Tiskane izdaje
»Nekega meglenega pomladnega jutra leta 1703 je ducat ruskih konjenikov jezdilo prek mrzlih in pustih močvar ob izlivu reke Neve v baltsko morje,« piše Orlando Figes v knjigi o kulturni zgodovini Rusije Natašin ples. Ko so se približali rečnemu bregu, je Peter razjahal, iz močvirnih tal z bajonetom izrezal trakova šote in ju zložil v križ: »Tu bo mesto.«
Naj bo luč. Naj bo mesto. In v ruski tajgi, v močvirju, tam, kjer ni bilo nič, je postavil mesto, čarobno, kot iz pravljice, dobesedno čez noč. Ja, skoraj čez noč, kot kasnejše Potemkinove vasi za pogled cesarice Katarine Velike. Na tisočih truplih brezpravnih delavcev, tlačanov, vojakov je postavil zametke nove civilizacije. Nova civilizacija se je začela z nasiljem nad staro. Postrigel je brado svečenikom, dal pobesiti vodilne znanstvenike in astronome, slekel svoje bojarje iz kaftanov in si zamislil novo Evropo. Njeno prestolnico pa kot hibrid Benetk, Amsterdama in Pariza. Reformatorstvo, ki ga pri Petru zgodovina tako občuduje, se je začelo z uničenjem starega. Kot bi vzpostavil zgodovinski vzorec, ki so se ga držali njegovi zanamci, carji ali diktatorji.
V tristo letih je to neobičajno mesto v treh inkarnacijah (iz Sankt Peterburga v Petrograd, nato v Leningrad in nazaj) dalo svetu več izjemnih umov, ustvarjalcev, kot jih druga mesta lahko proizvedejo v tisoč letih. Puškin, Dostojevski, Nabokov, Gogolj, Ahmatova, Brodsky ... In, seveda, ključne duhove mesta, ki so posredno krivi tudi za te strani: Igor Stravinski, Sergej Djagilev, Vaclav Nižinski.
Kako torej v dveh dnevih ujeti mesto, po katerem sem desetletja potovala samo v glavi s patosom in vročičnostjo junakov Dostojevskega, Čehova, Puškina, Gogolja? Vsi turistični vodiči po tem mestu imajo en sam nasvet: Koncentrat tega mesta lahko dobiš z vstopnico v eno od kultnih gledališč in opernih hiš. Saj. Zato sem tukaj. Potovati v Sankt Peterburg, v zibelko baleta, z ansamblom mariborskega Baleta – zveni romantično. Doživeti Clugovo postavitev kultnega baleta Igorja Stravinskega Posvetitev pomladi ravno na stoto obletnico kontroverzne premiere leta 1913 v teatru Champs-Élysées, je, hm, naključje brez ključa.
Posvetitev pomladi – »Vesna svjaščenaja«
V garderobi Aleksandrinskega gledališča diši po preteklosti. Rdeče žametne zavese, rdeči žamet na kanapeju, rdeča in zlata barva in duhovi, ki uhajajo iz ogledal. Maskerka Tadeja vpleta umetne kite v črne lase plesalke mariborskega Baleta Asami Nakashima. V ogledalu z zdrsanim pozlačenim okvirjem se njen nepremični obraz zlije s številnimi obrazi prvakov, ki so v stoletjih sedeli tu; lahko zavohaš njihov pot, strah, pričakovanja, preden so stopili na oder. Obraz japonske plesalke bo počasi dobil nanos plasti beline in rdeča lica kot balerine v premierni postavitvi baleta.
V enem od labirintov zaodrja mladi baletniki Bolšoj teatra iz Moskve delajo raztezne in ogrevalne vaje, videti so, kot bi jih nekdo izklesal po istih proporcih, vsi svetlolasi, balerine krhke, elegantne, podobne kot jajce jajcu. Direktorica mednarodnega plesnega festivala Dance Open, ki je letos v znamenju sodobnih pristopov in izvirnih, predrznih koreografov, Ekaterina Galanova je na prestižni večer baletnih enodejank uvrstila prav Clugovo interpretacijo kultnega dela Igorja Stravinskega Posvetitev pomladi. In tako »je naše malo mariborsko gledališče spet doseglo mali čudež«, se je večkrat tisti večer nasmehnil direktor Danilo Rošker.
