Samo Šalamon, kitarist in skladatelj: Jazz je kot učenje jezika

Star je triintrideset let. V svetu jazza je dosegel skoraj vse, kar je mogoče. Sodeluje in koncertira z največjimi imeni te zvrsti glasbe, a ostaja trdno na tleh. Ko se srečava pred mariborskim teatrom, deluje bolj kot kakšen matematik ali šahist. Posvetil se je jazzu, a je ena njegovih ljubših skupin Alice in Chains. Ima klasično glasbeno izobrazbo kitarista, zanj pa je bilo prelomno leto 2000, ko je mesec dni živel in študiral pri Johnu Scofieldu. Postal je jazzist. Avtor glasbe. Izdal je dvanajst cedejev, zaključuje doktorat in snuje nove projekte. Leta 2008 ga je ameriška revija Guitar Player uvrstila med deset najbolj vročih novih kitaristov na svetu. Je edini slovenski glasbenik, ki je omenjen v knjigi The Penguin Jazz Guide – The History of the Music in the 1001 Best Albums. John Kelman, ugledno pero edicije All About Jazz, ga je poleg Kurta Rosenwinkla, Bena Monderja in Adama Rogersa označil za enega bolj nadarjenih sodobnih kitarskih genijev. Pred kratkim pa so na spletni strani Geiger zapisali, da »Šalamonova glasba spreminja okvirje modernega kitarskega tria, pri čemer gre za enega najbolj zanimivih kitaristov v Evropi«.

Ostaja skromen, pravi, da ima še veliko ambicij – trenutno ga najbolj zanima koncept, kjer kitara prevzema funkcijo solista/spremljevalca in basista. Pred njim je projekt Loren Stillman, altovski in sopranski saksofon; John O'Gallagher, altovski saksofon; Samo Šalamon, el. kitara; Roberto Dani, bobni, ki se bo 28. februarja zgodil v klubu Cankarjevega doma.

Kdo je Samo Šalamon?

Prav danes sva se pogovarjala z ženo, kako si navadno ljudje predstavljajo jazz glasbenike oblečene v kul oblačila in s čepico na glavi. Jaz pa sem nekaj nasprotnega, ne glede na to, kar sem dosegel. Sem proti imidžarstvu. Sicer pa je to težko vprašanje. Diplomiral sem iz angleščine in nemščine, iz ameriške književnosti sem naredil magisterij, zdaj pa končujem doktorat. Poleg te poti sem se vseskozi ukvarjal z glasbo. Tako je Samo Šalamon kitarist, glasbenik, skladatelj, ki povrh vsega še vodi svojo glasbeno šolo, kjer tudi sam uči. Pa še mož sem.

Uredniki jazz edicij po vsem svetu vas že nekaj let uvrščajo prav v vrh jazz kitaristov. Kaj to pomeni?

(smeh) Res je. Revija Guitar Player me je leta 2008 uvrstila med deset najboljših mlajših kitaristov na svetu, hkrati pa so vsi moji projekti doslej dobili odlične ocene. Med drugim so nekatere plošče v preteklosti bile izbrane med deset najboljših jazz plošč leta po publikacijah Jazz Times, Jazz Review, All About Jazz. Pred kratkim sem celo izvedel, da je bila plošča Government Cheese leta 2007 jazz plošča leta pri neki reviji na Japonskem. Tudi zadnji plošči Almost Almond in Duality sta naleteli na same odlične odzive iz ZDA in Evrope. To so izjemna priznanja, ki mi vedno znova potrjujejo, da sem na pravi poti.

Kakšna je vaša pot?

Predvsem sem se odločil, da delam samo svoje projekte oziroma avtorske projekte. Na začetku sem igral jazz standarde po klubih in včasih tudi hotelih, pa številne jam sessione, pred nekaj leti pa me to ni več zanimalo. Ves čas me je zanimala kompozicija, ki sem ji tudi vseskozi posvečal največ pozornosti. Na neki točki sem se odločil, da bom igral samo izvirni avtorski jazz, bodisi moj bodisi od koga drugega.

