Sarajevo 1984 mirilo svet, danes pa svet ne more pomiriti Sarajeva

Ahmed Karabegović je eden zadnjih še živečih vodilnih mož sarajevskih olimpijskih iger. O dogodku pred 30 leti, ki je bil sicer najlepše, kar se je mestu zgodilo v vsej zgodovini, nekdanji generalni sekretar iger govori z velikim ponosom, preudarno in na široko. Sarajeva 1984 mu nihče ne bo vzel. Žalost pa ga prevzame, ko ga vprašamo, kako se počuti ob 30. obletnici.

Pa ne samo zato, ker je večina glavnih ustvarjalcev iger – od umetnika Mersada Berberja, Uglješe Uzelca in župana Anta Sučića do predsednika organizacijskega odbora Branka Mikulića in njegovih tesnih sodelavcev Arturja Takaća in Pavla Lukaća – že pokojnih. Ne razume sodobnih, sicer močno s politiko obremenjenih Sarajevčanov vseh rodov, ki o olimpijskih igrah govorijo kot o lanskem snegu.

Osmega februarja pred tridesetimi leti je na olimpijskem štadionu Koševo Sandra Dubravčić prižgala ogenj dotlej najboljših in finančno najuspešnejših zimskih iger. Kakšnih posebnih proslav ob jubileju letos ni bilo, čeprav so igre za vselej zaznamovale mesto. Zakaj?

Žalostno je, da se tega jubileja nismo lotili seriozno, ker je to, ob uporu Sarajevčanov v letih 1992–1995, najlepše, kar se je mestu zgodilo. Sarajevo 1984 ima veliko širši družbeni in politični pomen, kot si ga v BiH danes predstavljajo. V pripravah na igre je bil eden od ciljev pripraviti igre brez bojkota. V Moskvi 1980 ni bilo Američanov, v Los Angelesu 1984 pa športnikov Sovjetske zveze. Jugoslavija je sicer močno nihala med vzhodom in zahodom, a je bila vseeno nevtralna. Bila je politično pomemben dejavnik v mednarodnih odnosih. Bistvo Sarajeva '84 je bilo, da smo pred tridesetimi leti svet mirili mi, danes pa svet ne more pomiriti nas.

Sarajevo je konec sedemdesetih vse presenetilo s kandidaturo. Kaj je bil pravi povod – navdušenje nekaj zanesenjakov ali pač načrt prenove mesta?

Pravzaprav je šlo za oboje. Tedanji športni zanesenjak prof. Zečević, ki je bil kasneje profesor na sarajevski fakulteti za šport, je nekega dne leta 1973 prišel k meni z zamislijo, da po odpovedi Denverja – novico je slišal na radijski postaji Glas Amerike – kandidiramo za zimske igre. Rekel sem mu: Zeko, a si sploh predstavljaš, kaj to pomeni? Dotlej smo namreč najdlje prišli do Planice na skoke ter na Jahorino in Kopaonik na smučanje. Ker so nam bila vsa vrata republiških funkcionarjev odprta, sva šla do tedanjega predsednika republiške vlade Obrada Kosovca, ta pa nam je dejal, da je zamisel sicer zanimiva, a se obenem vprašal, ali ni premalo časa. Korenina iger je bila zasajena.

Zimske igre takrat niso bile tako velike, kot so zdaj. Navsezadnje jih je dobil tudi Lake Placid, ki je imel komaj 2300 prebivalcev. Podlago ste našli v zaključku študije Unesca, da ima Bosna optimalne razmere za razvoj zimskega turizma.

Ta študija je sovpadla z našimi razmišljanji, da se bodo ljudje v sarajevski kotlini »zadušili«, če ne bodo dobili prostora za športne in rekreacijske dejavnosti. Imeli smo namreč le Jahorino, ki pa je bila skromno smučarsko središče z nekaj zastarelimi sedežnicami. Da bi Sarajevo, ki se je takrat raztezalo od Pal in Jahorine do Igmana, Bjelašnice in Hadžića, zaščitili pred divjimi gradnjami, meščanom, predvsem pa otrokom omogočili bogatejšo življenje, smo šli v kandidaturo. Pomemben dejavnik je bil tudi razvoj turizma in gospodarstva. Sarajevo smo želeli svetu predstaviti kot mesto prijateljstva, ljubezni, razvoja in blaginje. Zgodovinsko je bilo namreč povezano s spori, atentati in vojnami, a tudi z zločini in stradanjem.

