Stari svet izginja v novega

Soodvisnost sveta, ki seže daleč onkraj ekonomije, je postala samo bistvo spremenjenih razmerij moči, razmišljanja nas vseh so vse bolj globalna. Vsak trenutek zmoremo komunicirati z vsemi, tehnološke možnosti so brezmejne – in vendar je venomer težje razumeti kaotični svet. Pomikamo se med nepredvidljivostmi, polagoma se navajamo, da bo treba z negotovostmi živeti naprej. Evropa, recimo, po krizi nikoli več ne bo Evropa, ki smo jo poznali pred letom 2008. Leto, ki se izteka, pušča več vprašanj kot odgovorov.

Paradoks soodvisnosti je, da je čedalje težje razumeti stvari okrog sebe: kulturne in verske razlike se zdijo večje, kot so bile; razlike med gospodarstvi in neenakost se poglabljajo; revolucije, ki so bile gotov korak naprej, so se zaobrnile. Evropska kriza traja pet let in neumno bi bilo trditi, da je najhujše že mimo; ostajajo globoke frakture med družbami in elitami, med Severom in Jugom, med Nemčijo in Francijo, med Britanijo in preostalo Unijo. In medtem ko v EU prevladuje neoliberalizem brez demokracije in je simptome omejevanja svobode opaziti povsod, je nedolžnost dokončno izgubil tudi internet. Mnogi so še pred kratkim verjeli v transformacijsko moč socialnih medijev, ki lahko aktivirajo civilno družbo, pri čemer so se ozirali k revolucijam v arabskem svetu in fenomenu mikroblogov na Kitajskem, a bo šlo letošnje leto v anale kot posebej črno. Obeh vélikih trendov tega leta, elegantnih tehnoloških igrač in digitalnega vohunjenja, pač ni mogoče ločiti.

Kriza povzroča največ tesnobe v Evropi. Gospodarstva so v recesiji, družbe so v depresiji. Korak za korakom izgublja vse tisto, kar smo najbolj cenili: vladavino prava, človekove pravice, socialno državo. Največji paradoks je, da je največja grožnja Evropi Evropa sama. Življenje je več kot samo ekonomsko vprašanje, pravi nizozemski kulturni filozof Rob Riemen (Nobility of Spirit), ki se posveča obnovi evropske duhovne vrednosti in solidarnosti kot eni ključnih vrednot celine. Piše o tem, da politiki in ekonomisti ne doumejo, da ni vse gospodarski interes, Evropa vendar pomeni idejo civilizacije in demokracije. Govori o evropski ideji, ki je zasnovana na človeškem dostojanstvu, o tem, da je treba zaščititi vsakogar, ki je ranljiv. EU, ki jo živimo, pa ni več Evropa, ki jo želimo.

Med redkimi dobrimi novicami leta je prebujenje evropske zavesti. Če je kriza dosegla kaj, je to oblikovanje evropskega javnega prostora. V vseh osemindvajsetih državah članicah Unije je živa razprava o Evropi. Vendar je skepsa velika, vere v obnovo evropske ideje je malo.

Junaki našega časa

Leto bomo pomnili po razkritjih Edwarda J. Snowdna, nekdanjega obveščevalca ameriške Nacionalne varnostne agencije, ki je svetu povedal, kako Združene države vohunijo za evropskimi državljani in evropskimi politiki. Curljanje informacij, še posebno o ZDA, ki prisluškujejo svojim zaveznikom, je skozi vse leto spravljalo v diplomatsko zadrego predsednika Baracka Obamo. Vtem ko so bivšega obveščevalca NSA zmerjali za izdajalca, pa smo državljani razumeli, da žvižgači v postdemokratičnem svetu opravljajo za nas bistveno delo. »Od Snowdna (ali Manninga) pravzaprav nismo izvedeli nič, česar ne bi domnevali še prej. A védenje na splošno je eno, docela druga stvar so konkretni podatki,« pravi Slavoj Žižek. Po njegovem je rahlo podobno, kakor če veš o partnerjevih skokih čez plot – abstraktno vednost je mogoče sprejeti, bolečina se pojavi ob konkretnih podrobnostih. »Edward Snowden, Chelsea Manning, Julian Assange so junaki našega časa.«

