Tiskane izdaje
Grške parlamentarne volitve so potekale v globoki senci drugega kroga spopada za novega francoskega predsednika, vendar za prihodnost (združene) Evrope niso bile manj pomembne. Nasprotno.
Prejšnjo nedeljo grški volivci niso izrekli le absolutne nezaupnice desni Novi demokraciji in lažno socialističnemu Pasoku, ki sta državo na robu zloma vodila od padca diktature vojaške hunte pred osemintridesetimi leti. Izrekli so tudi nezaupnico današnji Evropski uniji, katere prihodnost so zaplenili strojevodje elitističnega nemško-francoskega vlaka, na katerem so najbolj udobni sedeži namenjeni predstavnikom Mednarodnega denarnega sklada, Evropske centralne banke in drugih globalnih finančnih institucij. »Železničarski ekipi« torej, ki se je Grčijo v simbiozi s skorumpiranimi in pohlepnimi lokalnimi elitami odločila spremeniti v klasično državo tretjega sveta in bila v tem izjemno uspešna. Seveda ni šlo le za varčevalne ukrepe: v zadnjih dveh letih je bil v Grčiji izveden naklepni uboj socialne države ter javnega šolstva in zdravstva. Ob tem je bila izobražena mladina, ki so ji elite uničile sedanjost in ukradle prihodnost, potisnjena na ulice. In ravno mladi izobraženci, številni upokojenci in prebivalci tako imenovane urbane Grčije so v velikem številu volili novo levico. Siriza je, denimo, v Atenah zanesljivo zmagala. Tega ni pričakoval nihče.
Nova demokracija in Pasok sta prejšnjo nedeljo skupaj prejela le 34 odstotkov glasov. Na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2009, ko je Grčija že pošteno zabredla v krizo in so ploščad pred osovraženim parlamentom napolnili protestniki, sta največji grški stranki, ki sta se zadnja desetletja kopali v bogastvu in privilegijih, zbrali 80 odstotkov glasov. Grška politična elita, ki si je prilastila državo in sledeč diktatu mednarodnih finančnih institucij, Bruslja in Berlina, pred meseci celo »pozabila« na zgodovinsko polarnost ter vzpostavila nenačelno koalicijo, je doživela brutalen poraz.
Eden ključnih ljudi, ki je prispeval k »tihi revoluciji«, je Aleksis Cipras, sedemintridesetletni voditelj koalicije radikalnih levih strank in gibanj Siriza, ki so jim volivci namenili skoraj 17 odstotkov glasov. Že v nedeljo zvečer je bilo znano, da bo Cipras od predsednika Karolosa Papuliasa dobil mandat za sestavo nove vlade, saj je Nova demokracija, ki je kot zmagovalna stranka (20 odstotkov) prva dobila priložnost za sestavo koalicije, ostala brez zaveznikov.
Ciprasu, dolgoletnemu študentskemu voditelju, nekdanjemu komunistu in navdušenemu motoristu, ki se je v aktivno grško politiko vključil s kandidaturo za župana Aten pred šestimi leti (kot popolni neznanec je osvojil tretje mesto), pričakovano ni uspelo sestaviti koalicije. Takoj je začel klicati voditelje preostalih levih strank, s katerimi – predvsem z nekonsistentnimi in ideološko preživetimi komunisti – zaradi specifičnega javnega nastopa in brezkompromisnosti sicer ni v najboljših odnosih, obenem pa je že razmišljal o morebitnih ponovljenih volitvah, na katerih bo njegova Siriza skoraj gotovo slavila, saj so rejtingi po volitvah še narasli. »Želimo si sestaviti koalicijo levih strank, ki nasprotujejo varčevalnim ukrepom. Če nam ne bo uspelo tokrat, nam bo uspelo junija, ko bodo nove volitve, in takrat bo naša podpora še večja,« je povedal Aleksis, ko je že bilo jasno, da koalicije v prvem poskusu ne bo mogoče sestaviti. Tudi zaradi skrajno nedemokratičnega grškega volilnega pravila, ki zmagovalni stranki na volitvah avtomatsko podarja petdeset dodatnih poslanskih sedežev. Na morebitnih ponovljenih volitvah bodo imeli niti ne tako zelo radikalni levičarji še večje možnosti, kar pomeni, da bi v primeru zmage z dodatnimi petdesetimi poslanci mnogo lažje sestavili koalicijo. Priljubljenost nove levice je namreč vsak dan večja. Enako velja za neonacistično stranko Zlata zarja, ki je po uvrstitvi v parlament s srhljivimi sedmimi odstotki glasov uprizorila pravo hitlerjansko zabavo.
