Tiskane izdaje
Njegove besede so odrasle opazovalce, ki so fantiča ponavadi doživljali kot malopridneža in so pol ure prej posegli v spor med njim in mlajšimi otroki, preden je ta eskaliral, ter ga potem zgladili s postavitvijo dveh mešanih moštev, v katerih so zaigrali tako otroci kot odrasli, zabolele. Prizor se jim je močno vtisnil v spomin. S postavitvijo jasnih mej, s tem, da so fantu dali možnost za premislek o primernosti njegovega vedenja, in potem še s tem, da so ga sprejeli v nogometno ekipo, ko je zaprosil, ali vendarle lahko zaigra z njimi, so preprečili nadaljnje prepire in vsaj za en dan polepšali njegovo življenje.
V vsaki družbi, tudi naši, živijo nasilni otroci, ki potrebujejo pomoč. Ni jih tako malo. Pojdite na šolska igrišča in uzrli boste fantiče, ki so prisrčni, ljubki in ljubeznivi, toda v nekem trenutku jih nekaj tako razdraži, da začnejo nenadzorovano kričati, brcati in tepsti.
Politična teoretičarka Hannah Arendt – delček njene življenjske zgodbe si lahko ogledamo v istoimenskem filmu, ki ga vrtijo tudi v naših kinematografih – je razvila teorijo o banalnosti zla. Ta govori o tem, da je velika večina ljudi v izrednih razmerah, kakršna je recimo vojna, sposobna izjemne krutosti do sočloveka. Njena razmišljanja so druge strokovnjake spodbudila, da so proučevali, kdaj in zakaj so ljudje sposobni storiti marsikatero zlo.
Skoraj enako vznemirljivo je vprašanje, ali se zlobni že rodimo?
Odgovore nanj iščejo mnogi, tudi umetniki. Pisateljica Lionel Shriver je v romanu Pogovoriti se morava o Kevinu predstavila zgodbo matere, ki se mora spopasti z življenjem, potem ko je bila njena družina brutalno uničena. Njen šestnajstletni sin Kevin, ki je bil težaven otrok od rojstva, je v lokalni šoli z lokom ubil nekaj otrok ter umoril očeta in sestro. Pisatelj Patrick McCabe je v romanu Mesarček opisal življenjsko zgodbo fanta, ki ni v otroških letih naletel niti na enega odraslega človeka, ki bi ga razumel, mu podal roko in tako preprečil, da se ne bi razvil v psihotičnega morilca, ki razkosa sovražnico, gospo Nugent, in zažge rojstno hišo, zaradi česar pozneje pristane v norišnici.
Po zadnjem streljanju v šoli Sandy Hook je po spletu zakrožil zapis Jaz sem mati Adama Lanze, v katerem je Liza Long, avtorica, glasbenica in klasicistka, predvsem pa samska mati štirih otrok, od katerih ima eden posebne potrebe, opisala, kako je njen trinajstletni sin Michael, kot ga je poimenovala v blogu, vzel v roke nož in zagrozil, da bo ubil najprej njo, nato pa še sebe, ker ga je vprašala, kdaj bo vrnil knjige v knjižnico.
Zakaj je tako? Zakaj je Kevin izrojen? Zakaj so nekateri otroci ekstremno nasilni? Se taki rodijo? Jih take naredimo? In kaj lahko odrasli naredimo, da preprečimo morebitne tragične zaključke njihovih življenjskih zgodb?
Odgovore išče tudi razvojna psihologinja prof. dr. Nancy Eisenberg z Arizona State University, ki raziskuje socialni, čustveni in moralni razvoj otrok. Pred dnevi je kot gostja Pedagoškega inštituta v Ljubljani spregovorila o samouravnavanju čustev in njegovi vlogi v otrokovem razvoju.
