Tiskane izdaje
Ali ni idealen ovčar pravzaprav – volk?
Z ovčarskim psom sta si tesna evolucijska sorodnika. Delita si veliko genske dediščine in se razlikujeta predvsem po vzgoji. Volk zelo dobro pozna svoj ovčji plen in obrambno strategijo ovčarskega psa. Hkrati zelo dobro pozna svoje sovolkove. Ve, kako razmišljajo in kdaj so lačni, katere pašnike najraje napadejo in česa se bojijo. Zato bi lahko postal zelo uspešen varuh ovčje črede.
Če bi takšno razmišljanje predstavili pastirju, bi vam verjetno prizanesljivo odgovoril s starim reklom, da volk sicer lahko preobleče kožuh, a nikoli ne more odložiti volčje narave. Če zamisel predstavite politiku, pa se bo z vami strinjal in ravnal podobno kot ameriški predsednik Barack Obama. Ta je presodil, da je dolgoletni lobist za ameriško združenje kabelskih operaterjev Tom Wheeler kot nekdanji »volk« idealen kandidat za predsednika ameriškega telekomunikacijskega regulatorja Federal Communications Commission (FCC). In mu lani jeseni zaupal mandat.
Medijski »pastirji« in internetni aktivisti so tedaj zapisali, da je Wheeler zelo nevarna izbira, saj so si njegove nekdanje stranke več kot deset let prizadevale za odpravo zelo pomembnega načela, ki usmerja delovanje današnjega interneta: njegove nevtralnosti.
Nevtralnost interneta (ali omrežna nevtralnost) je neroden izraz, s katerim v ZDA in tudi EU opisujemo »enakopravnost« vseh informacijskih paketkov, ki se pretakajo po komunikacijskem omrežju. Spletna stran našega časopisa ima na internetu enake pravice kot vsak naključni dnevniški zapis, pogovor po skypu ali pretakanje najnovejšega dela televizijske nanizanke. Če v internetnem omrežju nastane informacijska gneča, morajo vsi podatki enako potrpežljivo čakati, da se promet sprosti. Noben informacijski drobec se ne more obnašati kot reševalno ali policijsko vozilo in se preusmeriti na poseben prometni pas za nujne primere.
Zagovorniki internetne nevtralnosti so prepričani, da se brez takšne enakopravnosti nikoli ne bi mogel razviti sedanji internetni ekosistem. Vse današnje spletne uspešnice, aplikacije in velika internetna podjetja so bile sprva male poslovne zamisli, ki so lahko samo zaradi informacijske enakopravnosti dosegle globalna občinstva in potrošnike. Ideji tehnološke nevtralnosti pa so ves čas agresivno nasprotovala telekomunikacijska podjetja, ki jih je motilo, da Googlu, Netflixu in drugim ponudnikom internetnih storitev ne smejo zaračunavati dražjega internetnega dostopa kot običajnim uporabnikom. Ali zgraditi hitrih ekskluzivnih internetnih povezav in jih prodajati najboljšim plačnikom.
Telekomunikacijska podjetja in kabelski operaterji so v zadnjih letih večkrat poskusili uvesti informacijsko diskriminacijo – blokirati konkurenčne storitve ali dodatno zaračunavati dostop –, a so morali zaradi pritiskov javnosti in regulatorjev opustiti takšne pobude. Zato so začeli njihovi lobisti v ZDA in tudi EU uporabljati drugačen pristop. Ideji internetne nevtralnosti niso več nasprotovali, ampak so pripravili številne predloge in analize, kako »urediti« ali »reformirati« zahtevo po informacijski enakopravnosti. Ko zahteva po omrežni nevtralnosti ne bo več absolutna, pa se bodo operaterji regulatorji in uporabniki interneta zapletli v dolgotrajna sodna merjenja moči, v katerih bodo praviloma zmagali močnejši – tisti z dražjimi odvetniki ali večjim proračunom za sodne stroške. Posamezniki in manjši ponudniki bi iz takšne tekme izpadli – enako kot pred njimi lastniki malih radijskih postaj, televizij ali lokalni ponudniki komunikacijskih storitev.
Takšno prihodnost je prejšnji teden nakazal Wheelerjev nastop, s katerim je pospremil odločitev FCC, da bodo operaterjem dovolili gradnjo ekskluzivnih internetnih povezav. Njegovi argumenti so bili zelo podobni tistim, ki jih je prej zagovarjal kot lobist. Zavzel se je za omrežno nevtralnost, a hkrati poudaril, da je treba idejo prilagoditi »ekonomski realnosti« in »legitimnim poslovnim interesom« operaterjev, ki bi z gradnjo novih hitrih omrežij pridobili nove vire prihodkov in potrošnikom ponudili boljše storitve (pri prenosu televizijskih vsebin se slika ne bi več zatikala). Zbranim protestnikom in spletnim aktivistom pa je zagotovil, da ekskluzivne povezave ne pomenijo kršitve načela omrežne nevtralnosti. Ter jim obljubil, da bo FCC velikim operaterjem še naprej preprečevala zlorabo tržnega položaja in preganjala »pretirano« zaračunavanje komunikacijskih storitev.
Pri tej obljubi je izpustil zelo pomembno malenkost. Ko je njegov predhodnik Julius Genachowski pred dvema letoma presodil, da je največji ameriški kabelski operater Comcast kršil načelo omrežne nevtralnosti in mu prepovedal dodatno zaračunavanje dostopa ponudnikom spletnih storitev (najbolj znana žrtev je bil Netflix), je sodišče v Washingtonu razveljavilo njegovo odločbo. Sodniki so presodili, da FCC nima pristojnosti nad ponudniki »informacijskih storitev«, med katere so se po vztrajnem lobiranju vpisali tudi kabelski operaterji.
To razsodbo je Wheeler zelo dobro poznal, saj je tedaj kot aktivni lobist in nekdanji predsednik dveh največjih interesnih operaterskih združenj zastopal interese nasprotne strani: Comcasta in drugih telekomunikacijskih operaterjev. Zato je vedel, da regulator nima pooblastil, s katerimi bi prepovedal in preganjal prihodnje kršitve tržnega položaja in načela omrežne nevtralnosti, če se telekomunikacijski operaterji ne bodo držali regulatorjevih priporočil.
Če bo odločitev FCC obveljala kljub protestom civilnodružbenih organizacij in lobiranju internetnih podjetij, v ZDA od poletja ne bo več mogoče govoriti o omrežni nevtralnosti. Skupaj z omrežno nevtralnostjo bodo verjetno zamrle tudi pobude, da bi morali internet obravnavati kot javno infrastrukturo – podobno kot cestno, energetsko, vodovodno ali telefonsko omrežje. Kar bi bila edina učinkovita obramba pred lobističnimi volkovi, kakršen je sedanji predsednik vplivnega ameriškega telekomunikacijskega in medijskega regulatorja.