Po skoraj treh letih vstaje, ki je prešla v državljansko vojno, je Sirija izčrpana: umrlo je 150.000 ljudi, tretjina prebivalstva je razseljena, številno beguncev, ki so iskali zatočišče v Libanonu, Jordaniji, Turčiji, Egiptu in Iraku, se je povečalo na dva milijona. Združeni narodi so sirske razmere razglasili za najhujšo humanitarno katastrofo po drugi svetovni vojni. Z avgustovskim napadom z bojnimi strupi in stotinami žrtev je državljanska vojna spet prišla v središče svetovne pozornosti. Kemično orožje, ki ga je domnevno uporabila ne samo vlada, temveč tudi uporniki, pa je le najbolj dramatična eskalacija konflikta, ki hoče popolno uničenje druge strani. »Vojna je dosegla stopnjo, na kateri oboji drug drugega nimajo več za človeško bitje, kaj šele za državljana države, v kateri morajo sobivati vsi,« je zapisal New York Review of Books. Napad s sarinom je v Washingtonu spet aktualiziral možnost napada. Medtem ko so se diplomati pogovarjali in sta Amerika in Evropa hlinili zgroženost, pa se je pobijanje nadaljevalo. Pozno jeseni je Rusija s predsednikom Bašarjem al Asadom dosegla sporazum o uničenju zalog kemičnega orožja do sredine leta 2014. Mirovna pogajanja pod okriljem Rusije in Združenih držav se bodo prihodnji mesec nadaljevala v Ženevi. Opazovalci so skeptični.

Interim sporazum o omejevanju jedrskega programa je bil dosežen tudi z Iranom. Ta je dobil novega predsednika in novo vlado, liberalni Hasan Rohani je za iranske razmere presenetljiva izbira. Odkar je poleti prevzel oblast, je nakazal zbliževanje z ZDA, novo govorico in pragmatično politiko je New Yorker uvrstil med najbolj pomenljive geopolitične poteze leta.

Rusiji in predsedniku Vladimirju Putinu je Sirija prinesla veliko diplomatsko zmago, uradna Moskva je podprla tudi dogovor z Iranom. Država, ki živi v senci svojih imperialnih ambicij, je s tem povedala, da se Zahod ne more znebiti bližnjevzhodnih voditeljev brez njenega strinjanja, svojo moč je razkazovala v odnosih z Ukrajino, ujeto med Evropo in Rusijo. Carl Bildt, švedski zunanji minister, je ob odpovedi sporazuma z EU tvitnil: »Politika brutalnega pritiska očitno deluje.« Pred dnevi je Putin pomilostil tudi znanega političnega zapornika, nekdanjega oligarha Mihaila Hodorkovskega, ki je v ječi preživel deset let. Preračunana gesta avtokrata, ki vidi prednost v občasnih domnevno plemenitih dejanjih, čeprav velikodušnost zgolj prekriva šibkost, je komentiral eden od referenčnih evropskih časnikov.

Arabska pomlad je že zdavnaj prešla v dolgo zimo; letos je egiptovska vojska izvedla državni udar in aretirala prvega demokratično izvoljenega predsednika Mohameda Mursija, kar je grozljiv precedens. Na ulicah egiptovskih mest je trideset milijonov ljudi zahtevalo konec režima Muslimanskih bratov, tretjina prebivalcev države je podprla vojaški puč. Pot, ki se je začela na trgu Tahrir, je krenila nazaj. Vtem ko se Tunizija nekako prebija naprej in gre Libija svojo postrevolucionarno smer, pa so implikacije egiptovskega dogajanja in demokratična regresija nadvse pomembne za celoten arabski svet. Ta se vse bolj fragmentira: Dominique Moïsi, profesor geopolitike, opaža vzporednice med arabskimi revolucijami in verskimi vojnami v Evropi v 16. in 17. stoletju, pri čemer imajo vlogo protestantov in katoličanov šiiti in suniti; francosko-britanski sporazum Sykes-Picot iz leta 1916, ki je začrtal meje današnjega Bližnjega vzhoda, je mrtev.

Letos smo na vseh koncih sveta gledali proteste vseh vrst: Evropejci so prišli na ulice zaradi drastičnih varčevalnih ukrepov; v Braziliji so se v največjih demonstracijah v zadnjih dveh desetletjih državljani uprli porabi javnega denarja za ekstravagantne projekte, ki strežejo ambicijam države. Junijski protesti v Turčiji, v bistvu spopad med sekularisti in islamisti, so od odprte konfrontacije prešli v tihi odpor, izumili so novo, molčečo, negibno formo. Umetnik, ki je nepremično stal na trgu Taksim v Istanbulu, je postal obraz nasprotovanja vladi, nemo je kazal iztrošenost vladavine Recepa Tayyipa Erdoğana. Čeprav Taksim ni Tahrir, je osrednji carigrajski trg zibelka spominov za milijone ljudi in bojno polje turške identitete, tam so generacije delavcev s kamenjem obračunavale z vojsko in policijo, se borile za svobodo in demokracijo, je zapisal Orhan Pamuk. Erdoğanova vlada je naredila obupno napako, ko se je odločila, da jih bo obšla.

