Pozdravljen, Zemljan, vzel ti bom tvoje delovno mesto!

Lani poleti so svet obšle fotografije restavracije v kitajskem Harbinu, kjer kuhajo, strežejo in pomivajo posodo roboti. Vsak od njih stane več kot dvajset tisoč evrov, a se očitno izplačajo: vse, kar potrebujejo, je dveurno polnjenje energije na vsakih pet ur in morda občasna menjava delov.

Robotov ne zanima nočni počitek ali prosti konec tedna, kaj šele poletne in zimske počitnice ali celo plača. »Pozdravljen, Zemljan!« prijazno pozdravijo goste, ko jim postrežejo, pa jim še zapojejo. Obvladajo sicer »le« deset obraznih izrazov, zato pa njihova kuhinjska različica v samo eni uri pripravi čez tristo hamburgerjev. Restavracije z roboti že načrtujejo v San Franciscu in drugod.

Kovinski natakarji z utripajočimi lučmi namesto oči pa še zdaleč niso edini roboti, ki bodo desetletja po prvih začetkih zdaj človeku prevzeli vrsto opravil. Nemški BMW je že preizkusil avto, ki vozi brez voznika, letala brez pilota vse bolj prevzemajo vojaške operacije, prej polavtomatski industrijski stroji vse bolj postajajo povsem avtomatski. Pri časopisu Financial Times poročajo, da kitajsko podjetje Foxconn, ki sestavlja telefone Apple, Nokia in druge, kupuje milijon robotov za dela, ki jih zdaj opravljajo delavci.

Če bodo sledili še drugi – in ni razloga, zakaj ne bi –, bo morda tudi Kitajska doživela radikalno krčenje industrijskih delovnih mest. To se že dogaja v ZDA, kjer po podatkih ustanove National Employment Law Project skoraj šestdeset odstotkov med zadnjo nepremičninsko krizo izgubljenih delovnih mest prihaja iz srednjega razreda, med novimi po njej pa jih le petina plačuje med trinajstimi in enaindvajsetimi dolarji na uro. Videti je, da nove tehnologije napadajo celo delovna mesta v zdravstvu; pri ameriški Food and Drug Administration so pred kratkim dovolili prvega robota za bolnišnice. Ta bo medicinskim sestram odvzel spremljanje zdravstvenih simptomov pacientov, kar je zagotovo dolgočasno opravilo – a se mnogim sestram najbrž danes zdi boljše kot nobeno.

Nove tehnologije napovedujejo revolucije tudi drugim poklicem, na primer v izobraževanju. »Harvard bomo seveda še potrebovali kot ženitno posredovalnico, zasebne univerze srednjega razreda pa se ne zavedajo, kaj jih bo doletelo,« se je Edwardu Luceu iz časopisa Financial Times pošalil Tyler Cowen, ustanovitelj spletne univerze Marginal Revolution University, ki ponuja zastonjske tečaje iz ekonomije in drugega po internetu. Samo en predavatelj lahko poskrbi za neomejeno število študentov, za družbe z velikim srednjim razredom, kakršne smo po drugi svetovni vojni razumeli kot idealne, pa so še veliko bolj skrb zbujajoče spremembe v proizvodnji. Poleg pomembnega deleža služb, ki zahtevajo izobrazbo, v ZDA zdaj velika večina novih delovnih mest prihaja iz najnižjega plačilnega sektorja, na primer iz proizvodnje hrane ali pomoči v gospodinjstvih. Statistiki navajajo, da je januarja ameriško gospodarstvo odprlo le štiri tisoč novih industrijskih delovnih mest, pa čeprav se je industrijska proizvodnja povečala najhitreje v minulih desetih mesecih. Za to so, trdijo nekateri, krivi roboti, in če to drži, najverjetneje nismo pripravljeni.