Ko ste objavili kandidaturo, je bilo začudenje veliko, ker dotlej igre v Evropi niso šle nižje od Alp. Doma je bilo veliko neprijetnih vprašanj, kot denimo, kdo bo igre plačal.

Spominjam se svetovnega prvenstva v veslanju na Bledu leta 1979. Spraševali so me, a bodo res celotne igre v Sarajevu oziroma ali ne bi bilo bolje, da bi skoke prenesli v Planico. O tej različici nismo razmišljali, ker smo pri kandidaturi obljubili, da bodo igre v krogu polmera 20 kilometrov, kar se dotlej še ni zgodilo. Proračun pa je bil tako naravnan, da smo večino denarja dobili od sponzorjev in televizijskih pravic. Zaključni račun je pokazal 12,5 milijona dolarjev dobička. Večino, 71,5 odstotka, smo imeli lastnih dohodkov. Preostanek so dale takrat še enotna mestna občina, republika in federacija.

Imeli ste torej boljši koncept iger od protikandidatov Göteborga in Sapora. Kdo je odigral glavno vlogo pri vaši zmagi v Atenah, ki je bila vendarle prvovrstno presenečenje?

Glavno vlogo je odigral takratni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok) Michael Killanin. Dvom na kongresu je bil, ali ostati v starem, že znanem okolju ali pa prispevati k razvoju olimpizma z novim organizatorjem. Še pred glasovanjem smo se s Skandinavci dogovorili, da bomo mi dali glas za Göteborg, če izgubimo v prvem krogu, oni pa nam, če gremo mi naprej. V prvem krogu so sicer zmagali Japonci, vendar smo v finalu dobili več glasov.

Kakšen pa je bil odziv v Jugoslaviji, še zlasti v republikah?

Na zvezni ravni ni bilo težav, ker se je zvezna administracija držala ob strani. Z nobenim papirjem oziroma dovoljenjem nismo imeli težav. Bili smo predvsem dober »uvoznik« deviz, ki jih je takrat na denarnem trgu močno primanjkovalo. Devizna pravica je bilo veliko bogastvo. Danes ljudje težko dojamejo, za kakšno finančno razmerje oziroma težavo je šlo. Dogovor z republikami je bil, da vsaka prispeva najboljše, kar ima. Veliko podjetij nam je pomagalo, ob tem pa je seveda skrbelo za lastni interes.

Slovenska podjetja so bila močno vpeta: od Iskre iz Kranja, ki je veliko delala na telefoniji, do Elana, ki je v osemdesetih v Sarajevu prodal ogromno smuči, Rašice, Gorenja. Pomembno vlogo so imeli tudi slovenski športni strokovnjaki in konstruktorji. Skakalnica je bila delo bratov Gorišek, alpske proge pa je projektiral Peter Lakota. Vse, kar je bilo povezano s pripravo alpskega in nordijskega smučanja ter skokov, so imeli v rokah Slovenci. Tudi televizijske in medijske hiše celotne Jugoslavije so bile vključene: od Dela, ki je pokrivalo alpsko smučanje, do Vjesnika, ki je skrbel za umetniško drsanje.

Kako se je na igre odzval predsednik Tito?

Kot mi je znano, je rekel, da se ne bo vpletal, potem ko so mu odgovorni v BiH dejali, da se zavedajo, kaj počno. Spomnim se leta 1980, ko so Titu operirali nogo. Prav tiste dni smo se začeli pogovarjati o televizijskih pravicah. Odgovorni v ABC, NBC in CBS so prišli v Sarajevo prepričani, da je Jugoslavija na robu razpada in vojne. Celo letalske posadke so pustili na letališču, da so bile pripravljene na polet, če bodo morali na vrat na nos zapustiti Sarajevo. Spomnim se, da mi je nekdo iz NBC dal celo goro časopisnih izrezkov, kjer je pisalo, da Tito umira, da se pripravlja vojaški udar in da Jugoslavija razpada.

Iz Moka ste med pogovori od direktorice Monique Berlioux dobili sporočilo, da jih prekinete.

