Tiskane izdaje
Najbolj pametna misel tega tedna je bila izjava – ali vsaj domislica – zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca v intervjuju za Mladinino posebno poletno številko, da bi bila Slovenija veliko bolj »prepoznavna, če bi še imela na svoji zastavi namesto dokaj anonimnega grba rdečo zvezdo«.
Resno mislim.
Res je sicer, da nerad gledam komunistično, dražgoško pozamenterijo, ki jo je Janez Janša upravičeno ekskomuniciral z državnih proslav. Tam tudi po mojem nimajo kaj iskati. Na državnih proslavah ne sme biti nikogar, ki bi s svojo ideološko pojavnostjo kogarkoli politično motil. Pri Treh žebljih naj se grejo, kar se hočejo, na Kongresnem trgu pa ti suvenirji ne bi smeli imeti kaj iskati.
Res je tudi, da se mi je letošnja formalno neformalna, uradno neuradna proslava za tako imenovani dan upora proti okupatorju zdela precej odbijajoča in do kraja dolgočasna. Bolj retro od tega ne delajo. Bolj naivnih revolucionarjev še ni bilo na kupu v tolikšnem številu.
Kje so Laibachi? Samo oni bi znali bandieristom pokazati – in to na brutalnejši, upam, še manj uvideven način kot sredi osemdesetih! –, kaj je to v resnici država in kako naj izgleda!
Vsekakor ne sme izgledati kot parada zmagovalcev.
To bi lahko bilo jasno tudi Spomenki Hribar, ki se zavzema za spravo. Kako se boš z nekom pobotal, če mu pod moliš nos simbole človeka, ki je med vojno najverjetneje – ali pa tudi ne, so what – ustrelil njegovega starega očeta?
Ta pomota se vleče že od Spomenkinega znamenitega, da ne rečem mitološkega spisa Krivda in greh iz leta 1983 (objavljenega 1986). Slovenci so namreč po njeni zaslugi prepričani, da se bodo med seboj pobotali takrat, ko bo ena ali druga stran priznala, da je naredila zgodovinsko napako, in pospravila svoje simbole v ropotarnico zgodovine.
Seveda pa to ne enim ne drugim očitno ne pride na misel. Pa tudi če bi jim, ne bi prav pripomoglo k spravi. Ideja priznanja krivde – kar sicer ni čisto tako, kot si je zamislila Hribarjeva – je zgrešena.
In potem se dvajset, trideset let čudijo, da tega ne ena ne druga stran noče priznati. Eni prekopavajo kolaborantskega škofa in v belogardističnih uniformah proslavljajo njegove jubileje, drugi pa v urbanih preoblekah političnega japijevstva in pod taktirko pararežimske world music paradirajo z rdečimi zvezdami in se delajo edine ideološko zveličavne.
Bog pomagaj izdajalcem domovine, ki so prisegli takole:
»Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!«
Prepričan sem, da so bili med njimi tudi taki, ki so tako kot jaz štirideset let pozneje namesto pravega teksta prisege JLA momljali v brado izmišljene, nerazumljive besede in samo premikali ustnice:
»Ja, vojnik [ta in ta], svečano se zaklinjem da ću braniti nezavisnost, ustavni poredak, nepovredivost in celokupnost Socialističke federativne republike Jugoslavije, i da ću čuvati i razvijati bratstvo i jedinstvo naših naroda i narodnosti, ne žaleći da dam pri tom i svoj život.«
Sedemdeset let pozneje je žalostno, da nikomur razen mene ne pride na misel, da so bili med domobranci tudi mladeniči, ki se jim je vse skupaj moralo zdeti globoko brez veze ali pa so bili samo prestrašeni. In jaz se ne bi sekiral zaradi mladeničev, ki se jim je vse skupaj zdelo brez veze ali pa so bili samo prestrašeni.
Zadnja stvar, ki bi jo bili mladeniči – mislim, normalni mladeniči – vseh časov in prepričanj pripravljeni narediti, bi bila ta, da bi umrli za svojo domovino.
O čem se vi pravzaprav pogovarjate? Morda o tem, da ste se pripravljeni skregati o krivdi in grehu partizanov in domobrancev?
Ideja sprave ni nesmisel, nesmiselna je samo ideja, kako jo doseči.
Slovenska vojska ima take in take uniforme, ki nimajo nobene zveze ne s partizanskimi ne z belogardističnimi. Vse druge noše – razen seveda kravatarske in aktualne vojaške – bi morale biti na proslavah strogo prepovedane. Kako bi se pa vi počutili, če bi na proslavo primarširali modeli v domobranskih uniformah? Ker ali mar mislite, da bi se bili bolj upravičeni razburjati nad to škandaloznostjo, ker je bil vaš dedek partizan? In da bi moral tisti drugi vnuk držati jezik za zobmi, če vidi rdeče zvezde na proslavi?
Sprava ni možna brez simetrije.
Za začetek bi bilo treba na državni ravni prepovedati vse simbole ene in druge ideološke falange, ki sta si v 2. svetovni vojni stali nasproti – še posebej seveda tiste, s katerimi bi se še danes radi kitili tako imenovani potomci zmagovalcev. Misliti drugače pomeni biti aroganten.
To simetrijo je Janševa vlada že uvedla, vendar je naletela na odpor, kot da hoče Stanovnikove praporščake nadomestiti z amaterskimi kustosi domobranskih vrednot iz Šentjošta. To kljubovanje je izviralo iz neznosne ošabnosti vladajoče nenačelne koalicije levičarjev, navajenih na oblast, kot da so jo podedovali od Osvobodilne fronte.
Država mora skrbeti za to, da s svojimi rituali nikogar ne provocira ali kaj šele žali. Dejstvo, da so bili partizani na pravi strani zgodovine, še ne pomeni, da imajo njihovi wannabe nasledniki pravico opletati s svojimi simboli, tisti drugi pa ne. Nihče ne sme opletati s simboli, ki drugim niso všeč.
In zakaj potem ploskam Pirjevčevi ideji, da bi si na državno zastavo nadeli peterokrako zvezdo?
To seveda ne bi smela biti rdeča, z zlatorumeno obrobo izvezena komunistična zvezda, temveč stilizirana, dizajnerska – očiščena, otrebljena vseh ideoloških primesi.
Čeprav sem latentni dizajner, si ne bi upal sugerirati, kako konkretno bi morala slovenska zvezda izgledati v oblikovnem smislu. Mislim le, da ne bi smela biti rdeča, temveč raje modra (na belem polju slovenske trobojnice) ali bela (na modrem ali rdečem).
Rdeča bi prišla v poštev samo v primeru, če bi bile na zastavi kar tri zvezde, v vseh treh barvah: rdeča na belem, bela na modrem, modra na rdečem.
Sicer pa raje vprašajmo dizajnerje (ne preveč veksilologe): kreativne možnosti, ki jih ponujajo že samo geometrijske kombinacije ležečega pravokotnika, poljubno razdeljenega na tri (ne nujno enake ali simetrične) barvne ploskve, z enim do tremi pentagrami, so tako rekoč neomejene.
To sicer ni argument za najin predlog s Pirjevcem, a dejstvo je, da je Pogačnik s svojim grbastim skrpucalom Slovenijo tako rekoč simbolno umoril. Res rabimo namesto tega nekaj skrajno estetskega, da ne rečem celo fancy, kar bi presegalo povprečno zastavoslovno izročilo in prej asociralo na logo kakšne dizajnerske firme – in ob čemer bi seveda zbledela vsaka asociacija na partizanski filc s kožuhovino.
