Tiskane izdaje
Ko vas vprašajo, katero novico hočete najprej slišati, dobro ali slabo, kaj izberete? In kako se počutite, ko slišite obe, katera vas bolj pretrese? Podobno se počutim, ko analiziramo možnosti za nova delovna mesta.
Ključno vprašanje za novo politično oblast, za sleherno politično skupino bi moralo biti, kako ustvariti nova delovna mesta. Imamo več kot 120.000 brezposelnih in vsaj še toliko zaposlenih na ogroženih delovnih mestih, ki delajo v podjetjih, ki so prezadolžena, razvojno zaostala, z izjemno nizko dodano vrednostjo. Ta podjetja so povsod in niso le velika; še več, ogromno podjetnikov in obrtnikov je na robu bankrota, brez kompetenc za nadaljevanje samostojne podjetniške poti.
Tudi če bi takoj jeseni spremenili makroekonomske razmere, zmanjšali davke, spremenili trg dela, odpravili birokratske ovire in pocenili državo, se nam še vedno zastavlja vprašanje – kje, kako bomo vzpodbujali odpiranje novih delovnih mest. Zgolj spremenjene razmere poslovanja še ne bodo povečale povpraševanje, zagotovile zaupanje in sprožile nov podjetniški val.
Na GZS smo v preteklih mesecih analizirali razvojne načrte in priložnosti. V priprave smo vključili številna podjetja in njihove predstavnike z vseh koncev Slovenije. Izzvani smo bili z vladno obljubo 60.000 novih delovnih mest, ki pa je bila precej neizdelana, splošna in je prav zato vzbujala nejevero med vsemi, da imamo v Sloveniji sploh kaj potenciala za toliko novih delovnih mest. Rezultat, ki smo ga dobili po nekajmesečnem analiziranju, pa nas je vse izjemno pozitivno presenetil. Ne le 60.000, temveč 118.000 novih delovnih mest lahko realno ustvarimo do leta 2020, od tega 45.000 trajnih in 73.000 vezanih na konkretne investicijske projekte. Seveda pa so na poti uresničevanja bolj ali manj znane ovire. Od tega, da nimamo nacionalnega konsenza o investicijskih prioritetah, do birokratskih postopkov za umeščanje v prostor in slabo pripravljenih modelov financiranja. Oziroma nimamo sprejete razvojne strategije, ki bi bila konkretizirana z razvojnimi programi in politikami. Upajmo, da bodo novi politični voditelji, ki se napovedujejo in organizirajo v teh dneh, zmogli toliko voditeljske in organizacijske volje, da bodo premostili to težavo in zmagali na prihajajočih volitvah ravno zato, ker bodo namesto brskanja po zgodovini in pravosodju ponudili vizijo in strategijo novega gospodarskega zagona v Sloveniji. Saj tudi področja, ki jih predstavljamo kot potencial za nova delovna mesta, zagotavljajo realno osnovo za bolj ambiciozen pristop.
Kje so torej možnosti za nova delovna mesta?
Najprej pri izvozu. Čeprav je Slovenija izvozno zelo aktivna, je večina izvoza skoncentrirana na ozek krog podjetij. Več kot polovico izvoza realizira le 100 slovenskih podjetij, 600 podjetij pa kar 85 odstotkov celotnega izvoza. Vendar kdor je konkurenčen na slovenskem trgu, bi bil lahko tudi na trgih drugih držav. Razen nekaterih storitev je slovenski trg povsem odprt (to seveda ne pomeni, da je idealno transparenten), tu so izdelki in storitve z vsega sveta. Mala in srednja podjetja v izvozu ustvarjajo približno 100.000 evrov prihodkov na zaposlenega. S posebno izvozno strategijo, ki bi zagotavljala okrepljeno promocijo gospodarstva, promocijske točke za obrtniške in podjetniške storitve v sosednjih državah, z akcijskim načrtom za neposredne tuje investicije in usklajenim delovanjem podpornih institucij ter diplomatske mreže bi lahko zagotovili številna nova delovna mesta. S povečanjem izvoza za približno sedem odstotkov (kar pomeni podvojitev sedanje rasti izvoza) je 20.000 novih delovnih mest zaradi povečanja izvoza povsem uresničljivih.