Odgovoril sem ji, da posla sicer ne bomo sklenili, pogovarjali pa se bomo. Po treh dneh smo sklenili dogovor za 91 milijonov dolarjev. Ob tem kaže omeniti, da je Lake Placid štiri leta prej dobil za pravice 15,5 milijona ... Ko sem številko 91 milijonov sporočil županu Sarajeva Antu Sučiću, so ga zvile želodčne težave. Takoj sva se odpravila k predsedniku Raifu Dizdareviću. Vsota mu je bila zelo sumljiva, saj je bila šestkrat večja od ameriških iger izpred štirih let. Rekel mi je, naj počakamo z objavo v medijih, prepričan, da ima prste vmes Cia. Bil je pač nekdanji udbovec. Lahko si predstavljate, v kakšni godlji sem bil. Na eni strani je bil dvomljiva direktorica Moka, na drugi pa rezervirani šef države.

Sklepali ste velike posle. Kako je bilo z nagradami oziroma darili?

V tistih časih niti pomislili nismo na kakšne koli provizije. Ko so nam iz Kodaka prinesli kuverte, v moji je bilo 5000 dolarjev, smo poklicali šefa za finance, da bi jih prevzel, pa so nam povedali, da so to nagrade za nas ... Ne vem, kako se danes dela, ampak mi smo vsa darila – od pozlačenih svinčnikov do ur – dajali v skupno blagajno. Ključ je imela moja tajnica. Res pa je, da sem svinčnik zadržal; a ne zaradi tega, ker je bil pozlačen, ampak ker je bila z njim podpisana dotlej najvišja pogodba v zgodovini iger, vredna 91 milijonov dolarjev.

Kakšni so bili poolimpijski načrti?

Rekli smo si, če smo že tako dobro pripravili olimpijske igre, bomo na isto raven spravili tudi turizem. V načrtu je bil razvoj planinsko-smučarskega turizma, resno pa smo se začeli ukvarjati tudi z Neumom. Takrat smo uspešno odstranili anatemo z Međugorja oziroma religioznega turizma. Vodilne politike smo vprašali, naj se odločijo: ali ljudi v Međugorju aretiramo ali pač svetu pokažemo, da imamo religiozni turizem. Spomnim se, kako sem si nekega pasje vročega dne v Hercegovini ob pogledu na pegasti Irki, ki ste se lotili križevega pota, rekel, da se jima bodo pokazale na vrhu tri, ne le ena Marija.

Bosna in Hercegovina je bila tista leta na vrhu razcveta, a se načrti niso izšli. Zakaj?

Gospodarsko je bila močna – Energoinvest in Unis sta bila vodilna izvoznika –, a se je dobro razvijalo tudi družbeno, kulturno in športno življenje. V politiko so prihajali novi ljudje, ki so mislili s svojo glavo. Beogradu je bilo to očitno v napoto. Bosno in Hercegovino so razbili zavoljo političnih delitev, a tudi premočnega Agrokomerca, ki za seboj ni imel večjega mesta oziroma trga, kot ga je imel denimo PKB v Beogradu. Na žalost pa se je leta 1988, ko naj bi začeli razvijati turizem – predsednik zvezne vlade Mikulić je ustanovil ministrstvo za turizem, na čelu katerega je bil Feri Horvat –, že začel razpad Jugoslavije. Zaradi razslojenosti se je Bosna in Hercegovina že močno tresla.

Je res, da ste imeli med igrami pripravljeno kemikalijo za meglo, s katero so se 24 let pozneje hvalili Kitajci v Pekingu?

Vojska je imela na letališču pripravljena dva helikopterja za razprševanje megle, če bi se seveda zgostila. Na srečo niti enkrat nista poletela.

Ko je predsednik Moka Samaranch dal izdelati analizo o nacionalni strukturi organizacijskega komiteja, je prišel do zelo zanimivega podatka, da je bilo v njem po tretjina Bošnjakov, Srbov in Hrvatov.

Tudi nas je presenetil ta podatek, ker resnično nismo pazili na etično pripadnost. Pomembna je bila le sposobnost. Jasno nam je bilo, da potrebujemo najboljše kadre, ker večina ljudi na vrhu ni imela nobenih izkušenj s pripravo velikih tekmovanj. Iskali smo sposobne in šolane ljudi.