»Ljudje se rodimo s potencialom, da postanemo dobri ali zli. Rodimo se s sebičnimi, pa tudi z zelo socialnimi instinkti, ki jih usmerjamo proti tistim, ki potrebujejo našo pomoč. V katero smer se bodo ti instinkti razvili, je delno odvisno od genetike, precej pa tudi od okolja. Zelo majhen odstotek ljudi se rodi z zelo močnim potencialom za zlo. In še manjši odstotek se jih rodi z zelo psihopatskimi lastnostmi, z nizko empatijo, z majhno verjetnostjo, da bodo občutili krivdo, in z veliko, da ne bodo občutili emocij drugih. Ampak to je res majhen odstotek ljudi, ki tvorijo določen odstotek najbolj antisocialnih zločincev. Vsekakor pa to ne velja za tipičnega otroka.«
Patrick McCabe v romanu Mesarček govori o tem, kako lahko že en pomemben odrasel človek usmeri otroka na konstruktivno življenjsko pot. Kaj lahko naredimo, če se recimo znajdemo v tej vlogi in če pri otroku prepoznamo potencial za nasilno obnašanje?
V vsakem otroku je ta potencial, ki se lahko izrazi, če ga vzgajajo v težkem, neljubečem okolju ali če ga zlorabljajo. Nekateri otroci so k temu še bolj nagnjeni, ker se hitreje razjezijo, so bolj impulzivni in imajo določene temperamentne značilnosti. Če ob tem rastejo v neprimernem okolju, se pri njih lahko razvijejo resnejše težave. Veliko stvari pomembno vpliva na otrokovo življenje, a morda najpomembnejše je, da ima ob sebi ljubečega odraslega, ki ga podpira, ki z njim ravna z ljubeznijo in spoštovanjem. Tako se nauči navezovati na ljudi; postaja mu mar za druge, razvija empatijo. Zanimajo ga odrasli okoli njega. Hoče njihovo priznanje. Otroci, ki imajo dobre odnose s starši ali drugimi odraslimi, bodo naravno ponotranjili njihova razumna pričakovanja in zahteve.
Ali je prav, da se vpletemo, kadar vidimo, da se otrok, ki mu sicer nismo blizu, a ga srečujemo vsak dan, neprimerno vede?
To je odvisno od situacije. So trenutki, ko se moramo vmešati, denimo, kadar vidimo, da otrok tepe drugega otroka. Ljubeči odrasli, ki otroke podpirajo in z njimi ravnajo spoštljivo in skrbno, ki jim zagotavljajo pozornost in jih pri tem seveda ne razvajajo, lahko intervenirajo in otroku povedo, zakaj njegovo ravnanje ni primerno. Vendar morajo to narediti spoštljivo. Ne smejo ga kaznovati, ne smejo ga tepsti, poniževati, zasliševati, še posebej ne pred drugimi otroki, ampak mu morajo poskušati pomagati razumeti posledice njegovega ravnanja. Najbolje je, da se poskusijo z njim pogovoriti, zakaj počne, kar počne, se pomeniti o tem, kakšne posledice pušča tako vedenje na drugih.
Vaše raziskovalno delo je v zadnjem obdobju osredotočeno na samouravnavanje čustev pri otrocih. Zakaj je pomembno, da otroci, in kasneje seveda odrasli, uravnavajo svoje emocije?
Raziskave o tem, kaj vse vpliva na razvoj otrok, so pokazale, da je prav uravnavanje čustev ključno za številna področja otrokovega delovanja. Zdi se, da je povezano tako rekoč z vsem, kar se tiče problematičnega vedenja: z neprimernimi pozunanjenimi odzivi, kot so izzivalno vedenje, nasilje in trpinčenje, ter z neprimernimi ponotranjenimi odzivi, kot sta depresija in umik iz okolice. Sposobnost uravnavanja čustev vpliva na družbeno sprejemljivo obnašanje otrok, na sposobnost empatije, na prosocialno vedenje, torej na to, da pomagajo drugim ljudem, na šolski uspeh, na to, kako se razumejo z učitelji. Skorajda vse, kar je pomembno za otroka, kar pri njem cenimo, je povezano s tem, kako je sposoben uravnavati svoja čustva.
Ko govorim o samouravnavanju, nimam v mislih le reguliranja čustev, ampak tudi nekatere osnovne veščine, ki jih lahko uporabljamo za uravnavanje emocij in vedenja. Te veščine uporabljamo za upravljanje s čustvi; da zmoremo razmisliti o posledicah našega dejanja, preden ga naredimo. Prav tako jih uporabljamo za izražanje čustev, kako ta recimo pokažemo na obrazu.
Taka veščina je denimo sposobnost, da znamo svojo pozornost usmeriti tja, kjer je ta potrebna, da se znamo prisiliti, da počnemo stvari, ki jih ne želimo, in da znamo inhibirati, zavirati svoje vedenje, kadar je to potrebno.
