Tiskane izdaje
Z bizarno izjavo, da kot župan mestne občine Slovenj Gradec ni vedel za zaposlitev svojega sina v občinski upravi, niti za koruptivni razpis, prilagojen prav zanj, je poslanec Matjaž Zanoškar sprožil val ogorčenja in zahtev po odstopu, o katerem pa sam ne razmišlja. Tudi njegova stranka ga ne bo izključila. Ko se prah poleže, bo jeseni morda še enkrat preizkusil potrpljenje in spomin svojih volivcev ter znova kandidiral na županskih volitvah.
Med ljudmi v domačem Slovenj Gradcu že desetletja velja za najbolj »ljudskega« in hiperaktivnega od vseh politikov. Naj bo njegovo rokovanje z mimoidočimi v mestu, udeležba na vsakem, še tako nepomembnem dogodku, praznovanju ali prireditvi, občasno plesanje po mizah in prekipevajoča družabnost predmet odobravanja ali posmeha – nabiranje simpatij z neposrednim, osebnim pristopom do volivcev (bolj kot s programi ali politično pripadnostjo) je Zanoškarjev zaščitni znak že vso njegovo politično pot. Le da pri njem to ni le poza, temveč način življenja, v tem zares uživa.
Najbolj priljubljen slovenjgraški župan, ki so ga v njegovih treh kandidaturah podprle že vse politične stranke in ki mu po volilno zmago še nikoli ni bilo treba niti v drugi krog, se nikoli ni zapiral v pisarne in elitne kroge. Nasprotno, na svoji odprtosti, priljudnosti in prepoznavnosti, ki si jo je ustvaril že z delom na upravni enoti pa tudi kot alpinist in podpornik športa v občini ter dolgoletni pevec znamenitega okteta Lesna, je zgradil politično kariero in se na podlagi tako pridobljenih simpatij zavihtel najprej na župansko, nato še na poslansko funkcijo.
Poklicno pot je začel kot elektrodelovodja v Rudarskem šolskem centru Velenje, nadaljeval v slovenjgraški Tovarni usnja, ob delu pa je študiral in diplomiral v naziv diplomiranega upravnega organizatorja. Štiri leta, do 1990, je delal kot sekretar občinskega komiteja Zveze komunistov Slovenije, vztrajno pa zavrača očitke, da je bil v tem času tudi sodelavec SDV. Po petih letih vodenja oddelka za notranje zadeve je leta 1995 postal načelnik upravne enote, med letoma 2002 in 2012 pa je kot župan vodil mestno občino Slovenj Gradec. Kljub članstvom v SD, Desusu in nazadnje PS je vsakič kandidiral kot neodvisni kandidat, a so ga podpirale tako stranke z levice kot z desnice. Tudi županoval je brez opozicije.
Na volitvah v državni zbor je še izpilil politično kombinatoriko. Dobro preračunan prestop v Desus pred parlamentarnimi volitvami leta 2008 mu je omogočil izvolitev, ko mu je SD kandidaturo odrekla. Na zadnjih volitvah je še kot član Desusa kandidiral na listi Pozitivne Slovenije. Desus je zapustil iz istega razloga kot prej SD – ker mu niso hoteli omogočiti poslanske kandidature. S Karlom Erjavcem sta bila namreč tekmeca v isti volilni enoti, kjer pa ga je Zanoškar že prvič premagal in tako predsednika stranke spravil ob poslanski stolček, ki bi ga ta še kako potreboval, ko je izgubil ministrskega. Zanoškar mu svojega ni hotel odstopiti. Erjavec drugič ni hotel več tvegati – tako je razhod z Desusom komentiral Zanoškar in poiskal politično gostoljubje drugje.
Z veseljem ga je sprejel Zoran Janković, saj mu je Zanoškar skupaj z Renato Brunskole in Alojzom Posedelom s poslanskimi podpisi omogočil kandidaturo na predčasnih volitvah. Tudi zaradi »ustanovitvenih uslug« in dejstva, da ima njihov ustanovitelj sam precej podobne težave tako s KPK kot s sinovi, za katerih početje ni vedel, je malo verjetno, da bi PS Zanoškarju zaradi afere s sinovo zaposlitvijo gostoljubje odrekla. Sam pa se mandatu tudi ne namerava predčasno odpovedati.
To je moral proti svoji volji storiti že pred dvema letoma, ob sprejetju zakona o nezdružljivosti funkcij. Obdržati je želel obe – župansko in poslansko, zato se je na ustavno sodišče pritožil, da so mu s prepovedjo hkratnega opravljanja županske in poslanske funkcije kratene človekove pravice. Kljub drugačnim nasvetom se je odločil obdržati poslansko. Vlogi župana in očeta mesta, s katero se je močno poistovetil tudi na osebni ravni, se je le stežka odrekel, a mu je pri ohlajanju odnosov z občino precej pomagal novi župan – tudi s tem, ko je Zanoškarja s poslansko pisarno vred izselil iz občinske graščine in premaknil pohištvo, ki ga je Zanoškar ob pomoči bajalic natančno naravnal tako, da je dosegel kar najboljši pretok dobre energije. Rad se je ukvarjal tudi z numerologijo.
Ves čas njegove prejšnje poklicne poti in dobršen del županovanja je bil Zanoškar cenjen kot pošten, razumen, dober sodelavec in vodja. Nesporno je, da je mestu tudi veliko dal in s svojim zagonom in smelostjo omogočil mnoge premike. S tretjo direktorico občinske uprave Lidijo Požgan pa sta se ujela kot ambiciozen tim, ki za dosego svojih ciljev ni le hodil po robu, temveč sta, kot se je izkazalo, meje dovoljenega tudi prestopala. Ker v mestnem svetu nikoli ni imel opozicije, je lahko precej neovirano sledil svojim sanjam – včasih bolj kot občinski realnosti.
Kljub temu ni šlo vse gladko, saj so iz sodelovanja Zanoškar-Požgan vzniknile tudi vse odmevnejše Zanoškarjeve afere. Megalomanske terme, v katere je občina pod njegovim vodstvom vložila okrog dva milijona evrov, so danes še vedno travnik. Zemljišča, ki sta jih zase tam ugodno kupila s Požganovo, bodo tako še dolgo brez vrednosti. Tudi KPK ju tokrat ni obravnavala prvič. Leto in pol je Zanoškar kljub nezdružljivosti funkcije z župansko kot direktor občinske družbe DSO, d. o. o., za podpisovanje dokumentov prejemal dobrih 400 evrov mesečne nagrade, vse skupaj pa pozabil prijaviti KPK. Ključno vprašanje, ki si ga bo kljub neomajni samozavesti, ki jo je pokazal te dni, moral zastaviti pred letošnjo odločitvijo, kam naprej – v še eno bitko za županski stol ali v pokoj –, bo, koliko so pozabili volivci.
