Povzpetniška Slovenija

Vedeli smo, da nas bo prej ali slej zadelo. Da bo ob splošnem obračunu s predosamosvojitveno preteklostjo na vrsti še njen avtonomni, civilnodružbeni del. Lani ob tem času je nekatere nosilce ključnih neetabliranih in nekomercialnih kulturnih dejavnosti iz programskega financiranja zabrisala Mestna občina Ljubljana. Na tnalu so se (med drugim) znašli Radio Študent, Kud France Prešeren in Druga godba. Posledice tega dejanja – le enega v nizu udarcev, ki so sledili vse leto in se nadaljujejo tudi letos – so bile predvidljive: v prilagajanju novim razmeram je Radio Študent mobiliziral poslušalstvo in podpornike ter pokazal, da je veliko večji, kot si je marsikdo predstavljal (verjetno je prav s tem postal trn v peti povzpetnikom in njihovim vzornikom); Druga godba je potekala kot inovativen, a tvegan enodnevni (in nočni) glasbeni maraton; Kud France Prešeren je jeseni obmolknil in čaka na novo vstajenje (in/ali novega lastnika društvenih prostorov).

Druga samonikla prizorišča sodobne ustvarjalnosti in druženja na Slovenskem obiskujejo inšpektorji. Posledice takšnih obiskov so drastične globe, ne le nekaj sto evrov, temveč tudi nekaj tisoč. Tista nevladna glasbena in mladinska prizorišča, ki izpolnjujejo kriterije sofinanciranja Urada RS za mladino, prejmejo za letno delovanje manj, kot znesejo stroški zakonsko obveznega najema zasebne varnostne službe, brez katerih glasbenih prireditev po deseti uri ni več dovoljeno prirejati. Toda urad za mladino v letošnjem razpisu ponuja bistveno manj sredstev kot doslej, lokalni veljaki pa v svojih občinah ustanavljajo nove in nove javne zavode, s katerimi kot dobri strici skrbijo za »svojo« mladino, da ne bi pobezljala ... Urad za mladino se seli v kabinet predsednice vlade, z izbiro novega direktorja (o kakšni direktorici doslej, kolikor vem, ni bilo govora) se bo gotovo spremenila njegova politika. Ta gotovo ne bo naklonjena nevladnemu delu mladinskega polja, saj njegovega predstavnika, Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon, doslej niso povabili na pogovore o »novi« mladinski politiki.

Ne le mladinsko, temveč celotno nevladno, tako ljubiteljskokulturno kot alternativnokulturno polje, je z ene strani na udaru etatizacije, z druge pa privatizacije in/ali komercializacije. Udar je brutalen. Če se akterji v avtonomnih ustanovah zamerijo lokalnim veljakom (tj. županom, ki, po pronicljivem opažanju Marka Breclja, jemljejo lokalno samoupravo dobesedno, kot upravo enega samega), ti preprosto zaprejo finančno pipico in svet je zanje spet lep. Država je postala le še servis za poplačilo zasebnih upnikov, ti, zasebniki, pa so, razen ko gre za njihovo kožo, neizprosni: pojdite na trg in se dokažite! Brutalnost etatizacije in privatizacije, ki jo na svojih plečih najprej občutijo brezposelni in prekarci, se v polju kulture najjasneje razkrije takrat, ko nas z zaslonov javne televizije v osrednjem programskem času napadajo novodobni oberkrajnerji. To je dobičkonosna podjetniško-povzpetniška kultura, vredna javnih sredstev za njeno promocijo! Če nas tako mikastijo ljudje srednjih let, bi morda pomislili, da mladi, ki jih duh podržavljanja in poblagovljanja še ni zadel, ne bodo sledili tem zgledom. Napaka!

Najbrutalnejši udar zadnjega časa na tem polju je priredil Študentski zbor, najvišji organ Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Poslanski Janezki v študentskem zakonodajnem organu so se izkazali kot dobri učenci svojih političnih očetov Janezov: na nočni seji so brez najave, kakopak z večino prisotnih, ukinili programsko avtonomijo Radia Študent. Namesto da bi sedmega člana Sveta Zavoda Radia Študent izvolilo drugih šest članov, po trije iz vrst sodelavcev radia in predstavnikov Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (kar je v bistvu pomenilo, da so morali o predstavniku zainteresirane javnosti sprejeti konsenz), bo po novem tega predstavnika v svetu zavoda izbiral izvršni organ ŠOU. Svet zavoda imenuje odgovornega urednika, ta pa vodi programsko politiko medija: s svojim urednikom bodo poslej programsko politiko Radia Študent vodili študentski funkcionarji! Posnetki razprave in glasovanja kažejo, da so to izvedli pobalinsko in škodoželjno.

Ti mladi povzpetniki so pokazali, da je bila družbena transformacija v Sloveniji uspešna: tem povzpetnikom ni mar za kritično misel, za vednost, ki presega njihove ozke študijske in podjetniške interese, za ustvarjalnost, ki utira nova pota, za držo, ki ruši preživete prakse, ampak jim gre zgolj za ustvarjanje sveta po svoji podobi, saj so vendar bogovi, ki imajo glavno besedo! To je prihodnost Slovenije: mladi brez temeljnega razumevanja družbe in drugih ljudi, uspešni povzpetniki, katerih življenjska obzorja segajo le do razbijaškega absolventskega izleta (če jim le uspe najti destinacijo, ki jim še ni prepovedala vstopa), katerih kulturna katarza je množično rajanje na zvoke sodobnih turbokrajnerjev in katerih družbeno življenje se začne in konča z debelino denarnice.

Slovenska prihodnost so mladi, ki bodo dobili začasno zaposlitev za »start« brez »upa«, njihovi povzpetniški šefi pa bodo od države dobili začasno zastonj delovno silo. Ti povzpetniki bodo s svojim moralnim buldožerstvom naredili Slovenijo po svoji podobi: kulturno in mentalno pustinjo, oropano znanja, perspektiv, vizij, solidarnosti, svobode in, ne nazadnje, kakršne koli nedobičkonosne ustvarjalnosti. Oropano življenja. Oropano vsega. Oropano prihodnosti. A ne bo šlo!

Radio Študent bo gotovo preživel tudi ta napad povzpetništva. Ampak ali bo porajajoče se povzpetništvo preživela tudi naša družba?