Kako lahko razvijamo te veščine? Je to nekaj, kar nam je prirojeno?
Delno so povezane z genetiko. Samouravnavanje je v zgodnjem obdobju življenja zelo rudimentarno; začne se razvijati v prvem in drugem letu življenja, v tretjem pride do gigantskega koraka, nato se izboljšuje še v četrtem letu in potem se postopoma razvija do adolescence.
Določene aktivnosti lahko spodbujajo sposobnost samouravnavanja pri otrocih. Starši in učitelji na primer lahko pomagajo tako, da otroke usmerjajo v igre ali dejavnosti, ki zahtevajo interakcijo z drugimi otroki, načrtovanje, sodelovanje. Primerna igra je denimo telefon, kjer prvi otrok besedo zašepeta drugemu, ta tretjemu in potem tako naprej do konca, ko se izkaže, kako natančno so otroci znali posredovati besedo.
Starši, ki otroke vključujejo v sprejemanje odločitev, ki imajo do njih visoka pričakovanja, a ne previsoka, ki postavljajo trdne meje in spremljajo njihovo vedenje ter jih ne prepuščajo samemu sebi, ki jim ne dovolijo vsega, ki uporabljajo pohvale raje kot kazni, ki so spoštljivi in ne sovražni, ki primerno nadzirajo otroke in jih obenem primerno spodbujajo, so bolj učinkoviti kot tisti, ki vzgajajo zgolj s kaznovanjem. Telesno kaznovanje je ponavadi povezano s slabšim samouravnavanjem.
Zakaj je pomembno, da nadziramo čustva, da z razumom obvladujemo naše obnašanje?
Z odraščanjem postaja socialno primerno racionalno vedenje. Če se ne vedemo racionalno, ima to socialne posledice, svojo ceno. Otroci, ki ne uravnavajo čustev, ki se zaradi svojih čustev na povod odzovejo z agresijo, ki se ne morejo kontrolirati, so nepriljubljeni. Drugi jih zavračajo. Taki otroci imajo v šoli ponavadi tudi slabši uspeh, zato jo začnejo sovražiti. Poleg tega imajo slabšo samopodobo. Neregulirani otroci se pogosto v razredu vedejo najslabše, počnejo stvari, ki socialno niso sprejemljive. To vpliva na njihove odnose z drugimi. Taki otroci nimajo dobrih odnosov z učitelji. Če nimaš dobrega odnosa z učiteljem, dosegaš v šoli slabše rezultate. In ko enkrat začneš v šoli slabo delati, se sklene začarani krog. Učitelji mislijo, da nisi dovolj pameten, šolo imaš zato še manj rad, ne delaš dobro ...
Cena, ki jo otroci plačujejo za svoje neprimerno vedenje, je vsako leto višja. Dveletniki se težko ustavijo, če jih ženejo čustva, štiriletniki pa so to že zmožni narediti. Dveletniki si sicer lahko marsikaj privoščijo in ne občutijo posledic, a celo majhni otroci ne marajo takšnega nereguliranega vedenja. Ko pa šestletniki začnejo tepsti vrstnike, postane njihovo obnašanje nesprejemljivo.
Tudi odrasli moramo znati uravnavati svoja čustva.
Kako se lahko ustavimo, kadar se denimo preveč razjezimo?
Z uporabo možganov, z raciem, s kognitivnimi sposobnostmi. Z racionalnostjo spreminjamo obnašanje, preglasimo čustva, ki nas vodijo k dejanjem. Iz jeze zavpijemo, udarimo, iz strahu se umaknemo, zamrznemo.
Če se pripravimo do tega, da na situacijo pogledamo z bolj pozitivnega vidika, si lahko pomagamo, da spremenimo naše ravnanje. Z leti se naučimo, kako se prisilimo, da delamo stvari, ki jih nočemo; kako smo lahko prijazni do nekoga, ki nam ni všeč. Za tako ravnanje se na primer odločimo, če imamo cilj in če vemo, da je to prava pot do tega cilja.
Kako pa spodbudimo možgane, da nam priskočijo na pomoč v problematični situaciji?