Proračunska kriza v Združenih državah je pokazala močno polarizacijo politike v Washingtonu in dodatno spodkopala ameriško verodostojnost, 2013. je bilo najbrž vrhunec republikanskega ekstremizma. Svet je osuplo opazoval ameriško politično razdeljenost in pripadnike radikalnega krila republikanske stranke, ki so blokirali delo Obamove vlade, da bi izsilili razveljavitev pred tremi leti sprejetega zakona o zdravstveni reformi. Čajankarski antiintelektualizem je razkril globoko nezmožnost populistične desnice, da bi tolerirala različne ideje in politične strategije in se prilagodila ameriškemu multikulturalizmu, je povzelo liberalno časopisje. Državna blagajna je bila hipoma prazna, sredi strahov o poglabljanju globalne ekonomske krize je večina državnih institucij v Washingtonu zaprla svoja vrata. Barack Obama, pet let v Beli hiši, ima rekordno nizke rejtinge. Američani in svet se sprašujejo, ali je to tisti senator in predsedniški kandidat, ki je ostro kritiziral slab nadzor obveščevalne skupnosti.

Leto je bilo najbolj turobno za Evropo; redek trenutek za predah je bila pridružitev nove članice, Hrvaške, podobno so proevropske demonstracije v Kijevu vsaj za hip prinesle zavedanje, da je tam zunaj še bolj mrzlo kot znotraj EU. Pravo podobo Evrope pa je pokazala tragedija na Lampedusi: v Sredozemlju je oktobra potonilo na stotine afriških beguncev. Mare nostrum je postal evropsko pokopališče in to so evropski mrtveci, ki so pred lakoto in vojno bežali boljšemu življenju naproti. Lampedusa kaže grdoto in amoralo Evrope, trdnjave z venomer dvignjenimi dvižnimi mostovi. »Čez petsto let v zgodovinskih knjigah ne bo govora o ekonomski krizi, berlusconizmu in podobnih stvareh, temveč o skoraj 20.000 žrtvah, ki so umrle na vratih Evrope,« je v reviji Internazionale komentiral Giovanni De Mauro.

Podobno strašljiva je bila nesreča v Bangladešu, v tovarni, kjer je umrlo 1129 ljudi, in je usmerila svetovno pozornost k delovnim razmeram cenene delovne sile. Za to, da najdeš tovarno, kjer stotine ljudi v nemogočih razmerah izdeluje majice in kavbojke, ni treba v Azijo. So pred našim nosom; to se dogaja tudi v industrijsko razviti Italiji, ta mesec je v nesreči v tekstilni tovarni v Toskani zgorelo sedem kitajskih državljanov. Za nemogoče razmere in suženjsko življenje so vsi že leta vedeli. Nihče ni ukrenil nič.

Rimskokatoliška cerkev je izvolila 266. papeža in redkokdaj je kak akter na svetovnem odru v tako kratkem času pritegnil toliko pozornosti. Kardinali v Vatikanu so potrebovali samo dva dni, da so določili naslednika, in ko se je iz sikstinske kapele pokadil bel dim, je svet izvedel, da je novi papež, prvič iz Latinske Amerike in jezuitskega reda, Jorge Mario Bergoglio. Od trenutka, ko je Frančišek namesto Ratzingerjevih gizdalinskih čevljev obul navadno črno obuvalo, je predrugačil percepcijo Cerkve. Odmik od predhodnikov – Janeza Pavla II., ki je umrl leta 2005, in Benedikta XVI., tradicionalističnega nemškega teologa, ki je odstopil februarja – je manj ideološki kakor intuitiven, je pripomnil New Yorker. Številni opazovalci so vztrajali, da geste skromnosti in sočutja ne morejo spremeniti temeljnih reči, Frančišek pa je kršil uveljavljena pravila katoliškega etičnega in filozofskega diskurza in v odprtem pismu Eugeniu Scalfaru, ustanovitelju Repubblice in ateistu, zapisal: »Ne bi govoril o 'absolutnih' resnicah, niti za vernike ne.« »Radikalno papeževo prvo leto« je spremenilo obraz papeževanja, vprašanje ostaja, kaj pomeni za teološko substanco Cerkve. Revija Time je Frančiška ta mesec razglasila za osebnost leta.

In naposled se je poslovil Nelson Mandela, tako rekoč univerzalni junak našega časa, nekdanji zapornik 466/64. Odsotnost prav takšnih voditeljev, kakršen je on, motivira milijone ljudi po vsem svetu, ki so v preteklih letih prišli na ulice in zasedli javne prostore – od Irana, Egipta, Tunizije in Turčije. In vendar nobeno od teh gibanj ni znalo ponuditi realne demokratične alternative.

