Tiskane izdaje
Moj bicikel ni moj drugi jaz, vendar na pamet pozna moje ustaljene poti. Ena od poti na zasebnem zemljevidu mesta me vodi od domače hiše v mestni center.
Drčiva po tej poti, vedno isti: od domačega praga v Zeleni jami skozi podhod do Proletarske ulice, po rahlem klančku navzdol do Zaloške ceste, mimo dišeče stojnice z burekom in gostilniških kostanjev pri Momu, nato pa kar naravnost, z dolgim sivim zidom bolnišnic na desni in lenobno Ljubljanico na levi, kmalu bom pri Povodnem možu, lokalčku z dobro kavo in še boljšim razgledom na Mrtvaški most, nato pa naprej mimo porodnišnice in Kliničnega centra čez Hrvatski trg in po Trubarjevi do Tromostovja in mestnega srca.
Pritiskam pedala, pazim na avtomobile in signale, a živim v svetu svoje glave, meljem misli dneva in koščke davnih fantazij, vozeč se brezbrižno mimo vseh stvari, na katerih bi se pešcu mogoče le zadržal pogled. Razen če ni to spomenik.
Ničesar ni bolj nevidnega od spomenika. Zlije se z okolico, spremeni se v del mestne pokrajine in postane - dobesedno - nema priča preteklosti sredi hrumeče žive sodobnosti. Tudi v preteklih dnevih bi se najbrž mirno peljal mimo, kot sem se že tisočkrat prej.
Ampak letošnjo jesen je zrak v mestu in deželi drugačen. Prežet je z vonjem po solzivcu med množico, z gnevom in jezo in s tleskanjem policijskih palic po hrbtih uličnih protestnikov, z zahtevami ljudstva po odstopu skorumpiranih mestnih in državnih voditeljev – prežet je z nečim novim.
Nisem se mogel več pretvarjati, da živim v svetu svoje glave. Zunanjost, naša živa evropska in slovenska zdajšnjost, je vdrla v sleherni kotiček zasebnosti. Stisnil sem škripajočo zavoro in obstal pred spomenikom. V malem parku nasproti porodnišnice stoji, med cesto in reko, bel, visok in vitek gleda na Zaloško. Na njem so sledeči verzi: »Hrast vihar izruje, človeka strese sovrag, množica viharju kljubuje, z ranjenimi prsmi od zmag do zmag.« Nad rahlo razširjenim podstavkom pa še pojasnilo: »žrtvam stavke v letu 1920«. In malo niže, v desnem kotu piše: »železničarji Jugoslavije«.
Parkiram zvesto kolo in stopim bliže. Od vrha do temeljev ga prekrivajo obrazi in postave, izklesane v globokem reliefu. Tu so kape in rute in klobuki, moški in ženske, otroci in celo dojenčka razločim, ki ga mati drži v naročju, gledam to veliko množico, ki kakor val se pne nad puškami orožnikov, vkopanih v podnožje spomenika, gledam in pretreseno molčim.
Molčim in tesno mi je pri duši. Z rahlo zbeganim pogledom tavam naokrog, dokler mi pozornosti ne pritegne še kamnita plošča, odprta knjiga. Le lučaj od tod visi na zidu zraven porodnišnice čez cesto. Zdrznem se in napravim tistih nekaj korakov. Pod ploščo na obli polici stoji sveča s črnim stenjem. Nekdo je bil tu pred mano. Za njim pa veter, ki je upihnil plamen. No, včasih je dobro kaditi. Vžigalnik je takoj pri roki. Stegnem se in obudim prasketajoči rdeči jeziček. In že berem: Sagadin Alojzij, Hočevar Josipina, Sterle France, Rebolj Pavel, Pangerc Josip, Strniša Franc, Gorenc Franc, Mihael Kuhar, Černe Jakob, Kavčnik Peter, Ježek Maks. »Prvim borcem, padlim v Jugoslaviji za pravice dela. 24. 4. 1920.«
Mrtvi pred hišo rojstev. V tem je zgovorna simbolika, četudi je postavljavci spomenika morda niso izrecno načrtovali. Mrtvi v imenu boljšega sveta sklepajo veliko verigo bivanja z živimi in še nerojenimi. Spomenik torej pritajeno opominja mimoidoče, da naše skupnosti, narave in države nismo toliko podedovali od starih staršev, kolikor smo si jih izposodili pri vnukih. Kar počnemo danes, ni važno le za nas, ampak tudi za zanamce.
To pa pomeni, da so skupna prizadevanja, ki jih upravljajo izbrani voditelji, usmerjena v takšne izboljšave obstoječega stanja, ki so v prid skupnosti in krepitvi solidarnosti med biološkimi generacijami in družbenimi sloji. Če se izkaže, da voditelji delujejo v lastni prid, ne pa v prid vse skupnosti, ima ljudstvo upravičeno dolžnost in pravico, da izkaže svoje nezadovoljstvo in protestira proti uveljavitvi ozkih zasebnih interesov, terjajoč spremembo vladne politike in/ali vlade. To – če lahko – počne v parlamentu. Če v parlamentu ni stranke, ki bi zastopala njihove interese, pride ljudstvo na ulice.