Po kakšnih parametrih recenzenti plošč nekoga uvrstijo med deset najboljših mlajših kitaristov na svetu?

Morda po tem, kako je kdo originalen, da ustvarja drugačen zvok kitare, da je njegova kompozicija drugačna, pa tudi pristop... Ves čas sem skušal biti drugačen. Ko sem transkribiral, sem transkribiral saksofoniste in trobentače, in ne kitaristov, tako da sem prišel do drugačnega zvoka. Nisem recenzent, tako da težko rečem, po katerih kriterijih se znajdeš med najboljših deset. Sem pa vesel, da se je to zgodilo meni.

Niste pa prepisovali Claptona ali Hendrixa?

V drugem letniku gimnazije sem igral Dire Straits in Beatle, nato pa mi to ni bilo več izziv. Presedlal sem na jazz kitariste – Pat Metheny, Wes Montgomery, George Benson, John Scofield, Bill Frisell..., nato pa predvsem na saksofoniste. Že Scofield je govoril, da saksofonisti igrajo bolj naravno, ker morajo pihati. Se pravi, dolžina fraze bo pri saksofonistu vedno takšna, koliko diha ima, kar je seveda bolj naravno in tudi meni bliže. Tako se izogneš nekakšnemu izkazovanju ega na instrumentu, ki po moje ne sodi v glasbo.

Zakaj transkribirate saksofon in ne kitare?

Zdaj verjetno vedno več jazz kitaristov in drugih jazz glasbenikov transkribira saksofon, sicer se navadno prepisuje inštrument, ki ga igraš. Poslušam, na primer, posnetek Coltrana – standardni jazz je navadno sestavljen iz teme, melodije in sola in potem spet melodije. Jazzerji se učimo na podlagi teh solov. Preigravamo fraze. Jazz je kot učenje jezika, kar mi je že samo po sebi blizu kot jezikoslovcu – vedno bolj poskušaš bogatiti svoj »glasbeni« slovarček, ki ga v jazzu bogatimo tudi s transkribiranjem solov.

Je klasična glasba za vas navdih, iz katerega črpate kompozicijske zamisli in ideje za jazzovske koncepte?

Absolutno. Klasična glasba je bila že pri mojem začetku pomembna, saj sem se naučil osnov teorije glasbe in branja not. Ko sem začel skladati, sem poslušal samo jazz. Zadnja leta pa dejansko veliko idej za kompozicije najdem tudi v klasični glasbi. Bartók, Stravinski, Messiaen, Lutosławski, Šostakovič … Morate vedeti, da je v jazzu precej klišejev, v New Yorku pa tudi v Evropi se meje jazza širijo – sam uporabljam distortion kitaro, ki doseže takšen zvok kot Hendrixova kitara ali pa tista od kitarista Metallice. Ustvarjam jazz – ki pa ni samo jazz. Pač zanimivo je postaviti drugačne koncepte v svet jazza. Tudi meje se brišejo – kaj sploh je danes jazz?

Se jazz kitaristi, ki ste »na vrhu«, med seboj poznate?

Nekatere seveda poznam, vendar je jazz glasbenikov vseeno ogromno, tako da vseh ne moreš poznati, čeprav je po drugi strani scena zelo majhna. Igral sem že s številnimi bobnarji in pihalci iz New Yorka, ki dejansko poznajo celotno njujorško jazz sceno, tako da posredno spoznaš druge glasbenike, s katerimi drugi sodelujejo. Veliko sem jih spoznal tudi med bivanjem v New Yorku, in ko sem tam posnel dve plošči, Two Hours in Government Cheese.

Na katero kitaro igrate?

Imam kar nekaj kitar, čeprav nisem obseden z njihovim zbiranjem. Ves čas skoraj igram na svojo stalnico – Ibanez. Res pa je, da sem letos prejel endorsement kanadskega podjetja Godin, tako da bom verjetno več igral na njihove kitare. Endorsement podeljujejo kitarski proizvajalci priznanim kitaristom po vsem svetu, ki so nato zastopniki in promotorji teh kitar. To je za kitarista kar velik dosežek. Poslali so mi že prvo kitaro, ki mi je zelo všeč.