Majhni otroci so impulzivni in se odzovejo v skladu s čustvom, ne da bi razmislili. Če pa jih ustavimo, jim damo možnost, da razmislijo in šele potem nekaj naredijo. Pomagamo si lahko z metodo želve. Vznemirjenemu otroku naročimo, naj se prelevi v želvo. Stisne naj se v oklep, razmisli, kaj se dogaja, nato pa naj pride ven in ukrepa. Lahko poskrbimo tudi za semafor, za rdečo in zeleno luč. Ko je otrok jezen, mu rečemo: rdeča luč, jezen si, ustavi se, razmisli; potem pojdi k zeleni luči in nekaj naredi.
Pri odraslih pomaga, če pomislimo na nekaj, kar nas lahko pomiri. Pomembno je, da se znamo ustaviti. Že to nam omogoči, da pridobimo trenutek, v katerem se lahko pomirimo in razmislimo.
Vaše osrednje raziskovalno področje je socialni, čustveni in moralni razvoj otrok. Zakaj ste se začeli zanimati za samouravnavanje čustev pri otrocih?
Opazila sem, da so nekateri otroci že v vrtcu bolj pripravljeni pomagati drugim otrokom, ti pa se zato bolje odzivajo nanje. Zdelo se je, da so socialno bolj izkušeni. Začela sem razmišljati, kaj je pri njih drugače.
In kaj ste ugotovili?
Predvsem, da obstaja razlika med empatijo in skrbjo (z angleško besedo concern). Empatija, kot jo jaz razumem, je čutenje čustev, kot jih čutijo drugi, oziroma čutenje tistih čustev, za katera se pričakuje, da jih čutimo v določeni situaciji. Torej če vidim, da je nekdo žalosten, sem žalostna tudi jaz.
Pri skrbi pa ne čutimo istega čustva; nisem žalostna, ampak me skrbi za drugega, ker vidim, da je on žalosten.
Na splošno menimo, da je empatija vedno dobra, pa ni nujno tako. Recimo, da ste zelo razburjeni in mi pripovedujete o svojem problemu. Lahko čutim, kar čutite vi, obenem pa še zaskrbljenost; ampak tu je še druga reakcija, ki jo imenujemo osebna stiska. Do nje pride, ko me vaše čustvo pretirano vznemiri, ko se zaradi njega slabo počutim. V tem primeru se odzovem na svoje čustvo, to je na moje slabo počutje, in hočem čim prej stran od vas. Namesto da bi se osredotočila na vas, poskušam narediti vse, da se bom sama bolje počutila. Če smo preveč čustveno vzburjeni, nočemo imeti opravka s človekom, ki nas je vznemiril.
Ljudje, ki občutijo osebno stisko, nam sicer lahko pomagajo, ampak predvsem takrat, kadar se temu ne morejo izogniti; če so denimo v isti sobi in ne morejo uiti. Ker bi se sami radi bolje počutili, nam pomagajo. Ampak če bi lahko šli, bi to naredili.
Taki ljudje se prehitro vznemirijo. Svojih čustev ne morejo uravnavati, ne morejo jih spraviti na raven, ki bi jim omogočala, da pomagajo sočloveku. Zato raje ostajajo v svojem področju udobja.
Pomembno je, da občutimo čustva drugih, a tudi, da potem zmoremo uravnavati naše doživljanje. Še posebej je to pomembno pri majhnih otrocih, ki se lahko popolnoma prestrašijo čustev drugih in se v takem primeru želijo čim prej pomiriti.
Torej: zakaj se eni odzovejo z osebno stisko in se zato ne morejo soočiti z emocijami drugega, drugi pa se lahko odzovejo s skrbjo? Začela sem razmišljati, da morda obstaja sposobnost uravnavanja čustev. Izkazalo se je, da so ljudje, ki so bolj sposobni uravnavati svoja čustva, tudi bolj sposobni občutiti skrb za sočloveka v situaciji, ki sproža empatijo. Zato lahko pomagajo, namesto da zbežijo.
Če smo predolgo priča prevelikemu nasilju, sčasoma postanemo neobčutljivi. Kako preprečiti to neobčutljivost, kako lahko ohranimo odprto srce?
Vsekakor pomaga individualiziranje, prikazovanje posameznika in njegove zgodbe. Če vidimo veliko trpečih ljudi, se drugače odzovemo, kot če spremljamo zgodbo posameznika in nas skrbi, kaj se z njim dogaja.
