Pomembno je biti tam

Ne gre le za prenos ideologije, to je že kar ideologija sama.

Umberto Eco



Prva poročila tujih medijev o demonstracijah v Sloveniji so bila v glavnem napačna. Agencije so namreč poročale, da gre zgolj za klasične proteste proti varčevalnim ukrepom, kakršnih je v članicah Evropske unije ničkoliko. Res je, da je ljudi na ulice spravila tudi kriza, toda temeljno sporočilo prvih tako množičnih protestnih shodov v samostojni Sloveniji je bilo vendarle povsem drugačno. Namenjeno je bilo predvsem nesposobni in korumpirani politiki, ki že dolgo nima več pravega stika z bridko realnostjo slovenskega vsakdana. Politiki, ki s svojimi napačnimi prijemi zgolj spodbuja krizo, namesto da bi jo reševala. A tega, začuda, ne razume. Tudi zato so pisma tujini, ki jih pišeta sindikat za vzgojo in izobraževanje in odbor za pravično in solidarno družbo, pravzaprav nujna. Tujina namreč ne ve, kaj se v resnici dogaja v Sloveniji. Ne razume, da si je državo prisvojila populistična vlada, ki s komisarskimi dekreti, brez vsakršne razprave, ki je sicer bistvo demokracije, mlade in stare z neznosno lahkotnostjo peha zgolj v obup in revščino. Namesto del rešitve je slovenska politika že zdavnaj postala del problema.

Do tovrstnih napačnih poročil s prvih protestov v Mariboru in Ljubljani je prišlo iz banalnega razloga. Tujih poročevalcev in dopisnikov namreč ni bilo tam. Prve vesti so v svet pošiljali iz toplih zavetij svojih pisarn. Tako so jim bržkone svetovali njihovi uredniki in lastniki. Toda ali je to res pravi novinarski pristop do dogodkov, ki so prelomni za neko državo?

Vprašanje je kajpak retorično. Po svoje v mnogočem spominja na frustracije ameriških diplomatov, ki jih je nedolgo tega v New York Times Magazinu zelo odkritosrčno opisal Robert Worth. Po napadu na ameriško diplomatsko misijo v Bengaziju, v katerem je bil ubit veleposlanik Christopher Stevens, so namreč tako rekoč vsa ameriška diplomatska predstavništva na Bližnjem vzhodu spremenili v nekakšne trdnjave, diplomati pa se po mestih premikajo samo še z oboroženim spremstvom. Toda ali je izza strogo zastraženih zidov, obdanih z bodečo žico, ali iz neprebojnih diplomatskih limuzin res mogoče realno ocenjevati Bližnji vzhod, kjer se zdaj dogajajo prelomne stvari?

Je mar svet mogoče kredibilno opisovati s pomočjo interneta v novinarskih redakcijah? Brez pogovorov z ljudmi na ulicah? Brez živih stikov z univerzitetnimi profesorji, umetniki, intelektualci, analitiki? Na osnovi Cijinih laži? Ciničnih izjav Silvia Berlusconija ali Vladimirja Putina? Nikakor. Takšen način dela je recept za katastrofo in za poceni nasedanje stereotipom, ki jih ponujajo drugi. Zlasti politiki in finančniki. Zato je treba njihove izjave – tudi četrtkovo vladno depešo o telefonskem pogovoru med Janezom Janšo in Hermanom van Rompuyem – vselej brati z nasprotnega konca. Potem v hipu postanejo razumljive. Ali kot bi dejal Karl Kraus: Politiki lažejo novinarjem in potem verjamejo tistemu, kar je naslednjega dne objavljeno v časopisih ...

Dopisniki v tujini danes postajajo vse bolj ogrožena novinarska vrsta. Medijske hiše so dopisništva v tujini začele zapirati že pred leti. Zaradi varčevanja in popolnoma zmotne predstave o tem, da zunanja politika ne zanima bralcev. American Journalism Review ta proces skrbno spremlja že poldrugo desetletje. Prvi članek na to temo iz leta 1998 je denimo nosil naslov Goodbye, World. Po podatkih izpred dobrega leta dni je prav vsa svoja dopisništva v tujini denimo zaprlo najmanj osemnajst ameriških časopisov in dva velika medijska kartela. Mnoge druge medijske hiše so bistveno zmanjšale prisotnost v svetu. Namesto dopisnikov na krizna žarišča pošiljajo leteče reporterje, kar je lahko del rešitve, a ne vedno.

Zgolj opisovanje konfliktov ni dovolj. Vsaka kriza ima namreč svoje ozadje, ki ga lahko temeljito razkrivaš samo na kraju samem. Če tam živiš. Med ljudmi, ki so že leta ali desetletja žrtve zgodovine. To so nekoč počeli dopisniki. Danes to poskušajo nadomestiti tvitarji. Toda tvit iz kairskega Tahrirja, Gaze, Teherana, Caracasa ali iz Maribora nikoli ne more biti pravo nadomestilo za biti tam. Zato ima Pulitzerjev nagrajenec Bill Keller iz New York Timesa (do septembra lani je bil tudi izvršni urednik) prav, ko zapiše, da je cena, ki jo mediji plačujejo zato, ker niso tam, strahotna. Rezultat ni le veliko slabše (zunanjepolitično) novinarstvo, ampak tudi vse slabša vladna zunanja politika, ki iz sveta ne dobiva več relevantnih informacij. Diplomati se namreč iz varnostnih razlogov zbegano skrivajo za zastraženimi zidovi, novinarji pa so vse bolj priklenjeni le na računalnike v domačih redakcijah. In dobrih analiz tako ni več.