Megatrendi

V mednarodnih odnosih še vedno ostaja prevladujoč diskurz o moči. Noben pojem ne obseda analitikov bolj, o niti enem drugem vprašanju ni bilo spisanih toliko knjig kakor o fenomenu spreminjanja moči. Že nekaj let je v ospredju »postzahodni« svet, zaton Združenih držav in vzpon Azije, in čeprav je usihanje ameriške moči bolj relativno kakor absolutno, sta vojni v Iraku in Afganistanu odvzeli Washingtonu moč hegemona, medtem ko je Evropa zaradi globoke krize postala globalno irelevantna. Pa vendar je še pomembnejši od samega preurejanja med kontinenti in razkroja Zahoda odmik moči vstran od držav na nedržavne akterje, od institucij na omrežja. Velika zgodba našega časa je spreminjanje narave moči in njeno prerazporejanje, največje v preteklih dvesto letih, sveta ni več mogoče razumeti v poenostavljenih kalupih Zahoda in Vzhoda, Severa in Juga. Moč, ki smo jo povezovali z vestfalskim sistemom državocentričnosti, so zamenjali multinacionalne korporacije, prost kapital in povezave onkraj državnih meja. Moisés Naím, avtor knjige Konec moči (The End of Power), pravi, da so nekdanje trdnjave oblegane povsod, in to velja tako za bojna polja kakor za predsedniške palače. »Preprosto rečeno, z močjo ni več mogoče kupiti tistega kot nekoč ... moč je lažje pridobiti, težje uporabiti – in lažje izgubiti.«

Veliki akterji, na primer vlade, vojska in Cerkev, ugotavljajo, da razpolagajo z manj moči in težje uveljavijo svoje interese, omejujejo jih mikrodejavniki, denimo netradicionalne politične stranke, aktivisti, mladi na ulicah in trgih, pripoveduje Naím. Razlaga, da trend poganja troje medsebojno povezanih dejavnikov: vsi hočejo več, zgodili sta se revolucija mobilnosti in mentalitete. Povsod je vse več pismenih, izobraženih ljudi, ki zavračajo nekdanji nadzor; migracije so povzročile radikalne spremembe, neprimerljive s čimer koli doslej; le redki bodo še sprejeli karkoli za samoumevno, hočejo, da se njihov glas sliši. Kamorkoli pogledamo, »nekdanje megaakterje izzivajo novi mikroigralci«.

In vendar avtor ne verjame v transformacijsko sposobnost interneta, v njegovo moč spreminjanja denimo na Kitajskem ali v arabskem svetu. Poudarja, da je bila vloga komunikacijskih orodij, kot sta twitter in facebook, v tako imenovani arabski pomladi obrobna oziroma v vsakem primeru precenjena; je samo pospešila razvoj, pravi razlog za upor izobraženih, brezposelnih mladih ljudi zoper avtoritarni režim pa je demografski. Naím komentira, da je geopolitika bistveno bolj niansirana od tolikokrat citiranega vzpona Kitajske, ki tačas kaže svojo moč v Vzhodnem kitajskem morju, nastanka držav skupine Brics ali pojemajočega evropskega vpliva. Kljub novi generaciji mikrozvezd je vse manj moči na vseh ravneh.

Moč je postala zelo fragmentirana. Živimo v svetu, v katerem moč odteka od centra in vse večje možnosti dobivajo ljudje, kot so Julian Assange, Beppe Grillo, George Soros, Nigel Farage. Združene države so postale talec čajankarskega gibanja, na stari celini je Britanija prepuščena izsiljevanju evrofobične stranke Ukip. Toda medtem ko so nekdanji formalni nosilci moči izgubili sposobnost obvladovanja, razkrojila se je njihova trda moč in pošla je njihova mehka moč, novih substitutov ni na obzorju. Internet in proliferacija orodij, ki jih omogočajo socialna omrežja, so preoblikovali politiko, vendar niti niso ključni razlog za usihanje in razpršenost moči niti nimajo tolikšne moči, kot je videti. Vtem ko države izgubljajo vpliv in postajajo nacionalne in internacionalne izbire čedalje bolj medsebojno povezane – tudi ekonomske težave tako oddaljenih držav, kot so Indija, Brazilija, Indonezija in Južna Afrika, kažejo, kolikšna je soodvisnost –, je vsenaokoli negotovost. Povsod je opaziti vakuum.

Živimo v času najdaljšega obdobja miru po letu 1945. In vendar ne pomnimo, kdaj smo občutili tolikšno negotovost.

Digitalna pasivnost

Morda povezanost, ki jo omogoča tehnologija, prispeva k demokraciji, saj je mogoče prek twitterja angažirati množice protestnikov oziroma cenzorji ne morejo utišati disidentskih glasov v kitajskih socialnih omrežjih; vendar to samo po sebi ne pomeni veliko. Socialni mediji niso ustvarili delovnih mest za mlade v Kairu in niti nikjer v Evropi. Razkritja Assangea in Snowdna so potrdila tisto, kar smo slutili že prej, ter vzpodbudila razpravo o nacionalni varnosti in pravici do zasebnosti v dobi interneta. Doumeli smo, da naše elektronske igrače in digitalna omrežja rabijo, da vohljajo za nami, in da smo državljani v informacijski dobi predvsem potrošniki.

Digitalna pasivnost nas je stisnila v virtualni kot, pravi Jaron Lanier, izumitelj koncepta virtualne resničnosti in avtor knjig Čigava prihodnost in Niste tehnološka igračka (Who Owns the Future? in You are not a Gadget). »2013. je bilo leto, ko so tablice postale vsenavzoče, a hkrati smo se zavedeli, da obeh velikih trendov, elegantnih gadžetov in digitalnega vohunjenja, pač ni mogoče ločiti,« pravi imenovani. Kar se je zdelo sprva kot opolnomočenje, se je pokazalo kot odvisnost.