Vaša prva pa je bila...?

Ojoj. (smeh) Melodija Mengeš. Iz leta 1984. Sem jo pa imel rad.

Radi poudarjate, da glasbeno niste ozko usmerjeni. Kaj naj bi to pomenilo?

Verjetno najbolj to, da se ne obremenjujem, ali je kaj jazz ali ni. Hkrati ne čutim potrebe, da bi to, kar počnem, moralo spadati v kak okvir ali ustrezati točno določenim kriterijem. Sicer pa me zanima predvsem kompozicija in svoboda znotraj te. Tudi s tehničnega vidika …

... ste popolni.

Ah, kje pa! Ko prideš v New York...

... v 55 Bar?

Oh, poznate? Ali pa Smalls, Barbes v Brooklynu... To so super klubi. In v njih srečaš popolnoma (ne)znane kitariste, ki so tehnično neverjetni. Tako da, kar se tiče hitrosti in tehnike igranja, težko narediš presežek. Z veliko vaje je dejansko lahko vsak hiter. Tudi sam vsak dan vadim uro in pol tehničnih vaj, vendar meni izziv predstavlja kompozicija, ne hitrost. Če pa se vrneva k temu, kaj naj bi pomenila širina v jazzu (zapoje melodijo standardnega jazza), vključujem v svojo glasbo tudi nekaj takšnega (zapoje nekaj rockovskega), kot so Alice in Chains, Faith No More...

Would?

(smeh) Njihov najboljši komad. Alice in Chains so bili dolgo moja najljubša skupina. Toliko idej sem našel v tej glasbi. Ali pa skladba Rooster – res genialen bend. Moje prve izkušnje iz New Yorka so me naučile ravno tega, da je jazz lahko vse, da lahko povsod najdeš navdih. Saksofonist David Binney, na primer, je imel na svojem ipodu – pri nas jih sploh še niso prodajali – vse. Od Šostakoviča do jazzerjev, od Faith No More do Beyonce... Samo dve možnosti sta, je rekel, dobra glasba ali slaba glasba.

Kaj je dobra in kaj slaba glasba?

Saksofonist Brandford Marsalis je nekoč rekel, da obstaja dobra glasba in da obstaja drek. Resno povedano pa je ta meja lahko zelo zabrisana.

Prepoznate, kaj je dobro?

Seveda, subjektivno. To, kar se zdajle vrti v ozadju, so sami klišeji. Toda namenjena je za ozadje (vrtijo smooth jazz). Če bi zavrteli katerega od mojih cedejev, bi še ta dva edina gosta poleg naju pobegnila.

Zakaj?

Ker moja glasba ni bila nikoli mišljena kot ozadje... Če lahko tako rečem, je morda bolj namenjena zahtevnejšim poslušalcem, poznavalcem pravzaprav.

Kaj je danes jazz?

Glavna značilnost jazza je improvizacija. V precej mojih kompozicijah in tistih, ki si jih jemljem za zgled, ni več vedno prostora za improvizacijo. Imam na primer lahko šest strani dolgo kompozicijo, v kateri ni prostora za improvizacijo. Vse je izpisano. Po drugi strani imam kompozicije, ki dovoljujejo veliko improvizacije in svobode za sodelujoče glasbenike. Ali je to še jazz, ne vem, recimo, da je. Kot sem rekel že prej, opredeljevanje žanrov je dandanes težka reč.

Kljub veliki afiniteti do improvizacije pravite, da vas še vedno zanima melodija. Zakaj?

Ja, legenda jazza Ornette Coleman, ki je »izumil« nekakšno svobodno igranje brez harmonije, je dejal, da je kljub temu melodija še vedno najbolj pomembna. In s tem se absolutno strinjam, bodisi v kontekstu soliranja bodisi v kontekstu kompozicije. Tehnika, hitrost in podobno so samo sredstva, da lahko melodijo uresničimo; ne smejo priti v ospredje.

