Portret tedna: Lado Ambrožič

Ko sem klicala v dokumentacijo in prosila za »dosje« o novinarju in voditelju Ladu Ambrožiču, se je gospa na drugi strani telefona prijetno zasmejala. »Ponavadi on kliče in želi gradivo o svojih intervjuvancih, zdaj pa je obratno.«

Lado Ambrožič pravi, da ni televizijski človek. Kar je zanimivo, saj to trdi slovenski javnosti široko prepoznavni voditelj televizijskih oddaj Intervju in Družinske zgodbe. A pravi, da tam pač ni zaradi sebe, temveč zaradi svojih gostov, in vse skupaj po spletu naključij. Poleg tega se je s televizijo spoznal relativno pozno, sredi tridesetih let. A kljub temu se je v oddaji Intervju, ki jo vodi že 22 let, pogovarjal z 260 gosti. Maja bosta obe oddaji avtomatično ugasnili. Lado Ambrožič se je namreč po 38 letih novinarskega in uredniškega dela odločil za nov korak. Prijavil se je na razpis za varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija in bil na razpisu, kot smo uradno izvedeli ta teden, prej pa o tem že neuradno slutili, izbran. »Zadnjič sem gledal Viktorje, kjer sta dva voditelja, ki sta napovedovala točke, govorila tudi o tem, kdo bo kaj delal v prihodnosti, leta 2020, 2030 ... In rekla sta, da bo leta 2064 oddajo Intervju na TV Slovenija še vedno vodil Lado Ambrožič (smeh). No, moram reči, da je ta razpis prišel ravno ob pravem času,« se je pošalil Ambrožič.

Ambrožič velja za voditelja, ki ga skorajda nič ne preseneti. Priprave na delo so bile vedno atribut, na katerega je veliko stavil in ga posledično visoko cenil. Očitno vse, kar pričakuje od drugih, zahteva tudi od sebe. Zato se zdi, da bi lahko bil na novi funkciji, ki jo bo začel opravljati čez nekaj dni, za pet let, nekoliko zoprn. »Moti me karikiranje, ki je že spakovanje,« mi je rekel v pogovoru in s tem dregnil v nekdanjo oddajo Saša Hribarja, v kateri si je prislužil lik, nad katerim ni bil najbolj zadovoljen. Motijo ga tudi aludiranje na seks in kletvice. Te stvari ga ne zadevajo osebno, a trdi, da pač ne sodijo na javni servis. Nekoč je tudi dejal, da sam znane oddaje finske televizije, ki jo je predvajala nacionalka, ne bi spustil v eter brez dokazov. In tisto, pri čemer pravi, da bo vztrajal do konca, je zahteva po nepristranskosti. Zdi se, da je njegova toleranca do kakršnegakoli navijaštva enostavno ničelna.

Izkušnje, ki jih ima zagotovo dovolj za opravljanje te sicer v slovenskem medijskem prostoru relativno mlade funkcije, si je kot študent začel nabirati na Delu, v športnem uredništvu. Ambrožič je od nekdaj imel rad šport, v mladosti zlasti nogomet, zdaj tudi tenis. In zatem je bolj kot ne po naključju začel delati na Radiu Slovenija. Prevzel je vodenje in urednikovanje oddaje Še pomnite, tovariši?. Nato je odšel v vojsko in se po odsluženem vojaškem roku vrnil na radio, kjer se je začel – v času naftne krize – ukvarjati z energetiko in bančništvom. Ne ravno zato, ker bi si to najbolj želel, a dostopa, tako sam pravi, do političnih tem ni imel. Nikoli se namreč ni včlanil v partijo. S politiko se je zares začel ukvarjati šele po spremembi režima. Na radiu je redno delal deset let ter ga nato zamenjal za televizijo. Tam je tik pred začetkom vojne v Sloveniji postal odgovorni urednik informativnega programa, torej po spremembi sistema, in na tem turbulentnem mestu ostal rekordno dolgo, kar deset let, ter pomembno vplival na to, da je informativni program danes takšen, kot je.

Kmalu zatem je začel omenjeno oddajo Intervju. Njegova prva gostja je bila Savka Dobčević. Za njo se je zvrstila vrsta imen z različnih področjih javnega življenja. Pogovarjal se je z Milovanom Djilasom. Z Milanom Kučanom je naredil najmanj deset intervjujev, z Drnovškom pet. Pri njem so bili France Bučar, Janez Stanovnik, Vinko Hafner ... Med vsemi mu gotovo največ pomeni pogovor s Tarasom Kermaunerjem. Slednji, avtor več kot 200 knjig, je dejal, da bo napisal knjigo tudi o njegovem očetu, a je žal prej umrl. Leta 2006 je Ambrožič zato sam napisal in izdal knjigo o svojem očetu, partizanskem generalu, Ladu Ambrožiču - Novljanu. Nekoč je dejal, da je bil prav on njegov najostrejši kritik.

V zadnjih letih je spoznal, kot je sam odkrito povedal, da politiki niso vredni Intervjuja. Nekorektni so, sprijeni, skorumpirani in vse, kar iščejo, je piar, mediji pa jim odpirajo vrata.

Nekoč je bil idealist. Zdaj je že dolgo čas za realnost.

Za svoje delo je prejel Jurčičevo in Tomšičevo nagrado za novinarske dosežke, nagrado za življenjsko delo na RTV, pa tudi Ščukovo nagrado za novinarski pogum. Kljub temu še vedno naleti na očitek, da je človek za vse režime, da je desen, da je bil Demosov ... Sam nima težav govoriti o tem: »Najprej so govorili, da sem desničar, čeprav to nisem, niti po družini, nato, da sem janševec, čeprav se komajda poznava in si nisva bila nikoli blizu, zdaj me kritizirajo, da sem Kučanov, pa se tudi ne marava.« Stigmatiziranje kar tako počez se mu zdi nasploh zelo značilno za družbo, v kateri živimo. Majhna Slovenija, pač. Sam politike že dolgo drži na distanci. Ne nazadnje so ga ravno oni odnesli z uredniškega mesta, njegove kolege pa v penzijo. Sam mora do penzije oddelati še dve leti.

Izkušnje, avtoriteta, znanje, izobrazba. A vendar to samo po sebi še da odgovorov na izzive, ki jih tudi za starega prekaljenega mačka prinaša nova funkcija. Kako jo bo opravljal, bo povedal čas. Oba, stari [Miša Molk] in novi varuh, prihajata s televizije, a sta si, to je le treba priznati, povsem različna. In človek je tisti, ki naredi funkcijo.