To je eden največjih paradoksov današnjega časa. Svet je čedalje bolj globaliziran, pravih, verodostojnih novic o njem pa je čedalje manj. Ker ni več dopisnikov. Kdo danes še piše o Afriki, tej celini prihodnosti? Kdo pozna latinskoameriške probleme? Kdo ve, kaj se dogaja v državah iz skupine BRIC? Koga denimo zanima svetovni forum o demokraciji, ki je bil oktobra v Strasbourgu? Nikogar, kajti kapital sovraži demokracijo. Poročanje o Evropski uniji je tudi zato omejeno zgolj na bruseljsko neizvoljeno in nedemokratično elito. Nihče ničesar ne ve o Estoniji ali Litvi, o Slovaški ali Irski. Izjema je morda le uničena Grčija, ki je v poročilih vsak dan v glavnem zato, ker nemške banke od tam obupano rešujejo svoj denar, s katerim so v zlatih časih konjunkture tako radodarno zasipale Atene. Če torej parafraziram Umberta Eca, bi bilo treba vse lastnike časopisnih hiš in urednike, ki zagovarjajo takšno medijsko politiko, v hipu upokojiti.

Novice, ki prihajajo iz sveta, so vse bolj selektivne in nadzorovane. To je bilo še posebej opazno po 11. septembru, ko je ameriška propagandna mašinerija začela pravo gonjo proti islamu. Edward Said, nesmrtni avtor Orientalizma, je v Al Ahramu takrat zapisal, da so zahodni mediji zaradi načrtnega potvarjanja dejstev o islamski zgodovini, družbi in kulturi v bistvu sami postali del nezakonite vojne proti terorju. Akbar Ahmed, profesor na Cambridgeu, je že pred njim bistro opozoril, da muslimanov kratko malo ni mogoče razumeti, ne da bi razumeli naravo zahodnih medijev in kajpak tistih, ki stojijo za njimi. In kritičen je bil tudi Robert Fisk, legendarni britanski dopisnik z Bližnjega vzhoda, ki je na ameriški turneji po 11. septembru na enem od predavanj dobil takšno vprašanje: »Kdaj bodo tudi naši mediji končno začeli pošteno poročati o Bližnjem vzhodu?«

Medijska industrija postaja nekakšna nova veja (globalne) oblasti. Ko je Ben Bagdikian leta 1983 objavil knjigo The Media Monopoly, si je medijske hiše v (zahodnem) svetu lastilo kakšnih petdeset transnacionalnih konglomeratov. Leto dni po drami na Manhattnu je bilo teh medijskih velikanov samo še devet. V slogu pravega medijskega imperializma so veliki požrli manjše. Postali so močan politični lobi na nacionalni (ameriški) in na globalni ravni. Samo v Washingtonu porabijo nekaj sto milijonov dolarjev na leto za lobiranje proti zakonodaji, ki bi lahko omejila njihovo delovanje in vpliv. Njihova moč je neskončna, toda to, kar producirajo, je bolj ali manj le propaganda. Poslovna in politična. Nova verzija entertainmenta, ki ga ti karteli sicer prodajajo 24 ur na dan.

Zato v njihovih sporočilih ne gre le za prenos ideologije. Vse to, kar ponujajo, je že kar ideologija sama. Ideologija, ki prepoveduje brskanje po kočljivih temah in ki novinarje na tih, perfiden način sili v samocenzuro. O tem je govoril že George Orwell v neobjavljenem uvodu v Živalsko farmo, kjer je opozoril, da je cenzura v (na videz) svobodni družbi bistveno bolj sofisticirana kakor pa v diktaturah.

Mediji zaradi tega ne odslikavajo več realne slike sveta, v katerem živimo. Ljudem ponujamo to, kar sami hočejo, je vse pogosteje slišati nekritične lastnike medijskih hiš. A s tem v bistvu le upravičujejo svoje ravnanje, svari urugvajski pisatelj Eduardo Galeano v uničujoči Šoli narobe sveta. Ponudba, ki je odgovor na tovrstno povpraševanje, namreč ustvarja vedno večje povpraševanje po enaki ponudbi. Postaja navada, ki se počasi sprevrača v odvisnost. In v model, ki temelji na (ne)resnici, da je dobro le tisto, kar prinaša največji dobiček ob čim manjših stroških, slabo pa vse tisto, kar ne prinaša zaslužka. Takšna poenostavljanja so seveda pot v prepad, in to ne samo v medijskih hišah.

Nespametni logiki ukinjanja dopisništev v tujini in zapiranja v lokalno zatohlost doline Šentflorjanske slepo sledi tudi moja časopisna hiša, katere ugled je nekoč temeljil prav na izvrstnih dopisnikih z vseh koncev sveta. To je bila prednost, ki je konkurenca nikoli ni imela. Zdaj tega ni več. Zdajšnja medijska scena zato marsikje pomalem že spominja na znano sovjetsko zgodbo o časnikih Pravda (Resnica) in Izvestija (Novice), kjer je bil položaj tak, da v Pravdi ni bilo novic, v Izvestijah pa ne resnice. Za oboje je vselej poskrbela oblast, ki v takšnih razmerah znova (p)ostaja edini vir informacij. In slabih ukrepov. Toda zaradi tega so ljudje pravzaprav tudi šli na ulice. In to ne samo v Sloveniji.