Kako se lotevate improvizacije – prek akordov in lestvic ali je za improvizacijo najpomembnejši ritem?

Soliramo lahko prek obstoječih struktur ali čisto svobodno, seveda pa je za dobro soliranje potrebno znanje harmonije, lestvic itd. Zame je pač improvizacija vedno v kontekstu kompozicije.

Predvidite, kje naj bi bil prostor za improvizacijo?

Seveda. Ko dokončam svojo kompozicijo, najpogosteje vključim prostor za improvizacijo. Kot sem že dejal, pa so nekatere moje kompozicije v celoti izpisane.

Kako vemo, kaj kam sodi?

Vemo iz izkušenj, vemo iz študija.

Menda imajo bobnarji pri vas precej svobode?

Drži, kar prisegam nanje.

Zakaj?

Zato ker bi jih z mojimi navodili samo omejeval. Zadnje čase igram z Robertom Danijem, ki je izvrsten – bilo bi nesmiselno, da bi mu karkoli govoril. Ko bo slišal skladbo, bo ustvaril magijo. Dober glasbenik vedno ve, kaj mora storiti.

Obstajajo meje, ki jih ne gre prekoračiti?

Poznate projekt Fantomas Mika Pattona ali Cobra Johna Zorna? Sicer nisem pretiran ljubitelj teh dveh projektov, a vendar sta to dva (izmed številnih), ki skušata premikati meje zmogljivosti, kaj glasba oziroma improvizacija je. Meje se vedno da prekoračiti.

Kako prepoznate bleferja?

Pogosto se mi zazdi, da takoj prepoznam glasbenika, ki je glasbeno podkovan, in tistega, ki blefira. Ne vem, kako bi povedal, slišim pač...

Dejansko je danes pomembno samo to, kar še ni bilo narejeno. To se dogaja v vseh zvrsteh umetnosti.

Vemo, da v vseh zvrsteh umetnosti danes šteje le ideja, nova sveža ideja. Tudi sam rad iščem nove zasedbe, nove zvoke. So pa glasbeniki, ki vse življenje igrajo standarde po hotelih in v tem uživajo. Nekoč hotelskih glasbenikov nisem cenil, zdaj pa mislim, da mora vsak početi tisto, v čemer uživa, in tudi hotelski glasbeniki so nujni.

Zadnja leta iz vaših kompozicij in nastopov skušate izločiti bas kitaro. Zakaj?

Bas in basiste imam zelo rad, sicer pa me je začela privlačiti ideja o tem, da bi imel zasedbo brez basa. Že dlje časa sem vključeval zgolj basovski instrument, kot je tuba. Od leta 2006 sem nenehno sodeloval s francoskim tubistom Michelom Godardom, ki je dejansko menda najboljši tubist na svetu. Ravno zato, ker me zanimajo novi zvoki, sem se želel preizkusiti v zasedbi brez basa. Obenem me to prisili, da drugače igram kitaro. Spremeniti je treba tehniko. Nad izidom sem bil več kot navdušen. Sestavil sem dve takšni zasedbi, ameriško in evropsko, in ju združil na plošči, ki je ravnokar izšla. Naslov je Duality in je svojevrstna posebnost, saj sta na njej dva različna projekta oz. dve različni zasedbi. Zanjo sem že prejel odlične kritike. Hotel sem poskusiti nekaj, kar bi mi bilo kitarsko tehnično kot tudi kompozicijsko izziv.

Kako igrate bas, ki ga ni?

Ravno to je zanimivo, da skušam to luknjo zapolniti ali pa tudi ne. Vsekakor gre za drugačno zvočno sliko. Navajeni smo, da je bas vedno v ozadju, ko pa ga naenkrat ni... Prav tako, na primer, nismo navajeni, da bi trije vibrafoni igrali skupaj – je pa zanimivo, ker se pojavi nov zvok. Ali pa trije kontrabasi... Pojavijo se nove zvočne slike. Tim Berne, saksofonist, ki sem ga povabil v svoj ameriški trio brez basa, je že v osemdesetih ustanovil trio brez basa. Enako velja za trio Billa Frisella. Jaz sem storil podobno, vendar pač v bolj modernem kompozicijskem pristopu.