Slovanska duša
Dvorana rdeče-zlatega Aleksandrinskega gledališča z devetstotimi sedeži je že pol ure pred dogodkom nabito polna, v njej so poleg peterburške smetane velika koreografska imena, producenti, direktorji baletov, novinarji, plesni kritiki. Toalete šuštijo, v zraku se mešajo težki parfumi. Ko se v nabito polni dvorani ugasnejo luči, je slutiti pričakovanje.
V buto belo obarvani plesalci, ženske s kitami in rdečimi ličnicami, moški z brado, kot zbor ruskih 'starcev', starešin, šamanov, plemenskih modrecev, patriarhalna roka zakona, kot jih je videl Stravinski, ali kot simbol moške moči, moškega principa, kot jih vidi Clug.
Legenda, ki jo je Stravinski raziskoval s slikarjem in arheologom Nikolajem Rerihom, izhaja iz starodavnega poganskega obreda žrtvovanja device v neolitski Rusiji. Skupnost zahteva žrtev device, ki pleše do smrti. V postavitvah večine koreografov pleše k materi zemlji, njena žrtev božanstvu pomladi v zameno za rodovitnost. Moderni divji skitski ritmi baleta Stravinskega in radikalna, brutalna koreografija Vaclava Nižinskega sta tistega leta 1913 razdelila občinstvo v gledališču Champs-Élysées in spremenila zgodovino baleta.
»Plešite življenje kamnov in dreves ..., plešite tam, kjer ne boste našli živih bitij …« naj bi Nižinski takrat rekel plesalcem. Kaj jim je rekel Clug, se sprašujem, ko opazujem plesne figure: v prvem delu L'Adoration de la Terre, Čaščenje zemlje, so njihovi gibi odrezani, surovi, neobičajni, telesa kot pribita k tlom. Za hip zavidam kolegoma s Televizije Slovenije, ki bosta lahko ujela atmosfero rituala, čarovnijo. Kako opisati ples? »Ples je samo način za izražanje svojih misli,« je rekel Edward pred tem ob kavi v enem od barov. In plesalci v tem primeru plešejo njegove misli.
V drugem delu Le Sacrifice, Žrtvovanje, se na telesa z dvignjenimi rokami ob reflektorjih usujejo curki vode, kot curki svetlobe. Prizor za hip spominja ne le na starodaven poganski ritual, ampak na egipčanske reliefe čaščenja boga sonca Raja. Občinstvo zadrži dih, žrtveni ples Evgenije Koškinove je pretresljiv, trepetajoč, v smrtnem krču. Kot v enem samem izdihu se v dvorani razleže bučen aplavz, peterburško razvajeno občinstvo z vzkliki navdušenja počasti plesalce in koreografa.
Ko se v dvorani prižgejo luči, so obrazi gledalcev poleg mene videti zamaknjeni, skoraj odsotni. »Ne vem, kaj naj rečem. Brutalno je. In čudno. In ni balet,« je rekla vidno pretresena gospa, zmajala z glavo in mi obrnila hrbet. »Zelo pogumna predstava, zelo ekspresivna, intenzivna in hkrati boleče iskrena,« je rekla Natalija Kolesova, muzikologinja, ustanoviteljica in komercialna direktorica Centra za nove tehnologije v umetnosti, ki je bila hkrati pokroviteljica tretje baletne enodejanke Bolšoj teatra Classical Symphony v koreografiji Jurija Posokova na Simfonijo št. 1 Sergeja Prokofjeva. »Povedal vam bom samo eno: To je bil Bog, ki pleše. To je doživetje Boga,« je bil navdušen nenavaden mož v beli obleki, z belimi lasmi, in orientalskim šalom, ki se je predstavil kot Ismail Bek. »Čudovit je element vode. Aluzija na slovanskega boga dežja Dažboga, ki je lahko tudi sončni bog Ra, pri Egipčanih in starih Slovanih je imel isto ime ...« je govoril z nenavadnimi pomenljivimi poudarki, a ko sem ga vprašala, kaj počne, se je skrivnostno nasmehnil. »Reciva, da neizmerno ljubim balet. In da sem za roko držal Béjarta. Samo to,« zavrtel se je na peti in izginil v množici.