Pomembno vlogo pri obnovi olimpijskih objektov je imel predsednik Moka Juan Antonio Samaranch.

Zetra še danes ne bi bila obnovljena, če nekdanji predsednik Moka ne bi bil zaljubljen v Sarajevo. Tudi olimpijski muzej bi propadel, če ne bi pomagal pri obnovi. Rešili smo tisto, kar so z bombardiranjem zrušili. Upam, da bo pobuda francoskega veleposlanika o ponovnem odprtju padla na plodna tla. Veliko pomoč imamo pri prijateljih iz Slovenije – od Janeza Kocijančiča, s katerim sva prijateljevala že v mladih letih kot mladinska funkcionarja, in Jureta Franka, ki je eden naših največjih prijateljev. Spominjam se, kako me je Janez na enem zadnjih sestankov pred igrami vprašal, ali vem, kdo bo osvojil kolajno. Vsi smo seveda stavili na Bojana Križaja, Janez pa mi je na listek zapisal: Jure Franko.

Kaj se je dogajalo z olimpijsko pomočjo med vojno?

Po Samaranchevi zaslugi smo dobivali pakete z vsem, kar smo potrebovali v vojnih razmerah – od baterij do hrane. Kamor koli je prihajala do obkoljenega Sarajeva, prek Hrvaške ali Srbije, smo morali plačati tretjinski davek. Tudi ko je prišla pošiljka na naše letališče, je zajeten del izginil.

Steza za bob je uničena in je grdoba olimpijskega mesta. Tudi muzej je neuporaben. Kako si razlagate, da je bil eden prvih ciljev razdejanja Sarajeva prav olimpijski muzej?

Bil je simbol mesta prijateljstva in časov, ki so minili. Prijateljstvo in sobivanje so želeli do temeljev porušiti.

Sarajevo je po vojni bolj ali manj v celoti prenovljeno. Pozna pa se, da je v turbulentnih časih dobilo tudi povsem novo strukturo prebivalstva.

Ko gledam, kakšni ljudje prihajajo v politiko, mi gre na bruhanje. Zelo sem zaskrbljen za prihodnost. Pa ne mojih otrok in vnukov, ki živijo v Ameriki, in mene, ampak ljudi, ki ostajajo v Sarajevu. Oblast na vseh ravneh prevzemajo diplomanti fakultet v Sokolcu, Kiseljaku in Vitezu, teh pa se moramo resnično bati. So nešolani in nič ne znajo, povrh vsega pa so arogantni in hočejo vse takoj, ker vedo, da je njihov rok trajanja kratek. V Bosni je zelo pomembno, čigav si. Jaz sem otrok časa po drugi svetovni vojni in nisem bil religiozen. Toda to, kar se zdaj dogaja v BiH, ne pelje nikamor. Sarajevo je postalo vzhod po konfiguraciji in objektih.

Na prizoriščih iger in v mestu smo poskušali najti tako imenovani olimpijski duh 1984. Bore malo ga je. Našli smo le neki duh, ki straši. Kaj se je zgodilo s Sarajevčani, da so pozabili na najlepše dneve mesta, ko so se družili z vsem svetom?

Imam svojo razlago. Noben pravi Sarajevčan, pa najsi je šlo za Srba, Hrvata ali Bošnjaka, ni zapustil Sarajeva. Dejstvo pa je, da so iz njega pobegnili domala vsi priseljenci, pa naj je šlo za ljudi iz Črne gore (Radovan Karadžić denimo), Romanije, Hercegovine in drugih krajev. Nekoč so v Sarajevo prihajali ljudje iz Grmeča in Kozare, danes z Drine in Sandžaka. Precej je tudi črnogorskih muslimanov. Naselili so se na Ilidži, ki je bila nekoč večinsko srbska. Danes je 97-odstotno naseljena z Bošnjaki in muslimani. So zelo poslovni, predvsem pa dobro organizirani. Prišleki pa prinašajo svoje navade. Preden se bodo navadili na meščansko življenje in asimilirali, bo minilo 50 let ...

Vi ste prav tako prišlek. Kariero ste začeli v rodni Derventi. Kako ste se prebili do Sarajeva?

