Spokojnost dvojne jeseni

Spomladi, ko je Sloveniji kljub znižanju bonitetne ocene komajda še uspelo prodati za 3,5 milijarde dolarjev obveznic, je obveljalo, da je slabe igre konec in se bodo vsi pomembni akterji v državi oprijeli racionalnih orodij. Sprva je kazalo, da je to mogoče.

Začelo naj bi se 20. marca letos z izvolitvijo nove vlade, ki naj bi presekala etično blokado, nastalo z negativnim poročilom KPK in oceno, da je tedanji predsednik vlade Janša podvržen premočnim korupcijskim tveganjem. Nadaljevalo se je z obiskom nove premierke Bratuškove v Bruslju, kjer je zagotovila, da bo »Slovenija svoje probleme rešila sama«. Sledila je ocena evropskega komisarja za denarne in gospodarske zadeve Ollija Rehna, češ, razmere v Sloveniji so zelo resne, toda še so obvladljive. Potem sta slovenska vlada in parlament začela vzbujati vtis, da z okrevanjem države mislita resno, in v tem duhu sta začela ogrevati sindikate in sploh ves javni sektor za zmanjševaje pravic ter za potrebne socialne, pokojninske in druge reforme. Predsednica vlade je celo skušala vzpostaviti stik z vstajniškim gibanjem in ga prepričati o svoji dobronamernosti.

V prvih dneh septembra v tujem tisku (FAZ) prebiramo članke, kako se v Bruslju »šušlja«, da bo Slovenija kmalu potrebovala pomoč. Pri konsolidaciji javnih financ in sanaciji bančnega sistema naj ne bi bilo večjih napredkov, še pomembnejši vidik pa naj bi bil ta, da naj bi v Sloveniji očitno le tako stekle reforme. Pustimo ob strani, kdo in zakaj je po tej poti Sloveniji v obliki »šušljanja« poslal impulz. Postavimo si vprašanje, zakaj ga je ta nekdo imel za potrebnega.

Devetega aprila letos je predsednik evropske komisije Barroso ob srečanju s premierko Bratuškovo rekel tole: »Jasno sem povedal, da se Slovenija sooča z zelo zahtevno nalogo. Ne samo, da mora izvesti reforme, temveč mora tudi zgraditi nepogrešljiv nacionalni konsenz, potreben za izvedbo teh reform.« Tretjega septembra letos (ta teden) je pogovoru za STA glavni ekonomist EBRD, Erik Berglöf, povedal tole: »Ključen je dogovor o pravilih igre (...), a je zelo pomembno, da imamo (...) zavezo vlade ter drugih mednarodnih institucij, da bodo spoštovali pravila igre.«

Skupni imenovalec problema je torej pedagoški: v Sloveniji beseda ne velja dosti, zato jo je treba zavarovati pred nevrednimi uporabniki. Namesto sklepnih faz po poletnih naporih vlade in parlamenta je slovenska javnost dobila dialektično igro G. G. – J. J. Najprej precej sramotno kadrovanje Gašparja Gašparja Mišiča na mesto predsednika uprave Luke Koper, nato pa nove preiskave urada za preprečevanje pranja denarja pri Janezu Janši (ki je ravno v obliki oštevilčenih zahtev uperil opozicijski prst v koalicijo) so v očeh mednarodne in domače javnosti aktualno politiko postavili na še slabši glas. Ideja o nepoboljšljivosti slovenskega politikuma in o popolni moralni laksnosti korporativnega upravljanja v podjetjih v državni lasti Slovenijo v očeh Evrope zlagoma seli na mesto, ki ga je pred desetletji zasedala Jugoslavija. Trmoglavo še naprej vlada balkansko načelo: ne kakor je prav, temveč po političnih zvezah in lobijskih omrežjih. Se je Slovenija izmuznila Evropi in se spet potepla v ovčjerejsko medgorje Titovega Balkana? Je to časovni kazalec ure evropske resnice za Slovenijo?

Po diagnozi stanja so torej na dlani zahteve, ki se bodo zaostrile to jesen. Ključno vprašanje je, kdo bo tisti, ki se bo zmogel prepričljivo postaviti na »metapozicijo« dane besede: ki bo besedo lahko merodajno zastavil in se mu bo verjelo, da jo lahko tudi izpolni. V najboljšem nacionalnem interesu bi bilo, da bi ta prestol zasedla parlament in vlada, kajti v tem primeru ne bi bilo ustavnih težav.

Toda problem je prav v tem, da doslej nobeden od njiju ni upravičil pričakovanj mednarodnih partnerjev, zaupanja domačih ljudi in jasnih zahtev ustave. Mogoče je že reči, da se to jesen končuje iluzija o izboljšljivosti slovenske politike znotraj kroga, ki jo trenutno oklepa. Ker je politika povsem premrežena z realnimi, a kužnimi gospodarsko-upravljalskimi omrežji, je tudi mogoče reči, da se končuje iluzija o izboljšljivosti teh znotraj kroga, ki nikoli ni bil izpostavljen učinkovitemu nadzoru.

V tem smislu in pod vplivom teh spoznanj se kot realistični kažeta dve smeri: ena je v protestni artikulaciji in utelešenju novih političnih skupin srednjega sloja, druga je v trdem scenariju zahtevka za evropsko pomoč, v kateri bi se razgalila tvarina ure evropske resnice za Slovenijo. Programirana sanacija bančnega sistema je pravzaprav že tiho tiktakanje časa v tej uri.