Portret tedna: Franci Matoz

Donedavni »ljubljenec« novinarskih poročevalcev, neizmerni vir številnih novinarskih poročil iz sodnih dvoran, je pretekli teden stopil na žulj Delovemu in preostalemu delu novinarskega ceha, ko se je pojavil ob boku svojemu novemu delodajalcu, nenapovedanemu kandidatu za bodočega mandatarja slovenske vlade, in po odvetniški logiki predlagal izločitev novinarja Dejana Karbe. »Povabilo za zastopanje Janeza Janše v tako ključnem primeru si štejem za veliko čast,« je ponosen Franci Matoz. »V obtožnici proti Janši ni nobenih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Vnaprej lahko napovem izid tega procesa,« je poklicno samozavesten koprski odvetnik, ki je tokrat malce zavozil na polje politične arogance. Samo po sebi umevno je, da odvetnik prevzame vsaj nekaj drže in retorike svojega klienta. Avtoritete ne mara ali pa ji zvesto služi.

»Dvomim, da je lahko tak poročevalec, ki je osebno vpleten v določen primer, objektiven. In nikakor ne drži, da sem hotel novinarja izločiti, saj dobro vem, da se lahko izloči zgolj novinar sam v skladu z novinarskim kodeksom. Povedal sem le svoje mnenje, kaj pa bo naredil, je njegova izbira. Ne mislim, da Delo ne bi smelo poročati,« vztraja in opravičuje svoje ocene. Donedavni ljubljenec novinarskih poročevalcev smo zapisali zato, ker se je v zadnjem letu nekoliko umaknil iz prvih linij odvetniške javnosti. Vsaj trudi se, čeprav mu umik težko uspeva, saj je njegov karakter usodno povezan z javnim nastopanjem. Zaradi neprimernega nastopanja v javnosti mu je v preteklih letih odvetniška zbornica izrekla kar nekaj opominov, enkrat mu je zagrozila z opozorilom zaradi prižiganja svečke na kraju zločina.

Franci Matoz je za slovensko odvetništvo tisto, kar je Damjan Murko za slovensko glasbo. S temi besedami ga je pred časom označil Aleksander Čeferin. Kdor ne pozna štajerskega slavčka Murka, bo ta Čeferinov nizki udarec težko dojel. Ampak Matoz mu je menda že oprostil.

Označba odvetniškega pavlihe je morda malce pretrda, saj gre vendarle za odvetnika, ki je bil zadnja leta večkrat uvrščen med deset najbolj vplivnih slovenskih pravnikov. Zagotovo pa je med deseterico najbolj kontroverzna figura, posebnež par exellence. Na vprašanje, ali Matozovo zastopanje Janeza Janše pomeni, da bi v primeru Janševega mandatarstva prevzel vlogo pravosodnega ministra, ne dobimo odklonilnega odgovora. »O tem bi razmislil tedaj, ko bi mi kdo takšno funkcijo ponudil,« pravi po premisleku. Ob vprašanju o položaju slovenskega sodstva ima Matoz za debelo knjigo komentarjev, analiz in zamisli za nujne ukrepe. »Ena od prvih stvari, ki bi jih naredil kot pravosodni minister, bi bila, da bi za sodnike uveljavili princip licence. Po zgledu zdravniške zbornice.« Prepričan je, da imajo sodniki prenizke plače za odgovorno delo in asketsko držo, na katero so obsojeni, če hočejo pošteno opravljati svoje delo. Toda kljub temu jim ne priznava pravice do stavke. Na delovnem in socialnem sodišču je pred časom vložil povsem »filozofsko« in »teoretično« tožbo za ugotavljanje nezakonitosti sodniške stavke proti Sodniškemu društvu. »Zahtevam izločitev sodnice, predsednikov in predsednic vseh sodišč, ker so bodisi člani Sodniškega društva ali pa so podpirali sodniško stavko. Čakam na odločitev ustavnega sodišča, saj sem prepričan, da mi je sicer kršena pravica do nepristranskega sojenja,« pravi Matoz. Ob tej paradoksalni tožbi ni jasno, kdo bi pravzaprav moral soditi, če bi Matoz izločil vse sodnike. Paradoks je podoben tistemu z izločanjem državne tožilke in novinarskih poročevalcev. Če bi političnemu nabritežu uspelo vložiti dovolj tožb proti zadostnemu številu novinarjev, po tej logiki o njem ne bi smel poročati nihče.

Toda po drugi strani vztraja pri javnem sojenju. Pred časom je celo predlagal, da bi morali tudi v Sloveniji doseči standard, ki ga imajo v ZDA, Nemčiji, Italiji, kjer prenašajo sodne obravnave po televiziji. »Ni res, da je nad ustavnimi sodniki samo še modro nebo. Nad odločbami ustavnega sodišča je najprej še evropsko sodišče za človekove pravice, predvsem pa bi morala javnost kar najresneje in pogosteje presojati sodniško delo (tudi ustavnih sodnikov). Dosledno izvajanje načela javnosti sojenja je najboljši korektor poštenosti sojenja. Najvišji sodnik je javnost,« pravi Matoz v nasprotju s tistim, kar je priporočil Dejanu Karbi.

Sedanji status koprskega odvetnika je posledica primera »Boris Popovič«. Matoz je hkrati prepričan, da bi se primer »Popovič« lahko razpletel bistveno drugače, če ga ne bi prevzel prav on. Sprva se ga je branil. Potem pa je kar padel vanj in njegov uspeh je bil, kot pravi, že to, da ga je po 29 dneh spravil iz pripora. »Imeli so načrt, da bi ga v priporu zadržali šest mesecev. Tedaj bi se lahko poslovil od županske funkcije in vse skupaj bi šlo v povsem druge vode.« Matoz je dokazal, da zlorabe položaja pri Popoviču ni bilo. S šestimi odvetniškimi pisarnami je napovedal za pol milijona evrov odvetniških stroškov v mega procesu, ki še ni končan. Toda najbolj zaslužen za uveljavitev kake pravice je po njegovem v primeru zastopanja družine proti tako imenovanemu »ptujskemu Fritzlu«, zoper katerega je bila dosojena kazen sedemnajst let. Družino je zastopal brezplačno.

Matoz se rad postavi z Armanijevimi oblekami in se vozi v najdražjih avtomobilih. Izhaja iz skromne delavske družine iz Ljubljane. Odraščal je pri očetu, ker sta se z mamo ločila pri njegovih dvanajstih letih. Postal je miličnik in že tedaj upornik, ki ne prenaša avtoritete. V Divačo je prišel z najlonsko vrečko. Kot miličnik pripravnik je zaslužil tako malo, da si ni mogel kupiti več kot dveh obrokov hrane na dan. V osamosvojitveni vojni je vodil vod s posebnimi nalogami. Ob delu je doštudiral in diplomiral leta 1996. Prestopil je v odvetniške vode in zdaj se v togi počuti kot riba v vodi. Tu se njegov um neverjetno koncentrira, poln je kombinacij, v večino obravnav se temeljito poglobi in rad preseneti še tako pripravljenega nasprotnika v sodni dvorani. Zdaj, ko veliko dela po vsej Sloveniji, in Popovič najema tudi druge odvetniške družbe, sta spoznala, da je tako bolje za oba. Odkar je vnovič poročen (z Natašo), ima povsem drugačen ritem. Dela »le« dvanajst ur na dan (od šeste zjutraj do šeste zvečer). Menda potrebuje bistveno manj pozornosti javnosti. Toda njegov neizmerni in narcisoidni ego čaka v zasedi – na novo, še večjo priložnost.