»Tablice počnejo nekaj nepredvidenega: vsiljujejo novo strukturo moči,« pravi Lanier. Poudarja razliko; drugače kakor osebne računalnike jih poganjajo samo centralno in komercialno odobreni programi in aplikacije; medtem ko podatke v osebnem računalniku obvladuje uporabnik, tiste v tablici pogosto upravlja nekdo drug. »Steve Jobs, ki je nadziral uvedbo spektakularno uspešnih Applovih ipadov, je izjavil, da so osebni računalniki 'kamioni' – priprave za delavski razred v majicah in s kapami s šiltom, in ne za kul ljudi. Posledica je bila, da so dobro situiranim potrošnikom ljubši statusni simboli in udobje kot pa odločanje z lastno voljo.« To je strašljivo že samo po sebi, poleg tega smo potihem privolili v to, da vohunijo za nami. Ljudje so privolili v nadzor, izgubo svobode in prostovoljno dajanje svojih osebnih podatkov v zameno nekaj zastonjkarske ponudbe in socialna omrežja. Zasebnosti ni več, zdaj s podatki razpolagajo korporacije, ki jih plačujejo oglaševalci. Ne gre samo za manipulacije in profite enih in drugih, komentira pionir virtualne resničnosti, gre za to, da imamo korak za korakom manj svobode. »2013. je bilo leto, ko so nam dali pod nos lastno pasivnost.«

Kaj hoče Evropa

Pet let krize je radikalno spremenilo EU, ta se niti ne pretvarja več, da so države članice enakopravne. Razpoke so postale globoke, celina je politično fragmentirana in ekonomsko razdejana. Varčevanje je edini instrument, ki ga premore politika, družbena solidarnost se je sesula, empatije ni, socialna država izginja. Konflikt med etablirano politično elito in družbo je vse večji, tradicionalna zavezništva med državami so se razdrla, francosko-nemškega motorja, na primer, ni več. Kje je kdo, ni več stvar suverene izbire, temveč rejtingov, deficitov, številk. Evropa je razrahljana.

Vedno se je pomikala od ene krize do druge, evropska zgodovina je zgodovina kriz, vendar je integracija doslej izšla iz njih močnejša. Namesto »Evrope dveh hitrosti«, »trdega jedra« oziroma »evropske avantgarde« se je EU zdaj zožila na golo dolžinško-upniško razmerje – pooseblja ga nasprotje med »lenimi« Grki in »bogatimi« Nemci, kar je nadomestilo nekdanji konflikt med civiliziranim Zahodom in manjvrednim Vzhodom. Evropa, predvsem Nemčija, samo še moralizira in kalkulira: pridiga o »grehu«, »krivdi« in »kazni«, sešteva profite, izgube in dolgove. Kot da ne bi razumela narave krize in kot bi ne opazila, da se je pretrgala vez zaupanja med članicami.

Namesto mirovnega projekta se Evropska unija preoblikuje v neprekinjeno vojno območje, vključno z izključevanjem priseljencev, evropskimi »humanitarnimi« intervencijami, ki naj prinesejo več »demokracije« Libiji in Maliju, ter pritiski na »neubogljivo« članico Grčijo, pišeta Slavoj Žižek in Srećko Horvat. Znameniti slovenski ekscentrik in karizmatični mladi hrvaški filozof v njuni knjigi Kaj hoče Evropa, ki je parafraza slavnega Freudovega vprašanja Kaj hoče ženska, ob diskretni pomoči »najnevarnejšega politika Evrope« Aleksisa Ciprasa razgaljata primanjkljaje današnje evropske demokracije.

Gledamo opustošeno evropsko krajino, pripoveduje Horvat. Primerja dogajanje v Istanbulu, kjer je premier brutalno zatrl demonstrante, jih označil za »teroriste«, z ravnanjem evropskih elit, ki so za zavarovanje vrha G8 na Irskem porabile 50 milijonov dolarjev in uporabila vsa sredstva; s policijo, prepovedjo zračnega in morskega prometa, ukinitvijo telefonskih zvez in uporabo dronov vred. Kot odgovor za kritiko kanclerke Merklove, da je dogajanje v Turčiji daleč od evropskih idej, je turški premier upravičeno uperil prst v nič drugačno EU. »Če je Erdoğan uporabil celoten represivni aparat za to, da je zlomil odpor 'teroristov', to še vedno ne pomeni, da nima prav, ko kaže na hipokrizijo Evropske unije,« komentira Horvat. Značilen primer tega je ukinjanje grške javne televizije in licemerstvo, ki se ga gre Unija. Turška vlada, torej, ne počne nič, česar ne bi počele evropske institucije. Podobno grški ekonomist Janis Varufakis ob grški teve ne opominja samo na mračno preteklost, temveč na potencialno še mračnejšo prihodnost: »Kdo pravi, da ukinjanje ERT ne bo podlaga, ki bo pripeljala do privatizacije BBC na Otoku, ABC v Avstraliji in CBC v Kanadi itd.?« In ne nazadnje, kot je v intervjuju na teh straneh nedavno pojasnjeval slovenski filozof in publicist Vasja Badalič. »Če bo v času krize prišlo do bolj konkretnega ljudskega vrenja, 'zahodne elite' ne bodo imele zadržkov, da bi najbrutalnejše metode [ki jih uporabljajo v Afganistanu in Pakistanu] uporabile tudi proti nam.«