Dialog med Stravinskim in Nižinskim
Zakaj je ob obletnici premiere Posvetitve pomladi izbrala prav Clugovo postavitev, sem vprašala direktorico festivala Ekaterino Galanovo, ko se je izvila iz primeža fotografov in novinarjev. Ah, veliko razlogov je, se je nasmehnila. S Clugom se je prvič srečala tukaj pred dvema letoma na mednarodnem festivalu Bele noči, kjer je z nastopom v Marijinem gledališču osvojil občinstvo z Radio & Juliet, predstavo, ki že več kot šest let potuje po prestižnih festivalih sveta. Lani je prišla v Križanke na predstavo Hommage à Stravinsky, s katero se je mariborski Balet poklonil 130. obletnici rojstva Stravinskega, in »takoj sem vedela, da ga hočem na festivalu«.
Vidite torej kakšne podobnosti s takrat radikalno koreografijo Nižinskega? »Morda je bolje, če rečem, da vidim določene podobnosti s produkcijo Pine Bausch,« se je nasmehnila. »Toda Edwardova predstava se mi zdi veliko močnejša, bolj radikalna.« Morda gre tudi za to, da Edward Clug resnično globoko čuti tisto, kar je imel Stravinski, kar čutimo vsi mi in čemur pravimo slovanska duša.«
»Gotovo je Nižinski sprožil novo evolucijo plesa v dvajsetem stoletju. Stravinski in Nižinski sta ustvarjala zelo tesno skupaj in jaz sem med svojim ustvarjanjem poskušal slišati njun dialog. Tako da sem bil zelo pozoren. Noben koreograf se pravzaprav ni vrnil na to njuno prvotno verzijo,« je kasneje rekel Edward Clug.
Kot osvežilni koktejl klasike
Za Clugom je nastopil ansambel dresdenskega baleta s predstavo Spazio-Tempo na glasbo Siegfrieda Rösserta (48nord). Plesalci kot stroji, kot osmi potniki, ki vabijo z vsakim delom telesa, z neverjetno virtuoznostjo, izpiljeno tehniko.
»Kot koreograf sem se ukvarjal s tem, da sem plesalce spodbudil, da se gibljejo kot nezemeljska bitja, kot kreature brez kosti, z gibi, ki prehajajo eden v drugega,« je rekel koreograf Jacopo Godani. »Hotel sem, da plešejo z vsako mišico, z rebri, z zadnjico, s pasom, rameni,« je strastno razlagal. Zanimivo, da je Godani tudi sam lani delal prav Posvetitev pomladi, a »Clug je to naredil popolnoma nepričakovano. Njegova Posvetitev je zelo osebna, zelo izvirna, kaj takega že dolgo nisem videl.«
Tretji balet to noč je bil tudi najbolj klasičen, z nekaj modernimi, duhovitimi elementi koreografa Bolšoj teatra Jurija Posokova. Na Simfonijo št. 1 Sergeja Prokofjeva, ki je že kot čudežni deček osvojil to mesto, se nanizajo balerine v tutujih gorčične barve, enakih proporcev, enake višine, gibi se prekrivajo kot ogledalo, kot ena oseba, z virtuoznostjo in z neverjetno lahkotnostjo in celo humorjem, kot bi nam virtuozni elegantni gibi baletnikov in balerin govorili: »Razumemo, da se vam zdi naš patos celo zabaven, a balet je v resnici čudovit, mar ne?« Kot bi izpil osvežilen koktejl in se po njem počutil srečnega, kot je kasneje o njem rekla balerina Tetiana Svitlična.