Nevarno družbeno razslojevanje

Globoke spremembe na področju dela niso posebnost današnjega sveta. V 18. in 19. stoletju so obvezne osnovne šole v tedaj razvitem svetu pomagale k preusmeritvi delovnih mest iz kmetijstva v industrijsko proizvodnjo, ko je ta v 20. stoletju postajala bolj zapletena, so bile za dvig na socialni lestvici potrebne srednje šole. Tehnološki napredek zadnjih desetletij pa za dobro plačana delovna mesta pogosto zahteva visoko izobrazbo in nenehno izpopolnjevanje, zato Američane že nekaj časa skrbi, da tradicionalne ameriške sanje, ki so tolikim dale upanje na boljše življenje, izgubljajo moč. Kaže, da danes za boljše življenje ni več dovolj samo običajno trdo delo, sodelovati morajo tudi možgani.

Indijski ekonomist in profesor na chicaški univerzi Raghuram Rajan celo verjame, da je prav pomanjkanje dobro plačanih služb za ljudi s srednjo šolo eden od globokih razlogov za minule krize. V knjigi Fault Lines navaja, da so v ZDA dohodki zgornjih desetih odstotkov med letoma 1975 in 2005 narasli za 65 odstotkov več kot dohodki spodnjih desetih odstotkov: prvi so leta 1975 zaslužili trikrat več kot drugi, leta 2005 pa že petkrat več.

Rajana to razmerje skrbi veliko bolj od neznanskih vsot, s katerimi se je v tem času od vseh drugih ločil zgornji odstotek prebivalstva. Koliko običajnih ljudi v življenju sploh sreča kakšnega direktorja ene od večjih svetovnih bank ali milijarde težkega investitorja? Veliko bolj boli, če si lahko sošolec iz srednje šole zaradi končane univerze, magisterija ali doktorata dobi veliko bolje plačano službo in si lahko privošči boljši avto, večjo hišo ter boljši standard za svoje otroke od tistih, ki niso bili tako ambiciozni.

Rajan tudi za ZDA, ki imajo najboljše univerze na svetu, navaja skrb zbujajoče podatke: čeprav se več kot šestdeset odstotkov mladih med dvajsetim in štiriindvajsetim letom vpiše na univerzo, jih diplomira enak odstotek kot v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Po podatkih OECD je to 38 odstotkov prebivalstva med petindvajsetim in štiriinšestdesetim letom, v številnih drugih državah pa je ta odstotek še nižji, na Švedskem 33 odstotkov, v Veliki Britaniji 28 odstotkov, v Nemčiji 24 odstotkov.

Iz resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva za Slovenijo med letoma 2011 in 2020 lahko razberemo, da se vpisovanje na univerze sicer iz leta v leto povečuje, zaradi visokega deleža študentov, ki ne dokončajo študija ali ga zelo podaljšujejo, pa je imelo leta 2008 le 22,6 odstotka odraslih višjo ali visoko izobrazbo. Če te podatke primerjamo z nemškimi, Slovenija ni v tako slabem položaju, a nemški šolski sistem univerzitetno izobraževanje odlično dopolnjuje s poklicnim in nadaljevalnim izobraževanjem, kar pomaga, da je brezposelnost med mladimi v tej državi izjemno nizka. Tudi v Nemčiji potekajo ogorčene razprave o družbenem razslojevanju.

Kako napačno se lahko odzivajo države, ki jih skrbi za svoje revnejše prebivalce, je Rajan ponazoril na ameriškem primeru: »Od osemdesetih let minulega stoletja je bil najbolj vabljiv odgovor čim bolj dostopno kreditiranje, na neki način je bila to pot z najmanj odpora.« V ZDA je to pomenilo predvsem nepremičninska posojila, ki so jih politiki radi spodbujali zato, ker so hkrati dosegla več ciljev: zvišala so cene hiš in stanovanj ter tako ljudem dala vtis večjega bogastva, s tem pa omogočala še večjo potrošnjo. »To ustvarja dobičke in delovna mesta v finančnem sektorju kot tudi pri nepremičninskih posrednikih in v gradbeništvu. In vse je varno, vsaj za nekaj časa.«

Pravljica kupljene družbene enakosti se je končala leta 2008 s propadom zapletene finančne strukture na plečih tistih, ki zaradi pomanjkljivih finančnih sposobnosti pravzaprav ne bi smeli dobivati posojil za hiše in stanovanja, a je politika hotela, da se tudi oni povzpnejo po premoženjski lestvici. Da je veliko lažje omogočati ugodna posojila, kot se ukvarjati z resničnimi vzroki družbene neenakosti, so pred krizo soglašali na levi in desni strani političnega in gospodarskega spektra.