Evropa ima za seboj nestanovitno leto. Ravno ko se je zdelo, da je kriza v območju evra vsaj rahlo stabilizirana, se je zgodila ciprska bančna kriza. Lani je predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi izrekel famozni »karkoli bo potrebno«, nakar se je krhko ravnovesje spet zamajalo. Poglobilo se je nezaupanje v celotno območje evra, pokazala se je nova raven krize. Ciprska kriza je razprla krizo evropske ideje, bila je simptom vsega, kar je narobe za EU.

Psihološko najpomembnejša novost, ki je zadela vse Evropejce, je bilo vprašanje: Kaj se bo pa zgodilo naslednjič? Ne glede na specifiko Cipra – otok s prenapihnjenim bančnim sektorjem, ki se ukvarja s pranjem denarja – je bil razplet pomenljiv za ves evropski sistem in za vse nas. Prvič v zgodovini reševanja evropske krize so banke reševali z depoziti državljanov. Prihranki niso več varni. Vodja evrske skupine, nizozemski finančni minister Jeroen Dijsselbloem, si ni niti pomišljal govoriti o tem, da bi rešitev, uporabljena za Ciper, lahko prišla v poštev še za katero drugo državo. Čeprav so ga hitro utišali, smo zapopadli: ko se država znajde na robu bankrota, uporabi vsa sredstva.

Ne samo konflikt med »elito«, ki je nihče več noče poslušati, in državljani, ki jih nihče noče slišati, razhajanje je tudi geografsko. Med Severom in Jugom je zrasel zid. Evropska kriza je spet obudila razlike, ki so se v združeni Evropi zdele presežene. Slika je zelo asimetrična: vse manj je tistih, ki jim gre dobro, ob Nemčiji je samo še peščica »satelitov«, kot so Finska, Nizozemska in Avstrija, na drugi strani pa je celotna južna Evropa in vse srednje- in vzhodnoevropske države z izjemo Poljske. Gospodarsko okrevanje, ki ga med drugim zaradi evropskih volitev prihodnje leto nenehno omenja Bruselj, je šibko. Decembra je iz programa mednarodne pomoči izstopila Irska, vendar so napovedi spet črnoglede: Francija drsi v recesijo, napovedi za Španijo in Italijo so slabe.

Regina Angela

Celotno leto je minilo v limbu, čakanju na nemške volitve, evropska javnost in evropska politika sta jih pričakovali z večjim zanimanjem od Nemčije same. Krizna leta so pač pokazala: za evropska vprašanja obstajajo nemški odgovori.

Angela Merkel je po Konradu Adenauerju in Helmutu Kohlu postala tretja kanclerka, ki je dobila tretji mandat, in voditeljica z najdaljšim stažem v EU. Zaradi dolžniške krize so se poslovili skoraj vsi, Zapatero, Sarkozy, Berlusconi in Monti, v območju evra je padlo tri četrt vlad, etablirane stranke pešajo povsod; njeni krščanski demokrati pa so dobili skoraj absolutno večino. In čeprav je bila edina volilna dilema barva koalicije, povezava s socialdemokrati ne bo spremenila začrtane smeri; koalicijska pogodba nakazuje notranjepolitične spremembe, konture evropske politike ostajajo iste. Institucionalno od Nemčije ni pričakovati veliko, nadaljnja integracija bo počasna, o bančni uniji, ki je najambicioznejši projekt EU po skupni valuti, je nemška politika skeptična. Nenaklonjena je spreminjanju evropskih pogodb, občutljiva je za vprašanja suverenosti; Timothy Garton Ash pravi, da bo Unija še naprej počasna kot želva. Povezava suverenosti, javnega mnenja in vedno čuječega ustavnega sodišča bo tudi v prihodnje označevala kanclerkin manevrski prostor.

Kljub kopici knjig, ki so izšle o njej, Angela Merkel ostaja uganka. Je političarka, ki se vselej odzove počasi in previdno, iz odlašanja je naredila ključno značilnost svoje vladavine. Inkrementalizem ji je vrojen. Za razumevanje njenega mentalnega sveta pa je pomembna prtljaga, ki jo je prinesla z Vzhoda. Je ideološka občudovalka Združenih držav, ni strastna glede Evropske unije. Nima vizij, v njenem političnem obnašanju je opaziti, da se angažira samo, ko ve, da lahko zmaga. Zdaj v Evropi ni samo voditeljica, je vladarica. Vprašanje ostaja, kam pelje Evropo.