Mesto duhov, preteklosti, magije
Vsi pišejo o lepoti Sankt Peterburga. Moj prvi vtis ni bila lepota. Prvi vtis, ko sem z ulice Rimskega - Korsakova stopila v hladno oblačno jutro, je bil – mesto duhov. Po sprehodu ob kanalu Gribojedov skupaj s snemalcem Silvom Plavcem in Tino Šrot iz RTVS opazujemo umazane ploskve ledu, prah, ki ga oster veter nanaša na avtomobile in na trepalnice mimoidočih, da so njihovi pogledi videti še bolj namrščeni. V Sankt Peterburgu se mimoidoči ne smehljajo, če se smehljaš, vedo, da si turist. Na eni strani se dvigajo dih jemajoče veličastne zgradbe drugega časa, utopljene v sivini in prahu socrealizma. Zaporožec, umazan, prelepljen s selotejpom, ob njem je parkiran roza kadilak. Mesto nasprotij. Ta kontrast med sivino, prahom in koledarsko pomladjo, ki še ni zares prišla, in stavbami velike carske Rusije, kot ostanki nekega potopljenega mesta, ki ne spada sem. Razumem, zakaj ga je pesnica Ana Ahmatova v svoji bolečini primerjala s Kitežem, legendarnim mestom, ki je ohranilo svoje svetinje pred Mongoli tako, da je potonilo v Svetlojarsko jezero in se spremenilo v kraljestvo duha. Puškin se ga v Pikovi dami spominja kot skrivnostno mesto, mesto preteklosti, magije, duhov. Medtem ko hodim, me grabi jeza na ljudi, ki so verjeli, da na truplih ljudi lahko zraste nekaj lepega, da lahko čez noč izbrišeš staro kulturo, ubiješ ali izženeš umetnike, ki ne ustrezajo tvoji ideji, in s terorjem strahu izsiliš novo umetnost, ki je orodje ideologije. Da lahko zažgeš, uničiš, in začneš iz točke nič. Pa čeprav je bil Lenin menda zgrožen nad kulturnim nihilizmom avantgarde in je upal, da bi prav revolucija dvignila delavski razred na stopnjo stare elitne kulture.
Kazanska katedrala
Ob aveniji Nevski prospekt, arteriji mesta, katere vrvež je opisoval že Gogolj, se lahko umakneš nekaj metrov stran, v neoklasično katedralo, in za trenutek doživiš moč liturgije ruske cerkve. Zrak je gost od mistike, vonja po svečah. Gledam ikono, pred katero starci, matere in dekleta, pokrita z rutami, padajo na kolena, s svetlečimi očmi vstanejo, se pokrižajo in na rob ikone strastno pritisnejo svoje ustnice. To je podoba iz romanov, ki sem jo iskala. Zavem se, da ta ikona ni le pozlačen kos lesa; kot je nekoč na teh straneh rekel W. J. T. Mitchell, se ikone, ki stoletja vpijajo poljube, goreče prošnje vernikov začnejo obnašati, kot da imajo svojo voljo, svojo moč. Dokler jih ne uniči, požre gorečnost vernikov.
Tu najdem odsev tistega mesta, ki ga je Stravinski tako boleče pogrešal, da ga je bilo »skoraj strah pogledati globlje vase«. Ves čas življenja v izgnanstvu je namreč ostal globoko povezan z obredjem in kulturo ruske pravoslavne cerkve. To je ostanek Rusije, ki je nisem našla med prerivajočimi se na ulici, v dotrajanih fasadah, umazanih ledenih ploščah na Nevi, prahu na avtomobilih.
Še vedno me žene naprej, ujeti duh mesta, ujeti Puškinovo mesto, mesto junakov Dostojevskega ... Mrzlično stopam proti predelu Senaja, proti ulici Kaznačejska, na kateri je na številki 1 dve leti preživel Fjodor Mihajlovič, se nato preselil v zdelano rdečo stavbo na številki 9 in se spet preselil, ne prav daleč, na številko 7. Prav tukaj je napisal Zločin in kazen. Vetroven, deževen dan je in ni težko podoživeti temačne duhove tega takrat pred 150 leti še bolj temačnega predela, v katerem se je v majhnem zakotnem stanovanje Razkolnikov boril s svojimi demoni.