»Da bi svoj predvolilni načrt lahko udejanjili, potrebujemo močno koalicijo političnih sil, ki imajo – imamo – enake cilje. To bi morala biti enotna koalicija. Ob tem bomo potrebovali aktivno pomoč družbe in posameznikov, s katerimi moramo vzpostaviti zavezništvo. Naš cilj je oblikovanje koalicije levih strank in zelenih; torej strank, ki nasprotujejo sedanjemu 'reševanju' krize, ki so nam ga vsilile mednarodne finančne institucije in Evropska unija. Radi bi oblikovali koalicijo, ki bo radikalno spremenila politiko, ki smo ji bili do zdaj prisiljeni slediti,« mi je pred dnevi v Atenah povedal Cipras, ki ves čas ponavlja, da mednarodne finančne institucije znotraj doktrine šoka v Grčiji s »predtekstom« zadolženosti izvajajo brutalen eksperiment. »Mednarodne finančne institucije in Evropska unija preizkušajo, koliko in kako lahko družba živi brez plač, socialne pravičnosti in javnega dobrega. Iz Grčije si želijo umakniti vsa sredstva produkcije in javnega bogastva. Tak načrt predvideva, da bi bilo 'domorodno prebivalstvo' pripravljeno delati za izjemno nizko plačo. Brez kakršnekoli zaščite delavcev in njihovih pravic. Ob tem bi tuji vlagatelji v Grčiji, kjer ne bi plačevali davkov, lahko delali, kar bi se jim zahotelo. Uničevali okolje, denimo. Brez kakršnihkoli omejitev. Če bo ta poskus uspel, bodo takšno ekonomsko doktrino razširili na celotno Evropo. Vendar v Bruslju že zdaj vidijo, da se grško ljudstvo ne bo kar tako predalo in še naprej poslušalo njihove ukaze. Stranke, ki so privolile v ta veliki poskus, se potapljajo. Družba je naelektrena. Še posebej zdaj, ko se je kriza razširila po vsem jugu Evropske unije in takšni brutalni ukrepi grozijo vsej Evropi. Naše edino upanje je upor, ki prihaja iz ljudstva. Ali bodo prevladali finančni trgi in njihova logika večnega dobička ali pa ljudstvo,« je bil pred volitvami, ki so ga čez noč iz »lokalnega posebneža« spremenile v enega najbolj pomembnih evropskih politikov, odločen Cipras.
»Grčija je bila potisnjena pod popoln nadzor Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada (IMF). To se je zgodilo v sodelovanju s samooklicano 'socialistično' vlado in kasneje v sodelovanju z veliko koalicijo, v kateri sta dve tradicionalno največji grški stranki – Nova demokracija in Pasok. Po dveh letih, v katerih so drug za drugim propadli vsi načrti stabilizacije gospodarstva, to je bila popolna polomija, so nas vladajoči politiki pripeljali na rob bankrota. In to potem, ko so pokradli vse, kar se je v Grčiji dalo pokrasti. V resničnem jeziku to pomeni ogromno izgubljenih, uničenih življenj. Ukradli so nam dostojanstvo. In prihodnost. Volivci jih bodo kaznovali.« Imel je prav.