Spomladi 1920 so na Zaloški cesti stavkali železničarji, organizirani v sindikat, ki so ga vodili komunisti. Pridružile so se jim tudi druge skupine delavcev v prometu in mnogi stavki naklonjeni meščani. Glavni vzrok stavke je bila samovolja državnega vrha, s katero je po hitremu postopku (kritiki so imeli zgolj oseminštirideset ur za morebitne pripombe na novi, hudo omejevalni zakon) ukinil kolektivno pogodbo med državo in železničarji. Tako so razveljavili osemurni delavnik, delavcem ukinili pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter jim zmanjšali plače, prekvalificirali so jih v nižje plačilne razrede, nekaterim kategorijam delavcev pa so podaljšali delovnik za dve ali štiri ure brez ustreznega plačila. Zgodovinske kronike pravijo, da so železničarji v teh omejitvah pravilno prepoznali napad na solidarnost železničarjev in na njihovo organizacijo, zato so se začele priprave na splošno stavko.
Potekala je v težkih družbenih razmerah po koncu prve svetovne vojne, zaznamovanih s prehrambno krizo, naglo rastočimi cenami in revolucionarnimi zamislimi. To je bil namreč čas, ko se je vladajoča klika okrog kralja, tovarnarjev in veleposestnikov v novi državi južnih Slovanov že zavihtela na oblast. Tu se je skušala učvrstiti za vsako ceno, to pa ne glede na sveže vzpostavljeni parlamentarni demokratični red. Ta klika ni bila pripravljena zlahka izpustiti oblasti iz rok. Raje se je odločila za prekomerno uporabo sile, devet let kasneje pa še za izrecno ukinitev parlamenta ter uvedbo osebne kraljeve diktature.
Protestno vrenje na ulicah povsod po takratni državi je oblast skušala ukrotiti tako, da je prilivala olja na ogenj in ustvarjala izredne razmere: poslala je vojsko, da je zastražila kolodvore in druge železniške naprave, plinarne, elektrarne, skladišča hrane in trgovine, vladne, poštne in sodne palače, železničarje vojaške obveznike pa je naglo vpoklicala na dvomesečne vojaške vaje zato, da bi jih kot morebitne udeležence na splošni stavki lahko preganjala kot dezerterje.
Orožniki - tako kot železarji tudi oni le slabo plačani uslužbenci države - so bili v resnih moralnih dvomih, na kateri strani ločnice med državno oblastjo in obubožanimi množicami pravzaprav so. Dvomov je bilo konec 24. aprila, ko so puške orožnikov bruhnile ogenj v stavkajoče delavce in njihove simpatizerje. Šok je bil velik in mrtvi so bili številni. Kri je pordečila ulice, od sramu in krivde pa bi morali vsaj zardeti slovenski klerikalni politiki, ki so dejavno oblikovali vladno politiko stopnjujočega se nasilja.
Skoraj stoletje nas loči od takrat, ko režim v tem prostoru ni hotel prisluhniti zahtevam siromašnega in brezpravnega ljudstva, temveč je nadnje poslal oborožene uniformirance. Skoraj stoletje nas loči od takrat, ko je režim samovoljno spreminjal zakone in združeval sodno, zakonodajno in izvršno oblast v eni pisarni. Vmes je preteklo mnogo vode pod Mrtvaškim mostom.
Danes živimo v drugi in drugačni državi. Nimamo kralja, imamo pa parlament. Ne vlada nam več Beograd, ampak domači politiki. Smo siromašni, nismo pa brezpravni. Vseeno pa nič manj ne velja sledeče pravilo: države kot sistema svobode (Hegel) ne bomo ohranili brez zavesti, da si moramo zanjo prizadevati vedno znova. Če se ne zavedamo, da odgovornost do skupnega dobrega traja v vsakdanjih navadah slovenskih državljanov, potem smo izgubili etično solidarnost, v kateri obstajajo le politični nasprotniki, ne pa tudi sovražniki.
Vladajoča slovenska elita, ki je letošnjega novembra in decembra poslala represivne enote nad lastne državljane, ne da bi jo skrbela prekomerna uporaba sile, ne kaže zavesti o skupnem dobrem in odgovornosti do vladanih. Mar lastne državljane doživlja kot sovražnike? V kraljevini se je takšna drža obnesla, nikakor pa se ne bi smela obnesti v demokratični republiki, v pravni in socialni državi.
Demokratična vlada namreč služi ljudstvu, ne pa obratno. Demokratična vlada uresničuje javni interes in ne ruši temeljev za vsem dostopne storitve, kot so šolstvo, zdravstvo in kultura. Demokratična vlada ima politično opozicijo, civilno družbo in sindikate za spoštovane sogovornike, ne pa za prezirane zajedalce. Demokratična vlada se ne skuša polastiti državnih ustanov, ampak jih uporablja za izboljšave življenjskih razmer v prid prebivalstvu. Za demokratično vlado splošni varčevalni ukrepi ne smejo biti fasada, izza katere preži posebna ideološka cenzura.
Valovi letošnjih slovenskih protestov proti (lokalnim in državnim) oblastnikom pomenijo zagovor solidarnosti med ljudmi, ki se počutijo opeharjene za svojo prihodnost in za prihodnost svojih otrok. Protestniki na ulicah, ki jih podpira znaten del prebivalstva, so naredili prvi korak v zagovoru solidarnosti z zahtevo po odstopu (lokalnih in državnih) politikov, ki so zlorabili svoje uradne položaje. Drugi korak je v tem, da pravilno zavračajo eno žrtveno jagnje, mariborskega župana, ki naj v celoti odkupi grehe vladajočih.
Vem, da niso vsi politiki isti. Prav zato pa so zdaj na preizkusu demokratičnega značaja vsi. Demokrat prisluhne ljudstvu v njihovem interesu, avtokrat pa ga skuša izigrati sebi v prid.
