Portret tedna: Simon Vrhunec

Dejstvo, da je bil Simon Vrhunec znova izbran za generalnega direktorja ljubljanskega Kliničnega centra (UKC), je manjše presenečenje. No, pred imenovanjem mora njegovo ime še v vlado proceduro; vlada mora namreč odločitev sveta UKC potrditi. Izbira pa je manjše presenečenje zato, ker so zadnje mesece obstajali jasni signali, da vrh Desusa z njim ni zadovoljen. Hkrati z nezadovoljstvom upokojenske stranke je zdaj že nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar ob kadrovanju poskrbel, da so njegovi ljudje v svetu največje bolnišnice v državi zasedali močne pozicije. Zdelo se je, da so pozicije Desusa za osvojitev UKC kar dobre. Na torti je manjkala le jagoda – drugi kandidati, ki so se potegovali za vodenje sistema s 7000 zaposlenimi, niso prepričali sveta UKC.

Vendar razlog za trenja med Vrhuncem in Desusovim vrhom ni bil povezan z načelnimi vprašanji razvoja slovenskega zdravstvenega sistema ali s poslovanjem institucije. Šlo je za banalen spor. Prvak Desusa Karl Erjavec – ironično, pred dvema dnevoma je začasno prevzel tudi vodenje ministrstva za zdravstvo – z Vrhuncem ni zadovoljen, ker daje službo Meti Vesel Valentinčič, ta pa je bila letos spomladi v hudem sporu z Erjavcem. Ko je postala predsednica sveta Desusa, je Erjavec napel vse sile, da bi jo s funkcije v stranki odstranil. Bil je uspešen: z grožnjo, da bo odstopil kot predsednik stranke, je dosegel, da je bila predsednica sveta Desusa odstavljena. A Erjavčeva zamera je bila širša in je segala do njenega delodajalca, torej do Vrhunca. Ker so ljudje, povezani z Desusom, v svetu UKC zastopani nenavadno močno, bi bilo torej logično, če bi Erjavec ambicije, da mora Vrhunec zapustiti krmilo UKC, uveljavil. A ni bil uspešen. Vrhunec je bil imenovan s prepričljivo večino.

Vendar Vrhunčevih ambicij, da bi bil znova imenovan za generalnega direktorja ene največjih institucij v državi, ni ogrožal le Karl Erjavec. Resne pomisleke o njegovem delu je izrazila tudi komisija za preprečevanje korupcije. Zgodba o očitkih KPK je sicer zapletena in ima dolgo kronologijo; KPK je ugotavljala, da v UKC procedure, povezane z angažmajem izraelskega srčnega kirurga Davida Mishalyja, niso bile korektno izvedene. Mishaly je imel s Kliničnim centrom sklenjeno pogodbo o avtorskem delu, operacije src novorojenčkov pa niso avtorsko delo. Hkrati Mishaly ni bil opremljen z vsemi licencami, ki bi bile potrebne za poslovanje na slovenskih tleh. Res pa je, da je izraelski srčni kirurg v Sloveniji rešil številna življenja najmlajših. Ob očitkih KPK se je Vrhunec, ob izbruhu afere očitno tudi osebno prizadet, branil s podatkom, da je Mishaly za UKC delal že pred njegovim prihodom. Pojasnjeval je, da je v trenutku, ko je sam zaznal nepravilnosti, ustrezno ukrepal in papirje po najboljših močeh tudi urejal. Pojasnjeval je, da kot generalni direktor težko ve za vsako pogodbo, podpisano v zavodu. UKC je namreč nekakšna federacija nepreglednega števila klinik, ki si prizadevajo za čim večjo avtonomijo. Kakorkoli, zdravstveni minister Gantar je tedaj izrazil pričakovanje, da bo Vrhunec odstopil s položaja, hkrati pa se je mandat Vrhuncu tedaj že iztekal.

Simon Vrhunec je sicer po osnovni izobrazbi strojni inženir, hkrati pa je opravil podiplomski študij ekonomije. Pred prihodom v zdravstveni sistem je delal na Adrii Airways. Tudi naslov njegovega magisterija na ljubljanski ekonomski fakulteti iz leta 1995 je povezan z letalstvom – Organizacija vzdrževanja v majhnem letalskem podjetju.

Klinični center pozna dobro. Ob koncu prejšnjega stoletja je bil eden od pomočnikov tedanjega strokovnega direktorja UKC Dušana Kebra, pristojen za organizacijo in kakovost (1997). Ko je bil Keber leta 2000 imenovan za ministra za zdravje, je Vrhunec postal njegov državni sekretar. Kot državni sekretar je sedel v svetu UKC. Ta del Vrhunčeve biografije ni nepomemben. Minister za zdravje Keber je namreč tedaj prvič javno izpostavil lobije, ki zdravstvu za velik denar ob nepreglednih procedurah dobavljajo opremo. Denimo operacijske mize. Vrhunčev tedanji šef je kot prvi politik zatrjeval, da je zdravstveni sistem žrtev izjemno močnih lobijev, katerih edini cilj je neskrupulozen napad na zdravstveno blagajno.

Leta 2009, v mandatu vlade Boruta Pahorja, pa je bil prvič imenovan za generalnega direktorja UKC.

Klinični center je eden najbolj kompleksnih sistemov v državi. Težko je navesti vse silnice, ki se križajo na mizi generalnega direktorja. Vrhunski strokovnjaki, ki delajo v UKC in so po izobrazbi zdravniki, že po definiciji postrani gledajo na ljudi iz zavoda, ki niso zdravniki. Hkrati imajo svoje interese posamezne klinike. Vendar imajo interese tudi dobavitelji. Samo največji dobavitelj je po podatkih aplikacije Supervizor v desetletju z UKC naredil za več kot 200 milijonov evrov prometa. Interese imajo zdravstvene zavarovalnice. Vlada. Stranke. Celo Karl Erjavec jih ima. Pravni okvir, zlasti sistem javnega naročanja, je obupen. Hkrati pa ima Klinični center nekje globoko v genotipu še vedno odtis človeka, ki ga je postavil, Janeza Zemljariča.

In ne nazadnje: interese, zelo legitimne, imajo tudi ljudje, ki se v UKC rojevajo in umirajo. Vmes, med rojstvom in smrtjo, je še tisoč odtenkov. V Kliničnem centru se ukvarjajo tudi s temi odtenki.