Pri turizmu je rešitev vsaj na videz še bolj preprosta. Imamo strategijo razvoja turizma, ki smo jo sprejeli leta 2012. V njej smo opredelili, da bomo iz tujskega turizma prilive povečali z dveh na tri milijarde. Kapacitete, ki smo jih v zadnjih desetih letih močno posodobili tudi z evropskimi viri, imamo zasedene le 40-odstotno, o izjemnih naravnih danostih vsi vemo vse. Seveda se je zapletlo še isto leto, ko je bila sprejeta strategija. Skoraj sočasno je vlada sredstva za promocijo turizma zmanjšala za polovico. Brez okrepljene promocije, enostavno urejenega vizumskega režima, novih letalskih linij ... ne bo povečanja prilivov, ne bo več novih gostov. Viri za promocijo so v turističnih taksah, proračunu, delu koncesij od iger na srečo, pa tudi posebnem turističnem prispevku, kot ga npr. poznajo v Avstriji.
Linijska infrastruktura je naslednje področje, kjer čakajo številni projekti − železniška infrastruktura, Luka Koper, Darsov program cest, obnova mostov in druge infrastrukture. Potencialni viri so najprej razvojna sredstva podjetij, potem pa tudi sredstva EU, strateških vlagateljev, javno-zasebna partnerstva, izjemno ugodne kreditne linije ponujata evropska banka za obnovo in razvoj ter evropska investicijska banka. Seveda pa nimamo nacionalnega konsenza o prioritetah in imamo katastrofalne postopke pri umeščanju v prostor.
V Sloveniji več kot 80 odstotkov stavbnega fonda potrebuje energetsko prenovo. Nova okna in izolacijski materiali, ki jih vgrajujejo pretežno domači mojstri, so uspešnica v večini evropskih držav. S privarčevanim pri ogrevanju se investicije povrnejo najpozneje v osmih letih, banke pa kreditirajo s posebnimi kreditnimi linijami. Poleg tega so na voljo tudi sredstva EU ter prihranki prebivalstva in sredstva podjetij. V tem programu se skriva 13.000 delovnih mest − del med njimi tudi trajnih.
V energetiki imamo ogromno neizkoriščenega energetskega potenciala, obnoviti moramo distribucijsko omrežje in zgraditi nekatere nove energetske objekte. Sredstva so tako pri Evropski uniji kot pri številnih zasebnih vlagateljih, del bi lahko sofinancirali z omrežninami in tudi razvojnimi sredstvi podjetij. Birokratske ovire in slabo pripravljeni modeli financiranja preprečujejo, da bi na tem področju ustvarili 17.000 novih delovnih mest − tudi tu je del trajnih, del pa začasnih novih delovnih mest.
Na desettisoče novih delovnih mest je še v informacijski tehnologiji, komunalni infrastrukturi, lesni predelavi, zeleni energiji in malem gospodarstvu. Za vsa ta področja poznamo konkretne poslovne priložnosti, potencialne finančne vire in seveda tudi trenutne ovire, ki stojijo na poti, da projekti še niso uresničeni. Pogosto je vzrok tudi neznanje in nekompetentnost odgovornih – kar se najbolj pozna pri slabo pripravljenih projektih, ko ne moremo realizirati že odobrenih sredstev Evropske unije ali ko zaradi slabo pripravljenih modelov financiranja preplačujemo posamezne projekte ali denar celo vračamo.
Priložnosti za nova delovna mesta je res zelo veliko. Seveda pa to ne pomeni nujno neposredno dodatnih delovnih mest in še manj, da bi morali za ustvarjanje teh delovnih mest znova v cikel izjemne, nenormalne gospodarske rasti, ki bi jo financirali z novim dolžniškim financiranjem. Gre za nabor novih delovnih mest, katerih znaten del bo le nadomestilo za zaprta delovna mesta, zato tudi gospodarske rasti ne moremo predvideti. Še posebej, ker nas ob ustvarjanju novih delovnih mest čaka sistemsko reševanje precejšnjega dela obstoječega gospodarstva. O katerem vemo predvsem, da je v izjemno težkem finančno-razvojnem položaju in da nima več prav veliko časa, da se obdrži nad površjem. Informacije o možnih področjih za nova delovna mesta omogočajo ambiciozen pristop, vse druge okoliščine pa žal ne zagotavljajo optimizma, temveč zahtevajo krizno delovanje. Verjetno šele z novo vlado – do takrat pa se bo negotovost najverjetneje le še poglobila.