Med petindvajsetimi osebnostmi, ki jim je revija Time pripisala največjo odgovornost za nepremičninsko krizo, so demokratski predsednik Bill Clinton, republikanski George W. Bush, republikanski senator Phil Gramm in libertarni predsednik Feda Alan Greenspan. Za politiki vseh barv, ki so omogočili primerno zakonodajo, se vrstijo predsedniki poldržavnih agencij za spodbujanje lastništva nepremičnin, nadzorniki finančnih trgov, ocenjevalci bonitetnih hiš, bankirji in zavarovalničarji, od velikanov sloga Goldman Sachs in Lehman Brothers, ter armada velikopoteznih goljufov z Berniejem Madoffom na čelu. Na spisku sta tudi kitajska vlada, ki je ameriški finančni trg zalagala s poceni denarjem, in ameriški potrošnik, ki je veselo nakupoval. Namesto da bi študiral za poklice prihodnosti, bi lahko dodali.

V nepremičninsko zanko za zadovoljevanje nižjih dohodkovnih slojev prebivalstva je padla tudi vrsta evropskih držav, za druge je bila molzna krava, ki je zagotavljala delovna mesta in blaginjo, kar država, ki je imela za seboj voljne finančnike v domačih in mednarodnih bankah. Tisti, ki na zatožni klopi vidijo le pogoltne bankirje, pozabljajo, da so ti upravičeno domnevali, da jih bo v primeru hudih težav rešila politika, kar se je tudi zgodilo. Še več, če ne bi sodelovali v finančni orgiji, bi jih najbrž delničarji brez milosti vrgli na cesto, tako ugodne in varne so bile manipulacije s sposojenim denarjem, preden se je ves sistem sesul kot hišica iz kart.

Čas za originalno razmišljanje

Politika poceni denarja se po svetu nadaljuje tudi po krizi in zelo verjetno je, da se nekje napihuje naslednji gigantski balon, a ga seveda še nihče ne vidi, tako kot so redki predvideli izbruh ameriške nepremičninske in evropske dolžniške krize. Bolj ali manj zanesljivo lahko zatrdimo le, da običajni državljani ob morebitnem poku prihodnjega balona ne bomo pripravljeni, preprosto zato, ker nismo bili pripravljeni na nobeno od nedavnih gospodarskih in finančnih kriz. Edino pravo zavarovanje ljudi brez kapitala proti revščini pa še naprej doživlja revolucije, ki vsaj v prvem obdobju niso dobre za nas: govorimo seveda o delovnih mestih.

Že v preteklih desetletjih so počasi izginjala številna delovna mesta, ki smo jih nekoč imeli za večna, in številna med njimi so zaposlovala ljudi s srednjo izobrazbo. Tipkarice in tajnice, ki so dvigovale telefone ter skrbele za večino postranskih opravil v uradih, so svojo nalogo že predale tistim, ki bi jim morale pomagati, pa zdaj, opremljeni s prenosnimi računalniki, telefoni in internetom, vse to opravijo sami. In zdaj prihaja še razcvet robotov, ki bodo prevzeli številne druge službe!

Nemčija, ki skupaj z Japonsko že zdaj vodi v robotizaciji delovnega procesa, je sicer dober primer, da ta ne prinaša nujno tudi izgub. Država se lahko pohvali z eno najnižjih stopenj brezposelnosti v Evropi, še posebej med mladimi, a je temu pravočasno prilagodila svoj poklicno-izobraževalni sistem. Nemške poklicne in druge šole zagotavljajo kadre, ki jih njihova industrija potrebuje, tudi takšne, ki delajo z roboti. Številne druge evropske države veliko mladih izobražujejo za delovna mesta, ki tudi brez robotov ne bi dajala veliko upanja na dobro zaposlitev.

