Prepričljivi?

Kot pri začetku konca prejšnje Janševe vlade se je tik pred programom reform in stabilnosti, ki jih vlada Bratuškove te dni pošilja v Bruselj, prikradla kritika korupcije. Govorimo o letošnjem poročilu raziskave svetovalne hiše Ernst & Young, ki je Slovenijo po korupciji v poslovnem svetu postavilo na prvo mesto. Pustimo ob strani, da velik preskok z lanskega 37. mesta na letošnje prvo deluje deloma vprašljivo. Ostajata in veljata namreč dve dejstvi: oceno so prvič v anketi podali slovenski menedžerji sami in ti so glede korupcije v letu 2012 očitno občutili poslabšanje, drugič pa v slabem ni pomembno prvo mesto, temveč svoje pove že območje, ki je samo po sebi prepričljiv odgovor na vse podatkovne relativizme.

Vse skupaj seveda nakazuje, kako ima slovenski državni problem svojo rdečo nit (sistemska in nesistemska korupcija) in kako si nobena politična skupina ali koalicija glede na javno mnenje ne more zagotoviti svoje prihodnosti, ker jih ima večina do korupcije bolj ali manj nerazčiščeno razmerje. Še nekaj je pri gospodarski korupciji pomembno: na podlagi večdesetletnih izkušenj in gospodarske doktrine, ki je prevladala po domačijskem vzorcu demokratičnega socializma, lahko zaključimo, da se je korupcija v gospodarstvu tako uspešno zaredila tudi iz razlogov, ki sežejo v politične in družbene navade še jugoslovanske Slovenije. Da se je ta »oplemenitila« v precej razdivjani tranziciji, je bilo sprva videti kot naključje, toda v vzvratnem pogledu je videti, da popkovina polpravne in kvazidemokratične države v resnici nikoli ni bila pretrgana. Ti razlogi in končno stanje v državi seveda nikakor ne odražajo ustavnih vrednot samostojne slovenske države.

Pa še nečesa ne kaže spregledati: med levico, desnico in gospodarsko relevantnimi segmenti civilne družbe glede tega tako rekoč ni videti razlike. To je razkrila svetovna gospodarska kriza in to tudi dokazuje, da ne gre za ideološke razlike, temveč za čisto človeške, etične dejavnike z negativnim predznakom: za pohlep, za hoteno, zavestno in nezavestno dezorganiziranost, končno pa tudi za pomanjkanje politične in družbene kulture, skratka za civilizacijsko-družbeni manko, ki državo in demokracijo dela ne le neučinkovito, temveč tudi nezanesljivo, slabo in končno neugledno.

Slovenija je svobodna v svojih odločitvah, saj je suverena država. Še vedno velja, da se lahko kadar koli odloči izstopiti iz EU, se upreti kapitalizmu in se vrniti k socializmu, lahko prekliče ali spremeni ustavo, odpre novo poglavje v svoji zgodovini, se spet oprime socialnega zadružništva, bodisi v obliki nove inovacije bodisi ekonomskega samopomilovanja ... Slovenija svoje odločitve sprejema sama, toda ko jih enkrat sprejme in dokler ne sprejme drugih ali drugačnih, mora spoštovati dogovore in zaveze. Za notranjo ali psihološko šibkost, celo slabištvo, med suverenimi ljudmi in suverenimi državami ne more biti niti prostora niti izgovora. Politika parlamentarnih strank glede na te standarde in glede na svoje neodgovorno početje nima prepričljivega izgovora.

Nobenega naključja torej ni v tem, da je pobudo za reševanje Slovenije že zaradi načel Evrope in njenega pojmovanja same sebe potiho prevzela evropska komisija. Njenih prikritih in diplomatskih sporočil za javnost in za mednarodne finančne trge je bilo v zadnjih mesecih zelo veliko in vsa so šla v smer namigov, da je stanje sicer resno, da pa bo Slovenija lastne probleme zmožna rešiti sama. V neverjetnem političnem stampedu ignorance, ki po metodi hazarda in napenjanja loka že meji na umetnost in tisto balkansko veščino beograjske administracije, ki smo se ji odrekli leta 1990, so politične stranke parlamenta, zlasti SDS, SD in PS, državo pripeljale povsem do javnofinančnega roba. Zdaj je že mogoče reči, da je ta igr(ic)a končana, in četudi se sliši cinično, je to dobra novica. Kakor bi sprejeta pravila igre EU slovenske državljane začela reševati pred lastnimi političnimi elitami. Resnica o prikritem sporočilu utegne iti še dlje: kakor bi sprejeta pravila EU slovensko državo začela reševati pred lastnimi državljani, ki so izvolili mrtvoudno in s korupcijo pobrateno politično elito.

Tu smo seveda na spolzkem terenu ideologije suverenosti, ki je v Sloveniji po tradicionalni Cankarjevi formuli šla takole: narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar. Sodbo si je res napisal sam in spet se je spravil v položaj, ko je na primeru zatajevanega bančnega kolapsa videti, da sta ga v krizo pahnila prav frak in talar.

Vzporedno sporočilo evropskega komisarja Ollija Rehna, ki do ponedeljka od Slovenije pričakuje prepričljiv, konkreten in verodostojen program, je torej sledeče: EU ima velike težave, toda vi imate večje. Naj vas EU reši pred samim sabo, da boste skupaj z drugimi članicami Evropsko unijo lahko rešili pred njo samo.