Pri koreninah sprave

Goran Klemenčič, predsednik senata komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki je odstopil, je ta teden v oddaji Odkrito pojasnil ozadje odstopa senata komisije in hkrati označil korupcijsko epidemijo, ki je v Sloveniji ni mogel ujeti v gabarite zgolj nekaterih imen. Pred seboj nimamo konkretnih imen, je povedal, »imamo obtoženca, ki se imenuje sistemska korupcija«.

Križanec tu, križanec tam

Pravi vprašanji, ki ju lahko razvijemo iz tega, sta dve. Najprej: Ali – če sistemsko korupcijo pri nas uvrstimo med posledice travmatičnih dogodkov – lahko učinkovito pojasnimo, zakaj je ta tako trdovratna, tako zakoreninjena in med ljudmi iz našega družbenega okolja vse do krize še tako samoumevna? Drugo vprašanje pa je: Ali je z inovacijo, novim družbenim razvojem in menjavo okoliščin mogoče učinkovito spremeniti te negativne vrste zakoreninjenosti v nekaj bolj pozitivnega, družbeno produktivnejšega, oziroma tega, kar je v širšem civilizacijskem kontekstu sprejeto kot prav?

Ker želimo razpravljati o slovenski korupciji, skušamo tudi razumeti splošno sprejeto tezo o t. i. sistemski korupciji. Bržkone je ta v povezavi z nepredelanimi in nemara zaradi revolucije (in državljanske vojne) travmatičnimi družbenimi praksami, iz katerih se je razvila nekakšna na strahu in tesnobi utemeljena aliberalna poldemokracija, križanec socializma in kapitalizma, križanec zakonitosti predmodernega »nadmudrivanja« zakonov in države, postopkovna laksnost in občutek, da se je vse mogoče dogovoriti, če si v »pravi politični navezi«. Dokazov ne manjka in so čisto konkretni, opremiti jih je mogoče tudi z imeni, saj so zapisana v raznih (tudi še svežih) (avto)biografijah. Povezave med Nikom Kavčičem, začetki specifičnega gospodarskega napredka in slovenskim bančnim sistemom so izpričane. Cestni križ, ki kot simbol seže vse od sinonima za splošne težave, težave v hrbtenici in moralni drži, ki jo hrbtenica simbolizira, do osrednjega cerkvenega simbola, izpričuje koruptivnost na najvišji, najširši in najpovednejši ravni v zgodovini sodobne Slovenije. Korenine seveda sežejo v drugo svetovno vojno, nato v revolucijo, nato k Ivanu Mačku Matiji, nato k njegovemu varovancu Ivanu Zidarju, prenosu interesov v cerkvena omrežja in nazaj v kapitalska, in spet naprej do naslednice tega, korupcijske deležnike vseobsegajočega projekta, Teš 6. Od tod do vzporednic z istorodno sistemsko korupcijo v zdravstvu je samo korak, in tako dalje, nazaj in naprej, vstran in v drugo stran, vse do neke samoumevnosti, ki so se je ljudje privadili kot običajne tesnobe, kakršna že po tradiciji staršev sodi k njihovemu vsakdanu.

Ob takem razmišljanju hitro uvidimo, da je koncept moderne pravne države in postopkovno pravilnega državnega sistema pravzaprav uperjen v dolgoročnost. Verjame, da je v trajnostnem konceptu družbe mogoče brisati travmatične in ekscesne izkušnje posameznikov ali skupin v njej.

Ropova lekcija

Senat komisije za preprečevanje korupcije je po tem, ko je že odstopil (recimo temu čudna praksa), v javnem pismu spisal petnajst tez, v katerih orisuje korupcijski problem Slovenije. Ob Teš 6, bančni luknji in korupciji v zdravstvu umanjka definicija problema politične uporabe in zlorabe medijskega prostora. Vseeno komisiji dolgujemo priznanje za imenitno skovanko. Formulacija o načrtu potrebnih dejanj gre takole: »Sprejem novele o dostopu informacij javnega značaja, ki bo omogočil razkritje odvetniških, svetovalnih (vključno s svetovanjem s področja 'komunikacije'), sponzorskih in donatorskih pogodb, ki jih sklepajo podjetja v posredni in neposredni lasti države in občin v aplikaciji Supervizor, in s tem razkritje in posledično preventivno omejevanje – po mnogih raziskavah in ugotovitvah – enega najbolj škodljivih in razširjenih načinov lobistično-politično-medijsko-klientelističnega 'rentništva' v tranzicijski Sloveniji.« Čestitke! Težko je problem zgostiti bolj sočno.

Ta teden je okrajno sodišče v Ljubljani spoznalo za krivega nekdanjega premiera Antona Ropa, ker je novinarju Vladimirju Vodušku kot nekdanji premier razkril državno tajnost; namreč, da Sova spremlja nekatere incidente v Piranskem zalivu in da naj bi se o njih celo dogovarjala Ivo Sanader in Janez Janša. Rop se je slednjič ujel na limanice, kajti Vodušek (ki je danes sam na tem, da ga bodo zaradi suma izsiljevanja zaprli) je zlorabil obljubo kontaktiranja off the record. Pri Ropu se je najbolj drastično razkrila politično-koruptivna naveza med politiki in nekaterimi novinarji, na katere bržkone namiguje skovanka KPK. Rop se v poanti, ki jo razvijamo, pravzaprav javlja kot medklic, pomemben pa je zato, ker spada med politike, ki so bili v lobiranju med novinarji vedno izjemno dejavni in jim ni bila tuja niti manipulacija z njimi. Eden od novinarjev Reporterja, ki bi ga zaradi sistematične uporabe laži, zavajanja in povsem neetičnega profesionalizma lahko osumili hujše oblike korupcije, je bil skladno s pripovedovanji dobrih poznavalcev leta njegov partner v prišepetovanju in »obdelovanju« razmer v LDS, v kateri se je bíla bitka za prevzem oblasti. Toda Rop nas le vodi v Voduškovo poanto; namreč, da se koruptivnost v perspektivi pravne države ne izplača, je pa zelo škodljiva in prizadene mnoge, ki svoj posel opravljajo pošteno.