Nove tehnologije, ki korakajo v naše življenje, prinašajo tudi veliko dobrega. Vprašajte Tima Reddisha, slepega plavalca, ki je na olimpijskih in drugih tekmah za športnike invalide Veliki Britaniji priboril štirideset medalj, zdaj pa mu je trimilimetrski čip vrnil del izgubljenega vida. Italijanski kirurgi za letos načrtujejo implantacijo prve umetne pesti, ki jo bo pacient lahko čutil, saj bodo njegove živce povezali z elektrodami v umetni roki. Tudi sedemletni Devon Carrow iz newyorškega mesta West Seneca, čigar življenje ogrožajo nevarne alergije, je zagotovo vesel, da se lahko pouka in vsega drugega v šoli udeležuje s pomočjo robota. Njegovim sošolcem, ki so odrasli z videoigricami, se bela kovinska postava z videozaslonom, na katerem se kaže Davonov obraz, in kamero, s pomočjo katere Devon vidi, kaj se dogaja, ne zdi nič čudnega, navadili so se je v razredu in na šolskih hodnikih ter celo na igrišču. »Devon, poglej, kaj sem zgradil s kockami, pokaži mi tvoje,« je ob obisku novinarjev televizijske družbe CBS zaklical učenec, ki je v robotu videl le prijatelja, prav tako sošolka, ki se je nagnila k robotu, da je Devonu povedala šalo z besedno igro: »A veš, zakaj je pes pojedel domačo nalogo? Učitelj je dejal, da je mala malica!«

Nekatere psihologe skrbi, da se bodo nove generacije tudi čustveno navezale na elektronske naprave, s katerimi se bodo lahko pogovarjali o vsem, od zdravstvenih težav do čustvenih problemov, nemočni starejši se zagotovo že veselijo robotov, ki jim bodo morda celo prihranili odhod v domove za ostarele ali pa jih vsaj odrešili neprijaznih in včasih celo agresivnih negovalcev. Zoprna fizična opravila bodo prevzeli neskončno potrpežljivi stroji, zaposleni se bodo lahko posvetili osebnim stikom, psihološki in drugi pomoči. Lahko domnevamo, da za to ne bo zadostovala osnovnošolska izobrazba. In, roko na srce, morda celo običajna visokošolska ne bo dovolj, vsaj Sherry Turkle, profesorica sociologije tehnologije na bostonski MIT, navaja primere, ko znajo roboti odlično poskrbeti tudi za nefizične potrebe nemočnih starejših. Robota Para v obliki mladega tjulnja že uporabljajo za prijatelja starejših z demenco ali depresijami.

Bomo torej ljudje v prihodnosti nenadomestljivi le pri originalnem razmišljanju? Odlično, kajti očitno bomo potrebovali odgovore na številna nova vprašanja, na primer na tisto, kako si zagotoviti dovolj sredstev za nakup vseh teh robotov in novih tehnologij, ki nam bodo lajšali življenje in izboljšali zdravje. Erik Brynjolfsson in Andrew McAfee v knjigi Tekma s stroji: kako digitalna revolucija pospešuje inovacije, viša produktivnost in nepovratno spreminja zaposlovanje in ekonomijo navajata pogovor med revolucionarjem avtomobilske proizvodnje Henryjem Fordom in sindikalnim voditeljem Walterjem Reutherjem. »In kako boste od robotov dobili sindikalno članarino?« je Ford vprašal sindikalista. »Kako jih boste prepričali, da bodo kupovali vaše avtomobile?« je z vprašanjem odgovoril Reuther.

Najti bomo morali najboljše poti za produktivno zapolnitev časa. Vsem robotom navkljub bomo najbrž še lep čas ostali v telesih iz časov pred kameno dobo in ta na dolgi rok ne prenašajo dobro niti telesne niti možganske lenobe.