Bil sem mladinski in športni funkcionar. Mladincem nam je nekako pritekalo, da smo se preusmerili v šport. Po delovni akciji na progi Doboj–Banjaluka sem šel v Sarajevo, kjer so me izbrali za sekretarja republiške športne zveze. Nisem rojeni, ampak pravi Sarajevčan, zato bom v tem mestu tudi umrl. Nisem ga zapustil niti v najtežjih trenutkih vojne.

V osemdesetih ste, na podlagi dobrih olimpijskih zvez, ustanovili podjetje Jugoslav Korean. Menda vam je v bunkerjih zaradi vojne ostalo nekaj tisoč televizorjev.

Z Južnimi Korejci smo stopili v stik med olimpijskimi igrami v Seulu leta 1988. Želeli so vzpostaviti diplomatske odnose z Jugoslavijo. Mikulićeva vlada je sklep že sprejela, zato smo ustanovili izvozno-uvozno podjetje, da bi ves posel, ki je že tako ali tako potekal, legalizirali. Spomnim se nekaj obiskov Samsunga, kjer sem videl, kako delajo televizorje za Gorenje. Mi smo dobili pravico uvoza Samsungovih izdelkov. Začetek vojne smo dejansko pričakali s 7450 televizorji v skladišču. Spravili smo jih pod drsališče za hitro drsanje. Pri gradnji olimpijskih objektov smo namreč vsakemu dali določeno gospodarsko funkcijo, da bi lahko pokrivali stroške. Ker drsališča nismo pokrili, smo pod njim zgradili skladišče. Televizorji so ostali nedotaknjeni, ker v vojni niso bili uporabni. Ni bilo elektrike, ljudje pa so ves denar tako ali tako porabili za hrano in pijačo. Po vojni sem ostal vezan na podjetje in delal v Zagrebu, vendar je bil klic Sarajeva močnejši.

Olimpijsko podjetje ZOI '84 sicer še deluje, a je tik pred bankrotom. Kaj se je zgodilo s podjetjem, ki je imelo v lasti vso infrastrukturo iger?

Ko smo končali olimpijske igre, je imel ZOI '84 že 98 hektarjev zemlje. Zdaj jih ima le še osem, večinoma prog na Bjelašnici. To, kar so naredili na njej, pa je v posmeh. Prostorski načrt iz leta 1982 je predvideval, da se zgradijo hoteli visoke kategorije, ne pa stanovanjski objekti. V vojni in po njej je nastala nova struktura bogatašev, ki ni naklonjena športu, še posebno smučanju ne. Je pa prestižno imeti apartma na Bjelašnici in Jahorini.

Sarajevo ima vse, kar olimpijske igre potrebujejo. Večina objektov je v slabem stanju, toda ... Kdaj bi lahko spet organizirali olimpijske igre? Glede na vse, kar se je dogajalo po njih, bi jih najbrž dobili.

Žal Sarajevo danes ni sposobno pripraviti niti kandidature. Ko je še bil predsednik Samaranch, smo leta 2006 šli k njemu z načrtom. Igrali smo na solidarnost. Vendar nam je dejal, da so danes olimpijske igre veliko več, kot so bile nekoč. Bilo je precej kriterijev, ki jih nismo izpolnjevali: od infrastrukture (v vsej Bosni imamo le 42 km avtocest) do tega, da smo pod patronatom mednarodne skupnosti. Torej nimamo svoje države. Ob tem pa še vedno nismo varna država. Če dodamo še to, da je gospodarstvo na robu preživetja, in 50-odstotno brezposelnost, so možnosti domala nične. Bržčas bo potrebna dolga pot, da ustvarimo razmere za igre. Če kdo srčno želi, da bi Sarajevo spet dobilo olimpijske igre, sem to zagotovo jaz.

Razdeljeno Sarajevo bo leta 2017 pripravilo olimpijski festival mladih. Prvo sejo organizacijskega komiteja ste imeli šele letos. Ta podatek ne obeta nič dobrega.

Če ga primerjamo z organizacijo iger leta 1984, zagotovo ne. Mi smo delali šest let, oni pa so zmagali šele tri leta pred igrami. Pravijo, da bodo posle vodili prek državnega podjetja, ki še ni ustanovljeno. Nič kaj dobra napoved. Saj vemo, kako gre v dandanes državnih podjetjih.