Na konto »lobistično-politično-medijsko-klientelističnega 'rentništva'« rečeno je brez dvoma treba omeniti sistematizacijo medijske diskvalifikacije, ki se je v navezi Demokracija–Reporter–Požareport razmahnila po letu 2004. Očitki politične in siceršnje korupcije imajo tu povsem realna oporišča in mogoče jih je suvereno uvrstiti med travmatične dogodke programirane (pol)demokracije, ki bodo morali biti še konkretno preiskani in analizirani na analogen način, kot to KPK zahteva za Teš 6. Da urednik Požareporta še ni v preiskavi zaradi koruptivnih dejanj, si slovensko protikorupcijsko gibanje in pravosodje lahko šteje med očitne, pomembnejše in povednejše zdrse. V teh medijskih praksah se je pokazalo dno vsega človeškega, družbenega, uporabljajo se metode (in ljudje), ki sodijo v register psihopatologije, po potrebi se zlorablja vse, kar velja za civilizirano. Pomislek, da vzroki tičijo v povsem koruptivnih koristih, je vsekakor več kakor utemeljen in kot navadno se je ta medijski »pluralizem«, ko je z levega zavil na desni pas, začel z inavguracijo dobrih namenov demokracije in pluralizacije, skratka s t. i. dobrimi nameni, katerih pot je zanesljivo tlakovana v pogubo.

Novo nacionalno poglavje

Nauk, ki prihaja iz koruptivnih praks kot naslednice morebitnega travmatičnega pradogodka v Sloveniji, je, da ne obstaja delitev na politično levico in desnico, temveč se koruptivne prakse desnice javljajo skorajda izključno kot zadnji mutant leve poldemokracije. Zakaj je medijska prispodoba v demokraciji tako ključna? Ker gre posredi družbenih odnosov najpomembnejše simbolno dejanje: beseda.

Eden od pomembnejših likov ameriške državnosti (Pike) je govor postavil v osredje demokratičnega postopka tistega časa. Naj pride trditev, je dejal, sledi naj negacija, potem bo diskusija, toda na koncu bomo našli rešitev. In rešitev je rešitev in ta je v napredku od tega, kar je, k temu, kar naj bo. So ljudje, ki so rojeni in vzgajani za izdajanje besede. Trgujejo s patriotizmom in govor je njihov kapital. To so njegove misli, ki jih je postavil pred ugotovitev, da nihče ne more braniti resnice kot apostol Pavel in hkrati biti lažniv kot Juda Iškarijot.

Če kje, je osrednji hram nacionalne medijske kulture na nacionalni televiziji, zato primerjava problema s svetom RTV pride kot nalašč. Nenačelne koalicije bodisi na podlagi finančnih bodisi političnih interesov so tam kljub negativnim ugotovitvam nadzornih organov očitne, posledice skrb zbujajoče in že vidne, toda potencialno zelo koruptne. To posebej velja, ker odražajo bistvo nacionalne preddemokratične levo-desne, a dogovorjene travme. Za kariero enega novinarja, ki je ustanovil politično gibanje, kakor da se trguje z vsebinami v zameno za lojalnost pri drugih projektih. Pedro Opeka v stari zlorabljajoči maniri tranzicijske Cerkve postaja pogajalski lik in javnost se v prekomernih količinah na TV z njim ne srečuje kot s humanističnim likom visokih etičnih vrednot, temveč kot z izpogajano vsebino v zameno za cilje, ki so povsem drugi, interesni, nemara politični, vsekakor potencialno koruptni. Na svetu RTV se reprezentativno odslikava bistvo družbenega problema Slovenije, ki je v togosti, inertnosti, negibnosti in okamenelosti poldemokratičnih, aliberalnih in potencialno visoko koruptnih praks. Ni problem le v tem, da se vse to dogaja na strošek in za denar državljanov, temveč najbolj v tem, da osrednja hiša z nacionalnim medijsko-demokratičnim poslanstvom ne generira razvoja, ne deluje kot nacionalna vest, ne generira vzorcev za prihodnost civilne družbe, temveč vzdržuje togost starih družbenih vzorcev, v katerih se prepoznajo sledi nedopustne korupcije in družbene stagnacije.

Poanta vsega povedanega je v veri, da je protikorupcijski projekt v Sloveniji prioriteta države najvišjega razreda. Obračun s korupcijo pravzaprav pomeni pravo spravo med ljudmi in napredek, ki, če in ko pride iz tega dejanja, ima lahko status dolgoročnosti. V družbo lahko prinese prepotrebni mir in odpre povsem novo nacionalno poglavje in za to se je vredno boriti.