Kako skladate?

Vedno skladam za projekt. Ravno včeraj sem dokončal vse skladbe za februarsko turnejo, med katero se bomo ustavili tudi v Divači, Mariboru in Ljubljani. Vedno imam v mislih glasbenike, za katere skladam. Na februarsko turnejo sem povabil dva odlična ameriška saksofonista ter italijanskega bobnarja Roberta Danija. Z njim sodelujem že vrsto let. Saksofonist Loren Stillman igra bolj lirično, njegov kolega John O'Gallagher pa je pri igranju nekoliko bolj udarniški. Zato bom njemu dal prostor v drugih delih kompozicije, kjer bo bolj prišel do izraza. Tako seveda pripomorem k temu, da bo celoten projekt zvenel bolje. Sicer pa se najprej spomnim melodije, zaporedja akordov ali določenega vzorca. Potem to zapišem, še vedno na roko, verjetno nas ni veliko, ki še to počnemo brez računalnika.

Skladate ekonomično?

Mislim, da ne. Precej kompliciram. Pri projektih se mi tudi ne zdi več pomembno, da ima vsaka skladba solo. Za najnovejši projekt sem napisal deset komadov, kitara pa ima solo le v treh skladbah. Pač solo pride tam, kjer je njegovo mesto v kompoziciji.

Niste »egotripaš«?

Ne več. Sicer nisem nikoli bil pretirano... Navadno vodje projektov mislijo, da morajo biti ves čas v ospredju. Pri meni na srečo ni tako.

Kdaj ste kot skladatelj začutili, da vam bolj izkušeni in uveljavljeni glasbeniki verjamejo, da verjamejo vaši muziki?

Mislim, da od vsega začetka, že s ploščo Ornethology. Dokaz za to je, da je bila ta plošča leta 2010 uvrščena med 1001 najboljšo jazz ploščo v zgodovini jazza v ediciji priznane založbe Penguin.

Kako ste se počutili, ko so vam povedali to novico?

Zelo fajn je bilo. Pri nas se je o tem dokaj malo pisalo. Čeprav sem bil za jazzerja letos deležen prav lepe pozornosti doma in v tujini. Je pa zame ta uvrstitev pomembno priznanje, kajti znajti se med 1001 ploščo v zgodovini jazza, res ni kar tako.

Kako da ste v tujini tako uveljavljeni, doma pa vas ne poznajo, drži?

Mislim, da me v Sloveniji v jazz krogih poznajo glasbeniki in poznavalci jazza. Kupujejo tudi moje plošče. Izdal sem že dvanajst avtorskih plošč z več kot 120 avtorskimi kompozicijami, imel sem številne evropske turneje in snemal v studiih po vsem svetu. So ljudje, ki me tudi doma spremljajo že od začetka, nekateri pa zame izvedo po kakem novem dosežku. V tujini imam res več kritik in več fanov, ker tam tudi več nastopam in je trg večji. Zanimivo se mi zdi, ko mi pišejo iz ZDA ali Japonske in hočejo kupiti več deset mojih cedejk. To se doma res ne zgodi. Ne pozna pa me širša javnost doma, ker jazz pač ni pop.

Zakaj se niste preselili v New York?

To sem imel v načrtu, predvsem v zvezi z doktoratom, potem pa sem v Sloveniji spoznal ženo, kar je seveda spremenilo moje življenje. Po večkratnih bivanjih v New Yorku pa sem tudi ugotovil, da je kvaliteta bivanja v Mariboru veliko boljša. Tukaj lahko ustvarjam in živim zelo udobno, medtem ko bi v New Yorku kot jazz glasbenik živel v majhni luknji z visoko najemnino. New York je samo zbirališče jazz glasbenikov, saj nato vsi služijo svoj denar v Evropi.

Kako je z marketingom Sama Šalamona?

