Ampak spremeni ti življenje.
Katera stvar pri uspehu vam je najbolj všeč?
Veliko jih je … Ponuja veliko možnosti. Veliko potujem, a ne več z zasanjanimi očmi turista. Spoznavam ljudi. Čudovite ljudi. In spoznavanje čudovitih ljudi je zame, kot da bi se hitreje učil življenja kot drugi.
Kaj je v literaturi, česar fizika ne premore?
Človek. Čustva. Se vam zdi to malo?