Hotel, v katerem je nastanjen del baletnih ansamblov, gostov festivala Dance Open, stoji na ulici, ki nosi ime po skladatelju Nikolaju Rimskem - Korsakovu, ironično, prav tistem, ki je najbolj »grmel« proti delu Posvetitev pomladi. In tistem skladatelju, ki je Sergeju Djagilevu prijazno zabrusil, da nima talenta za glasbo in naj se odpove sanjam, da bi postal skladatelj. Nikoli ne bomo izvedeli, kakšen skladatelj bi postal, a je zato najpomembnejši impresarij in ambasador ruskega baleta, s katerim je kot vihar zavzel Pariz in vso Evropo. Dokler Djagilev ni ponovno odkril baleta, ni nihče pomislil, da bi utegnila ta umetniška zvrst postati pomemben vir novih idej v umetnosti 20. stoletja, je pisal Orlando Figes. Ruski balet, Ballets Russes, naj bi bil sinteza vseh umetnosti, glasbene, slikarske in dramske. Prav Djagilev je takrat glasbo za balet njegovega ljubimca Vaclava Nižinskega zaupal mlademu, še neznanemu skladatelju. Tako se je z notami in gibi pisala zgodovina.
Na kraju zločina (in kazni?)
Na Senaja ploščadi pred Marijinim gledališčem (težko pričakovani drugi moderni del te monumentalne stavbe se bo odprl prav 2. maja) srečam skupino baletnikov, ki se vračajo iz gledališča. »Prišli smo na kraj zločina,« se je nasmehnil Gaj Žmavc, plesalec, ki je pred dvema letoma prav na tem odru nastopal v Clugovi uspešnici Radio & Juliet. Za hip postati na stopnicah, po katerih so stopali velikani Vaclav Nižinski, Ana Pavlova; Matilda Kšesinska, Michel Fokine ... nenavaden občutek. Kot da si s tem, ko stopaš po teh stopnicah, nekako postal del te družine, se je rahlo ironično nasmehnil Clug, preden smo se pred dežjem umaknili v sosednjo restavracijo Teatro.
Kdo so plesalci, ta neobičajna bitja, ki od zgodnjih let preučujejo svoje telo, svoje gibe, jih pilijo do onemoglosti, se ogledujejo v ogledalih in v očeh drugih? Njihova umetnost je odvisna od njihove življenjske energije, vitalnosti telesa, lepote telesa, ki ni večna, če si sposodim kliše. Je to vprašanje? Namesto odgovora se nasmehnejo, skomignejo z rameni, prekinejo nas jedi, ki jih dobimo na mizo, boršč, rusko solato, blini s kaviarjem, biftek ...
Kako se pravzaprav rojeva predstava, jih sprašujem in spet, kot da se dotikam nečesa preveč intimnega, dobim nazaj zmuzljive nasmeške. Kako se je rodil gib za Posvetitev pomladi? - Najprej je seveda glasba. In gibi koreografa, organsko, na glasbo, pravi Evgenija Koškina. »Ponoviš, a ker je to tvoje telo in ne njegovo, nikoli ne bo čisto isto.« Včasih narediš napako in včasih mu je tvoja napaka všeč, vskoči Tetiana Svitlična.
Najprej je bil Stravinski, je kasneje rekel Clug. Že ko je začel plesati, je sanjal o Stravinskem. »Glasba je tako pretresljiva, tako močna, da sem se raje ukvarjal s samim sporočilom, z raziskovanjem te zgodbe, starodavnega poganskega rituala.«
»Najprej je bila steklena struktura, potem so bile skale, kamni, to je pač kreativni proces,« se je nasmehnila Tetiana, ko je koreograf odšel. »In potem se nam je 'zgodila' voda.« Po predstavi je Edward Clug rekel: »Voda je bila že ves čas v naslovu, le da je, ne vem, zakaj, nismo opazili. Posvetitev pomladi, prebujanje, življenje, očiščenje. Krst.«
Telo plesalca
Kako plesalec čuti svoje telo? Kako misli svoje telo? Kako misli svoje roke, noge, nadlahti, boke, pas, stopala? sprašujem. »Edward ima rad intenzivnost gibov, ki se izmenjujejo s trenutki negibnosti v predstavi,« je rekel Sytze Jan Luske. In ovire, sem dodala. Visoke pete, smuči, zdaj vodo. Čeprav je že kapljica vode na odru lahko nevarna. Kaj šele 500 litrov, kolikor je pade kot dež na oder med vsako predstavo.
A prav s tem, ko plesalcu onemogočiš preverjen gib, mu daješ novo dimenzijo, drug izraz, kot pravi Clug.