Ko gre za mednarodno in konec koncev tudi našo sceno, sem precej aktiven; ko izide cede, jih razpošljem najmanj sedemdesetim glasbenim kritikom po vsem svetu. Nekako imam že sestavljeno mrežo kritikov, tako da se o cedejih običajno veliko piše, kar seveda koristi tudi pri organizaciji koncertov. Koncerte in turneje po Evropi organiziram sam, kar predstavlja veliko dodatnega dela.

Če bi lahko izbrali, s kom bi igrali, bi to bil...

Bill Frisell, Brian Blade, Ralph Alessi in številni drugi. Imam srečo, da nekako pridem do tistih ljudi, s katerimi si želim igrati. Delam tisto, kar mi je všeč delati. Zato pa ne igram pop glasbe. Ker bi se moral prodati.

Prodati se pomeni ustvarjati glasbo za širše množice?

Da, ker je glasba za množice ustvarjena po vzorcih, ki so jih ljudje navajeni in jih želijo slišati. Ni na primer neparnih ritmov, »čudnih« akordov in melodij itd.

Kakšno glasbeno filozofijo posredujete svojim učencem?

Na svoji glasbeni šoli Takt Ars v Mariboru poskušam učencem ponuditi, med drugim, čim širši spekter ne samo znotraj jazza, ampak tudi celotne glasbe in konec koncev tudi življenja.

Jim vrtite Alice in Chains in Jane's Addiction?

Moji učenci spoznajo dejansko vso zgodovino kitarske glasbe. Moj princip poučevanja kitare je, da učence »vržem v vodo«, prej ali slej bodo splavali... Če je začetnik, mora preigravati od kantavtorskega Cohena in Dylana pa blues Hendrixa in B. B. Kinga pa Beatle, Led Zeppelin, Deep Purple, šele nato pride tisto najboljše... Tako se gradi širina.

Glasba je glas, ki nam govori o vsakdanjem življenju o tem, kaj mi delamo njemu in kaj ono nam.

Glasba odraža, kar človek je, odraža čas in naša občutja v njem. V zadnjem obdobju sem precej zadovoljen s seboj, tako da težko spravim iz sebe kakšno agresijo. Ne čutim pretirane jeze.

Vaše skladbe imajo precej zanimive naslove. Kdo je Dekle z nikotinskim poljubom?

Moja žena (smeh) s čistih začetkov. Zadnje čase pa je tudi zaslužna za večino naslovov.

Kaj je v glasbi najpomembnejše?

Predvsem je pomembno, da je glasba del našega življenja. Ni nujno, da znamo igrati na inštrument, veliko je že, da znamo imeti radi glasbo.

Tema vašega doktorata je vpliv ameriške poezije na mlajšo slovensko poezijo po letu 1990.

To je bila tudi tema mojega magisterija v nekoliko ožji obliki, tako da je doktorat nadgradnja. Slovenska poezija se je po osamosvojitvi močno odprla ameriškim vplivom: ameriško poezijo se je več prevajalo, zato je bilo večje zanimanje in vpliv ameriške poezije na poetike mlajših slovenskih pesnikov.

Poezija in jazz sta menda dobra prijatelja?

Seveda, Amiri Baraka je s tem začel že v sedemdesetih... Pa Sonia Sanchez, Robert Creeley in drugi.

Kdo od ameriških poetov je najbolj vplival na mlajše slovenske pesnice in pesnike?

Pravzaprav vsi, ki so bili prevedeni. Prevod lahko oblikuje celo pesniško generacijo. To so bili Bukowski, Ginsberg, O'Hara, Snyder in drugi.

Anne Sexton pa ne?

Nihče je ni prevedel. Še.

Kdo vam je ljub?

Gary Snyder, Wallace Stevens. Bil je odvetnik, pa je postal eden največjih ameriških pesnikov. Tudi jaz sem po poklicu anglist in nemcist, pa se ukvarjam z jazzom.

Je poezija pred glasbo?

Ni. Najprej je družina, potem glasba, nato poezija.