V začetku leta je vstran od Unije začela drseti Velika Britanija. Čeprav je bila vedno z eno nogo znotraj in z drugo zunaj, se je treba spomniti, da je francosko-nemški motor praviloma tekel gladko, kadar je bila zraven Britanija. Zdaj je Nemčija sama. Je »nepogrešljiva sila«. Prevelika je za Evropo in premajhna za svet, kot jo je opisal Henry Kissinger, Francija pa, ki se je vedno imela za državo na čelu EU, je na obrobju. Vseh petdeset let je Berlin, svoji ekonomski prevladi navkljub, sprejemal politični primat Pariza. Tačas Francija ni več v položaju, ko bi lahko forsirala lastne politične ideje, in ne glede na to, da se Nemčija trudi s pretvarjanjem o enakovrednem partnerstvu, je Francija globoko ponižana. Socialistični predsednik François Hollande o Evropi ne reče nikoli nič, z živahnostjo, ki mu ni lastna, se odzove samo še z vojno v kaki bivši koloniji.

Če hočemo, da bo Evropa preživela, je treba razmišljati o ponovni vzpostavitvi ravnovesja med članicami, je pred časom pisal italijanski filozof Giorgio Agamben in obudil idejo »latinskega imperija«, ki naj vrne udarec. Ni videti, da bi bila kakršna koli stvarna podlaga za to.

Italija, ustanovna članica Unije in tretje največje evropsko gospodarstvo, je ekonomsko šibka, v začetku leta jo je pretresel fenomen Grillo, tehnični premier Mario Monti je zapustil prizorišče, naposled se je poslovil tudi večni Silvio Berlusconi. »Morali bi izumiti 'berluscometer' in izmeriti, koliko Silvia je v vsakem od nas,« je komentiral milanski Corriere in s tem povzel, kako zelo italijanski pojav je dolgoletni premier in kako težko bo njegovo izkoreninjenje. »Pooseblja nekaj najboljših in veliko najslabših značilnosti italijanskega značaja.« Italijanska politika ostaja kaotična, v njeni politični kulturi je vedno možno vse; vlada Enrica Lette ostaja, ostaja tudi politični sistem, za katerega pravijo, da ga je tako rekoč nemogoče reformirati.

Evropa se že zaskrbljeno ozira k evropskim volitvam prihodnje leto, ki nakazujejo najbolj evroskeptičen parlament, kar jih je bilo, in krepitev protestnih, skrajno desnih glasov. Na Otoku je Neodvisna stranka Nigela Faragea razglasila volitve leta 2014 za svoj prvi izziv, povezujeta se skrajno desna Nacionalna fronta Marine Le Pen v Franciji in ksenofobni svobodnjaki Geerta Wildersa na Nizozemskem. Evropska elita živi v strahu, zoper evrofobični parlament se v Strasbourgu že rišejo obrisi velike koalicije med ljudsko stranko in socialdemokrati. A ključno vprašanje je, zakaj je toliko Evropejcev frustriranih, zakaj je toliko ogorčenih, ki podpirajo skrajno desnico. Prava tema ni populizem, ugotavlja Barbara Spinelli, temveč nepripravljenost evropskih vlad, da bi delegirale svojo suverenost. Podobno kot njen oče, italijanski politični teoretik Altiero Spinelli, govori o evropskem federalizmu, sicer bo celina potonila v nacionalizme, kot med vojnami preteklega stoletja.

So razlike med šibko periferijo evroobmočja in trdnim centrom prevelike, da bi jih bilo mogoče preseči, je nedavno v New York Timesu zastavil retorično vprašanje Nouriel Roubini. Tisti ameriški ekonomist, ki je leta 2006 napovedal zlom ameriškega nepremičninskega trga in hudo finančno krizo, je glede evropske krize razmeroma zadržan: v letu, ki prihaja, svari pred »varčevalno utrujenostjo«, ta utegne zajeti Grčijo, Italijo, Portugalsko in Španijo, negotovost je povezana tudi z majskimi volitvami in vzponom populističnih strank v evropskem parlamentu. »Morda je evrska poroka od vsega začetka obsojena na propad. Partnerja sta imela poročne prstane – skupno valuto –, nista pa imela skupnih vrednot glede poročnega obnašanja ... Morda bo poroka zdržala, toda treba je oblikovati pravo unijo.«