Kateri del telesa je za plesalca najbolj dragocen, me zanima. »Roke,«reče Edward Clug. »Morda zato, ker so najbližje tvoji glavi, srcu, če hočete.« Nasmešek. »Roke. V tej predstavi gotovo roke,« pravi njegova solistka v vlogi žrtvene device Evgenija Koškina. »In oči. Pogled. Edward je to v tej predstavi posebej izpostavil.«
»V Mariboru sem zato, ker nas je Edward izbral. Zelo preprosto. On je umetniški direktor baleta. Zaradi njega smo tam,« je rekla Tetiana Svitlična. »In to z našimi telesi, z našimi izkušnjami. Tako različni. V fizionomiji in backgroundu,« je rekel Gaj Žmavc. »Mislim, da smo eden redkih ansamblov, ki združuje plesalce tako različnih baletnih šol, tako različnih teles, višin, celo starosti.« Plesalci v Baletu SNG prihajajo s petih celin, je povedal predstavnik za stike z javnostjo Alan Kavčič. In v Posvetitvi pomladi to še posebej deluje. Olesja Hartmann, zelo visoka balerina, ki nosi nekaj Tilde Swinton iz njene brezčasnosti v Orlandu, solistka mariborskega baleta, graciozna, ljubka Portugalka Catarina de Meneses, apolonski svetlolasi Madžar Dénes Darab, Sytze Jan Luske kot nordijski bog, visok, svetlolas, Novozelandec Demetrius King, Romun Tiberiu Marta, Asami Nakashima iz Japonske, slovenska balerina Mirjana Šrot ...
Potujemo in plešemo in potujemo
Kaj je tisto na Edwardu Clugu? Kaj ima, česar nimajo drugi? Oziroma zakaj vas zadnje čase hočejo povsod? vprašam napol zares. Spet se spogledajo. »Ker smo dobri,« se namuzne Sytze Jan Luske. » Ker je Edward predrzen, inovativen, moderen,« izstreli plesalec in Clugov asistent v predstavi Matjaž Marin
»Clug je s svojimi neobičajnimi, izvirnimi gibi pravzaprav iznašel svoj besednjak, svoj jezik, z njim tvori nove besede, z njimi nove stavke,« razmišlja Sytze Jan Luske. »Jezik je isti, a hkrati z njim vsakič napiše novo knjigo, novo predstavo. In če je vsaka njegova predstava nova knjiga, je Posvetitev pomladi gotovo posebna izdaja,« se nasmehne. »Ne sprašujte, zakaj.«
»Ko pogledam karto sveta, mislim, da ni mesta, kjer ne bi bili,« zadnji večer ob kozarcu vodke v zakotnem klubu poleg hotela navrgel oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl. V SNG Maribor dela že dvajset let, a Radio & Juliet je res nekakšen njihov satelit, pravi, ki zadnjih šest let nenehno kroži po svetu. »Najlepše pri tem je, da so se vsa gostovanja zgodila izključno na stroške festivalov.« »Saj drugače ne bi šlo,« je dodal direktor SNG Maribor Danilo Rošker. »V svetovnem merilu smo majhno gledališče. Zato so vse te mednarodne nagrade in gostovanja toliko večji čudež. Seveda moraš biti tudi dober pogajalec. A pogajaš se lahko, ko imaš dobro predstavo. Če nas res hočejo, organizatorji pristanejo na vse.«
Na vožnji z Dunaja, kamor smo prileteli iz Sankt Peterburga, proti Mariboru je vzdušje na avtobusu spokojno, obrazi utrujeni in zadovoljni, noge baletnikov so izprožene navpično na sedežih, stopala, nekatera obuta v tople copatke, migajo in raztegujejo boleče narti, gležnje ... Pomislim, katerih odrov so se dotikali ranjeni boleči prsti balerin, kje vse bodo plesala ta stopala v naslednjih dneh, mesecih ... V tem trenutku so že odplesali predstavo Watching Others v italijanski Cremoni na glasbo Milka Lazarja, 5., 7. in 8. maja bodo plesali na glasbo Radioheadov v Radio & Juliet na velikem mednarodnem plesnem festivalu O Boticário na Dança v Braziliji. Ali kot je rekel Alan Kavčič: »S Clugom in Danilom Roškerjem SNG Maribor doživlja renesanso. Potujemo in plešemo in plešemo in potujemo.«