Izvor je v sami deformirani zgradbi monetarne unije, »ničevost vodilnih kontinentalnih sil se je povezala s kupljivostjo malih, rezultat je heterogena skupina 17 gospodarstev, povezana z enotnim menjalnim tečajem in kreditnim rejtingom«, o evropski krizi v London Review of Books piše Susan Watkins. Problematizira trojko, ki nima niti uradnega imena in so jo po grški krizi spomladi 2010 oblikovali za prevzem tamkajšnjega gospodarstva; je ekonomski direktorat, ki po vzoru IMF izdaja memorandume in določa državam članicam zadnji detajl legislative. »Najbolj agresivni del trojke je direktorat za ekonomske in finančne zadeve pri evropski komisiji. Njegov javni obraz je Olli Rehn, ki ga v rodni Finski primerjajo z Nikolajem Bobrikovom, osovraženim ruskim generalnim guverenerjem, ki je tiraniziral na začetku preteklega stoletja ... Kot številne evropske komisarje ga je domača volilna baza zavrgla.« Rezultati upravljanja trojke so »brezmejno neumni«, gospodarstva več kot polovice evroobmočja so v permanentni recesiji. Iz te bitke je EU izšla bistveno bolj avtokratska, opazno bolj nemška in z veliko manj demokratičnega nadzora, piše avtorica.

Je predstavniška demokracija sploh še kompatibilna s tipom ekonomske politike EU, ki jo hoče vsiliti, problematizira nemški sociolog Wolfgang Streeck (Gekaufte Zeit). Trdi, da bo Evropa ali kapitalistična ali demokratična, očitno prej prvo kakor drugo, državljani pa tako ali tako ne razpolagajo z ničimer, razen z besedami – in granitnimi kockami. Po njegovem bo prihodnjih nekaj let v Evropi »precej neprijetnih«: trenja med državami v evrskem območju in tistimi zunaj evra se bodo poglabljala; konflikt med centrom in periferijo bo postal še izrazitejši; državljani bodo še naprej protestirali.

Ni alternativ aktualni politiki? »Obstaja na tisoče alternativ,« mi je v intervjuju spomladi odgovorila Susan George. Devetinsedemdesetletna humanistka je razlagala, da je mit o odrešujoči gospodarski rasti prazen in mantra o tem, da smo živeli onkraj svojih možnosti, ideološka. »Neoliberalizem kaznuje nedolžne, saj ljudje plačujejo z varčevanjem, in nagrajuje krive, ker banke še vedno uživajo privilegije in podporo vlad.«

Post scriptum

Na pomlad je umrla Margaret Thatcher, britanska premierka, ki je govorila, da ni alternativ. »Železna lady« je gojila predstavo o družbi, ki ne obstaja, ker naj bi obstajali samo posamezniki. Sadovi njene konservativne revolucije so bili otipljivi: okleščena država, skrčena javna poraba, velike socialne razlike, zredčen srednji razred. Najvplivnejša britanska političarka 20. stoletja je še v času svojega življenja postala -izem.

Z rdečimi svečami, barvo njegove socialistične stranke, so se na drugem koncu sveta poslovili od Huga Chaveza, kontroverznega venezuelskega predsednika, ki je med 14-letno vladavino močno zmanjšal revščino in malone izkoreninil nepismenost, hkrati je bil populist, čigar »socialistična revolucija« je slonela na nafti. Venezuela je ostala brez karizmatičnega voditelja, prihodnost njegovega »socializma 21. stoletja« je negotova. Odšel je tudi Tadeusz Mazowiecki, prvi nekomunistični šef poljske vlade po letu 1989. »Človek dialoga, ki je sodeloval z ljudmi različnih taborov, patriot brez nacionalnega egoizma in etničnega nacionalizma, in demokrat, ki je spoštoval pluralizem in kompromis,« je v Gazeti Wyborczi povzel Adam Michnik.

Pri sedemdesetih je preminil Lou Reed, eden najbolj avtentičnih glasbenikov, kar jih je bilo. V glasbo je vnesel senzibilnost umetnosti in literature, bil je pesnik New Yorka naše generacije, je o njem rekla Patti Smith. Njegovo ustvarjanje z Velvet Undergrund in solo kariera sta bila v svojem bistvu subverzivna, njegova umetniška paleta pa preveč temačna, da bi lahko doživel širok komercialni uspeh. Glasbeni vpliv je primerljiv s Presleyjem, Beatli, Dylanom, a kot je v nekrologu pisal Guardian, težko je preveč poudariti plavanje proti toku in obseg zaničevanja in brezbrižnosti, s katero so pospremili njihov prvi album.

Naposled je odšel Nelson Mandela, klasični junak naše dobe: pravičniški bojevnik, moder mirovnik, ikona sprave. Rasistično nasilje, ki je dušilo njegovo eksistenco in za katero se je zdelo, da ga bo dušilo za vekomaj, ni niti malo oprasnilo njegove osebnosti in njegovega duha, piše Claudio Magris. Težko je sploh doumeti, kako je nekdo, ki je preživel sedemindvajset let v zaporu, lahko kljuboval toliko časa in prišel na prostost nepoškodovan. Ni bil ne svetnik ne revolucionar, bil pa je izjemen politični voditelj in človek z vestjo.